PRIMERJAVA LEASINGA IN BANČNEGA KREDITA KOT VIRA FINANCIRANJA

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKI SEMINAR PRIMERJAVA LEASINGA IN BANČNEGA KREDITA KOT VIRA FINANCIRANJA COMPARISON OF LEASING AND BANK CREDIT AS SOURCE OF FINANCING Kandidatka: Maša Sitar Študentka rednega študija Številka indeksa: Program: Univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: prof. dr. Žan Jan Oplotnik Maribor, avgust 2010

2 1

3 PREDGOVOR Dandanes se vse več fizičnih kakor tudi pravnih oseb odloča za investiranje ali nakup oziroma najem določene premičnine ali nepremičnine. Tako podjetju kakor tudi posamezniku je nudena možnost izbire ali bo določeno dobrino financiralo z lastnimi viri ali pa si bo finančne vire izposodilo. Kadar nima na izbiro dovolj lastnih virov, lahko izbira med vrstami tujih virov. Največkrat uporabljena in tudi najbolj poznana oblika financiranja je bančni kredit. Potrošniki se poleg najema kredita vse pogosteje odločajo tudi za leasing, kateri je v Sloveniji postal že uveljavljena oblika financiranja nakupa ali najema opreme, vozila ali pa nepremičnin za fizične in pravne osebe. Leasing je javnosti postal bolj znan šele v zadnjih letih, ko se je ponudba prilagodila povpraševanju, in je najem leasinga postal konkurenčen najemanju bančnih kreditov. To mislimo predvsem s stroškovnega vidika, medtem ko so nekatere druge značilnosti precej razlikujejo. Fizične in pravne osebe se večinoma odločajo za eno od omenjenih oblik financiranja na podlagi stroškov, ugodnejše obrestne mere, enostavnosti postopka ter odplačilne dobe. V diplomskem seminarju smo se odločili prikazati dva izmed načinov tujih virov financiranja fizičnih in pravnih oseb. Najprej bomo opredelili kredit in kreditni sistem, nato bomo navedli povpraševanje in ponudbo po kreditih, ter opisali še posamezne vrste kreditov, zavarovanje kredita ter bančni sistem v Sloveniji. Kot vemo, je delež bančnih kreditov med vsemi krediti v nekem finančnem sistemu, tudi na slovenskem, največji. Krediti so bili že v zgodovini pomemben vir financiranja tako za posameznika kakor tudi za gospodarstvo. Pojavili so se prej kot bančništvo, z razvojem le-tega pa se je začela tudi velika ekspanzija kreditiranja. V naslednjem poglavju se bomo usmerili na opredelitev leasinga. Beseda leasing izhaja iz angleškega glagola»to lease«in pomeni»dati v najem«, oziroma iz samostalnika»lease«, ki ga prevajajo z»najem«oz.»zakup«. Izraz leasing je neposredno težko prevedljiv. Leasing je enostavna, sodobna in učinkovita oblika financiranja trajnih dobrin, ki relativno ohranjajo tržno vrednost. Je posebna oblika nakupa premičnine oz. nepremičnine pri katerem kupec ni pravni lastnik premičnine oz. nepremičnine, dokler ne poplača celotne vrednosti premičnine oz. nepremičnine in vseh stroškov leasinga. Fizične osebe najamejo leasing predvsem za nakup vozil in plovil, medtem ko pravne osebe najamejo leasing predvsem za financiranja opreme, strojev in ostalih premičnin ter nepremičnin. Poglavje o leasingu bomo nadaljevali z razvojem leasinga, opisom posameznih vrst leasinga finančnim, operativnim ter«sale and lease back«leasingom, njegovim zavarovanjem ter poglavje o leasingu zaključili z opisom leasinga v Sloveniji. V nadaljevanju bomo opisali glavne razlike med obema oblikama financiranja. V zadnjem delu diplomskega seminarja bo sledil praktičen primer nakupa premičnine in nepremičnine z leasingom in kreditom. Diplomski seminar pa bomo zaključili s sklepnim delom. 2

4 Nakup je še vedno najbolj ugoden, saj daje tako posamezniku kakor tudi podjetju varnost glede lastništva. Taka investicija ponavadi predstavlja veliko breme za fizično oz. pravno osebo, ki ga le težko prenese, zato je izbira med leasingom in kreditom neizogibna. Osnovne razlike so tako v začetnem pologu sredstev pri leasingu kot tudi v lastništvu sredstva, ki se s kreditom kupi. Nekatere leasinške hiše že uvajajo sklenitve leasinga kar preko interneta, torej iz prodajnega mesta, kjer stranka kupi npr. avtomobil. Leasing ima tako značilnosti kredita, kot tudi klasičnega najema. Podobnost s kreditom je predvsem v obročnem plačevanju pogodbenih obveznost 3

5 KAZALO 1 UVOD Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Namen, cilji in osnovne trditve Predpostavke in omejitve raziskave Predvidene metode raziskovanja KREDIT KOT VIR FINANCIRANJA Pojem kredita Kreditni sistem Ponudba in povpraševanje po kreditih Oblike kreditov Kratkoročni krediti Dolgoročni krediti Zavarovanje kredita Bančni sistem v Sloveniji LEASING KOT VIR FINANCIRANJA Pojem leasinga Razvoj leasinga Vrste leasinga Finančni leasing Operativni leasing Primerjava finančnega in operativnega leasinga »Sale and lease back«leasing Zavarovanje leasinga Leasing v Sloveniji PRIMERJAVA MED LEASINGOM IN BANČNI KREDITOM Razlike med obema oblikama financiranja Neposredni udeleženci v posameznem poslu Prilagodljivost posameznih oblik financiranja Pogodbeni stroški Postopek odobritve leasinga Postopek odobritve bančnega kredita Prednosti in slabosti financiranja z leasingom Prednosti in slabosti financiranja s kreditom

6 5 PRIMER NAKUPA AVTOMOBILA IN STANOVANJA Z LEASINGOM IN KREDITOM SKLEP POVZETEK / SUMMARY LITERATURA IN VIRI

7 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave V vsakdanjem življenju se tako fizične kot tudi pravne osebe odločajo za investiranje ali nakup oziroma najem določene premičnine oziroma nepremičnine. Vsakemu od njih je nudena možnost izbire ali bo določeno premičnino oziroma nepremičnino financiralo z lastnimi viri ali pa si bo finančne vire izposodilo. Kadar nima na izbiro dovolj lastnih virov, lahko izbira med vrstam tujih virov, med katerimi sta največkrat uporabljeni predvsem dve obliki. Ti obliki sta leasing in bančni kredit. Leasing lahko opredelimo kot enostavno, sodobno in učinkovito obliko financiranja trajnih dobrin, ki relativno ohranjajo tržno vrednost. Je posebna oblika nakupa premičnine oz. nepremičnine pri katerem kupec ni pravni lastnik premičnine oz. nepremičnine, dokler ne poplača celotne vrednosti premičnine oz. nepremičnine in vseh stroškov leasinga. Z besedo kredit pa razumemo začasno prenašanje prihranjenih oziroma neporabljenih dohodkov iz ene gospodarske celice v drugo. Fizične in pravne osebe se večinoma odločajo za eno od omenjenih oblik financiranja na podlagi stroškov, ugodnejše obrestne mere, enostavnosti postopka ter odplačilne dobe. Leasing je v zadnjem času zaradi svoje privlačnosti postal vse bolj konkurenčen navadnemu kreditu. Tako iz vidika zahtevanih pogojev kot tudi iz stroškovnega vidika. Osnovna razlika med leasingom in kreditom je v lastništvu predmeta financiranja Pri kreditu kreditojemalec takoj ob podpisu pogodbe postane tako pravni kot tudi ekonomski lastnik predmeta financiranja. Pri leasingu pa leasingojemalec ob popisu pogodbe postane le ekonomski lastnik predmeta financiranja, pravni lastnik pa do plačila zadnjega obroka ostane leasingodajalec. V diplomskem seminarju se bomo osredotočili na financiranje premičnin osebnih vozil ter nepremičnin stanovanja. Ugotoviti želimo ali je za posameznika in podjetje ugodneje financiranje z bančnim kreditom ali leasingom. Naš namen je podrobneje predstaviti značilnosti leasinga in kredita, njune prednosti in slabosti ter s tem tako potrošniku kot tudi podjetju olajšati izbiro ustreznega načina financiranja za nakup npr. stanovanja, avtomobila ali plovila za potrošnika ter npr. osnovnih sredstev za podjetje. 6

8 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Fizične in pravne osebe se za nakup premičnine oz. nepremične najpogosteje odločajo med dvema oblikama financiranja. Ti obliki sta leasing in kredit. Namen diplomskega seminarja je podrobneje predstaviti značilnosti leasinga in kredita, njune prednosti in slabosti ter s tem tako potrošniku kot tudi podjetju olajšati izbiro ustreznega načina financiranja za nakup npr. stanovanja, avtomobila ali plovila za potrošnika ter npr. osnovnih sredstev za podjetje. Prav tako želimo v diplomskem seminarju odgovoriti na številna vprašanja, ki se nam pojavljajo ob misli na leasing in kredit, ko se odločamo za primerno obliko financiranja. Na izbiro posameznega načina financiranja vplivajo različni dejavniki in zmožnosti posameznega potrošnika in podjetja. Cilji Cilj diplomskega seminarja je: prikazati in opredeliti oba izbrana vira financiranja bančni kredit in leasing in sicer bančni kredit kot tradicionalni vir financiranja in leasing kot eden izmed alternativnih virov financiranja pravnih in fizičnih oseb, na praktičnih primerih in izračunih prikazati prednosti in slabosti obeh izbranih virov financiranja, tako iz strani koristnikov kot financerjev. Osnovne trditve H1: Bančni kredit je stroškovno ugodnejša oblika financiranja v primerjavi z leasingom. H2: Najpogostejši obliki financiranja premičnin oz. nepremičnin za pravne in fizične osebe sta leasing in kredit, vendar se leasing in bančni kredit kot obliki financiranja razlikujeta. H3: Postopka sklepanja leasinga in najema kredita se med seboj razlikujeta. Postopek sklepanja leasinga je preprostejši in hitrejši kot postopek najema kredita. 7

9 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Predpostavljamo, da sta leasing in kredit najpogosteje uporabljeni obliki financiranja premičnin oz. nepremičnin pri fizičnih in pravnih osebah. Menimo, da se rezultati analiz ter podatki v tabelah o leasingu in kreditu med različnimi bankami ujemajo. V diplomskem seminarju bomo prikazali, da postaja leasing v Sloveniji pomemben in konkurenčni vir financiranja predvsem na segmentu financiranja vozil, opreme in nepremičnin tako za pravne kot fizične osebe. Omejitve Poznanih je veliko oblik financiranja, vendar se bomo v diplomskem seminarju omejili na dve najpogosteje uporabljeni obliki. To sta leasing in kredit. Pri ugotavljanju ugodnejše oblike financiranja, se bomo omejili na dve primerjavi. Primerjali bomo leasing in kredit za nakup premičnine (vozila) ter naredili še primerjavo leasinga in kredita za nakup nepremičnine (stanovanja). Pri pridobivanju literature in podatkov za diplomski seminar smo naleteli na različna pojmovanja, kot so leasing, lizing, najem in zakup. Ker je izraz»leasing«v slovenskem poslovnem okolju udomačen, smo se odločili v diplomskem seminarju uporabiti slednjega. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Pri pisanju diplomskega seminarja bomo uporabili tri metode, in sicer metodo deskripcije za opisovanje dejstev, pojavov in procesov. Preučevali in predstavili bomo teoretična spoznanja obeh oblik financiranja, leasinga in kredita. Za primerjanje dveh enakih ali podobnih dejstev oz. pojavov bomo uporabili primerjalno metodo. Primerjali bomo leasing in kredit ter opredelili prednosti in slabosti obeh oblik financiranja. Pri prevzemanju tujih izsledkov, sklepov in rezultatov bomo uporabili metodo kompilacije. 8

10 2 KREDIT KOT VIR FINANCIRANJA 2.1 Pojem kredita Beseda kredit izhaja iz latinskega glagola»credere«, kar pomeni verovati, upati, dati na kredit, dati na up oziroma upanje. Tisti, ki je kredit dal, se imenuje kreditor (upnik), tisti, ki je kredit prejel, pa debitor (dolžnik). Pravno razmerje, ki med njima nastane, je kreditno razmerje. To razmerje je z upnikove strani terjatev, z dolžnikove pa dolg. Gre za medčasovno menjavo, saj sta dajatev (npr. dobava blaga) in nasprotna dajatev (npr. plačilo za blago) časovno razmaknjeni. Beseda kredit ima svojo sopomenko posojilo in večkrat ti besedi zamenjamo (Ribnikar 1999, 35-36). Posojilo je le kupčija, s katero se med strankama ustvari kreditno razmerje. Od opredelitev, ki se pojavljajo v ekonomski literaturi, vsaka kaj prispeva k pojasnitvi pojma kredit. Zato jih bomo nekaj navedli. Kredit je kupna moč. Bistvo kredita je upnikovo zaupanje v dolžnikovo pripravljenost in sposobnost, da plača svoj dolg. Kredit lahko označimo kot kratkoročno prodajo denarja. Kredit je prodaja na upanje. Kredit lahko pojasnimo kot sposobnost, zagotoviti si dobrine ali storitve v sedanjosti v zameno za ekvivalent v prihodnost. Kredit je osebni ugled, ki ga nekdo uživa, in zaradi katerega lahko nabavi denar, blago ali delovno silo, tako da ponuja v zameno obljubo plačila v bodočnosti. Sposobnost pridobiti si v sedanjosti vrednost, ki se meri v denarju, na osnovi obljube plačila v prihodnjem času in na temelju zaupanja prodajalca v kupčevo pripravljenost in sposobnost, da poravna svoje obveznosti, je kredit. Kredit je v pravu, komerciali ali ekonomiki pravica, ki jo ima ena oseba, kreditor, da prisili drugo osebo, dolžnika, k plačilu ali da stori kaj drugega, ali krajše povedano, pravica v sedanjosti plačila v bodočnosti. Kredit je prenos vrednosti na drugo osebo, bodisi denarja, blaga ali storitev, v upanju, da bo ta oseba nekega dne v prihodnosti sposobna in pri volji plačati enako vrednosti. (Crnkovič 1991, 114). Ne glede na določene razlike moramo vendar povzeti, da je v navedenih opredelitvah kredita najpomembnejša njegova karakteristika zaupanje kreditorja v dolžnikovo sposobnost za vrnitev kredita. Domači ekonomist dr. J. Pokorn (1967) je opredelil kredit kot začasno prenašanje neporabljenih, prihranjenih dohodkov iz ene gospodarske celice v drugo. Po njegovem mnenju kredit ni le prenašanje neporabljenega dohodka, ampak tudi prenašanje premoženja iz ene gospodarske celice v drugo. Thornhill (1990, 12) kredit označuje kot izročitev stvari, denarja ali storitev v zameno za obljubo plačila v dogovorjenem prihodnjem roku. 9

11 Ko določamo pomen besede kredit, je pomembno poudariti tudi to,»da so predmet posojila samo porabljive stvari, stvari, ki s z redno rabo tudi porabijo«. Če so posojene neporabljive stvari, kot npr. orodje, potem govorimo o posojilu ali posodi«(crnkovič 1991, 115). 2.2 Kreditni sistem S kreditnim sistemom pojmujemo ureditev kreditnih odnosov v domačem gospodarstvu pa tudi v odnosih s podjetji v drugih gospodarstvih. V teh odnosih se pojavljajo prvine, kot so sam kredit, viri kreditnih sredstev, pogoji in oblike kreditiranja, urejanje kredita in kreditnih odnosov, kreditne ustanove in drugo. V narodnem gospodarstvu se slej kot prej vsaka gospodarska ali (in) gospodinjska celica znajde v položaju kreditodajalca in kreditojemalca, ker ima presežek sredstev in je komu posodila svoje prihranke, ali pa si je izposodila denar, da bi povečala svojo potrošnjo nad tekoči dohodek. Med njimi pa so tudi takšne celice, ki so specializirane za posredovanje. Povezanost vseh celic narodnega gospodarstva, ki se občasno ali specialno ukvarjajo s prenašanjem presežkov denarja, v skladno celoto z urejenim medsebojnim občevanjem in z istim smotrom, predstavlja kreditni sistem. (Crnkovič 1991, 111). 2.3 Ponudba in povpraševanje po kreditih Kreditna ponudba Banka in morebitne druge finančne organizacije, ki se ukvarjajo s kreditiranje oziroma jim je glavni posel kredit, morajo ta posel opravljati, če zberejo za to potrebna kreditna sredstva. Kreditna ponudba se oblikuje z zbiranjem sredstev v bankah in pri drugih kreditnih posrednikih v narodnem gospodarstvu. Ponudba je tista količina blaga, ki so jo ponudniki pripravljeni prodati ob upoštevanju njihove cene. Poznamo tudi ponudbo kreditnih sredstev ali kredita. To je tista količina denarja, ki so ga imetniki pripravljeni posoditi ob upoštevanju obrestne mere, ki bi jo mogli za posojilo dobiti. Banke in drugi kreditni posredniki zbirajo prosta denarna sredstva, da bi jih ponudili tistim, ki po teh sredstvih povprašujejo. Kreditni trg zato pojmujemo tudi kot prostor, kjer se srečujeta ponudba in povpraševanje po kreditu. Zaradi obstoja direktnega kredita pa se del kreditne ponudbe tvori zunaj bank in drugih kreditnih posrednikov, neposredno pri varčevalcih. Celotna kreditna ponudba v narodnem gospodarstvu je tista količina denarja, ki so jo pripravljene posoditi banke, drugi kreditni posredniki in sami varčevalci. Ponudba, ki se 10

12 tvori pri varčevalcih, imenujemo izvirna ponudba, ponudba, ki pa se tvori pri posrednikih, pa se imenuje izvedena ponudba. Za izvirno in izvedeno ponudbo je značilno, da imata svoj izvor v denarni masi (gotovina in knjižni denar), ki je v obtoku. Vendar pa to ni vsa ponudba kreditov v narodnem gospodarstvu, saj se del ponudbe, ki presega izvirno in izvedeno, tvori z multiplikacijo depozitov v poslovnih bankah, del pa z emisijsko funkcijo centralne banke. V nadaljevanju bomo s pomočjo sheme prikazali, kako se tvori kreditna ponudba v narodnem gospodarstvu. Slika 1: Kreditna ponudba v narodnem gospodarstvu izvirna ponudba izvedena ponudba kredit emisijske banke multiplikacija kreditov Vir: Crnkovič 1991, 130. ponudba iz obstoječih sredstev ponudba iz dodatnih sredstev celotna ponudba Za narodnogospodarska gibanja je izredno pomembno razmerje med ponudbo iz obstoječih sredstev in ponudbo iz dodatnih sredstev. Kupna moč nekaterih gospodarskih in gospodinjskih subjektov v narodnem gospodarstvu se zaradi ponudbe iz obstoječih sredstev zmanjša in se pojavlja pri drugih, ki dobijo iz teh sredstev kredite. Celotno povpraševanje po blagovnih fondih se na ta način nič ne poveča, spremenijo se samo povpraševalci. Povečanje količine denarja v obtoku oziroma povečanje efektivnega povpraševanja po blagu pa je posledica tvorjenja ponudbe iz dodatnih sredstev, ker se hkrati kupna moč nikomur ne zmanjša. Tvorjenje ponudbe iz dodatnih sredstev nosi v sebi nevarnosti inflacije, če mu ne sledi povečanje ponudbe blaga na trgu. 11

13 Povpraševanje po kreditih Kot vemo, je povpraševanje po neki dobrini na določenem trgu izraženo v tisti količini dobrine, ki so jo povpraševalci pripravljeni kupiti po določeni ceni. Če upoštevamo, da je kredit blago, ki ga prodajajo na kreditnem trgu po ceni, ki se imenuje obrestna mera, potemtakem lahko zapišemo, da je povpraševanje po kreditu na kreditnem trgu enako vsoti kreditov, ki so jih povpraševalci pripravljeni najeti po določeni obrestni meri. Kljub temu, da povpraševanje izvira iz potrebe po določenem blagu, pa se vendar ravna po ceni. Kadar je cena višja, je povpraševanje manjše, kadar pa je cena nižja, je povpraševanje pri enakih potrebah višje. Povpraševanje po kreditu izvira iz potrebe po dodatni količini denarja, vendar pa se ravna po višini obrestne mere, katero je potrebno plačati za kredit na kreditnem trgu. Če je obrestna mera višja, je povpraševanje po kreditu manjše kot pri nižji obrestni meri. Lestvica povpraševanja nam v nadaljevanju prikazuje, da je povezanost med obrestno mero in povpraševanjem po kreditu obratnosorazmerna Tabela 1: Povezanost med obrestno mero in povpraševanjem po kreditu Vir: Crnkovič 1991, 121 Lestvica povpraševanja Obrestna mera Povpraševanje po kreditu Povpraševanje na kreditnem trgu se pojavlja zaradi neskladja med potrebami in razpoložljivimi finančnimi sredstvi posameznikov in podjetij. Povpraševanje po kreditu lahko razvrstimo v tri skupine: 1. Produkcijsko povpraševanje Ta oblika povpraševanja se oblikuje zaradi vlaganj v osnovna in obratna sredstva, prav tako pa tudi zaradi finančnih razlogov, t.j. zaradi likvidnosti podjetij. Produkcijsko povpraševanje je namenjeno: - financiranju posameznih delov produkcijskih sredstev (zgradbe, aparati, stroji, surovine, nasadi, živina itd); - financiranju posameznih poslov ali cele verige poslov (kreditiranje nabave, kreditiranje izvoza, kreditiranje prodaje itd.); - financiranju brez neposredne zveze z določenim delom produkcijskih sredstev ali določenim poslom. 12

14 2. Potrošno povpraševanje Velik del povpraševanja po kreditu nastaja zaradi potrošnje prebivalstva. Potrošno povpraševanje se pojavlja na kreditnem trgu zaradi neproduktivnih namenov in njegov namen je lahko: - stanovanjska izgradnja, - nakup dragih trajnih dobrin, - financiranje izjemnih in nepredvidenih izdatkov in - nabava potrošnih dobrin. 3. Povpraševanje države oziroma družbenih organov Kadar izdatki države presegajo njene dohodke, se država pojavi kot povpraševalec po dodatni kupni moči, ki jo lahko nabavi na kreditnem trgu. Dodatna kupna moč je potrebna tudi za nabavo blaga in storitev, služi pa za vse različne namene, s katerimi se ukvarja država oziroma družbeni organi in ki se pojavljajo na gospodarskem in negospodarskem področju. Tudi povpraševanje države in družbenih organov je potrošno, saj se s temi krediti ne financira proizvodnja, temveč nakup proizvedenega blaga (Crnkovič 1991, 122). 2.4 Oblike kreditov Kratkoročni krediti Kratkoročni krediti so krediti, ki jih moramo vrniti v roku enega leta. Namenjeni so financiranju obratnih sredstev ter načrtovanju in uravnavanju denarnega toka. Kratkoročno kreditiranje poteka pod nadzorom centralne banke. V nadaljevanju bomo predstavili nekaj najpogostejših oblik kratkoročnih kreditov. Kontokorentni kredit S kontokorentnim kreditom razumemo kredit na tekočem računu, ki ga banka odobri kreditojemalcu, le-ta pa ga uporablja skladno s spreminjajočimi se potrebami v okviru odobrenega zneska. Njegova uporaba se obračunava na posebnem tekočem računu, kjer se izkoriščeni zneski kredita pokažejo kot pasivne postavke, znesek neizkoriščenega kredita pa ugotovimo kot razliko med odobrenim kreditom in seštevkom pasivnih postavk. Ti krediti so odobreni za splošno okrepitev plačilne sposobnosti kreditojemalca. Najemajo se kot kratkoročni kredit za gibljiva sredstva, kot sezonski kredit ali kot premostitveni kredit. Ponavadi se obravnava za tri mesece, lahko pa se tudi podaljšuje (Filipič in Markovič- Hribernik 1998, 122). 13

15 Lombardni kredit To je kredit, ki ga banka odobri proti zastavitvi realnih dobrin. Ta oblika kreditiranja izposojevalcu omogoča, da pridobi finančna sredstva, ne da bi moral del svoje aktive v neugodnih okoliščinah prodati. Zastavljajo se samo stvari, ki jih je mogoče hitro prodati, kot so vrednostni papirji, ki kotirajo na borzi, plemenite dobrine in kurantno blago. Lombardni kredit ni odobren do polne vrednosti zastavljenega blaga ali vrednostnega papirja, ampak samo do 60 ali 70% te vrednosti. Za banko ti krediti predstavljajo povečanje njenih prihodkov v obliki aktivnih obresti (ibid., ). Menični krediti Eskontni kredit Beseda eskont ali diskont pomeni del obresti, ki so odtegnjene pri nakupu še ne zapadle menice, pomeni pa tudi nakup še ne zapadle menice z odtegljajem obresti in morebitne provizije za čas od dneva nakupa do dneva zapadlosti. Banka odobri eskontni kredit na prošnjo kreditojemalca s tem, da eskontira še ne zapadlo menico. Pravna osnova eskontnega kredita je kupna pogodba med banko, ki menico kupuje, in komitentom, ki menico prodaja. Osnova eskontnemu kreditu so kratkoročne trgovske menice z zapadlostjo do treh mesecev, ki so bile izdane kot obljuba plačila blaga, kupljenega na up (ibid., ). Akceptni kredit Pri tem kratkoročnem kreditu se banka s kreditno pogodbo obveže, da bo akceptirala menico, ki jo nanjo trasira kreditojemalec. Banka postane z akceptiranjem glavni menični dolžnik ter mora skrbeti za to, da bo imela na razpolago dovolj sredstev, če bi morala poravnati menični dolg. Kreditojemalec mora pred zapadlostjo menice dati banki na razpolago dovolj sredstev, če kaže, da bo banka morala poravnati menični dolg (ibid., 126). Banka, ki je akceptirala menico, opravlja v bistvu funkcijo»pomoči pri kreditu«, saj ves čas kreditiranja daje na razpolago le svoj ugled oziroma podpis. Remboursni kredit Akceptni kredit, ki se uporablja v zunanji trgovini. Od akceptnega kredita se razlikuje po tem, da je krit z blagovnimi dokumenti. Blagovni dokumenti so dokumenti, ki se uporabljajo v čezmorski zunanji trgovini, kot sta konosament in faktura. Poleg tega pa se uporabljajo še zavarovalna polica, potrdila o kakovosti blaga ter drugi (Filipič in Markovič-Hribernik 1998, 126). 14

16 Negociacijski kredit Negociacijski krediti so se razvili kot posebna tehnika pri eskontnih kreditih v zunanji trgovini. Njihova vsebina je v tem, da se omogoči izvozniku eskontiranje trasirane menice, ki jo je sam izdal. To se izvede tako, da pooblasti uvoznik neko banko, da to trasirano menico odkupi. V večini primerov se uporabljajo v dveh temeljnih oblikah: authority to purchase in order to negotiate (Dimovski 1999, 57). Packing kredit O packing kreditu govorimo takrat, če pooblaščajo pogoji iz odprtega akreditiva izvoznikovo banko, da temu del akreditivnega zneska izplača že pred predložitvijo dokumentov. Če je z akreditivnimi pogoji predvideno, da se predčasno izplačilo opravi na podlagi»green clause«, pomeni to, da je tako predhodno izplačilo možno le proti izvoznikovi pismeni obvezi, da bo določene dokumente dostavil znotraj akreditivnega roka.»red clause«pa določa, da mora izvoznik dodatno predložiti kot zavarovanje še skladiščne dokumente (ibid., 57). Avalni kredit Aval pomeni v meničnem pravu menično jamstvo oziroma jamstvo za plačilo meničnega dolga, kar je razvidno iz privolitve na menici»jamči za plačilo«ali»per aval«. Današnja oblika avalnega kredita pa je že prerasla to prvotno obliko, ker se jamstvo prevzema s posebno garancijsko izjavo banke. S takšno izjavo se banka zaveže, da bo izpolnila obveznosti, ki jih ima do tretje osebe dolžnik. Gre za kreditiranje v obliki prevzema poroštva. Zaradi tega je kljub spremembi oblike poroštva še vedno podoben akceptnemu kreditu. Obveznost iz danega jamstva banke ugasne, ko se terjatev, za katero je dano jamstvo, poravna, oziroma ko se garancija o jamstvu vrne banki oziroma ugasne (Filipič in Markovič-Hribernik 1998, 127). Factoring Factoring je posebna vrsta kredita, ki sicer ni samostojna bančna poslovna oblika. Z njo se ukvarja posebna vrsta finančnih institucij. S factoringom je mišljen postopek, ko specializirana institucija (lahko tudi banka), imenovana factor, odkupi terjatve iz blagovnega prometa ali opravljenih storitev, poleg tega pa opravlja za svojega komitenta (prodajalca terjatve) še druge finančne storitve (Dimovski 1999, 58). Obročni kredit Obročne kredite dajejo banke predvsem prebivalstvu za nakup različnega blaga, predvsem trajnejšega značaja. Dajanje teh kreditov ima dve obliki: obročne kredite daje neposredno banka in se neposredno vračajo banki ali pa se v sistem obročnih kreditov vključi trgovska mreža. Kreditojemalec dobi obročni kredit pri trgovskem podjetju (ibid., 58). 15

17 2.4.2 Dolgoročni krediti Dolgoročni kredit je namenjen financiranju investicij v osnovna sredstva z rokom vračila nad enim letom do praviloma desetih let. V določenih primerih je lahko rok vračila tudi daljši, odvisno od načrtovane naložbe. Najpogostejše oblike dolgoročnih kreditov so investicijski, hipotekarni in sindicirani kredit. Investicijski kredit Vsak dolgoročni kredit je praviloma investicijski kredit, saj je namenjen kreditojemalcem za investicijske naložbe. Namenjen je kreditiranju stalnih sredstev in tudi trajnega dela gibljivih sredstev. V gospodarskih organizacijah so to naložbe v osnovna in trajna obratna sredstva, pri prebivalstvu pa v zgradbe, stanovanja in drugo. Banke pri tem upoštevajo dosedanjo in pričakovano stopnjo dobička kreditojemalca. Za odobritev tega kredita je pomemben pričakovani čisti denarni tok od prihodnje investicije, ki se mora v višini in dinamiki ujemati z anuitetami. Za odobritev tega kredita je za banko pomembna izdelava poslovnega načrta in dostava investicijskega elaborata o prihodnji investiciji (Filipič in Markovič-Hribernik 1998, 127). Hipotekarni kredit Hipotekarni kredit se odobri proti zastavitvi nepremičnine. Hipoteka oziroma zastavna pravica je uradni dokument ali zapis v zemljiški knjigi, s katerim kreditojemalec zastavlja svojo nepremičnino za zavarovanje kredita (Koch in MacDonald 2000, 627). Na podlagi hipoteke ima zastavni upnik ali upravičenec pravico zahtevati poplačilo svoje zapadle terjatve iz vrednosti nepremičnine. Če torej dolžnik svoje terjatve ne poravna, lahko upnik s hipotekarno tožbo zahteva od sodišča, da se nepremičnina proda, sam se nato poplača iz kupnine. Osnovna funkcija hipoteke je tako varstvo upnika (Cirman et al. 1999, 52). Hipotekarnega kredita se ne odobri v 100% vrednosti zastavljene nepremičnine, ampak manj. Sindicirani kredit To je kredit, ko se manjša skupina bank združi z namenom, da odobri skupni kredit enemu samemu kreditojemalcu. Odplačilna doba sindiciranega kredita je od 3 do 8 let. Pomen tega kredita je v tem, da je kreditojemalcu omogočeno, da dobi večji znesek kredita pod določenimi pogoji. Po teh vrstah kreditov posegajo predvsem velika podjetja. 16

18 2.5 Zavarovanje kredita Zavarovanje kredita je poleg preverjanja strankine kreditne sposobnosti najpomembnejša naloga banke, ko daje denar svojim komitentom. Uporablja se kot zaščita pri nevračilu kredita v primeru, da bi se spremenile okoliščine, ki so bile znane ob odobritvi kredita. Namenjeno je poplačilu bančnih terjatev, ki bi nastale kot posledica nerednega ali prekinjenega odplačevanja kredita. Kreditojemalec je dolžan zavarovati vsako vrsto kredita. Oblike zavarovanj so opredeljene skozi storitev oziroma vrsto kredita, banka pa se lahko v vsakem trenutku odloči za drug, ustreznejši način zavarovanja kredita, ki mora predstavljati zadostno jamstvo za poplačilo obveznosti. Pri tem se upošteva višina, rok in odplačevanje kredita ter boniteta kreditojemalca. V nadaljevanju bomo navedli najpogostejše načine zavarovanj kreditov: zavarovanje pri zavarovalnici, poroštvo fizične osebe, menica družbe, zavarovanje z zastavo denarnih sredstev, zastava vrednostnih papirjev, zastava nepremičnin, zastava premičnih stvari lombard, zastava poslovnega deleža. 17

19 2.6 Bančni sistem v Sloveniji Ob koncu leta 1991 je bilo v Sloveniji 26 bank. Največja slovenska banka Združena banka je imela s svojim 82 odstotnim deležem v bilančni vsoti slovenskega bančnega sistema monopolni položaj. Konec leta 1991 je sistem Ljubljanske banke - Združene banke propadel ter začela se je sanacija bank s ciljem prestrukturiranja bančne panoge. Tako so novo nastale banke dvignile konkurenco na slovenskem bančnem trgu ter začel se je postopek nujnega prilagajanja bank mednarodnim standardom in evropskemu trgu. Sanacija slovenskih bank je nujna posledica sestave bančnih naložb v preteklosti, kajti med njimi so prevladovale slabe terjatve do podjetij, ki so bila hkrati lastnik bančnega premoženja (Dimovski in Gregorič 2000, 42). Ob koncu leta 2009 je v Sloveniji delovalo 19 bank, 3 hranilnice in 3 podružnice tujih bank. V primerjavi z letom prej se je število kreditnih institucij povečalo za 1. V večinski tuji lasti je ob koncu leta 2009 v Sloveniji delovalo osem hčerinskih bank in tri podružnice tujih bank, v popolni domači lasti je bila ena banka, devet bank pa je bilo v večinski domači lasti. Banke ostajajo najpomembnejši finančni posrednik, delež hranilnic pa je zanemarljiv. Bilančna vsota bank je decembra 2009 znašala 51,4 milijard evrov, hranilnic pa 396,7 milijonov evrov. Tako je bilančna vsota bank predstavljala približno 147 odstotkov BDP. Razmerje bilančne vsote slovenskih bank do BDP se iz leta v leto povečuje, vendar je kljub temu še vedno precej nižje od povprečja EU, kjer je to razmerje konec leta 2008 doseglo 337 odstotkov. Rast bilančne vsote je v letu 2009 znašala 8 odstotkov in je bila za 4,5 odstotne točke nižja kot predlani. Leta 2007 je bilančna vsota bank znašala milijonov evrov (NLB 2010). Tabela 2: Osnovni podatki slovenskega bančnega sistema za leta 2007, 2008 in 2009 LETO Število bank in podružnic tujih bank Število hranilnic Bilančna vsota (v mio ) Posojila bančnemu sektorju (v mio ) Obveznosti do nebančnega sektorja (v mio ) Dobiček pred obdavčitvijo (v mio ) 514,2 305,4 159,5 Obrestna marža (v %) 2,1 2,1 1,9 Vir: NLB

20 Na sliki 2 lahko vidimo, da je največji tržni delež v slovenskem bančnem sistemu v letu 2009 dosegla NLB, in sicer 29,80 odstotkov. Nato ji sledita NKBM z 9,31 odstotki ter Abanka Vipa z 8,77 odstotki. Slika 2: Tržni delež osmih največjih bank v slovenskem bančnem sistemu Vir: NLB Tabela 3 prikazuje skupno izpostavljenost posameznih segmentov komitentov v izpostavljenosti do slovenskih bank. Iz tabele je razvidno, da predstavljajo v strukturi izpostavljenosti slovenskih bank največji delež velika podjetja. Njihov delež v portfelju slovenskih bank znaša 29 odstotkov. Po višini izpostavljenosti sledi poslovanje s tujini pravnimi osebami, katerih delež je v portfelju vseh slovenskih bank 18,6 odstotni. Naslednjo kategorijo predstavljajo občani. Njihov delež je 15 odstotni. Državne institucije, banke, zavarovalnice predstavljajo po višini izpostavljenosti v bančnem sistemu 14,8 odstotni delež v portfelju vseh bank. Tabela 3: Skupna izpostavljenost do slovenskih bank po vrstah komitentov na dan VRSTA KOMITENTOV SLOVENSKE BANKE Skupna izpostavljenost (v ) Struktura Mikro podjetja ,7 Mala podjetja ,5 Srednja podjetja ,8 Velika podjetja ,0 Državne inst., banke, zavarovalnice ,8 Malo gospodarstvo in fizične osebe ,7 Samostojni podjetniki ,6 Občani ,0 Tuje pravne osebe ,6 Brez oznake velikosti ,9 Skupaj Vir: Interno gradivo banke X. 19

21 Slovenske banke imajo na področju Slovenije plasiranih milijonov evrov oziroma 81,4 odstotkov svojih plasmajev. Iz tabele 4 lahko razberemo, da pri slovenskih bankah izkazujejo največji delež izpostavljenosti v strukturi portfelja plasmaji nefinančnim družbam, kjer znaša njihov delež 45,2 odstotka. Nefinančnim družbam sledijo po višini izpostavljenosti pri slovenskih bankah naslednji sektorji: tuji komitenti (18,6 odstotkov), gospodinjstva (16,7 odstotkov), finančne družbe (12,5 odstotkov) in država (6,9 odstotkov). Tabela 4: Izpostavljenost po sektorjih v portfelju vseh slovenskih bank na dan SEKTORJI SLOVENSKE BANKE Izpostavljenost v Struktura (v %) Nefinančne družbe ,2 Tujina ,6 Gospodinjstva ,7 Finančne družbe ,5 Država ,9 Neprofitni izvajalci storitev ,1 Brez oznake sektorja 0 0,0 Skupaj Vir: Interno gradivo banke X. Tabela 5: Delta izpostavljenost po sektorjih pri slovenskih bankah v letu 2009 SLOVENSKE BANKE SEKTORJI Delta izpostavljenost (dec08-dec09) v Struktura delte izpostavljenosti (v %) Nefinančne družbe Centralna banka Finančne družbe brez centralne banke Država Gospodinjstva Neprofitni izvajalci storitev Brez oznake sektorja 0 0 Skupno povečanje Skupno zmanjšanje Skupaj Slovenija Tujina Skupaj Vir: Interno gradivo banke X. 20

22 Iz tabele 5 je razvidno, da se je izpostavljenost slovenskih bank v letu 2009 povečala pri sektorju države (1.590 milijonov EUR), pri finančnih družbah brez centralne banke (1.520 milijonov EUR), pri gospodinjstvih (1.204 milijonov EUR), pri nefinančnih družbah (920 milijonov EUR), pri neprofitnih izvajalcih storitev (15 milijonov EUR) in pri tujih komitentih (264 milijonov EUR). V portfelju slovenskih bank se je znižala izpostavljenost do centralne banke. 21

23 3 LEASING KOT VIR FINANCIRANJA 3.1 Pojem leasinga Razumevanje oziroma pojmovanje leasinga se spreminja v času in prostoru, v odvisnosti od trenutnih potreb oziroma namenov ter trenutne naravnanosti glede obravnave njegovih pravnih, davčnih, finančnih, ekonomskih, marketinških, računovodskih in drugih vidikov. Razlike v razumevanju izhajajo torej iz različnega, predvsem pravnega in ekonomskega, pojmovanja leasinga v različnih (ali enakih) objektivnih okoliščinah in iz različnih izvedbenih oblik leasinških poslov. Raznovrstnost izvedbenih oblik leasinških poslov ne le povzroča, temveč še povečuje; in obrnjeno. Z druge strani pa se skuša pri obravnavi leasinga doseči poenotenje (Gerbec in Košir 1999, 31). Beseda»leasing«izhaja iz angleškega glagola»to lease«, ki pomeni»dati v najem«, oziroma iz samostalnika»lease«, ki ga prevajajo z»najem«ali»zakup«. Izraz leasing je neposredno težko prevedljiv oziroma je neposredno pomensko neprevedljiv. V zvezi z opredelitvijo leasinga so mnenja avtorjev deljena. Za nekatere je to zakupna ali najemna pogodba, za druge pa ni niti eno niti drugo, temveč posebna mešana pogodba sodobnega gospodarstva (ibid., 31). Leasing je sodobna, enostavna in učinkovita oblika financiranja trajnih dobrin, ki relativno ohranjajo tržno vrednost (vozil, nepremičnin, tehnološke in druge opreme itd.), zlasti za tiste investitorje, ki s stalnim investiranjem skrbijo za dobro opremljenost in s tem konkurenčnost in razvoj, ter jim je uporaba dobrine pomembnejša od pravnega lastništva. Pravno lastništvo predmeta se lahko pridobi šele s celotnim odplačilom oziroma poplačilom financiranja. Leasing je oblika financiranja, ko leasingodajalec kupi ali proizvede predmet leasinga in ga da leasingojemalcu v uporabo, ta pa zanj plačuje najemnino, skladno s pogodbo o leasingu (Stupica 2005, 189). Van Horne (1992, 504) opredeljuje leasing kot vrsto pogodbe, kjer leasingodajalec sredstvo preda leasingojemalcu in mu s tem omogoči ekskluzivno pravico do njegove uporabe, v zameno pa prejema obročna plačila. Kot navajata Gerbec in Košir (1999, 33) so si vse različne razlage in opredelitve enotne v razumevanju leasinga kot posebne vrste poslovne (komercialne) operacije, pri kateri lastnik opreme (leasingodajalec) predaja njenemu uporabniku (leasingojemalcu) pravico uporabe predmeta leasinga proti plačilu določene najemnine (leasinških obrokov) za pogodbeno časovno obdobje in na podlagi nekaterih posebej za leasinško razmerje značilnih pogodbenih določil. Za leasinško razmerje je značilno, da uporabnik (investitor) dejansko ne kupi izdelka, pač pa»kupi«njegovo uporabo s plačilom mesečnih obrokov, najemnine leasingodajalcu. Leasingodajalec je pravni lastnik tega izdelka. 22

24 Definicije leasinga so se spreminjale v preteklosti in se bodo tudi v prihodnosti. Spremembe so za zdaj večinoma povezane z razlikami v pravnih sistemih držav in regij, so pa tudi odsev spreminjajočih se okoliščin na mednarodnih trgih in iskanja praktičnih odgovorov nanje. Z leasingom se v različnih državah razume različna vendar natančno določena (lahko tudi zakonsko opredeljena) oblika najema oziroma nakupa prek najema. V Sloveniji je odsotnost enotne opredelitve leasinga posledica dejstva, da vsebina pogodbe o leasingu ni zakonsko opredeljena, da institut leasinga posamični zakoni ali izvedbeni predpisi različno vsebinsko opredeljujejo (namen, zakup ipd.) oziroma enačijo z drugimi posli ali gospodarskimi pogodbami, ki so zakonsko opredeljene v obligacijskih razmerjih (Gerbec in Košir 1999, 33). Slovenski računovodski standardi (SRS), namesto izraza leasing uporabljajo izraz finančni in poslovni najem ter so izvirna združitev domače računovodske teorije mednarodnimi zahtevami, zlasti z Mednarodnimi standardi računovodskega poročanja in direktivami Evropske unije (Slovenski računovodski standardi 2006). Pravna ureditev leasinga Pravna ureditev leasinga je naslednja: s pogodbo o leasingu se leasingodajalec zaveže, da bo prepustil leasingojemalcu dogovorjeno stvar v uporabo ali uživanje proti plačilu, s tem, da ima po izteku dogovorjenega roka leasingojemalec pravico izbire, da vrne stvar leasingodajalcu ali podaljša pogodbo ali stvar odkupi ali jo zamenja za novo stvar iste vrste in lastnosti (Penko Natlačen 2000). Pravno gledano gre pri leasingu za prenos posesti predmeta lastninske pravice za določeno dobo, ki se zanjo stranki dogovorita. Leasingodajalec obdrži na stvari lastninsko pravico, posest je v obliki uporabe prenesel na leasingojemalca, njemu pa ostaja še razpolagalna pravica. To pomeni, da leasingojemalec ne more odtujiti stvari, saj ni njej lastnik, razen seveda, da je za to posebej pooblaščen ali je tako posebej dogovorjeno s pogodbo (ibid. 2000). Ker je pogodba o leasingu po svoji vsebini blizu nekaterim drugim pogodbam, je opredelitev pravne narave pogodbe pomembna zlasti tedaj, ko stranki svojih pogodbenih obveznosti nista dovolj natančno opredelili in je treba te praznine dopolniti z dispozitivnimi zakonskimi določbami (ibid. 2000). Predmet leasinga Predmet leasinga je stvar, ki je lahko premičnina ali nepremičnina. V praksi se leasing uporablja za predmete visoke vrednosti ali predmete, ki tehnološko hitro zastarajo ali oboje. Predmet leasinga mora imeti dogovorjene ali običajne lastnosti in mora ustrezati namenu, za katerega je predviden. Predmet pogodbe ne sme imeti napak, ki ovirajo njegovo normalno ali dogovorjeno rabo in mora imeti lastnosti in odlike, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene (Penko Natlačen 2000). V času trajanja leasinga leasingodajalec obdrži na stvari lastninsko pravico, dejansko posest nad stvarjo pa izvršuje leasingojemalec. V okviru izvrševanja dejanske posesti nad stvarjo, leasingojemalec ne sme odtujiti stvari niti je ne sme dajati dalje v leasing. Če pa 23

25 leasingodajalec odtuji stvar, novi lastnik vstopi v obveze prejšnjega lastnika in ta sprememba načeloma nima posledic na samo pogodbeno razmerje (ibid. 2000). Tako se v primeru stečaja leasingojemalca vrednost stvari ne všteva v stečajno maso in ima leasingodajalec pravico do izločitve stvari iz mase. Vrednost stvari, ki je predmet leasinga, pa tvori stečajno maso v primeru stečaja leasingodajalca. 3.2 Razvoj leasinga Leasing kot oblika financiranja ima že dolgo tradicijo. Po nekaterih virih so že Sumerci več kot 2000 let pred našim štetjem uporabljali določeno obliko operativnega leasinga v izmenjavi poljedelskega orodja in drugih kmetijskih pripomočkov. Podrobnejše pisne opredelitve leasinga, ki tudi že razmejujejo finančni in operativni leasing, se prvič pojavijo pod Justinijanom, v času rimskega imperija v 3. knjigi Institutes. Prvo registrirano leasinško podjetje, Birmingham Wagon Company, ki je bilo ustanovljeno 20. marca 1855, se je ukvarjalo z leasingom železniških vagonov premogovnim družbam in rudnikom za določen čas 5 do 8 let. (Clark 1990, 1). V začetku 20. stoletja se je leasing najbolj razvil v Združenih državah Amerike in v Veliki Britaniji, ko je večina podjetij uporabljala leasing za financiranje specializiranih vrst opreme. V času druge svetovne vojne je leasing prerasel v široko razvejan način financiranja predvsem vladnih oziroma državnih nakupov industrijske opreme. Leasing v pravem pomenu besede, sodobni leasing, se širi šele v letih po drugi svetovni vojni, in sicer z začetkom uveljavljanja t. i.»industrij«leasinga oziroma z ustanavljanjem samostojnih, neodvisnih leasinških družb. Takšna nova podjetja namreč prevzemajo vlogo posojevalca denarja, ki jo sicer opravljajo banke in neodvisne finančne ustanove, hkrati pa se ukvarjajo tudi z nakupi in prodajo oziroma s kupoprodajnim posredovanjem med proizvajalci in uporabniki njihovih izdelkov (Gerbec in Košir 1999, 16). Leasing se je po drugi svetovni vojni najhitreje razvijal v ZDA, kajti tako kot v drugih industrijskih državah, so takrat v ZDA finančne potrebe presegale ponudbo. V tistem času se je z leasingom lahko ukvarjalo le omejeno število finančno najmočnejših proizvajalcev, zato je nastala zamisel o oblikovanju samostojnih leasinških podjetij. Maja 1952 je bila v Kaliforniji (ZDA) ustanovljena prva sodobna leasinška družba United States Leasing Corporation. Kasneje je postal leasing tudi raznovrsten, tako po oblikah kot tudi po udeležencih. Kot navajata Gerbec in Košir (1999, 17), so leasinške družbe v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja kupovale opremo po zahtevah končnih uporabnikov in jim jo dajale v leasing proti plačilu določene zakupnine oziroma obrokov. V devetdesetih letih pa je v ospredje prihajal predvsem mednarodni vidik leasinga: poskusi regionalnega in medregionalnega poenotenja leasinga. 24

26 3.3 Vrste leasinga Poznamo različne vrste leasinga, ki se nam na prvi pogled zdijo neomejene, saj obsegajo tako preproste oblike leasinških poslov kot zapletenejše načine financiranja v mednarodnem poslovanju. Posebnosti posameznih leasinških poslov so vezane na izvajalce in njihov geografski prostor, vrsto opreme, ki je predmet leasinga, na razvrstitve uporabnikov leasinga, obseg poslov itd. Berden (1978) podaja eno najobsežnejših razvrstitev leasinga, ki pojavne oblike lesinga razdeli v naslednje skupine: 1. finančni leasing in operativni leasing. 2. Glede na stranke in njihove medsebojne odnose oziroma po statusu dajalca leasinga na: direktni leasing (leasing v širšem pomenu besede neposredni leasing) in indirektni leasing (leasing v ožjem pomenu besede posredni leasing). Neposredni leasing je posel, pri katerem da proizvajalec opremo neposredno v leasing leasingojemalcu, brez kakršnegakoli posredovanja tretjega, navadno leasingodajalca. Danes je prevladujoča oblika leasinga posredni oziroma indirektni leasing. To je leasing preko specializiranih družb. Med proizvajalcem opreme in leasingojemalcem je leasinška družba, katera kupi predmet leasinga in ga da v uporabo leasingojemalcu. 3. Po času trajanja na: kratkoročni (short-term) leasing (do tri leta), srednjeročni (3 do 5 let) in dolgoročni (long-term; nad 5 let) leasing. 4. Po predmetu pogodbe na: leasing potrošnih dobrin, leasing premičnih investicijskih dobrin in leasing nepremičninskih investicijskih dobrin. 5. Glede na določenost oziroma nedoločenost predmeta leasinga na: individualni leasing in blanketni leasing. 25

27 Pri individualnem leasingu je predmet leasinga že vnaprej natančno določen; pri blanketnem pa ni tako. 6. Glede na obveznosti leasingodajalca oziroma medsebojne obveznosti strank v zvezi z vzdrževanjem predmeta leasinga na: neto leasing in bruto leasing. Neto leasing je oblika leasinga, pri kateri leasingodajalec prenaša na leasingojemalca pravico uporabe določenega predmeta brez prevzemanja obveze glede opravil, zavarovanj, vzdrževanja in servisiranja; pri bruto leasingu je položaj obrnjen. 7. Glede na sedež podjetja: uvozni leasing in izvozni leasing. 8. Glede na časovno trajanje leasing razmerja: trajni leasing in sezonski leasing. 9. Glede na izvor opreme: Leasing domače opreme in Leasing tuje opreme. 10. Po vrsti pogodbenih obveznosti ob izteku leasinškega obdobja na:»term«leasing,»revolving«leasing in leasing brez opcije nakupa (Gerbec in Košir 1999, 34-39). 26

28 3.3.1 Finančni leasing Finančni leasing, imenovan tudi finančni najem, je oblika financiranja, kjer se leasingojemalec že v začetku, ob sklepanju pogodbe, odloči za lastništvo nad predmetom leasinga po poteku pogodbe. Finančni leasing pomeni dejansko financiranje nakupa predmeta in je po svoji vsebini zelo podoben nakupu na obroke oziroma kreditu, glavna značilnost pa je ta, da je predmet leasinga do končnega poplačila last leasingodajalca. Pri tej vrsti financiranja amortizacijo obračunava leasingojemalec, v nasprotju z operativnim leasingom, kjer jo obračunava leasingodajalec. Pri tej vrsti leasinga se lastništvo nad predmetom leasinga prenaša na podlagi odplačevanja ponavadi enakih mesečnih obrokov na neko dogovorjeno obdobje (običajno 1-5 let, pri nepremičninah tudi do 15 let). Ob podpisu pogodbe o leasingu postane leasingojemalec ekonomski lastnik predmeta leasinga ter nanj preide pravica uporabljanja predmeta, leasingodajalec pa v času trajanja pogodbe ostane pravni lastnik predmeta. Ko leasingojemalec odplača vse s pogodbo določene obroke in odkupni obrok, postane predmet financiranja njegova last (Hypo Group Alpe Adria 2010). V primeru, da je leasingojemalec podjetje ali samostojni podjetnik, vodi predmet financiranja v svojih poslovnih knjigah, kot osnovno sredstvo. To pomeni predvsem davčne olajšave. Ob podpisu pogodbe jemalec leasinga vplača znesek lastne udeležbe, ki pa je odvisen od vrste predmeta leasinga in bonitete stranke, stroškov obdelave posla, nato pa dogovorjeno število mesečnih obrokov. Pri finančnem leasingu se plača polog, ki ga določi leasingodajalec, in znaša najmanj toliko kot celotni DDV. Plačilo pologa je na začetku ob podpisu pogodbe. Pri finančnem leasingu pogodbena doba navadno pokriva večji del dobe koristnosti predmeta leasinga. Pogodbe ni mogoče odpovedati, leasingojemalec mora ob predčasni prekinitvi plačati sedanjo vrednost še ne plačanih obrokov, vse stroške vzdrževanja in zavarovanja predmeta leasinga ravno tako krije leasingojemalec. Poleg tega nosi tudi vsa tveganja, povezana z lastništvom (izguba, okvara, zastarelost, ). Pri prodaji predmeta leasinga leasingojemalec sodeluje in je tako deležen tudi večjega iztržka od prodaje tega predmeta (Grant in Gent 1992, 16-17). Pri tej vrsti leasinga je značilno, da skupni znesek najemnin presega nabavno ceno predmeta leasinga. Pri finančnem leasingu je običajno krog oseb razširjen na tri osebe in ne le na leasingojemalca in leasingodajalca. Leasingodajalec je nekakšen posrednik med proizvajalcem in kupcem predmeta leasinga. Nastopa v vlogi financerja. 27

29 3.3.2 Operativni leasing Vse hitrejši razvoj tehnologije v svetu narekuje podjetjem kot tudi posameznikom iskanje sodobnejših oblik financiranja sredstev. Ena teh je tudi poslovni najem ali operativni leasing. Lastništvo nad sredstvi prinaša imetnikom vedno več negotovosti. Sredstva lahko zaradi razvoja tehnologije hitreje zastarajo in tako lastnikom ne omogočajo, da bi jih do kraja izkoristili, če želijo ostati še naprej konkurenčni. Zavedajo se, da jih v nasprotnem čaka padec produktivnosti in s tem tudi zaostanek za razvojem (Mojdenar.com 2010). Zaradi tega je v razvitih državah lastništvo nad sredstvi vse manj pomembno, pomembna je samo uporaba. Sredstva je potrebno maksimalno izkoristiti in tako zmanjšati poslovna tveganja, ki jim ga ta sredstva prinašajo. Take možnosti pa jim ponuja operativni leasing (ibid. 2010). Operativni leasing oziroma poslovni najem je posebna oblika leasinga, ki je namenjena tistim, ki jih zanima predvsem uporaba, ne pa tudi nakup predmeta leasinga po izteku najemnega razmerja. Stroški v leasing dane opreme praviloma niso v celoti pokriti z obročnimi odplačili leasingojemalca, saj je pogodbeno obdobje krajše od uporabne življenjske dobe predmeta pogodbe. Pri tej vrsti leasinga gre za kratkoročne leasing posle. Ob zaključku pogodbe operativnega leasinga leasingojemalec predmet najema vrne leasingodajalcu. Ker si leasingodajalec z enkratnim leasingom ne more povrniti svoje naložbe v predmet leasinga in doseči zahtevane stopnje donosa, odda sredstvo v leasing večkrat ali pa ga še pred iztekom življenjske dobe proda, da bi dosegel pričakovano stopnjo donosa na svoj kapitalski vložek. Za leasingodajalca je operativni leasing sprejemljiv samo v primeru, da ima predmet zagotovljeno sekundarno tržno vrednost. Ta oblika leasinga običajno zahteva od leasingodajalca, da nosi tudi stroške povezane z vzdrževanjem in zavarovanjem predmeta leasinga ter tveganje v zvezi s tehnološkim zastaranjem opreme. Za operativni leasing je značilno, da ima leasingojemalec pravico, da prekliče pogodbo o leasingu pred dogovorjenim rokom, kar pri drugih oblikah leasinga ni možno oziroma je možno le s posebnim soglasjem obeh partnerjev. To je zelo pomembna prednost operativnega leasinga za leasingojemalca, saj mu daje možnost, da se predmeta leasinga znebi predčasno, le-ta zaradi hitrega tehnološkega napredka zastari ali če iz katerih drugih razlogov ni več primerno za uporabo. Predmet najema določi leasingojemalec na osnovi svojih potreb in želja. S takšnim načinom financiranja pride leasingojemalec do predmeta v najkrajšem času, njegova pozornost pa je namenjena izključno le obdobju koriščenja predmeta. Predmet najema leasinga so največkrat osebna vozila, vendar se v zadnjem času pojavlja tudi veliko povpraševanje po operativnem leasingu oziroma najemu nepremičnin, pisarniške opreme, letal ter gradbene opreme. Operativni leasing je primernejši za pravne osebe in samostojne podjetnike, saj leasingojemalec ne izkazuje dolgoročnih obveznosti, ker se v bilanci uspeha pokažejo le stroški najema, v bilanci stanja pa se leasing ne prikazuje. 28