BANČNO FINANCIRANJE ZUNANJETRGOVINSKE DEJAVNOSTI (OBRAVNAVANO NA PRIMERU KOVINTRADE CELJE)

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO BANČNO FINANCIRANJE ZUNANJETRGOVINSKE DEJAVNOSTI (OBRAVNAVANO NA PRIMERU KOVINTRADE CELJE) Jožica Sklamba Gradnikova ul. 8, Celje Številka indeksa: Izredni študij Program: visokošolski strokovni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: dr. Dušan Bobek Celje, september, 2003

2 2 PREDGOVOR V svoji diplomski nalogi sem se odločila raziskati financiranje zunanjetrgovinske dejavnosti. Podjetja v tej dejavnosti so soočena z različnimi problemi zaradi sodelovanja s partnerji iz različnih držav in mednarodnih ekonomskih odnosov domače države s tujino. Srečujejo se z zakoni tujih držav kot tudi z notranjimi spremembami zakonodaje na področju prava, carin, davkov in financiranja. Vključitev Slovenije v mednarodne tokove blaga, storitev in kapitala je nujno za stabilno gospodarsko rast in razvoj. Članstvo v EU bo vplivalo na pogoje delovanja podjetij. Nekateri bodo pridobili, drugi izgubili, za gospodarstvo kot celoto pa bodo posledice ugodne. Podjetje se z vidika lastništva financira z lastniškim in dolžniškim kapitalom. Optimalna struktura kapitala ni enaka za vsa podjetja. Podjetja si glede na svojo dejavnost, svoj položaj in razmere v okolju izdela svoja merila za oblikovanje želene finančne strukture. Za svoje delovanje, razvijanje in večanje konkurenčnosti podjetja potrebujejo dodatna finančna sredstva. V razvitih tržnih gospodarstvih so banke najpomembnejši finančni posrednik. V Sloveniji je finančni trg dobro razvit in omogoča podjetjem, ki dobro poslujejo, priskrbo dodatnih finančnih sredstev. Priskrba finančnih sredstev je še posebej pomembna za podjetja, ki se srečujejo z mednarodno konkurenco. Zaradi vse večje tržne usmeritve se banke pospešeno lotevajo inovacij svojih storitev tako, da je ponudba storitev vse bolj heterogena in prilagojena potrebam bančnih komitentov. Ob ustreznem plačilu pomagajo komitentu finančno premostiti določeno obdobje ali prevzamejo nase bistveni del finančnega tveganja pri mednarodnih transakcijah. Ko gre za zadolžitev pri banki, mora podjetje proučiti kreditne pogoje domačih in tujih bank. V Sloveniji je velika konkurenca med bankami. Zato mora uspešen bančnik ponuditi vsaj toliko in tako kot konkurent. Banka z odličnim servisom in s ponudbo novih produktov lahko poveča konkurenčno prednost podjetja. Za partnerja v mednarodni trgovini je transportna pot običajno daljša in nekdo mora financirati blagovno pošiljko tudi v času, ko je blago na poti. Pojavi se breme financiranja in riziko uničenja blaga ter zmanjšanja vrednosti blaga. Nekatere metode financiranja zunanje trgovine so ustaljene, vendar se zaradi nepredvidljivega okolja lahko docela standardna transakcija ponesreči in povzroči poslovno škodo. V pomoč so banke, ki s svojimi izkušnjami in poslovnimi zvezami preprečujejo škodne dogodke, s svojim imenom in finančnimi sredstvi pa pogosto prevzamejo nase bistveni del finančnega tveganja pri transakciji.

3 3 1 UVOD Naslov teme Opredelitev področja in opis problema, ki ga bom raziskovala Namen, cilji in osnovne trditve Predpostavke in omejitve raziskave Metode raziskovanja PREDSTAVITEV ZUNANJETRGOVINSKE DEJAVNOSTI Osnove zunanjetrgovinskega poslovanja Kratka predstavitev družbe Kovintrade Zunanja trgovina kot posredniška funkcija Vsebinski prispevek zunanje trgovine Priprava in izvedba zunanjetrgovinskih poslov Izvozni posel Uvozni posel Vpetost Slovenije v mednarodne tokove PROBLEMI FINANCIRANJA Splošne značilnosti financiranja podjetij Temeljni cilji financiranja podjetja Načela finančne politike Pravila financiranja Naloge finančne funkcije Finančna politika podjetja Viri financiranja Notranji viri Zunanji viri Posebne oblike zunanjih virov financiranja Kakovost in cena finančne strukture podjetja Finančni trg Pojem in členitev finančnega trga Ponudba in povpraševanje na finančnem trgu BANČNI KREDIT KOT ZUNANJI VIR FINANCIRANJA Bančni sistem... 41

4 Cilji poslovanja banke Riziki bančnega poslovanja Kreditne storitve Funkcija kredita z vidika podjetja Oblike bančnih kreditov Inovacije bančnih storitev Oblike inovacij Diverzifikacija bančnih storitev Politika bančnih storitev POSEBNOST BANČNEGA FINANCIRANJA ZUNANJETRGOVINSKE DEJAVNOSTI Mednarodne bančne storitve Bančno financiranje Menični avans Odkup terjatev (forfetiranje) Akreditivno poslovanje TVEGANJA IN ZAVAROVANJA V MEDNARODNEM POSLOVANJU Tveganja pri finančnih poslih Izločanje tveganj z bančnimi garancijami Načini omejitve tveganj SKLEP 62 8 POVZETEK 65

5 5 1 UVOD 1.1 Naslov teme Bančno financiranje zunanjetrgovinske dejavnosti (obravnavano na primeru Kovintrade Celje). 1.2 Opredelitev področja in opis problema, ki ga bom raziskovala V svoji diplomski nalogi sem se odločila raziskati financiranje zunanjetrgovinske dejavnosti. Podjetja v tej dejavnosti so soočena z različnimi problemi zaradi sodelovanja s podjetji iz različnih držav in mednarodnih ekonomskih odnosov domače države s tujino. Za svoje delovanje, razvijanje in večanje konkurenčnosti podjetja potrebujejo dodatna finančna sredstva. V razvitih tržnih gospodarstvih so banke tiste, ki so najpomembnejši finančni posrednik. Poleg tega pa so podjetja izpostavljena različnim tveganjem, ki jih želijo z različnimi načini omejiti. 1.3 Namen, cilji in osnovne trditve Namen te raziskave je prikazati osnove poslovanja zunanjetrgovinskega podjetja, njegove probleme financiranja, povezavo z bankami ter zavarovanja pred tveganji tudi s pomočjo bank. Želim prikazati dejavnike, ki vplivajo na priskrbo finančnih sredstev podjetja. Pri tem ima velik pomen kakovost in cena finančne strukture podjetja kot tudi tveganje, ki ga morata upoštevati in zmanjševati obe strani, tako podjetje kot banka. Poleg tega se mora podjetje obnašati kot dober gospodar. Osnovni cilj je predstavitev različnih možnosti financiranja zunanjetrgovinskega podjetja s poudarkom na bančnem financiranju, kreditu in tveganjih. V Sloveniji je finančni trg dobro razvit in omogoča podjetjem, ki dobro poslujejo, priskrbo dodatnih finančnih sredstev. Zaradi konkurence med bankami lahko izbirajo med različnimi produkti, ki jih banke ponujajo. Pri tem morajo imeti dobre pogajalske in komunikacijske spretnosti, odličen poslovni načrt ter veliko vztrajnosti. Priskrba dodatnih sredstev je še posebej pomembna za podjetja, ki se srečujejo z mednarodno konkurenco. V mednarodni menjavi so ključne spremenljivke okolja izredno nepredvidljive in zaradi tega se lahko docela standardna transakcija mimogrede ponesreči in povzroči poslovno škodo. Ugotavljamo, da so banke s svojimi izkušnjami in poslovnimi zvezami v največjo

6 6 pomoč za preprečitev škodnih dogodkov. Prav tako sklepamo, da bodo banke z diverzifikacijo svojih storitev in svetovanjem pomagale podjetjem pri vstopu v EU. 1.4 Predpostavke in omejitve raziskave V Sloveniji je sedaj že kar velika konkurenca med bankami. Zato mora uspešen bančnik ponuditi vsaj toliko in tako kot konkurent. Predpostavljam, da bo banka z odličnim servisom in s ponudbo novih produktov povečevala tudi konkurenčno prednost podjetja, predvsem mednarodno delujočega podjetja in predpostavljam, da je med tujimi viri financiranja na vrhu bančni kredit, ki bo to mesto tudi obdržal. Pri raziskavi sem se omejila na proučevanje bančnih storitev v slovenskem prostoru, kljub temu, da mora podjetje kot dober gospodar iskati in primerjati najugodnejše vire za financiranje svojih poslovnih načrtov tudi v tujini, kar mu omogoča sprejeta zakonodaja. Omejitev raziskave je pomanjkanje lastnih praktičnih izkušenj znotraj poslovanja bank ter široko izbrana tema. Pomanjkanje in dostop do tuje literature predstavljata pomemben problem pri raziskovanju. 1.5 Metode raziskovanja Uporabila bom poslovno raziskavo na osnovi funkcije podjetja in povezave z banko. Zajema osnovne značilnosti strukture zunanjetrgovinske menjave in financiranja v okviru sodelovanja z bankami v slovenskem prostoru kar pomeni mikroekonomsko raziskavo. Uporabiti nameravam predvsem statično raziskavo z ugotavljanjem odvisnosti med ekonomskimi pojavi v sedanjem trenutku. Delno se bo pojavila tudi komparativna statika pri ugotavljanju sprememb v povezavah podjetja z banko. Pristop k raziskovanju bo deskriptivne narave, saj bom dala prednost opisu strukture in delovanja gospodarskega pojava. Delno bo raziskava analitična pri ugotavljanju odvisnosti ekonomskih povezav. V okviru deskriptivnega pristopa bom uporabila metodo deskripcije in metodo kompilacije. Pri pisanju bom uporabila domačo in tujo strokovno literaturo, članke iz revij in medmrežja s področja zunanje trgovine, financiranja, bank in finančnega trga.

7 7 2 PREDSTAVITEV ZUNANJETRGOVINSKE DEJAVNOSTI 2.1 Osnove zunanjetrgovinskega poslovanja Menjava blaga in storitev med državami poteka po temeljnih ekonomskih načelih, vendar opazimo, da se razlikuje od menjave znotraj posameznega gospodarstva. Gre za menjavo med gospodarskimi subjekti, ki imajo sedeže v različnih državah, to pa pomeni, da delujejo v različnih pravnih, davčnih, carinskih, finančnih in kulturnih okoljih. Pozornost pritegne kategorija, ki je pri menjavi znotraj nacionalnega gospodarskega prostora ne srečujemo. Ta spremenljivka je devizni tečaj. Marsikomu je dogajanje na področju mednarodnih financ skrito in skrivnostno. Vendar mednarodni monetarni sistem deluje kot posrednik med posameznimi narodnimi gospodarstvi, omogoča denarno menjavo, ki sicer ne bi bila možna, saj imajo države suvereno pravico uveljavljati svoje valute kot zakonita plačilna sredstva na državnih ozemljih. Devizni tečaj kratkoročno vpliva na vse domače osebke in njihove potencialne partnerje v tujini, srednjeročno na plačilno bilanco, dolgoročno pa oblikuje domačo gospodarsko strukturo, s tem pa opredeljuje produktivnost, donosnost in konkurenčnost gospodarstva v primerjavi s tujino ter nagnjenost k uvozu in izvozu. Podjetja, ki se ukvarjajo z zunanjetrgovinsko dejavnostjo so soočena z različnimi težavami zaradi povezav s tujimi podjetji iz različnih držav. Pozorna morajo biti na okvirne značilnosti mednarodnih ekonomskih odnosov domače države s tujino. Srečujejo se z novimi pogoji in zakoni tujih držav kot tudi z notranjimi spremembami zakonodaje na področju carin, davkov in financiranja Kratka predstavitev družbe Kovintrade Kovintrade je sodobna mednarodna trgovinska organizacija. Osnovna dejavnost podjetja je veleprodaja, posredništvo, finančni zakup, dajanje nepremičnin in opreme v najem, svetovanje in podobne dejavnosti. Utrjuje si položaj na slovenskem gospodarskem področju in prilagaja svojo poslovno dejavnost spremenljivim in težavnim razmeram tako v Sloveniji kot na mednarodnem tržišču. Doma in v tujini širi svojo trgovsko mrežo in kakovostne poslovne povezave. Poslovna dejavnost temelji na strokovnem znanju in razvejani zunanjetrgovinski mreži. Zunanjetrgovinsko mrežo sestavljajo hčerinska podjetja v Avstriji, Nemčiji, Češki, Slovaški in Poljski ter predstavništva v Beogradu, Budimpešti, Kijevu, Moskvi, Minsku in Pekingu. Podjetje v Sloveniji je razdeljeno na štiri divizije, ki samostojno v okviru programa ustvarjajo prihodek in tako prispevajo k poslovnemu rezultatu sistema. Poslovanje na tržišču Rusije in Belorusije obsega: specializirano prodajo nerjavne pločevine in jekel slovenskega in zahodnoevropskega porekla, prodajo kitov, premaznih sredstev in kemikalij, prodaja domače in zahodne tehnologije s pripadajočo opremo, prodaja repromaterialov in izdelkov za industrijo bele tehnike, nakup ferolegur in drugih metalurških izdelkov ter repromateriala za potrebe železarn v Sloveniji in v državah, kjer

8 8 ima podjetje enote zunanjetrgovinske mreže. Podjetje je poznano po prodaji ogrevalne tehnike Buderus in regulacijske tehnike Siemens & Staeffa montažerjem, specializiranim trgovinam in končnim investitorjem preko sodelovanja in povezovanja s projektanti. S tradicionalnimi partnerji podjetje sodeluje na področju uvoza investicijske opreme, ki obsega opremo, rezevne dele in surovine za pivovarništvo, opremo in rezervne dele za energetiko, ekologijo v energetiki in za cestna podjetja. Podjetje prodaja programe slovenskih železarn in kovinsko predelovalne industrije v tujino s poudarkom na trgih, kjer ima svoja predstavništva. Poleg tega opravlja komisijske izvozne posle na področju kovaške in steklarske industrije. Dobre rezultate družba dosega tudi na programu finančnega leasinga, ki obsega trženje komercialnih vozil, specializirane opreme, gradbene mehanizacije in nepremičnin. Ciljna skupina najemojemalcev so podjetniki, mala in srednja podjetja ter javna podjetja. Zaradi raznolike vsebine poslovanja je v podjetju velik poudarek na poznavanju poslovanja, dodatnem izobraževanju in izgradnji ustrezne informacijske podpore. Tesno sodelovanje divizij z vsemi enotami zunanjetrgovinske mreže pomeni konkurenčno prednost podjetja Zunanja trgovina kot posredniška funkcija Kombinacija zadostne količine in pravilne razporejenosti proizvodnih dejavnikov omogoča optimalno gospodarsko strukturo in zunanjo trgovino. Logično je, da se izvažajo proizvodi, za katere je dovolj domačih virov, uvažajo pa tisti, za katere domačih virov ni ali pa so redki. Menjava obilnih proizvodnih dejavnikov za redke daje tisti pozitiven učinek, s katerim prispeva zunanja trgovina k hitrejšemu in skladnejšemu razvoju. Obilni dejavniki so na domačem tržišču cenejši, v izvozu so dražji, ker so na tujem bolj oddaljenem tržišču redki. Nasprotno so redki dejavniki na domačem tržišču dragi, iz uvoza pa so cenejši, ker so na nekem tujem tržišču bolj obilni. Vse to velja ob predpostavki proste menjave, svobodnega oblikovanja cen in s tem realnih cen proizvodnih dejavnikov. Država pa pogosto posega v ta razmerja in umetno spremeni to naravno ravnovesje cen proizvodnih dejavnikov. Tako ukrepa zato, da bi pospešila na primer proces industrializacije, gradnje infrastrukture, lahko oboroževanja ali transformacije družbe (iz kmetijske strukture v industrijsko). Kadar se to razmerje poruši, pride tudi v zunanji trgovini do napačne strukture izvoza in uvoza. V izvozu se tako ne bodo pojavljali dejavniki relativne obilnosti in v uvozu dejavniki relativne redkosti, marveč prav nasprotno. Vpliv razporeditve proizvodnih dejavnikov na oblikovanje optimalne dejavnosti v prostoru ne smemo razumeti zgolj na makro nivoju, torej na ravni države, ki se povezuje z okoljem. Enako velja za podjetje pri oblikovanju optimalnega programa in optimalnih smeri nabave in prodaje vključno z uvozom in izvozom. Vselej se mora podjetje vprašati: kakšne kadre ima, kakšni viri so na voljo, kakšno je znanje in izkušnje. V najširšem pomenu trgovina posreduje med proizvajalci in potrošniki. To funkcijo opravlja na organiziran način preko tržišča, pri tem pa povezuje potrošnike in proizvajalce v določenem času in na določenem prostoru. O zunanji trgovini govorimo takrat, ko je rezident kupec v eni državi, rezident prodajalec pa v drugi.

9 9 Zunanja in notranja trgovina imata določene skupne značilnosti, sicer pa obstajajo določene specifične lastnosti zunanje trgovine. Tako notranja kot zunanja trgovina opravljata trojno posredovanje: interpersonalno, interlokalno in intertemporalno. Z medosebnim razumemo posredovanje trgovine med individualiziranimi proizvajalci in potrošniki, torej med osebami, ki se enkrat pojavljajo v proizvodnji v vlogi podjetnikov, organizatorjev ali delavcev v proizvodnem procesu določenega blaga in drugič v vlogi potrošnikov, kupcev na tržišču. Trgovina tako posreduje med posamezniki, torej kot posrednik. Posredovanje v prostoru med krajem proizvodnje in krajem potrošnje pomeni medkrajevno posredovanje. Ta razdalja je lahko večja ali manjša glede na državne meje. Medkrajevno posredovanje je odsev različnih presežkov in primanjkljajev v prostoru. Funkcija časovnega posredovanja je premostitev časovnih razlik v trgovinskih poslih od trenutka proizvodnje do trenutka potrošnje. Sodobna trgovina ima tako skladišča, kjer se blago hrani in ne izgublja kvalitete Vsebinski prispevek zunanje trgovine Vsebinski prispevek zunanje trgovine se kaže predvsem na tehle področjih: Zunanja trgovina nam omogoča dobrine, ki jih bodisi doma nimamo ali pa bi jih težko pridobili. Lažje jih pridobimo z menjavo iz uvoza. Zunanja trgovina kar najbolj uspešno preprečuje nastajanje monopolov, oziroma razbija že nastale monopole. Monopol bo na določenem področju nastal tem prej in bo deloval tem bolj škodljivo, čim bolj je določeno gospodarstvo zaščiteno in čim manjše je. Preprečevanje škodljivega delovanja ne bo učinkovalo z notranjo zakonodajo vse dotlej, dokler se je ne izpostavi tuji konkurenci. Zunanja trgovina spodbuja mednarodno konkurenco in ta povzroči nekaj pozitivnih premikov: - Znižuje stroškovnik, ker je uvoz bodisi cenejši od domačih virov ali ker bo cenejši uvoz prisilil domače proizvajalce na znižanje cen. - Prispeva k dvigu kvalitete domačih proizvajalcev. Ti bodo začenjali priznavati mednarodne standarde in tudi mednarodne poslovne običaje. - Dvigne se poslovna raven nastopajočih v zunanji trgovini: spoštovanje rokov, spoštovanje dogovorov glede plačil, kvalitete blaga, poslovnih običajev in drugo. - Preprečuje mednarodne oscilacije cen in s tem deluje dolgoročno na večjo stabilnost gospodarstva. Prosta zunanja trgovina privede do boljše alokacije proizvodnih dejavnikov v prostoru, kar pomeni bolj smotrno investiranje. Zunanja trgovina zagotavlja velikoserijsko proizvodnjo in s tem prispeva k skladnejšemu gospodarskemu in družbenemu razvoju in k zvišanju življenjskega standarda. Lokacija in velikost gospodarstva sta v mednarodnem merilu izredno pomembni. Za gospodarstvo pomeni vselej večjo prednost, če je obkroženo z razvitimi gospodarstvi, kot pa če leži na periferiji svetovnih proizvodnih, razvojnih in menjalnih tokov. Prednost so ugodne kopne ali vodne komunikacije, ker te vplivajo na znižanje transportnih stroškov. Transportni stroški pa so v zunanji trgovini pomembna postavka. Če je država članica neke

10 10 večje integracijske skupnosti, trguje praviloma pod ugodnejšimi pogoji od držav, ki so zunaj nje. S tem nastajajo prednosti velikih tržišč oziroma masovne proizvodnje, ker so znotraj integracije proizvodni dejavniki bistveno bolj fleksibilni. Tako pride do znižanja proizvodnih in menjalnih stroškov zaradi poglobljene specializacije. Položaj prostorsko velikega gospodarstva je ugodnejši od majhnega iz razlogov: na velikem tržišču laže nadomestimo uvoz s proizvodi domačega porekla, veliko gospodarstvo ima večje možnosti za pospeševanje izvoza, ker razpolaga z večjo proizvodnjo in z večjimi zalogami, na velikem tržišču lažje izrabljamo prednosti ekonomije obsega z uvajanjem masovne proizvodnje, zaradi obsežnosti notranjega trga lahko veliko gospodarstvo realizira doma največji del proizvodnje in s tem postane manj ranljivo za nihanje cen na svetovnem tržišču ter z vsem tem doseže na svetovnem trgu dominacijo nad majhnimi, ekonomsko šibkimi gospodarstvi. 2.2 Priprava in izvedba zunanjetrgovinskih poslov Razvoj mednarodne trgovine prinaša nove oblike mednarodnega poslovanja, to pa zahteva večjo specializacijo zunanjetrgovinskih delavcev, tako zaradi različnosti tržnih razmer, kot zaradi zahtevnejših proizvodov, ki so predmet trženja. Pri obravnavi zunanjetrgovinskih poslov je nemogoče zajeti vse specifičnosti v procesu priprave in izvedbe poslov tudi zaradi zahtevne in spremenljive zunanjetrgovinske zakonodaje. Celoten potek poslov je razdeljen v tri temeljne faze: čas priprave zunanjetrgovinskega posla, izvedba ter zaključek in analiza. Izvozno-uvozni delavec povezuje vrsto del na domači strani: poznati mora predmet, prodajne poti, domači sistem, formalni okvir, ki ga določa zakonodaja in druge specializirane organizacije, ki pomagajo pri izvedbi posla, kot so: prevozniške, zavarovalnice in druge; vse to se pojavlja na drugi strani, le da v tujem, manj poznanem okolju, kar povečuje tveganje in zahtevnost opravljenih nalog. Delo zunanjetrgovinskega delavca kaže na to, da je posel celovit, strokovno zahteven z vrsto posebnosti in tveganj tako na domači kot na tuji strani. Napake in nevarnosti lahko povsem običajen posel spremenijo iz uspešnega v neuspešen posel Izvozni posel Izvozni posel je za zunanjetrgovinsko podjetje kompleksna in dalj časa trajajoča naloga. Zaradi lažjega načrtovanja in spremljanja je izvozne posle možno razdeliti v fazo priprav za izvedbo posla, v fazo realizacije in zaključno fazo oziroma fazo analize posla. Najpogostejši je klasičen način izvoza blaga z gotovinskim ali kreditnim plačilom, druge oblike pa so še: kompenzacijski posli, izvoz v okviru pogodbe o dolgoročni proizvodni kooperaciji, switch posli, dodelava in oplemenitenje začasno uvoženega blaga, izvoz storitev, izvoz tehnologije in znanja. Faze priprave, izvedbe in zaključka lahko razdelimo na vsebinski in na pravnoformalni del.

11 11 Priprava izvoznega posla Vsebinski del priprave izvoznega posla zajema: ugotavljanje možnosti oziroma priložnosti izvoza, povpraševanje, preverjanje bonitet, kalkulacija cen (proizvajalčeva cena povečana za posredne stroške izvoza: stroški odpreme blaga, bančni stroški, delež zaslužka), priprava ponudbe (tesno sodelovanje komercialne in tehnične službe za oblikovanje optimalnih pogojev), dogovarjanje in pogodba (izdelava osnutka pogodbe, nato končna pogodba, kjer morajo sodelovati izvoznik, proizvajalec in strokovnjak s pravnega in finančnega področja). Formalni okvir pri pripravi izvoznega posla zajema: v skladu s carinsko zakonodajo ugotoviti carinsko tarifo blaga, namenjenega v izvoz, režim izvoza (večina prosti izvoz in tudi režim kontingenta ali posebnih dovoljenj), predložiti kontrolnim organom poročila o sklenjenih izvoznih poslih ter spremembah (Banka Slovenije) ter kot dober gospodar poskrbeti za zavarovanje plačila pred realizacijo posla. Izvedba izvoznega posla Vsebinsko in časovno zaporedje poslov obsega: odpremo blaga, carinjenje, organizacijo transporta, zavarovanje, prevzem blaga, kreditiranje izvoza blaga, izterjavo plačila, plačilni promet in obračun poslov. Vsa ta dela bi lahko imenovali izvedbeno-logistični proces, ki zahteva znanja in izkušnje tehnične operative zunanjetrgovinskega poslovanja. Pomembna je časovna in tehnična koordinacija vseh različnih specializiranih opravil. Za izvedbo izvoznega posla je priporočljivo, da se izdela potek oziroma rokovnik realizacije posla, v katerem se časovno opredeli odpremo blaga, zavarovanje in transport blaga, predajo blaga kupcu, izterjavo plačila in za to potrebne formalne postopke carinjenja in plačilnega prometa. Špediterju se predloži izvozna dispozicija, v kateri so navedeni osnovni elementi kupoprodajne pogodbe, podatki o količini, teži in pakiranju blaga, opredeli se način prevoza, plačnik prevoznih storitev ter se predloži potrebne dokumente za carinjenje blaga in prevoz: komercialno fakturo, potrdilo o poreklu blaga, ki je lahko preferencialno ali ne. Izvoznik mora v skladu s kupoprodajno pogodbo obvestiti tujega partnerja o pripravljenosti blaga za odpremo, mu posredovati podatke o prevozu, zavarovanju, predvidenem datumu prispetja blaga v namembni kraj in mu poslati dogovorjene originale ali kopije dokumentov. Po izvozu blaga mora izvoznik storiti vse potrebno, da bo izvoženo blago plačano v skladu s pogoji iz kupoprodajne pogodbe, prijave posla in v skladu z veljavnimi predpisi. Izvoznik mora skrbno pripraviti dogovorjene dokumente, ki so lahko pogoj za realizacijo plačila. Izterjava plačila je poglavitna naloga preden se posel zaključi. Zaključek izvoznega posla V zaključni fazi izvoznega posla ukrepa izvoznik ob morebitni reklamacijah do tujega partnerja in skrbi skupaj s proizvajalcem za postprodajne aktivnosti. Izvajalec in proizvajalec skupaj naredita analizo izvoznega posla in pokalkulacijo ter poravnata

12 12 medsebojne finančne obveznosti. Če so razlike oziroma odstopanja v poslovanju s tujino glede na pogodbene obveznosti, je potrebno razlike obračunati tako, da se bo dokumentacija ujemala z dejanskim stanjem. Do razlik lahko pride zaradi reklamacije blaga, vrnitve nekvalitetnega blaga, spremenjenih pogojev in stroškov prevoza. V pokalkulaciji izvoznega posla izvoznik obračuna dejansko nastale stroške pri izvozu in jih primerja s kalkulacijo, ki jo je naredil pred začetkom posla. Prav tako mora izvoznik poravnati svoje finančne obveznosti do špediterja, prevoznika, poslovne banke in drugih, ki jih je angažiral za izvedbo posla. Zadnja faza izvoznega posla je temeljita analiza celotnega posla, ki ga naredita izvoznik in proizvajalec ter morebitni tretji udeleženci v poslu. V analizi je potrebno primerjati dejanski potek posla glede na načrt, izvedbo in izdelan rokovnik. Ugotoviti moramo pozitivna in negativna odstopanja in njihove vzroke. Pomemben znak solidnosti je pravočasnost dobave, zato je potrebno ugotoviti ali so potekale vse faze v skladu s časovnim razporedom ali je prihajalo do zamud. Analizirati moramo tudi kvaliteto blaga, ustreznost glede na tehnične zahteve, standarde, predpise o varstvu okolja in rezultate uporabe blaga. Finančni del analize mora odgovoriti, kakšna je dohodkovna učinkovitost izvoza, katere stroške smo prekoračili, za koliko jih lahko znižamo v prihodnje, da bi bili bolj konkurenčni. Nenazadnje analiziramo tudi vlogo kupca, kako je izpolnjeval svoje obveznosti in ali je bil s poslom zadovoljen. V zaključku analize je koristno zbrati podatke, ugotovitve in informacije ter narediti kratek načrt poslov v prihodnje. Predlagamo potrebne modifikacije izdelka in skupaj s službo marketinga predvidimo politiko komuniciranja na tržišču, izvajanje ekonomske propagande, predlagamo organizacijske spremembe, ki bi bile koristne v prihodnje pri izvedbi takšnih poslov Uvozni posel Potek uvoza blaga in storitev lahko razdelimo na tri temeljne dele, ki jih moramo opraviti pri uvozu. Poudarek je predvsem na: Opravila, ki so vezana na tujega partnerja, torej na samo komercialno plat celotnega dela. Opravila, ki so vezana na obstoječo zunanjetrgovinsko zakonodajo, ki oblikuje norme in pravila obnašanja na področju uvoza blaga. V nasprotju z izvoznim prometom, je to področje močneje regulirano, predvsem pa je obseg teh zahtev veliko večji. Opravila, ki omogočajo vsestransko spremljanje in analizo uvoza blaga po blagovni in stroškovni plati. Faze uvoznega posla so: priprava, izvedba in zaključek uvoznega posla, ki obsegajo vsebinski in formalni tok. Priprava uvoznega posla Priprava uvoznega posla se prične z ugotavljanjem potreb po uvozu. Način ugotavljanja potreb je v veliki meri odvisen od namena uvoza. Material za reprodukcijo je v glavnem

13 13 opredeljen v proizvodnem načrtu, ki določa normative, vrsto, količino in dinamiko blaga iz uvoza. Potrebe po uvozu tehnološke opreme so opredeljene z razvojnimi načrti podjetja. V podjetjih so zelo različni načini ugotavljanja potreb po uvozu in različne poti, kako potekajo informacije med pripravljalnimi službami in komercialisti. Pomembna je pravočasna in vsebinsko vsestranska informacija ter natančna razmejitev pooblastil, ki jih imata proizvodna organizacija kot uporabnik blaga in zunanjetrgovinska organizacija. Ugotovljenim potrebam po nakupu blaga sledi povpraševanje s pomočjo raznih katalogov, prospektov ter lastne ali tuje poslovne mreže v tujini. Povpraševanje se posreduje v različnih oblikah. Sledi zbiranje ponudb, analiza ponujenih pogojev in pravilno vrednotenje, ki so v okviru komercialne obdelave posla odločilna faza, ki vpliva na učinkovito in ekonomično izvedbo celotnega posla. Na izbor dobavitelja vplivajo predvsem kriteriji: cena in njena pariteta, plačilni pogoji, ustreznost dobavnih možnosti in zadostnost ponudbe glede na zahtevan asortima. V praksi se upoštevajo še drugi elementi: preizkušena kvaliteta blaga, boniteta, dosedanje poslovne (lastne ali tuje) izkušnje, oddaljenost prodajalca, poprodajno sodelovanje. Izvedba komercialnega posla uvoza je različna, če podjetje uvaža v svojem imenu in za svoj račun ali gre za komisijsko pogodbo, ko trgovinska organizacija uvaža v svojem imenu vendar za račun tretjega podjetja. V slednjem primeru skleneta uvoznik in končni uporabnik komisijsko pogodbo, s katero določita medsebojna razmerja in opredelita tržne in finančne rizike. Pogodbo s prodajalcem v tujini sklepa zunanjetrgovinska organizacija in s tem prevzema vse obveznosti do partnerja v tujini. Uvoznik torej presodi vse ponudbe in izbere dobavitelja, s katerim sklene pogodbo. Uvoznik realizira zavarovanje plačila v skladu z določili sklenjene pogodbe, ki predvideva način plačila. V poslovni praksi se uporablja veliko načinov plačila, prevladujejo pa akreditivni načini plačevanja, nakazila in inkaso plačila. Uvozne službe v tem delu sodelujejo z finančno službo. Faza ugotavljanja potreb in povpraševanja se ujema s fazo določitve namena uvoza, carinske tarife in režima uvoza, to je tisti del opravil, ki ob sklenitvi kupoprodajnega posla omogočajo tudi formalno registracijo pogodbe. Formalni tok zajema: določitev namena uvoza (material za reprodukcijo, oprema ali blago široke potrošnje), opredelitev carinske tarife (seznam blaga z tarifno številko, tarifnim imenom in carinsko stopnjo) in evidentiranje uvoznih poslov (poročilo o sklenjenih uvoznih poslih je potrebno predložiti Banki Sloveniji). Izvedba uvoznega posla Po zaključku vseh pripravljalnih del je potrebno narediti rokovnik izvedbe uvoznega posla. V praksi največkrat veliko del opravljamo v veliki časovni stiski, zato je dober rokovnik zelo priporočljiv. Naloge za izvršitev uvoznega posla so: izbiranje način prevoza, prevoznika in špediterja (transportna klavzula), zavarovanje blaga, dispozicija za odpoklic blaga (pripravljenost blaga za odpremo in navodila za transport), sprejem blaga,

14 14 postopek carinjenja blaga (ali na vozilu ali carinsko skladišče), prevzem in skladiščenje ter plačilo. Gre torej za izpolnitev pogodbe, ki je za celoten posel odločilnega pomena. Vsebuje tudi formalni tok, ki ga sestavljata carinski postopek in plačilni promet. Zaključek uvoznega posla Ob zaključku uvoznega posla je potrebno blago najprej prevzeti in ga predati končnemu uporabniku. Prevzem se lahko opravi pri dobavitelju ali pri uporabniku. Ob prevzemu se sestavi poseben zapisnik. V primeru odstopanj od dogovorjenih določil mora uvoznik sestaviti reklamacijo in jo posredovati dobavitelju. Pri tem je potrebno paziti na časovne omejitve za reklamiranje neustreznosti dobave, tako glede količine kot glede kvalitete. Izdela se obračun uvoza. Namen obračuna je, da se na podlagi zbrane dokumentacije prenesejo stroški nakupa blaga na uporabnika oziroma naročnika. S tem se tudi določa nabavna cena blaga, ki služi kot element proizvodne kalkulacije, če gre za proizvodno predelavo ali kot osnova za določanje prodajne cene, če je blago namenjeno nadaljnji prodaji. V pokalkulaciji se upoštevajo vsi stroški, ki so nastali pri uvozu (tovornina, zavarovalna premija, carinsko zastopanje, špediterske storitve, poštni stroški, carinski obračun, bančni stroški) in delež lastnega zaslužka. V zadnjem delu zaključka uvoznega posla mora uvoznik uskladiti razlike, ki so pri poslovanju nastale. Do razlik lahko pride zaradi reklamacije blaga, vrnitve nekvalitetnega blaga, spremenjenih pogojev in stroškov prevoza in drugo. Potrebna je uskladitev dokumentacije, ki poteka predvsem na relaciji s poslovno banko in Banko Slovenije. 2.3 Vpetost Slovenije v mednarodne tokove Narodno gospodarstvo deluje v širšem okviru svetovnega gospodarstva. Ima ekonomske povezave z drugimi državami. Makroekonomska gibanja enega narodnega gospodarstva vplivajo na gospodarstva drugih držav in obratno. Dogajanja v svetovnem gospodarstvu vplivajo na procese znotraj nacionalnega gospodarstva. Čim bolj je gospodarstvo odprto, tem močnejše so mednarodne povezave. Čim manjše je gospodarstvo, tem bolj mora biti odprto in tem močnejši so zunanji vplivi na domače gospodarstvo. Vsako gospodarstvo je povezano s tujino preko dveh kanalov: trgovine blaga in storitev ter kapitala in financ. Trgovinske zveze izvirajo iz dejstva, da del domače proizvodnje izvažajo v tuje države, medtem ko je del doma porabljenih ali investiranih dobrin uvožen iz tujine. To ima makroekonomske posledice. Trgovinske zveze s tujino vplivajo torej na obseg uvoza in izvoza. Neto izvoz se pojavlja kot povečanje povpraševanja po doma proizvedenih dobrinah. Trgovinski kanali odpirajo domače cene mednarodnim vplivom. Tuje cene učinkujejo v dveh pogledih. Prvič, cene dobrin ali surovin, ki so inputi v proizvodnjo in so tako element proizvajalčevih stroškov, so močno odvisne od svetovnih razmer ponudbe in povpraševanja. Spremembe v teh cenah prizadenejo cene in stroške v naši državi. Drugič,

15 15 cene v tujini proizvedenih proizvodov vplivajo na povpraševanje po doma proizvedenih dobrinah. Padec tolarskih cen proizvodov naših tujih konkurentov, v primerjavi s cenami, po katerih prodajajo domača podjetja, premakne povpraševanje od domačih proizvodov k proizvodom, proizvedenim v tujini. In obratno, višje tuje cene izražene v tolarjih v primerjavi z našimi cenami, bodo povzročile večje povpraševanje po naših dobrinah; uvoz bo padel, izvoz se bo povečal. Močne so tudi mednarodne povezave na področju kapitala in financ. Prebivalstvo in podjetja domače države lahko držijo finančna imetja v tujini (npr. obveznice tujih držav ali delnice podjetij v tujini). Managerji portfeljev nakupujejo po svetu in iščejo najbolj atraktivne donose. Mednarodni investitorji, ki iščejo najboljše donose na svoje naložbe, povezujejo trge imetij doma in v tujini v celoto. Njihova aktivnost pomembno vpliva na določanje dohodka, devizne tečaje in na sposobnost vpliva denarne politike na obrestne mere. Sedaj so nacionalna gospodarstva že tako prepletena s trgovinskimi, kapitalskimi in finančnimi tokovi, da govorimo že kar o globalizaciji svetovnega gospodarstva. V primeru Slovenije govorimo o majhnem odprtem gospodarstvu. Predpostavka majhnega odprtega gospodarstva pravi: da lahko majhno gospodarstvo kupi na svetovnem trgu kolikor hoče po svetovni ceni, kar pomeni, da povpraševanje majhne države ne vpliva na svetovne cene, da je povpraševanje tujine po domačih dobrinah in imetjih odvisno od cene, ob predpostavki, da so druge stvari enake, da je mogoče zanemariti povratne vplive notranjih gibanj preko tujine nazaj na notranjost, kar pomeni, da ukrepi ekonomske politike naše države ne bodo vplivali na ostanek sveta, ki bi potem poskušal sprejeti nasprotne ukrepe v škodo našega gospodarstva. Majhno gospodarstvo sicer nima vpliva na tujino, je pa dovolj veliko, da vpliva vsaj na razmere na domačih trgih in da lahko vodi samostojno ekonomsko politiko. Medtem ko velika država (gospodarstvo) vpliva tako na notranja kot na tuja gospodarska gibanja. Vključitev Slovenije v mednarodne tokove blaga, storitev in kapitala vedno bolj postaja nujnost in hkrati tudi edina pot za stabilno gospodarsko rast in razvoj majhne države. Zaradi majhnosti mora biti gospodarstvo v iskanju novih rešitev boljše, urnejše in okretnejše. Po osamosvojitvi leta 1991 je morala Slovenija najti in tudi pridobiti nove trge ter z njimi nadomestiti precejšnjo izgubo trgov v nekdanji Jugoslaviji. Ti so predstavljali precej pomembnejši trg kot tedanja tujina. Slovenija je v svojih ekonomskih odnosih izrazito evropsko usmerjena, že tradicionalno pa dominirajo države, članice Evropske unije, kamor zadnja leta slovenska podjetja izvozijo kar za več kot dve tretjini celotnega izvoza. Dejansko gre za koncentracijo ekonomskih odnosov z Nemčijo, Italijo, Avstrijo in Francijo. Slovenija je podpovprečno vključena v mednarodni pretok storitev, kar najavlja nujnost, da Slovenija vključi nove storitve, ki temeljijo na visoki vsebnosti znanja in kvalificiranega dela. Večje vključevanje v mednarodno menjavo storitev pomeni tudi povečan uvoz storitev v Slovenijo, pri čemer je potrebno dati poudarek tistim načinom uvoza storitev, ki pomenijo hkrati tudi prenos sodobne tehnologije in specifičnih znanj ter imajo dolgoročnejši značaj.

16 16 Ocenjevanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in izvoznikov Na tržišču so nekateri pojavi v določeni medsebojni povezanosti in odvisnosti: proizvodnja je odvisna od uvoza in od investiranja, izvoz je odvisen od proizvodnje in od uvoza, povpraševanje je odvisno od dohodka in od cene, ponudba je odvisna od cene ipd. Ta povezanost ni nujno linearna, je različna glede na vrsto dejavnosti in glede na naravo dobrin. Reagiranje ponudnikov in povpraševalcev na spremembo cene imenujemo elastičnost. Elastičnost povpraševanja v odnosu na ceno pomeni, da povečane cene povzročijo zmanjšanje nakupov in obratno. Vendar kupci reagirajo na spremembe cen šele takrat, ko nakupi zavzamejo pomemben delež v njihovem skupnem dohodku. Podobne reakcije le z nasprotnim predznakom ugotavljamo tudi pri ponudbi. Načelno mora višja cena spodbuditi proizvajalce k večji ponudbi. Za nekatere proizvode je možno takoj povečati ponudbo, za druge je to nemogoče. Manjši proizvajalci se lažje prilagodijo spremembam, torej so po naravi dejavnosti bolj elastični. Težje je za večje sisteme. Intenzivnost reagiranja je izjemno pomembna in nujna na vseh ravneh in pri vseh oblikah dejavnosti. To je v resnici prednost tržnega sistema. Od tega, kako in kdaj bodo reagirali udeleženci v gospodarstvu glede na spremembo zunanjih vplivov, je odvisno, koga bodo bremenile negativne spremembe in kdo bo imel korist od pozitivnih sprememb. Država izvoznica bo imela toliko večje koristi od izvoza, kolikor višji je koeficient elastičnosti ponudbe. To velja še posebej, ko porastejo cene zaradi konjunkture na tujem tržišču. Položaj države izvoznice bo ugoden, če je njena izvozna ponudba elastična, hkrati pa je povpraševanje države kot uvoznice neelastično. Od stopnje reagiranja udeležencev na tržišču je odvisno ali bodo zunanjetrgovinski instrumenti učinkovali ali ne. Sprememba tečaja navadno vpliva na spremembo zunanjetrgovinskih tokov: z devalvacijo spodbujamo izvoz in zmanjšujemo uvoz, z revalvacijo prav nasprotno. Toda to se ne bo zgodilo, če domači kupci in prodajalci niso elastični. Isto velja za uvajanje uvoznih carin, izvoznih premij, davčnih olajšav v izvozu ipd. Konkurenca ali tekmovanje na tržišču je temeljno gibalo gospodarskega in družbenega napredka. Potrebno je le vzpostaviti pravilne norme tekmovanja in uspeh bo zagotovljen, ker je tekmovalni duh človeku prirojen. Tudi transnacionalna in multinacionalna podjetja, ki delujejo globalno in so tipični predstavniki velike koncentracije kapitala, ohranjajo tekmovalni duh. Država ima na voljo vrsto instrumentov, s katerimi lahko krepi pozicijo svojih rezidentov v izvozu, hkrati pa obremenjuje tuje izvoznike na domačem trgu (carine, količinske omejitve, dovoljenja, uvozne takse, izvozne premije, devizna stimulacija). Zaradi integriranja Evrope, to je odprave fizičnih, tehničnih in davčnih meja med državami, se v prihodnje pričakuje ugoden trend rasti gospodarstva in trgovine. S tem je povečano povpraševanje, poostrena konkurenca, zniževanje stroškov in cen, prestrukturiranje industrije v prid uspešnih, ki bodo optimalno kombinirali management in vire. Konkurenčnost države lahko opredelimo kot zmožnost države, da lahko prodaja izdelke na svetovnih trgih. V tem smislu obravnavamo konkurenčnost običajno z vidika relativnih razlik v stroških in cenah. Ravno tako ali pa še bolj, so pomembni necenovni dejavniki konkurenčnosti, kot so tehnološke inovacije, kvaliteta proizvodov vključno s poprodajnimi

17 17 storitvami. Vendar je te dejavnike težje primerjati med državami, saj jih je težko meriti. Najpogosteje uporabljeni kazalci konkurenčnosti so indeksi realnega deviznega tečaja. Apreciacija domače valute se običajno razlaga kot izguba konkurenčnosti domačega gospodarstva, saj postane domače blago za tujce dražje, domači subjekti pa plačajo za uvoz manj. Vendar ni vedno tako, saj apreciacija lahko odraža le povečano produktivnost domačega gospodarstva in s tem ravnotežno gibanje (države v tranziciji). Zato si pri ocenjevanju konkurenčnosti pomagamo z analizo tržnih deležev, ki so najboljše merilo za ocenjevanje dosežkov izvoznega dela gospodarstva. Za Slovenijo se ugotavlja, da se njena konkurenčnost do konkurentk iz Evropske unije ni bistveno spreminjala, se je pa poslabšala v odnosu do konkurent iz držav CEFTA (npr. Madžarske), da obstaja rast tujega povpraševanja in da ostaja struktura slovenskega izvoza blaga precej konstantna. Konjunktura v Sloveniji je bila v letu 2000 v veliki meri odraz uspešnega delovanja izvoznikov, ki so bili na ugodne pogoje mednarodnega okolja in večje tuje povpraševanje v poslovnem pogledu dobro pripravljeni. Konjunkturo so znali izkoristiti s kakovostnim gospodarjenjem in uveljavljanjem pristopov managementa kakovosti (QM) na globalnih trgih. Na položaj izvoznikov je odvisen od pozitivnih vplivov in omejitev. Pozitivni vplivi so: svetovna in evropska konjunktura, tečaj ameriškega dolarja, uvedba DDV, zaključek tranzicije v velikem delu predelovalne industrije in uspešno uveljavljanje QM pristopov na globalnih trgih. Omejitve pa so: rast tečajev počasnejša od inflacije, poslabšani pogoji menjave, rast cen nafte in drugih surovin. Ugotovljeno je, da prav ponudba in cene energije znižuje konkurenčne pozicije domačih podjetij v primerjavi s konkurenti na tujih trgih. Možne osnove konkurenčne prednosti slovenskih izvoznikov glede industrijske organizacije se lahko zgradijo na diferenciaciji ponudbe na trgih, kjer bi zapolnjevali vrzeli, ki jih veliki tekmeci ne morejo, oziroma se jim ne splača. Pri tem morajo poskrbeti za izboljšave na strani realizacije, ne smejo pa računati na učinke ekonomije kot njihovi večji tekmeci iz večjih držav. Z vidika znanja morajo obstoječi kot potencialni izvozniki z vso resnostjo pristopiti k razvijanju sistema managementa znanja. Slovenija in Evropska unija Diplomatski odnosi med Slovenijo in Evropsko unijo (EU) so se začeli aprila Slovenija je 10. junija 1996 podpisala Evropski sporazum o pridružitvi z evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami, ki delujejo v okviru EU. Ob podpisu je Slovenija vložila prošnjo za polnopravno članstvo v EU. Evropski sporazum je bil v slovenskem parlamentu potrjen julija 1997, veljati pa je začel 1. februarja 1999, ko so ga ratificirale vse članice EU. Temeljni cilj sporazuma je zagotoviti ustrezen institucionalni okvir za politični dialog in urejanje trgovinskih in gospodarskih odnosov. Slovenija je s podpisom Evropskega sporazuma pokazala pripravljenost, da bo sprejela cilje, vrednote in načela EU ter želi izvesti vse potrebne procese prilagajanja na gospodarskem in zakonodajnem področju ter izpolnjevati konvergenčne kriterije.

18 18 Politični kriteriji so zagotavljanje stabilnosti javnih ustanov in demokracije, spoštovanje človekovih pravic in upoštevanje pravic manjšin, ekonomski pa obstoj tržnega gospodarstva, zmožnost prenašanja konkurenčnih pritiskov in zmožnost spoprijeti se s tržnimi zakonitostmi v EU. Sprejemanje obveznosti, ki izhajajo iz članstva v EU, pa pomeni doseganje ciljev politične, gospodarske in denarne unije. Slovenija za zdaj ni vključena v nobeno od oblik evropske monetarne integracije. Trenutno uživa svojo polno monetarno suverenost z lastno valuto, lastno centralno banko, avtonomno denarno in tečajno politiko. Pri tem je razvila svojevrsten denarni in tečajni sistem, ki v nekaterih svojih značilnostih (sistem uravnavanega drsečega deviznega tečaja, kapitalske omejitve) odstopa od zahtev za monetarno integracijo. Dokler Slovenija ni članica EU, se v njene mehanizme monetarne integracije ne more formalno oziroma institucionalno vključevati. To pomeni, da se Slovenija v prehodnem obdobju, ko čaka na članstvo v EU, poskuša podrediti zahtevam Ekonomske monetarne unije (EMU) in si s tem olajšati vstop vanjo. V tem primeru bi Slovenija lahko, ko bi se ji zdelo primerno (ko bi znižala inflacijo na raven, vsaj podobno stopnji inflacije v državah EU), prešla na sistem fiksnega, toda prilagodljivega deviznega tečaja in poskušala doseči, da tega tečaja ne bi bilo treba spreminjati. Z dnem vstopa Slovenije v EU bo Slovenija morala prevzeti skupno zunanjetrgovinsko politiko EU, ki temelji na petih temeljnih načelih zunanjetrgovinske politike do tretjih trgov: enotnih carinskih stopnjah, enotnih carinskih in trgovinskih sporazumih, enotnih stopnjah liberalizacije, enotni izvozni politiki in stopnji zaščite. Prenehali bodo veljati prostotrgovinski sporazumi z nekaterimi državami, ki jih je sklenila Slovenija (na primer: s Hrvaško, Bosno in Hercegovino in Makedonijo). Prevzeli bomo sporazume, ki jih je s temi državami podpisala EU. Izvozne možnosti naših podjetij se bodo spremenile. V primeru izvoza na Hrvaško, BIH in Makedonijo se bodo možnosti poslabšale. Vpliv evra na slovenska podjetja Vstop Slovenije v EU pomeni kasneje tudi priključitev k EMU. Zato je nujno, da se slovenska podjetja seznanijo z vplivom evra na podjetja v državah, ki so že članice EMU. To jim bo olajšalo spreminjanje in prilagajanje poslovanja, ko bo Slovenija pravnomočna članica EMU. Evro naj bi bil močna in stabilna valuta. Njegove prednosti naj bi vplivale predvsem na povečanje učinkovitosti notranjega trga, povečanje gospodarske rasti in zaposlovanja ter k učinkovitejšemu izkoriščanju prednosti evropskega notranjega trga. Evro pomeni nižje stroške in večjo varnost v poslovanju za podjetja, ki so vključena v meddržavne poslovne povezave, kar je velika prednost za mala in srednje velika podjetja, ki niso imela denarja za prodiranje na nova tržišča. Podjetja bodo morala v prihodnje preučiti strateške elemente pri poslovanju, kot sta povečanje konkurence, postavljanje cen v evrih in na novo opredeliti razvojno politiko. Uvedba evra v državah EMU vpliva na slovenska podjetja, saj je EU slovenski najpomembnejši zunanjetrgovinski partner. Vpliv se kaže: Partnerji, konkurenti in stranke iz držav članic EMU zahtevajo poslovanje v evrih.

19 19 Tečaj tolarja proti evru je še naprej drseč, zato tveganje spremembe deviznega tečaja ni odpravljeno, se je pa se znižalo, ker je evro nadomestil dvanajst nacionalnih valut. Konkurenti iz držav EMU postajajo močnejši zaradi nižjih administrativnih in finančnih ovir. Strateška področja največjega vpliva evra Zaradi prehoda na evro se bodo torej spremenili tržni pogoji, kar bo vplivalo na spremembo strateških ciljev poslovanja podjetja. Ti cilji se bodo spremenili glede na stopnjo vpliva evra, ki pa bo odvisna od velikosti in panoge podjetja, ter od države, v kateri se podjetje nahaja. Zato se ocena in analiza vpliva evra na strateška področja pripravi za vsako podjetje posebej. Seznam strateških področij je precej širok. Zaradi okoliščin, v katerih se podjetje nahaja in zaradi razpoložljivih virov bodo podjetja proučila le področja, ki so zanje najzanimivejša. Ta področja so: Povečanje konkurence. Ker ne bo tveganja izgube zaradi nihanja deviznega tečaja, bodo imela domača podjetja večje možnosti pri vstopu na trge drugih držav EU, prav tako pa bodo imela podjetja iz teh držav olajšan dostop na slovenski trg, kar bo povečalo konkurenco in ostrejši konkurenčni boj. Znižanje cen. Cene bodo izražene v enotni valuti, kar bo omogočilo večjo preglednost cen in primerjavo med posameznimi nacionalnimi trgi. To bo pomenilo pritisk na podjetja, naj spremenijo (znižajo ) cene ali skušajo ohraniti konkurenčnost z diferenciacijo izdelkov. Vpliv na stroške. Zaradi znižanja cen imajo podjetja na voljo dvoje: ali se zadovoljijo z nižjim dobičkom ali pa znižajo stroške. Ker večina podjetij raje izbere večji dobiček, bo zato posledica znižanih prodajnih cen znižanje stroškov. Dolgoročne investicije. Nižji stroški kapitala pozitivno delujejo na pridobivanje dolgoročnih virov financiranja in s tem na vlaganje v dolgoročne naložbe. Vpliv na nabavne stroške. Povečana konkurenčnost ogroža položaj podjetij na skupnem notranjem trgu v evroobmočju. Vendar pa imajo lahko po drugi strani podjetja zaradi povečane konkurenčnosti med svojimi dobavitelji nižje nabavne stroške. Spremembe v pričakovanju potrošnikov glede kakovosti. Potrošniki se bodo usmerili na trge, kjer pričakujejo večjo kakovost in višjo raven storitev. Nove tržne priložnosti. Podjetja, ki so doslej izvažala predvsem v eno državo članico EMU, bodo lahko razširila trg v druge države članice. Strateška partnerstva. Geografska bližina velikim trgom postaja vse bolj pomembna. Podjetja v ta namen ustanavljajo v državah EMU podružnice in poslovne enote ali iščejo strateške partnerje med podjetji v državah EMU. Viri surovin in dolgoročne nabavne pogodbe. Ko ne bo več tveganja izgube zaradi spreminjanja deviznega tečaja, lahko podjetja znova razmislijo o novih virih surovin, ki so jih prej morda opustili zaradi morebitnih izgub. Lokacija proizvodnih obratov. Zaradi odprave tečajnih tveganj, je možna premestitev proizvodnih obratov bližje perspektivnim trgom ali tja, kjer je nižja cena delovne sile.

20 20 Področja sprememb in prilagoditev Zaradi uporabe evra v transakcijah med slovenskimi podjetji in njihovimi poslovnimi partnerji le ta vedno bolj občutijo vpliv evra na svoje poslovanje. Zato morajo podjetja razmisliti o spremembah in prilagoditvah na naslednjih področjih: Prodaja in trženje (trg, izdelki, cene) Finance in odnosi s finančnimi institucijami (prihranki transakcijskih stroškov, rast konkurence, trg vrednostnih papirjev, odnos z bankami, poenostavitev finančne službe). Računovodstvo (stroški menjave, konsolidirani računovodski izkazi, devizne pogodbe, osnovni kapital, vrednost osnovnih sredstev). Informacijska tehnologija. Kadri. Pravne zadeve in davki. Vstop Slovenije v Evropsko unijo bo Okoli 80 odstotkov zunanjetrgovinske menjave Slovenije ne bo več uvoz in izvoz, ampak intrakomunitarna nabava in dobava, za katero veljajo posebna davčna pravila. Na ta pravila, ki niso vedno preprosta, se mora podjetje pripraviti čim prej, ob vstopu v EU pa jih je potrebno brezpogojno spoštovati. Novosti na carinskem in davčnem področju bodo: Ukinitev notranjih meja pomeni, da na državnih mejah ne bo več carinskih kontrol za blago, ki ga bomo nabavljali znotraj držav članic EU. Blago bo potovalo nemoteno od pošiljatelja do podjetja. Ne bo več carinskih deklaracij (ECL) in ostalih carinskih formalnosti znotraj EU. Carinilo se bo le blago, ki bo prihajalo v Slovenijo preko južne meje. Če pa bo blago namenjeno v Slovenijo prišlo v EU v kakšni drugi članici EU, bo tam uvozno ocarinjeno ali pod carinskim nadzorom poslano v Slovenijo k carinskemu uradu. Z dnem vstopa Slovenije v EU bomo prevzeli kompletno pravno ureditev EU, načela, politične usmeritve, sodno prakso in obveznosti, ki so jih dogovorno sprejele države članice. Za podjetje pomeni, da mora biti do takrat sposobno delovati po novih pravilih, ki pa se uporabljajo že sedaj, saj je večina obstoječe slovenske zakonodaje že usklajena z evropskimi predpisi. Glede nabav blaga izven EU bomo prevzeli Carinski kodeks EU, ki bo nadomestil naš sedanji carinski zakon. Do postavljenega roka mora biti podjetje seznanjeno s prednostmi in slabostmi poslovanja s partnerji izven EU. Z dnem vstopa Slovenije v EU se bo namesto sedanje carinske tarife za uvoz in izvoz blaga izven držav članic EU uvedel tako imenovani TARIC, ki pomeni kombinirano nomenklaturo carinske tarife obogateno z vsemi predpisi in pogoji, ki jih je potrebno upoštevati ob izvajanju carinskih postopkov. Zaradi ukinitve carinskih deklaracij statistika blagovne menjave ne bo več mogla temeljiti na teh dokumentih. Carina bo v Sloveniji imela pomembno vlogo pri vodenju izvajanja sistema Intrastat (statistika blagovne menjave med državami EU) in Extrastat (statistika blagovne menjave s tretjimi državami na osnovi ECL). Republiška carinska uprava bo pridobila več pristojnosti na področju trošarin. Pri uvozu bo ostalo načelo obdavčitve in pri izvozu načelo davčne oprostitve. Ker ne bo več ECL se bo sistem vodil preko Intrastata.