Miroslav Rebernik Tadej Krošlin. Podobe slovenskega podjetništva v letu 2006

Transcription

1 Miroslav Rebernik Tadej Krošlin Podobe slovenskega podjetništva v letu 2006 Univerza v Mariboru e k o n o m s k o - p o s l o v n a f a k u l t e t a

2

3 Miroslav Rebernik in Tadej Krošlin Urednika Podobe slovenskega podjetništva v letu 2006 Univerza v Mariboru e k o n o m s k o - p o s l o vn a f a k u l t e t a Maribor, november 2007

4 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 005.1/.7:334.72(497.4)«2006«(082) PODOBE slovenskega podjetništva v letu 2006 / Miroslav Rebernik in Tadej Krošlin (urednika) ; [avtorji Miroslav Rebernik...[et al.]. - Maribor Ekonomsko-poslovna fakulteta, (Slovenski podjetniški observatorij, ISSN ) ISBN Rebernik, Miroslav 2. Krošlin, Tadej COBISS.SI-ID ISSN ISBN Naslov monografije: Podobe slovenskega podjetništva v letu 2006 Avtorji: Miroslav Rebernik, Maks Tajnikar, Polona Tominc, Mojca Duh, Karin Širec, Ksenja Pušnik, Barbara Bradač, Matej Rus, Tadej Krošlin Urednika: Miroslav Rebernik in Tadej Krošlin Vrsta: znanstvena monografija Strokovna recenzenta: prof. dr. Matjaž Mulej, prof. dr. Aleš Vahčič Lektor: Karmen Podlesnik Marčič Izdala in založila: Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta Leto izdaje: 2007 Oblikovanje: Schwarz, d.o.o., Vrhnika Tisk: Schwarz, d.o.o., Vrhnika Naklada: 150 izvodov Maloprodajna cena: 00 V knjižni zbirki Slovenski podjetniški observatorij sta doslej izšli naslednji knjigi: Počasne spremembe podjetniške stvarnosti, 2007 Age as a Resource: Active Ageing in Slovenia and New EU Member State, 2007 Copyright Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 2007 Kopiranje in razmnoževanje brez pisnega dovoljenja Ekonomsko-poslovne fakultete je prepovedano!

5 Vsebina Predgovor Vpliv osebnih lastnosti podjetnikov na rast slovenskih podjetij 1 UVOD RAST MSP Razumevanje rasti MSP Uporabljeni model rasti MSP Ovire za rast MSP OSEBNE ZNAČILNOSTI IN IZRABA POSLOVNIH PRILOŽNOSTI Psihološki motivacijski dejavniki Nepsihološki motivacijski dejavniki IZVEDBA RAZISKAVE IN UPORABLJENA METODOLOGIJA PREDSTAVITEV REZULTATOV Sklepna spoznanja Absorbcijska sposobnost za prenos inovacij, raziskav in razvoja v mala in srednje velika podjetja 1 OPREDELITEV PROBLEMA, NAMENA IN CILJEV RAZISKAVE TEORETIČNI OKVIR IN MODEL RAZISKAVE METODOLOGIJA NAPREDEK SLOVENIJE NA PODROČJU INOVATIVNOSTI Inovacijsko aktivna in neinovativna podjetja Inovativnost in raziskovalna dejavnost Inovacijsko sodelovanje Pomembni viri informacij za inoviranje Učinek inovacij Ovire za inoviranje Položaj Slovenije v mednarodnih primerjavah REZULTATI RAZISKAVE O ABSORBCIJSKI SPOSOBNOSTI OBMEJNIH REGIJ (CROSBOR&D) Aktivnosti in rezultati uvajanja izboljšav in novosti v poslovanje podjetij R&R aktivnosti Kadri ter njihovo izobraževanje in usposabljanje Tehnično-tehnološki razvoj, sistematično zbiranje, obdelava in širjenje informacij Finančni viri za inoviranje in varstvo intelektualne lastnine Sodelovanje Samoocena sposobnosti podjetij za sprejemanje novega znanja SKLEP

6 Dejavniki poslovnega neuspeha malih podjetij v Sloveniji 1 UVOD PREGLED TEORETIČNIH IN EMPIRIČNIH RAZISKAV DEJAVNIKOV POSLOVNEGA NEUSPEHA PODJETIJ EMPIRIČNA ANALIZA POSLOVNEGA NEUSPEHA MALIH PODJETIJ V SLOVENIJI Opredelitev poslovnega neuspeha Cilji in temeljne teze raziskave Opredelitev spremenljivk in vzorca Metodologija Analiza deskriptivnih statistik Rezultati ocenjevanja modela poslovnega neuspeha malih podjetij ZAKLJUČKI Družinska podjetja v zgodnjih fazah podjetniškega procesa 1 UVOD PREGLED SPOZNANJ IZBRANIH RAZISKAV O DRUŽINSKIH PODJETJIH V SLOVENIJI RAZISKAVA Definicija družinskega podjetja v okviru raziskave GEM Metodologija Izidi raziskave o družinskih podjetjih SKLEPNA SPOZNANJA Standardizacija v evropskih malih in srednje velikih podjetjih 1 UVOD STANDARDIZACIJA, STANDARDI IN STANDARDIZACIJSKE USTANOVE SODELOVANJE MALIH IN SREDNJE VELIKIH PODJETIJ V PROCESU STANDARDIZACIJE POMEN UVAJANJA STANDARDOV V MALA IN SREDNJE VELIKA PODJETJA SPODBUJANJE STANDARDIZACIJE V EVROPSKI UNIJI PRIMERI DOBRE PRAKSE PODPORNIH AKTIVNOSTI Pregled izbranih primerov dobre prakse po državah Dober slovenski primer: seminarji in delavnice Obrtne zbornice Slovenije PRIPOROČILA PODPORNEMU OKOLJU NA PODROČJU STANDARDIZACIJE Slovenska podjetja v letu 2005 UVOD IN METODOLOŠKA POJASNILA TEMELJNE ZNAČILNOSTI SLOVENSKEGA PODJETNIŠTVA LETA

7 PRILOGE SEZNAM SLIK SEZNAM TABEL PRILOGE LITERATURA

8 6

9 Predgovor Kaj je podjetništvo, je še vedno predmet številnih razprav, ki včasih dajejo tudi zelo raznolika pojasnila. Nikoli pa ni bilo dvoma o vsaj dveh stvareh: podjetništvo je pomembno za gospodarski in družbeni razvoj ter ključni dejavnik podjetništva je ustvarjalni posameznik. Knjiga, ki jo držite v rokah, pojasnjuje nekatere plasti podjetniške stvarnosti, ki so se avtorjem zdele pomembne za poglobljen razmislek o poteh, ki vodijo v uspešno sodobno družbo znanja. Izdali smo jo v knjižni zbirki Slovenski podjetniški observatorij, s katero poskušamo vnašati v slovenski in mednarodni prostor spoznanja, ki lahko pripomorejo k boljšemu razumevanju podjetništva in njegovega vpliva na ekonomsko in družbeno blaginjo. Knjigo sestavlja šest poglavij, v katerih razpravljamo o vplivu osebnih lastnosti podjetnika na rast podjetja, o absorbcijski sposobnost za prenos inovacij, raziskav in razvoja v mala in srednje velika podjetja, o dejavnikih poslovnega neuspeha malih podjetij, o družinskih podjetjih v zgodnjih fazah podjetniškega procesa, ter o standardizaciji v evropskih malih in srednje velikih podjetjih. Tem podobam smo dodali tudi demografsko sliko slovenskega podjetništva, v kateri prikazujemo nekatere ključne podatke o številu, strukturi in poslovanju slovenskih podjetij v letu Kako se bo razvijalo podjetje, je zelo odvisno od podjetnika, saj rast ni avtomatiziran proces pač pa rezultat jasne, pozitivne motivacije, namenov in dejanj podjetnika, ki verjame, da mu bo takšno ravnanje prineslo želen izid. Zato je pomembno poznati vpliv osebnih lastnosti podjetnika, saj vemo, da večina malih podjetij ostaja v temeljni preživetveni razvojni fazi in jih rast sploh ne zanima. Karin Širec je v prvem poglavju uporabila multidimenzionalni model rasti in preko njega prišla do nekaterih zanimivih spoznanj. Izkazalo se je, da imajo v Sloveniji podjetnice večjo potrebo po dosežkih od podjetnikov, da pa so moški pripravljeni prevzemati več tveganja kot ženske in imajo tudi večjo željo po neodvisnosti. S pomočjo empirične analize se je tudi izkazalo, da je za slovensko populacijo podjetnikov možno identificirati štiri različne tipe podjetnikov/podjetnic in sicer v prihodnost usmerjene previdneže z nizko stopnjo samozaupanja in samozavesti, ki radi sledijo navodilom; motivirane, samozavestne neodvisneže, z notranjim mestom obvladovanja, samokritične redoljube z zunanjim mestom obvladovanja ter drzneže. Izkazalo se je tudi, da bi bilo glede na sposobnosti podjetja/podjetnika, razpoložljive vire in motivacijo za rast smiselno tudi podjetja diferencirati na več različnih tipov: podjetja z neuporabljenim potencialom za rast, podjetja brez perspektive za rast, podjetja z ambicijami po rasti in podjetja, ki dejansko rastejo. Temu primerno bi kazalo tudi diferencirati različne programe pospeševanja podjetništva, ki bi morali upoštevati, da je zelo malo podjetnikov pripravljenih razvijati svoje podjetje tako, da bi rastlo. Večina vladnih programov je še vedno naravnanih na način, ki predpostavlja, da vsa podjetja želijo rasti, če bi le imela na voljo dovolj potrebnih virov in sposobnosti. Dejstvo pa je, da je stvarnost precej drugačna, saj obstajajo različni tipi podjetij in različni tipi podjetnikov. V drugem poglavju se Tadej Krošlin ukvarja z enim izmed ključnih vprašanj regionalnega razvoja in sicer, ali imajo mala in srednjevelika podjetja dovolj absorbcijske sposobnosti za prevzem rezultatov raziskav in razvoja in njihovo pretvorbo v inovativne izdelke in postopke. 7

10 Rezultati svetovno uveljavljenih raziskav konkurenčnosti in inovativnosti namreč jasno kažejo, da so najbolj konkurenčne države hkrati tudi najinovativnejše. Tudi na podjetniški ravni analize primerov potrjujejo, da so globalno najinovativnejša podjetja istočasno najmočnejši konkurenti v svojih panogah. Podatki za Slovenijo tako na nacionalni kot na podjetniški ravni kažejo skrb zbujajoče rezultate. V primerjavi z drugimi evropskimi državami se po inovativnosti in podjetnosti podjetij uvrščamo v slabšo polovico držav. Pri tem velja, da imamo izjemno kakovostne dokumente, ki opredeljujejo inovacijsko politiko, zelo šibki pa smo v njenem izvajanju. Velik del neizkoriščenega potenciala za večjo inovativnost se skriva tudi v pomanjkljivem sodelovanju med podjetji, raziskovalnimi institucijami in fakultetami. Spoznanja v poglavju temeljijo na dveh sekundarnih in eni primarni raziskavi. Slednja je bila izvedena na vzorcu 419 podjetij z geografsko omejenega območja okoli univerzitetnih središč v Sloveniji (Maribor), na Hrvaškem (Osijek) in na Madžarskem (Pecz). Kljub določenemu napredku na področju inovacijske dejavnosti v zadnjih letih raziskave kažejo, da se bo Slovenija v naslednjih letih soočila z nekaj ključnimi izzivi svoje inovacijske politike. Dvigniti bo treba učinkovitost javnih vlaganj v R&R, komercializacijo dosežkov ter izboljšati povezave med raziskovalnimi in izobraževalnimi institucijami ter gospodarstvom. Nujne so spremembe izobraževalnih in raziskovalnih programov, saj ne ustrezajo potrebam gospodarstva, več pozornosti pa bo treba posvetiti tudi razvoju izobraženih in usposobljenih kadrov za podporo inovacijskim projektom in aktivnostim. Zelo pomemben je tudi dvig inovacijske aktivnosti med malimi in srednje velikimi podjetji, ki predstavljajo ključen del našega gospodarstva (99,7%). Rezultati tudi kažejo, da sodelovanje z različnimi partnerji iz poslovnega okolja, ki je tako pomembno za razvoj in prenos novega znanja, še vedno ni postalo običajen način poslovanja podjetij. Mala in srednje velika podjetja redko sodelujejo med sabo in še redkeje z velikimi podjetji. Izrazito šibko je sodelovanje med podjetji in univerzami, ki bi po definiciji morale biti temeljni vir novega znanja v družbi. Vendar ovir za sodelovanje in učinkovit prenos znanja ne smemo iskati samo na univerzah. Podjetja ne razvijajo dovolj svoje absorbcijske sposobnosti, ki jim omogoča uspešno odkrivanje novega znanja in njegovo uporabo za svoje potrebe. Če bi oba partnerja vložila svoj čas in druge vire v izboljšanje sodelovanja, bi dvignila kakovost ponujenih storitev, obojestransko zadovoljstvo s sodelovanjem in tako tudi interes oziroma motivacijo za sodelovanje, ki ga očitno primanjkuje. Nastajanje novih podjetij in še zlasti rast ustaljenih podjetij sta tesno povezani s tveganjem, da podjetje poslovno ni uspešno, oziroma da preneha poslovati. V tretjem poglavju nam tako Ksenja Pušnik in Maks Tajnikar pomagata razumeti, zakaj podjetja propadejo in zakaj uspejo, kar je ključnega pomena za oblikovanje ustrezne gospodarske politike in za poslovodenje malih, zlasti rastočih podjetij. Na osnovi deskriptivnih statistik in ocenjevanja mikroekonometričnega modela dejavnikov razlikovanja med preživelimi in nepreživelimi podjetji z vidika poslovnega neuspeha sta prišla do nekaterih zanimivih spoznanj o preživetju malih podjetij v v izbranih sektorjih Sloveniji. Nepreživela podjetja so v povprečju manjša in bolj delovno intenzivna kot preživela podjetja, imajo pa v povprečju tudi absolutno nižji prag rentabilnosti kot preživela podjetja. Poslovna kriza se v podjetjih praviloma pojavi v kratkem časovnem obdobju. V proučevanih nepreživelih podjetjih se je kriza v poslovanju v glavnem pojavila dve leti pred prenehanjem poslovanja, pred tem pa so bile razmere v podjetju relativno dobre. To kaže tudi na to, da je verjetno življenjska doba uspešnih slovenskih malih podjetij zelo kratka. 8

11 Rezultati analize kažejo, da absolutne vrednosti kazalnikov likvidnosti pri nepreživelih podjetjih niso bile kritične, kar pomeni, da lahko propade tudi podjetje, ki lahko s svojimi denarnimi viri pokrije tekoče denarne obveznosti, propade. Vendar pa se likvidnost podjetja, če jo proučujemo z modelom poslovnega neuspeha malih podjetij, v večji meri izraža v obliki poravnavanja računov do dobaviteljev. Podjetja, katerih verjetnost preživetja je večja, plačujejo račune v daljšem obdobju. Na osnovi tega rezultata lahko sklepamo, da upniki nepreživelih podjetij zahtevajo poravnavo svojih terjatev v krajšem obdobju kot upniki preživelih podjetij, s čemer se želijo zavarovati pred morebitnim neplačilom računa, ki so ga izdali. Upniki torej vedo za stanje v podjetjih, ki so pred propadom. Povečanje povprečne vrednosti dnevov vezave obveznosti do dobaviteljev dve leti pred prenehanjem poslovanja podjetja nakazuje poslovno krizo v podjetju, vendar pa se plačevanje računov dobaviteljem tik pred prenehanjem poslovanja ponovno izboljša. Nepreživela podjetja so v povprečju tudi bolj zadolžena od preživelih podjetij. Vendar pa se zadolženost teh podjetij s približevanjem prenehanja poslovanja zmanjšuje, kar kaže na nezaupanje investitorjev dolžniškega kapitala v ta podjetja. Prav tako je zanesljiv znak bližajočega poslovnega neuspeha negativni trajni kapital tik pred propadom podjetja. Ugotovljeno je tudi, da na verjetnost poslovnega neuspeha malih podjetij v Sloveniji bolj vpliva nizka stroškovna učinkovitost kot pa nizka tehnična učinkovitost. To pomeni, da je za preživetje malih podjetij v Sloveniji bolj pomembno, da poslovodje ustrezno kombinirajo produkcijske dejavnike glede na njihove cene, in manj, da ob danih produkcijskih faktorjih proizvajajo maksimalen možen obseg proizvodov in storitev. Usposabljanje in izobraževanje podjetnikov je lahko tudi zelo pomemben dejavnik bolj učinkovitega poslovanja in zmanjševanja nevarnosti za propad podjetij. Se pa mora gospodarska politika zavedati, da so lahko preobrati na področju preživetja podjetij zelo hitri, kar je zlasti pomembno za skrbno vodenje lokalnih politik. Družinska podjetja predstavljajo pomemben del gospodarstva razvitih tržnih ekonomij in tudi Slovenije, kjer je delež družinskih podjetij med vsemi malimi in srednje velikimi podjetji med 40% in 50%. Ker imajo družinska podjetja nekatere značilnosti, ki jih ločijo od nedružinskih, je v proučevanje in razumevanje podjetniških procesov smiselno vključiti tudi družinska podjetja in dinamiko njihovega nastajanja. Tako v četrtem poglavju Mojca Duh in Polona Tominc prikazujeta spoznanja, ki se nanašajo na obnašanje družinskih podjetij v zgodnjih fazah podjetniškega procesa. Med nastajajočimi in novimi podjetji v Sloveniji je v povprečju nekaj nad 70% takšnih, ki jih lahko opredelimo kot družinska podjetja. Družinska podjetja imajo starejše lastnike kot nedružinska, kar pa ni nujno odraz»družinskosti«, ampak lahko tudi strukture lastnikov po spolu podjetnice namreč največ podjetniške aktivnosti izkazujejo pri višji starosti kot moški, teh pa je v družinskih podjetjih več kot v nedružinskih. V obeh tipih podjetij prevladujejo podjetniki zaradi priložnosti, čeprav je ta delež nekoliko višji med nedružinskimi podjetji; delež podjetnikov zaradi nujnosti je pri družinskih podjetjih 12% in pri nedružinskih podjetjih polovico manjši. Delež družinskih podjetij v primerjavi z nedružinskimi je višji v preoblikovalnih dejavnostih in dejavnostih pridobivanja iz narave, nižji pa pri storitvah, usmerjenih na potrošnika in pri poslovno usmerjenih storitvah. Družinska podjetja v manjši meri uporabljajo najnovejšo tehnologijo (na voljo manj kot eno leto) kot nedružinska; med družinskimi podjetji je višji delež tistih, ki uporabljajo tehnologijo, ki je na voljo več kot 5 let. Ugotavljata tudi, da med družinskimi in nedružinskimi podjetji ni bistvenih razlik glede uvrstitve v tehnološki sektor v obeh skupinah prevladujejo podjetja nizko tehnološkega sektorja. Glede 9

12 izvozne naravnanosti velja, da je v povprečju nekoliko nižji delež tistih, ki ne izvažajo (39%) med družinskimi podjetji kot med nedružinskimi podjetji (46%). Velja pa tudi ugotovitev, da so podjetja prve generacije nekoliko bolj izvozno usmerjena kot podjetja kasnejših generacij. V petem poglavju Barbara Bradač in Miroslav Rebernik obravnavata proces standardizacije, ki poteka na ravni Evropske unije, pomen sodelovanja v tem procesu za mala in srednje velika podjetja in pomen uvajanja standardov. Obravnavata pa tudi vlogo podpornega okolja, ki deluje v obliki javnih in zasebnih organizacij, tako na nacionalnih ravneh kot na ravni Evropske unije.v Evropski uniji namreč že dlje časa potekajo številne akcije, s katerimi želijo opozoriti na pomen standardizacije in pomagati vzpostavljati podporno okolje za podjetja, še posebej mala in srednje velika, da bi le-ta lahko čim lažje in uspešneje osvojila določene standarde in jih uporabljala pri svojem poslovanju. Vse večja soodvisnost podjetij namreč zahteva od njih usklajenost temeljnih tehniških in poslovnih standardov, ki v splošnem zmanjšujejo prepreke trgovanja, pospešujejo varnost izdelkov in storitev ter omogočajo splošno medsebojno tehnično (spo)razumevanje. Pripomorejo pa tudi pri oblikovanju modernega inovativnega gospodarstva, saj zagotavljajo varnost, predstavljajo referenco in omogočajo konkurenčnost podjetij. Ker mala in srednje velika podjetja ne posedujejo enakih resursov kot velika, težje sodelujejo v procesu standardizacije in težje implementirajo standarde. Zato tudi potrebujejo posebno podporo pri pridobivanju informacij in izobraževanju na tem področju. Proces standardizacije poteka na več ravneh, od nacionalne preko evropske do mednarodne, vse ravni pa so med seboj povezane. Standardizacija, ki poteka na ravni Evropske unije in sprejema Evropske standarde, temelji na nacionalnih predstavnikih v posameznih državah članicah. Kljub izjavi Evropske unije o nujnosti sodelovanja malih in srednje velikih podjetij ter obrtnikov v procesu standardizacije, pa je njihovo vključevanje na zelo nizki ravni. Kljub temu, da se mala in srednje velika podjetja ter obrtniki v manjši meri vključujejo v sam proces standardizacije, pa jim sprejemanje standardov ni tuje. Med ključnimi težavami, s katerimi se mala in srednje velika podjetja soočajo pri sprejemanju standardov, sodijo finančni razlogi, pomanjkanje znanja in informacij ter jezikovne prepreke, hkrati pa se zavedajo tudi prednosti, ki jih uvedba standardov prinaša. Izzivi za podporno okolje pri razširjanju uporabe standardov v malih in srednje velikih podjetjih se nanašajo na več področij. Prvo področje je povečevanje zavedanja pomena standardizacije za mala in srednje velika podjetja, saj prav ta podjetja niso zainteresirana za standardizacijo, ne poznajo standardov in niso seznanjena z možnimi pozitivnimi učinki uvedbe standardov. Drugo področje je izobraževanje o možnostih vplivanja oz. sodelovanja v procesu standardizacije, saj mala in srednje velika podjetja sama nimajo dovolj resursov za sodelovanje v različnih delovnih telesih, podjetja pa tudi niso seznanjena s tem, kateri standardi so v postopkih sprejemanja. Tretje področje je seznanjanje podjetij z aktualnimi standardi in njihovimi spremembami, saj posebej mala podjetja velikokrat ne vedo, kje lahko pridobijo informacije o najnovejših standardih in njihovih spremembah, nimajo dovolj znanj za njihovo uvedbo in izvajanje. Četrto področje predstavljajo izobraževalni programi, ki morajo biti prilagojeni posebej malim in srednje velikim podjetjem, posebne težave pa na tem področju nastajajo, ko standardi niso prevedeni v nacionalni jezik. V šestem poglavju Matej Rus in Miroslav Rebernik podajata osnovne značilnosti slovenskih podjetij kot jih lahko razberemo iz ekonomskih in statističnih podatkov. V analizo so zajeta vsa tista podjetja, ki so v letu 2006 oddala poročila o poslovanju na AJPES. Leta 2005 je bilo v Sloveniji podjetij, od tega podjetij z nič zaposlenimi, podjetij 10

13 z 1 do 9 zaposlenimi, podjetij z 10 do 49 zaposlenimi, podjetij s 50 do 249 zaposlenimi in 281 podjetij z 250 in več zaposlenimi Vseh mikro podjetij (0 do 9 zaposlenih) je bilo tako leta 2005 v Sloveniji , kar predstavlja 93,32% vseh podjetij. Če k mikro podjetjem prištejemo še mala in srednjevelika podjetja (0 do 249 zaposlenih), je bilo v letu 2005 v Sloveniji mikro, malih in srednjevelikih podjetij (MSP) skupaj, kar predstavlja kar 99,72% vseh podjetij. Če te podatke primerjamo s preteklimi leti potem lahko opazimo ustaljeno rast števila podjetij, kar kaže na določeno pozitivno dinamiko razvoja podjetništva v Sloveniji. Največ podjetij je v dejavnosti G: trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe (23%). Sledi dejavnost K: poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve (20%), dejavnost D: predelovalne dejavnosti (17%), nato dejavnost F: gradbeništvo (14%) ter dejavnost I: promet, skladiščenje in zveze (9%). V vseh ostalih dejavnostih je po številu razporejenih 17% vseh podjetij. Z regionalnega vidika je največ podjetij, skoraj tretjina (33,0 %), v osrednjeslovenski regiji (33.571), najmanj pa v zasavski (1.469). V zasavski regiji, v kateri je absolutno najmanjše število podjetij, je najmanjše tudi njihovo število na 1000 prebivalcev (32,3), kar kaže na manjšo podjetniško aktivnost v tej regiji. Po številu podjetij na 1000 prebivalcev je na prvem mestu in daleč nad slovenskim povprečjem (50,8) obalno-kraška regija s 68,5 podjetji na 1000 prebivalcev. Takoj za njo je na drugem mestu osrednjeslovenska regija s 67,4 podjetji na 1000 prebivalcev. Dejstvo, da so podjetja v Sloveniji zelo neenakomerno razporejena, je skrb zbujajoče: slabo razviti pomurska in zasavska regija imata pol manj podjetij na 1000 prebivalcev kot razviti osrednjeslovenska in obalno-kraška regija. Nobenega dvoma ni, da sta razvitost pokrajine in število podjetij soodvisna ker je pokrajina manj razvita, ima manj podjetij, ker ima manj podjetij, je manj razvita. Število podjetij pa ni pomembno le zaradi zaposlovanja, pomembno je zaradi izgradnje različnih podpornih sistemov, ekonomije obsega podpornih storitev, razvitosti bančne mreže, zainteresiranosti tveganega kapitala, kritične mase socialnega kapitala, sinergije kompetenc in tako dalje. Vsa slovenska podjetja so v letu 2005 zaposlovala ljudi, kar predstavlja 1,6 odstotni porast glede na leto V to število je vključeno tudi število samozaposlenih samostojnih podjetnikov. Mikro podjetja z 0 do 9 zaposlenimi so zaposlovala ljudi (ali 27,6% vseh zaposlenih), mala podjetja ljudi (ali 17,5% vseh zaposlenih), srednjevelika podjetja ljudi (ali 21,0% vseh zaposlenih) in velika podjetja ljudi (ali 33,9% vseh zaposlenih). MSP so tako zaposlovala ljudi (ali 66,1% vseh zaposlenih). Če gledamo Slovenijo kot celoto, prevladujejo po kriteriju števila zaposlenih v letu 2005 mala in srednje velika podjetja, saj v primerjavi z mikro podjetji ter velikimi podjetji zaposlujejo največ oseb, in sicer 38,5% (mikro podjetja zaposlujejo 27,6%, velika podjetja pa 33,9%). Medtem ko se je število zaposlenih v velikih podjetjih v zadnjih treh letih skrčilo, se je število zaposlenih v MSP povečevalo. 11

14 V letu 2005 je bilo v slovenskem gospodarstvu ustvarjene za milijonov evrov dodane vrednosti 1 (v letu 2004 je skupna dodana vrednost znašala milijonov evrov). Porazdelitev dodane vrednosti po velikostnih razredih podjetij je bila naslednja: podjetja z 0 zaposlenimi so ustvarila za 108 milijonov SIT dodane vrednosti (kar znaša 0,7% celotne ustvarjene dodane vrednosti slovenskih podjetij), podjetja z 1 do 9 zaposlenimi milijonov evrov (17,1% celotne ustvarjene dodane vrednosti), podjetja z 10 do 49 zaposlenimi milijonov evrov (18,3% celotne ustvarjene dodane vrednosti), podjetja s 50 do 249 zaposlenimi milijonov evrov (22,1% celotne ustvarjene dodane vrednosti) ter podjetja z 250 in več zaposlenimi milijonov evrov dodane vrednosti (41,8% celotne ustvarjene dodane vrednosti slovenskega gospodarstva) (Slika 8). Dodana vrednost na zaposlenega se povečuje v vseh velikostnih razredih podjetij. Največji delež (27,4%) dodane vrednosti v prihodkih ustvarijo velika podjetja, med MSP pa navzdol odstopajo predvsem podjetja z 0 zaposlenimi (8,8%). V povprečnem MSP podjetju predstavlja dodana vrednost v strukturi prihodkov 22,9%. V povprečnem slovenskem podjetju, ne glede na velikost, znaša ta delež 24,6%. Povprečna dodana vrednost na zaposlenega v slovenskih podjetjih (pokazatelj produktivnosti dela) je v letu 2005 znašala evrov na zaposlenega. V podjetjih z 1 do 9 zaposlenih je znašala dodana vrednost na zaposlenega evrov, v podjetjih z 10 do 49 zaposlenimi evrov, v podjetjih s 50 do 249 zaposlenimi evrov in v velikih podjetjih z več kot 249 zaposlenimi evrov na zaposlenega. Povprečna dodana vrednost na zaposlenega v MSP v letu 2005 znaša evrov. Med slovenskimi regijami so bila po kriteriju povprečne dodane vrednosti na zaposlenega najuspešnejša podjetja iz osrednjeslovenske regije, ki so v povprečju ustvarila evrov na zaposlenega, kar je skoraj za četrtino več, kot znaša slovensko povprečje ( evrov na zaposlenega). Malo nad slovenskim povprečjem so dodano vrednost na zaposlenega ustvarila še podjetja iz jugovzhodne regije (v povprečju evrov na zaposlenega), koroške regije ( evrov na zaposlenega) in obalno kraške regije ( evrov na zaposlenega). Vse ostale regije so bile v letu 2005 podpovprečno produktivne. Najslabšo produktivnost izkazuje pomurska regija ( evrov), kar predstavlja le 62,7% slovenskega povprečja. Je pa uspela v enem letu dodano vrednost na zaposlenega dvigniti za 22%. Kazalnik dodane vrednosti na zaposlenega kaže veliko zaostajanje Slovenije za EU. Povprečna dodana vrednost na zaposlenega v EU namreč znaša evrov (podatek za leto 2003), v Sloveniji pa samo evrov (podatek za leto 2005). Še zlasti je skrb zbujajoče, da se z velikostjo podjetja poglablja razlika med slovenskimi podjetji in njihovimi konkurenti v EU. Medtem ko se pri evropskih podjetjih z njihovim večanjem povečuje tudi povprečna dodana vrednost, pri slovenskih podjetjih ni tako. Razmerje v dodani vrednosti na zaposlenega med slovenskimi in evropskimi podjetji, ki je pri mikro podjetjih nekaj nad 1:2, je pri velikih podjetjih že več kot 1:4. 1 Dodana vrednost za družbe: Kosmati donos iz poslovanja (čisti prihodki iz prodaje +/- vrednost zalog proizvodov in nedokončane proizvodnje + vrednost usredstvenih lastnih proizvodov, storitev, blaga in materiala + drugi prihodki iz poslovanja) - stroški blaga, materiala in storitev drugi odhodki poslovanja; Dodana vrednost za davčne zavezance: donosi od poslovanja + drugi prihodki - stroški porabljenega materiala in prodanega blaga (nakup materiala in blaga + zmanjšanje zalog materiala in blaga - povečanje zalog materiala in blaga) - stroški storitev - drugi stroški in odhodki. 12

15 Velika razlika se pojavlja tudi pri prihodkih iz poslovanja na podjetje. Razmerje med povprečnim evropskim podjetjem in slovenskim v letu 2005 (podatki za EU so za leto 2003) znaša evrov proti evrov. Pri srednje velikih podjetjih je to razmerje evrov (EU ) proti evrov (Slovenija ). Pri mikro podjetjih je razmerje še večje, in sicer evrov (EU) proti evrov (Slovenija). Največja pa je razlika pri velikih podjetjih. Razmerje znaša evrov (EU) proti (Slovenija). Ti podatki še posebej opozarjajo, da je treba sistematično proučevati razloge za tovrstno zaostajanje slovenskega gospodarstva. Nadejamo se, da bo pričujoča monografija prispevala delček spoznanj, ki bodo pripomogla k razumevanju vzrokov in mehanizmov, ki lahko privedejo do hitrejšega in kakovostnejšega razvoja podjetništva. Še zlasti se nadejamo, da bi spoznanja iz naše knjige bila uporabna za oblikovalce ekonomske politike in tvorce ukrepov, s katerimi je mogoče pospeševati inovativno, v družbo znanja usmerjeno podjetništvo. Miroslav Rebernik 13

16

17 1 Vpliv osebnih lastnosti podjetnikov na rast slovenskih podjetij Karin Širec Povzetek poglavja Rast podjetij je ključnega pomena za razvoj gospodarstva, ustvarjanje delovnih mest in dviganje nivoja družbenega blagostanja. Predhodne raziskave ugotavljajo, da podjetniški potencial v Sloveniji ni popolnoma izkoriščen. V prvi vrsti bo k rasti podjetja prispeval t.i. človeški faktor osebne lastnosti lastnika-podjetnika. Do rasti malega podjetja namreč ne pride kar samo od sebe ali zgolj slučajno, temveč je rast rezultat jasne, pozitivne motivacije, namena in dejanj podjetnika, ki verjame, da mu bo takšno ravnanje prineslo želeni izid. Prav to je razlog zaradi katerega v tem poglavju proučujemo razlike v osebnih značilnostih podjetnikov in njihov vpliv na rast MSP. V ta namen smo razvili multidimenzionalen model, kjer za vsako kategorijo opisujemo ugotovljene rezultate. Posebno pozornost namenjamo zlasti statistično značilnim dejavnikom, ki vplivajo na rast MSP. Poglavje sklepamo s predlogi, ki bi jih kazalo vključiti v vladne programe z namenom spodbujati k rasti usmerjena MSP. Chapter Summary Firm growth is a key to economic development and to the creation of wealth and employment. Previous research has found that entrepreneurial potential in Slovenia is not fully utilized. In first place small firm growth depends on s.c. human factor personal characteristics of the owner entrepreneur. Small firm growth is neither a self-evident phenomenon nor is it a matter of chance, but it is a result of clear, positively motivated business intentions and actions on the part of the owner entrepreneur, driven by the belief that he can produce the desired outcomes. This is why this chapter investigates differences in the personal characteristics of entrepreneurs and their impact on SMEs growth. For the purpose of our study we have developed a multidimensional model. For each category of the model, we describe the findings of our study, especially exposing statistically significant factors affecting SMEs growth. We conclude the paper with recommendations for policy implications that stimulate growth and encourage companies performance. 15

18 1 UVOD Rast malih podjetij predstavlja zapleten proces, multidimenzionalen po obsegu kakor tudi po značilnostih (Scase in Goffe 1989). Zajema skladnost lastnikovih (podjetnikovih) ambicij, namenov in sposobnosti; notranjih organizacijskih faktorjev podjetja regionalno specifičnost proizvodnih virov in infrastrukturo - in zunanjih odnosov ter konfiguracijo mrež (Storey 1994; Glancey 1998; Mitra in Matlay 2000; Shaw in Conwey 2000). Vsi navedeni dejavniki nedvomno vplivajo na usmerjenost malega podjetja k rasti. V prvi vrsti bo k rasti podjetja prispeval t.i. človeški faktor osebne lastnosti lastnika-podjetnika. Do rasti malega podjetja namreč ne pride kar samo od sebe ali zgolj naključno, pač pa je rast podjetja rezultat jasne, pozitivne motivacije, namenov in dejanj podjetnika, ki verjame, da mu bo takšno ravnanje prineslo želen izid (Gray 2000; Maki in Pukkinen 2000). Predhodno opravljene raziskave Inštituta za podjetništvo in management malih podjetij so pokazale, da imajo ljudje, ki se vključujejo v podjetniško aktivnost v Sloveniji, v primerjavi z ostalimi evropskimi GEM državami visoka pričakovanje glede razvojnih možnosti njihovih podjemov. Hkrati pa je Slovenija po indeksu smrtnosti med evropskimi GEM državami uvrščena zelo visoko, kar kaže na to, da so pričakovanja ljudi previsoka, da so napačno ocenili kakovost svojih podjetniških idej, ali da so na svoji podjetniški poti kakorkoli ustavljeni zaradi svojih osebnih razlogov ali omejitev v svojem podjetniškem okolju (Rebernik, Tominc, Širec Rantaša 2004, 9). Prav slednje ugotovitve so tiste, ki so nas napeljale k želji po nadaljnjem raziskovanju vzrokov za takšno stanje in temu posledično iskanju odgovorov in predlogov za njegovo izboljšanje. 16

19 2 RAST MSP 2.1 Razumevanje rasti MSP Temelje proučevanju rasti podjetij je že daljnega leta 1959 zastavila Edith Penrose v svojem delu»teorije rasti«. Podjetje je obravnavala kot skupek fizičnih in človeških virov, kjer je rast omejena z razpoložljivostjo in kakovostjo managerskih virov. Za Penrosovo je teorija rasti predstavljala proučevanje spreminjajočih se proizvodnih priložnosti podjetja. Poslovne priložnosti bo podjetje izrabilo le v primeru, da na novo dodane možnosti rasti v tolikšni meri motivirajo management, da jih je ta pripravljen izkoristiti. Tako je torej rast podjetja do določene mere odvisna od volje odločevalcev v podjetju - to pa so lahko podjetniki ali managerji. Raziskovalci s področja teorije podjetništva so tako na osnovi Penrosianske teorije rasti proučevali motivacijske, vedenjske in osebnostne dejavnike, ki vodijo k rasti podjetij (Collings in Porras 1994; Gundry in Welsh 2001; Kirchhoff 1994; Mata 1994; Ostgaard in Birley 1995; Siegel et al. 1993; Welbourne 1997), vendar pa njihove raziskave žal niso podale primerljivih rezultatov. Ena izmed razlag, zaradi katere te raziskave niso ustvarile primerljivega poznavanja problematike rasti, so različno uporabljena merila in metode proučevanja rasti podjetij. Delmar in soavtorji (2003) so podali drugi vidik, in sicer razlagajo, da podjetja rastejo na različne načine in zaradi različnih razlogov, ki pa se tekom časa lahko bistveno spremenijo. Iskanje odgovorov na vprašanje, zakaj podjetja rastejo, je namreč nesmiselno brez poznavanja dejstev, kako podjetja rastejo. To tezo zagovarjajo z dejstvom, da so modeli rasti podjetij povezani z demografskimi značilnostmi podjetij. Ta vidik sta že predhodno obravnavala tudi Penrose (1959) in Stinchocombe (1965), vendar v poznejših empiričnih raziskavah ni bil deležen večje pozornosti. Proučevanje rasti podjetij je že po svoji naravi heterogeno. Obstajajo namreč precejšnje razlike med uporabljenimi merili in kazalniki rasti v študijah, razlike v merjenju podjetniške rasti skozi daljše časovno obdobje, razlike v procesih, zaradi katerih pride do rasti podjetij (npr. organska rast v primerjavi z rastjo kot posledico združitev), razlike v značilnostih podjetij samih in okolja, v katerem poslujejo, kar so pomembni dejavniki, ki jih ne gre spregledati pri proučevanju pojava podjetniške rasti. Dosedanje raziskave so pokazale, da večina malih podjetij pravzaprav ne raste in da mnoge izmed njih rast sploh ne zanima (Davidsson 1989; Delmar 1996; Gundry in Welsch 2001; Storey 1994). Hitro rastoča podjetja tudi niso prisotna zgolj v določenih panogah industrije. Ravno nasprotno od pričakovanega, najdemo jih lahko tako v delovno kot znanstveno intenzivnih panogah; tako v proizvodnem kot storitvenem sektorju (Wiklund 1998). In ne le to, rast je lahko tudi pomemben vidik uspešnosti, ki pa je lahko marsikdaj zamenjan z željo po takojšnjem dobičku (Zahra 1991). Vse navedene pomanjkljivosti proučevanja pojava rasti podjetij zato pred raziskovalce postavljajo mnoga vprašanja. Ali je torej sploh mogoče napovedati, katera podjetja bodo rasla, ali pa je podjetniška rast naključna? Do katere mere lahko izenačujemo rast z uspešnostjo, npr. ali torej podjetja, ki rastejo tudi v finančnem smislu, poslujejo bolje? Ali zelo uspešna mala podjetja družijo nekatere skupne značilnosti, ki jih razlikujejo od slabših? Kakšna je vloga podjetništva pri rasti in uspešnosti poslovanja malih podjetij? Če torej želimo z ukrepi ekonomske politike spodbujati razvoj malih podjetij, katere so tiste skupine in s kakšnimi merili naj vplivamo nanje? 17

20 Žal je trenutno razpoložljivo znanje za iskanje odgovorov na zastavljena vprašanja nezadostno. To dejstvo zato postavlja pred raziskovalce dodaten imperativ za proučevanje tovrstne problematike, ki pa je hkrati spodbuden in skrb vzbujajoč še zlasti z vidika posameznikov, ki se lotevajo podjemov in sprašujejo za nasvet po primerni strategiji, kakor tudi z vidika oblikovalcev političnih smernic, saj jim literatura nudi bore malo napotkov. Na drugi strani pa je takšna situacija seveda izziv, priložnost in spodbuda raziskovalcem, ki želijo širiti nivo znanja na obravnavanem področju. Pomanjkljivo znanje na obravnavanem področju je mogoče dopolniti na mnogih specifičnih področjih. Pomembno se zdi ugotoviti, kateri dejavniki pravzaprav vplivajo na rast malih podjetij, in še podrobneje, identificirati dejavnike, na katere lahko vpliva podjetje samo in/ali družba kot celota. Z vidika trajnostnega razvoja in rasti pa je seveda ključno poznavanje dejavnikov, katerih vpliv na rast je trajnosten in ne le začasen. Razen identifikacije dejavnikov rasti, pa je bistvenega pomena tudi način, s katerim ti dejavniki vplivajo na rast podjetij. Ne gre torej za to, da bi do sedaj ne imeli bogatega vira empiričnih raziskav na temo obravnave rasti podjetij, pač pa na obravnavanem področju primanjkuje vsebinsko močnih in obsežnih empiričnih raziskav. 2.2 Uporabljeni model rasti MSP Za potrebe naše raziskave, kjer je v središču obravnave problematika rasti MSP smo se pri vzpostavitvi multidimenzionalnega modela rasti zgledovali po najodmevnejših avtorjih, ki so v zadnjih dveh desetletjih predstavili integrirane modele podjetniške rasti. Ti so: Durham University Business School's (DUBS) (Gibb in Scott, 1985) Keats in Bracker (1988) teorija učinkovitosti malega podjetja Bygrave (1989) po Mooreu (1986) - prilagojen model podjetniškega procesa Covin in Slevin (1991) model podjetništva Davidsson (1991) model podjetniške rasti Naffziger et al. (1994) model podjetniške motivacije Jennings in Beaver (1997) managerska perspektiva učinkovitosti Wiklund (1998) model podjetniške rasti Solymossy (1998) podjetniške dimenzije Shane in Venkataraman (2000) splošna teorija podjetništva Omenjeni avtorji so v svojih raziskavah skušali sintetizirati veliko število vplivnih faktorjev v smiselni integrirani model rasti MSP. S pomočjo njihovih raziskav smo prišli do pomembnega prispevka k razumevanju razvoja MSP, seveda pa niso ostale nezapolnjene tudi vrzeli, ki jih omenjeni integrirani modeli kljub temu imajo. Prva skupna pomanjkljivost omenjenih študij, z izjemo Davidssonove (1991) in Wiklundove (1998), je v tem, da ne skušajo razumeti razvoja MSP. Druga je pomanjkanje empiričnih dokazov (saj so Keats in Bracker (1988), Bygrave (1989), Covin in Slevin (1991), Naffziger et al. (1994), Jennings in Beaver (1997) svoje modele utemeljili zgolj na deduktivnih spoznanjih dotedanje literature in bi jih prav zaradi tega bilo zelo težko testirati). Preostali modeli pa se ukvarjajo zgolj z dejavniki, ki vplivajo na podjetniške procese in vedenje. Avtorji so prav tako zadržani pri pojasnjevanju načinov, s katerimi obravnavani dejavniki dejansko vplivajo na razvoj in s tem seveda na rast podjetij. Predlagajo nekatere elemente vzročnosti, ne pojasnjujejo pa dejanske soodvisnosti med različnimi dejavniki. 18

21 V nadaljevanju na kratko predstavljamo uporabljeni model rasti pričujoče raziskave. Kot smo pojasnili že uvodoma, je ključna razlikovalna značilnost k rasti usmerjenih podjetij skladna uravnoteženost podjetnikovih osebnih lastnosti, sposobnosti podjetja in priložnosti, ki izvirajo iz okolja. Vse tri dimenzije so med seboj tesno povezane in soodvisne. V prispevku prikazujemo le vpliv podjetnikovih osebnih lastnosti in se zaradi preobsežnosti vsebine ne ukvarjamo z drugima dvema dimenzijama. 1 Na Sliki 1 prikazujemo osnovni multidimenzionalni model rasti podjetja, ki nam je v pomoč pri razlagi obravnavanega družbeno-ekonomskega pojava (rasti podjetja). Gre torej za ekonomsko-psihološki model, ki determinira rast malega podjetja. Model je v bistvu natančnejša varianta Katoninega vedenja o željah in sposobnostih kot determinantah ekonomskega obnašanja (Katona 1975). Model predlaga, da je pomembna determinanta dejanske rasti podjetnikova motivacija za rast. Motivacija za rast je v celoti rezultat zaznane (dojete) resničnosti. Kar pa nujno ne drži za dejansko rast. Okoliščine, ki niso bile upoštevane in zato tudi niso vplivale na odločitve, lahko namreč vplivajo na končni izid. Osrednja raziskovalna teza prispevka se glasi: Rast podjetja je odvisna od osebnih lastnosti podjetnika. Preverili smo jo parcialno, s pomočjo naslednjih hipotez: Hipoteza 1a Hipoteza 1b Hipoteza 2a Hipoteza 2b Hipoteza 3a Hipoteza 3b Hipoteza 3c Hipoteza 4a Hipoteza 4b Psihološki motivacijski dejavniki vplivajo na dejansko rast slovenskih podjetij. Psihološki motivacijski dejavniki vplivajo na željo po rasti slovenskih podjetij. Človeški kapital, ki ga predstavljajo nemo in eksplicitno znanje ter izkušnje, je pozitivno povezan z dejansko (preteklo) rastjo slovenskih podjetij. Človeški kapital, ki ga predstavljajo nemo in eksplicitno znanje ter izkušnje, je pozitivno povezan z željo po rasti slovenskih podjetij. Strukturni socialni kapital je pozitivno povezan z relacijskim socialnim kapitalom. Strukturni socialni kapital je pozitivno povezan s spoznavnim socialnim kapitalom. Spoznavni socialni kapital je pozitivno povezan z relacijskim socialnim kapitalom. Večja kot je strukturna dimenzija socialnega kapitala, večjo dejansko rast podjetij gre pričakovati. Večja kot je strukturna dimenzija socialnega kapitala, večjo željo po rasti podjetij gre pričakovati. 1 Zainteresirani bralec lahko integrirani model obravnave rasti najde v doktorski disertaciji avtorice poglavja (Širec, K. 2007) 19

22 Hipoteza 5a Hipoteza 5b Hipoteza 6a Hipoteza 6b Hipoteza 7a Hipoteza 7b Hipoteza 8a Hipoteza 8b Večja kot je spoznavna dimenzija socialnega kapitala, večjo dejansko rast podjetij gre pričakovati. Večja kot je spoznavna dimenzija socialnega kapitala, večjo željo po rasti podjetij gre pričakovati. Večja kot je relacijska dimenzija socialnega kapitala, večjo dejansko rast podjetij gre pričakovati. Večja kot je relacijska dimenzija socialnega kapitala, večjo željo po rasti podjetij gre pričakovati. Stopnja podjetniške intenzivnosti je pozitivno povezana z dejansko rastjo podjetja. Stopnja podjetniške intenzivnosti je pozitivno povezana s podjetnikovo željo po rasti podjetja. Podjetja v lasti podjetnikov, ki so pripravljeni prevzemati višje oportunitetne stroške za uresničitev svojih strategij, dejansko rastejo hitreje. Podjetniki, ki so pripravljeni prevzemati višje oportunitetne stroške za uresničitev svojih strategij, izražajo večjo željo po rasti. 20

23 Slika 1: Osnovni multidimenzionalni model rasti podjetja 2.3 Ovire za rast MSP Dejavniki, ki spodbujajo rast, predstavljajo podjetnika, ki ga vodijo lastne potrebe, želje in zaupanje v dosežke, s pomočjo katerih bo dosegel izzive izrabe poslovnih priložnosti. Zaviralni dejavniki pa predstavljajo pomanjkanje želje po soočanju s težavami in spreminjanju pogojev dela bodisi na osebni, poslovni ali zunanji ravni. V središču obravnave je torej podjetnikovo osebno stališče, ki pa posledično vpliva na kolektivno sposobnost podjetja in njegovega pozitivnega ali negativnega zaznavanja priložnosti. 21

24 Tabela 1: Dejavniki, ki spodbujajo rast in zaviralni faktorji rasti Dejavniki, ki spodbujajo rast, in zaviralni faktorji rasti malih podjetij Namen Sposobnosti Dejavniki, ki spodbujajo rast Demografske spremenljivke Osebne značilnosti Vrednote in prepričanje Stopnja izobrazbe Poznavanje različnih področij poslovanja Dejansko zaznavanje podjetnikove sposobnosti Posedovanje proizvodov, sredstev in premoženja, ki imajo potencial rasti Pravna oblika podjetja Proaktivno učenje s pomočjo družbenih in neformalnih mrež Dejavniki, ki zavirajo rast Pomanjkanje ambicij in vizije Neposlovni 'hobby' pristop Protekcionistično naravnan odnos do kvalitete življenja Zrel položaj v življenjskem ciklusu Omejene managerske sposobnosti Ozka baza znanj in veščin Fizična omejenost širjenja proizvodnje Organizacijske strukture vodijo k pomanjkanju časa in proizvodnih virov Priložnosti Tržni pogoji Dostop do financ Zakonodaja javnega sektorja Trg delovne sile Šibka pozicijska moč znotraj panoge in trga Visoka stopnja odvisnosti od eksternalij Neugodni finančni in ekonomski pogoji Nenaklonjenost lokalnih skupnosti k razvoju podjetništva Omejena vladna regulativa in komuniciranje Vir: Burke in Jarrat 2000; Maki in Pukkinen 2000; Gray 2000; Bridge, O Neill in Cromie 1998; Morrison, Rimmington in Williams 1999; Heffernan in Flood 2000; Sherwood et al v Morrison, Breen in Ali 2003, 419. Ključna razlikovalna značilnost k rasti usmerjenih podjetij je skladna uravnovešenost podjetnikovih namer, sposobnosti podjetja in priložnosti, ki izvirajo iz okolja. Vse tri dimenzije so med seboj tesno povezane in soodvisne. Odsotnost ene namreč nikakor ne more pripeljati do želene rasti podjetja. Na primer, če ne obstajajo poslovne priložnosti, tudi namer ni moč realizirati; brez namere, ki se kaže skozi podjetnikovo vizijo in energijo, obstoječih poslovnih priložnosti ni moč transformirati v uspešno rast podjetja; in tudi brez sposobnosti podjetnika ne moremo pričakovati, da bodo njegove namere zadostovale za uspešno izrabo poslovnih priložnosti. Če naj torej MSP realizirajo svoj potencial rasti, potrebujejo za to ustrezne vladne politike kakor tudi vire, ki jim bodo omogočile doseči maksimalen družbeni in ekonomski prispevek. V skladu s povedanim zato predlagamo, da naj bodo politična merila osredotočena na dejavnike, ki lahko vplivajo na poslovno politiko MSP. 22

25 3 OSEBNE ZNAČILNOSTI IN IZRABA POSLOVNIH PRILOŽNOSTI Pogosto rečemo, da ni moč zmagati v igri, če je ne igramo. V kontekstu podjetništva ta trditev pomeni, da je uspeh odvisen od posameznikove želje postati podjetnik. Še več, ker je izraba podjetniških poslovnih priložnosti evolucijski proces, v katerem ljudje po odkritju poslovne priložnosti sprejemajo odločitev o njihovi vrednosti, zberejo potrebne vire in ustvarjajo mehanizme za njihovo izrabo, je le-ta prav tako odvisen od želje ljudi, da torej igro»igrajo«. V nadaljevanju bomo zato govorili o človeški motivaciji, ki vpliva na tovrstne odločitve, saj so prav razlike v motivaciji ljudi tiste, ki vplivajo na to, kdo izrablja podjetniške poslovne priložnosti, zbere potrebne vire in kako se loti podjetniškega procesa. Dosedanje raziskave so le deloma sprejemale argument, po katerem se ljudje razlikujejo glede želja in sposobnosti udejstvovanja v podjetniškem procesu zaradi nemotivacijskih individualnih razlik. Tako raziskovalci razlagajo, da je želja po izrabi podjetniških poslovnih priložnosti odvisna od njihovih oportunitetnih stroškov (Amit, Meuller, Cockburn 1995), razpoložljivega finančnega kapitala (Evans in Leighton 1989), družbenih vezi z investitorji (Aldrich in Zimmer 1986), kariernih izkušenj (Carroll in Mosakowski 1987; Cooper, Woo in Dunkleberg 1989). V naši razpravi bomo skušali dokazati, da motivacijske razlike pravtako vplivajo na podjetniški proces. Slika 2 prikazuje model podjetniških motivacij v povezavi s podjetniškim procesom in željo po rasti podjetja, ki je v središču obravnave prispevka. Psihološki motivacijski dejavniki: - splošna podjetniška motivacija - usmerjena podjetniška motivacija - spoznavne značilnosti Podjetniške poslovne priložnosti Okoljske značilnosti PREPOZNAVANJE POSLOVNIH PRILOŽNOSTI RAZVOJ IDEJE IZVEDBA: - preskrba virov - vzpostavitev organizacije - ustvarjanje trga - razvoj izdelka ŽELJA PO RASTI PODJETJA Ne-psihološki motivacijski dejavniki - človeški kapital (znanje, izkušnje, starost) - socialni kapital (strukturni, socialni, relacijski) Slika 2: Model podjetniških motivacij v povezavi s podjetniškim procesom in željo po rasti podjetja (prirejeno po Shane, Locke in Collins 2003) V raziskavi ločeno obravnavamo obe skupini motivacijskih dejavnikov, tako psihološke kakor tudi nepsihološke. 3.1 Psihološki motivacijski dejavniki Psihološke značilnosti vplivajo na verjetnost odziva posameznika, da izrabi poslovno priložnost, saj te značilnosti vodijo ljudi k različnim odločitvam glede izrabe poslovnih priložnosti kljub 23

26 enakim informacijam in veščinam, ki jih le-ti posedujejo. Psihološke značilnosti niso zadosten pogoj za izrabo podjetniških poslovnih priložnosti, kar pomeni, da je pri ljudeh ne povzročijo. Bolje rečeno, vplivajo le na odločitev o njihovi izrabi. Razdelili smo jih v tri skupine: splošno podjetniško motivacijo, kjer obravnavamo vidike osebnosti in motive, usmerjeno motivacijo in spoznavne značilnosti, za katere je bistveno, da se s časom spreminjajo in so v veliki meri tudi odvisne od situacij. Splošna podjetniška motivacija Na začetku dvajsetega stoletja so se ekonomisti pretežno ukvarjali s podjetniškimi aktivnostmi, medtem ko so psihologe in sociologe bolj zanimale razlikovalne značilnosti podjetnikove osebnosti. Motivacijske teorije so se razvile kot posledica psihoanalitičnega proučevanja Freuda in Hulla (Weiner 1980 v Solymossy 1998, 22). Slednje tudi predstavljajo nekakšne zametke proučevanja podjetniške motivacije. V tem poglavju jih ne bomo podrobneje predstavljali, pač pa se bomo posvetili vidikom osebnosti in motivom, ki vplivajo na izrabo podjetniških poslovnih priložnosti. Večino izmed njih vključujemo v empirično obravnavo modela. Potreba po dosežkih; Potrebo po dosežkih je utemeljil McClelland (1961) v svoji na dosežkih temelječi motivacijski teoriji, ki se je izkazala kot izjemno primerna za razlago na področju podjetniške teorije (Locke 1991; Miner 1980). V skladu z njegovo teorijo posamezniki z visoko potrebo po dosežkih (angleška okrajšava nach) znajo oceniti določene delovne naloge in jih tudi dobro izpeljati. Ti posamezniki naj bi bili bolj zainteresirani in sposobni bolje ravnati v vlogi podjetnikov. V skladu z nach teorijo posedovanje lastnega podjetja zahteva osebo, ki je zmeren prevzemalec tveganj, prevzema odgovornost za lastno uspešnost, previdno spremlja povratne informacije v smislu stroškov in dobička ter išče nove ali inovativne načine proizvajanja novih proizvodov ali zagotavljanja novih storitev. Vse to so lastnosti, ki jih je moč pripisovati osebam z bolj in ne manj izraženo potrebo po dosežkih. Prevzemanje tveganja; Tudi prevzemanje tveganja je motivator, ki prav tako izhaja iz McClellandove originalne raziskave podjetnikov. Slednji v njej namreč trdi, da bodo posamezniki z višjo potrebo po dosežkih zmernejši prevzemalci tveganj. Ta ugotovitev je še posebej zanimiva za raziskovalce podjetništva, zlasti zaradi dejstva, po katerem sam podjetniški proces zahteva ravnanje v razmerah negotovosti. Podjetniki se namreč soočajo s tehničnimi, tržnimi kakor tudi konkurenčnimi tveganji. Prav zaradi tega podjetniki ob izrabi poslovnih priložnosti prevzemajo tveganje, ki ga ni moč ne zavarovati ne kakorkoli drugače odstraniti (Knight 1921; Amit et al. 1993). Zgodnejše raziskave so pokazale, da so posamezniki, ki izkoriščajo poslovne priložnosti, pripravljeni prevzemati večja tveganja kot tisti, ki jih ne (gre za primerjave podjetnikov z ostalo populacijo; Caird 1991). Drugi so iz enakega vidika primerjali podjetnike in managerje (Begley 1995; Stewart et al. 1999; Cromie in O'Donaghue 1992) in prišli do podobnih zaključkov. V središču tovrstnih raziskav so tudi samozaposleni, primerjani s plačanimi uslužbenci (Van Praag in Cramer 2001) ipd.. Želja po neodvisnosti; Neodvisnost vključuje prevzemanje odgovornosti za lastno presojo v nasprotju s slepim sledenjem trditvam drugih. Vključuje tudi prevzemanje odgovornosti za lastno življenje. Mnogi raziskovalci so ugotovili, da podjetniška vloga zahteva neodvisnost. Podjetnik namreč prevzema odgovornost za izrabo priložnosti, ki predhodno ni obstajala, in je v končni fazi tudi odgovoren za rezultat, ki je dosežen ali pa tudi ne. Nadalje, posamezniki se tudi odločajo za podjetniško kariero v želji po neodvisnosti. Zanimiv pa je vidik izidov raziskav ljudi z višjo stopnjo želje po neodvisnosti, ki torej dokazano v večji meri izkoriščajo poslovne priložnosti, na drugi strani pa dejansko slabše izvajajo podjetniške aktivnosti. 24

27 Ekstravertiranost; Ekstravertiranost je vidik osebnosti posameznika, ki vključuje lastnosti družabnosti, samozavesti, aktivnosti, ambicioznosti, iniciativnosti, nepotrpežljivosti, sposobnosti izražanja, zgovornosti, ekshibicionizma (Barrick in Mount 1991 v Shane 2003). Ljudje, ki posedujejo naštete lastnosti, pogosteje od drugih izrabljajo poslovne priložnosti. Številne zgodnejše raziskave so pokazale, da so podjetniki bolj ekstravertirani od drugih članov družbe (Wooten et al. 1999; Roberts 1991; Burke et al ipd.). Ciavarella et al. (2004) pa so v raziskavi»velikih pet«osebnostnih lastnosti podjetnika dokazali, da ekstravertiranost podjetnika ne vpliva na dolgoročno preživetje podjetja. Prav rezultat te raziskave nas je odvrnil od vključitve te osebnostne lastnosti v našo raziskavo, zato je v empiričnem delu ne bomo eksplicitno proučevali. Usmerjena motivacija Ko govorimo o usmerjeni motivaciji, imamo v mislih psihološki konstrukt, ki vključuje značilnosti samoučinkovitosti/samozavesti in mesto obvladovanja. Gre za dimenzije, s pomočjo katerih posameznik zaznava obvladovanje zunanjega okolja (Judge et al v Shane 2003). Samospoštovanje in samoučinkovitost; V določenih specifičnih situacijah je bilo dokazano, da ima samospoštovanje celo večji vpliv na podjetniško vedenje kot potreba po dosežkih (Arkes in Garske 1982). Samoučinkovitost je zaupanje v lastne sposobnosti. Ljudje z višjo stopnjo samoučinkovitosti izrabljajo poslovne priložnosti pogosteje od drugih. Imeti morajo zaupanje v lastno presojo, saj se velikokrat spopadajo s skeptičnim in nezaupljivim mnenjem večine. Mesto obvladovanja; V središču teorij kontrole (obvladovanja), ki so delo avtorja J. B. Rottersa (1966), je posameznikovo zaznavanje izidov dogodkov, ki bodisi so ali niso v domeni njegove kontrole in razumevanja. Mesto obvladovanja razumemo kot prepričanje posameznika, da ima vpliv na okolje, v katerem se nahaja. Ljudje, ki imajo močneje izraženo notranje mesto obvladovanja in zaradi tega močnejši občutek nadzora nad dogajanjem v okolju, ki jih obdaja, bodo bolje izrabljali porajajoče se poslovne priložnosti od drugih. Samoocenitev je dejansko odvisna od tega, v kolikšni meri podjetnik verjame, da lahko vpliva na okolje, ki ga obdaja. Spoznavne značilnosti Spoznavne značilnosti so dejavniki, ki vplivajo na način razmišljanja ljudi in sprejemanje njihovih odločitev. Zanje je značilno, da se s časom spreminjajo in so v veliki meri odvisne od posameznikovega zaznavanja vsakokratne situacije. Raziskave so pokazale, da ljudje, ki izkoriščajo poslovne priložnosti, izražajo določene spoznavne značilnosti, ki jih drugi posamezniki ne, kar kaže na to, da spoznavne značilnosti vplivajo na odločitve o izrabi podjetniških poslovnih priložnosti. Izmed spoznavnih značilnosti bomo izpostavili pretirano samozavest, intuicijo in vizijo. Pretirana samozavest; Do danes ne obstaja jasna razlaga, zakaj so podjetniki pretirano samozavestnejši od nepodjetnikov. Podamo lahko dve možni razlagi. Prva je ta, da podjetništvo privlači»določeno vrsto ljudi«, natančneje, posameznike, ki so manj formalni in racionalni pri svojem razmišljanju ter bolj nagnjeni k instinktivnim in spontanim dejanjem. Druga pa je ta, da so obravnavane spoznavne značilnosti podjetnikov posledica določenih pogojev, znotraj katerih se odvijajo podjetniške naloge, kot so na primer informacijska preobremenjenost, visoka stopnja tveganja in časovni pritisk (Forbes 2000, 624). Pretirana samozavest opogumlja ljudi k izrabi podjetniških poslovnih priložnosti (Busenitz 1999), saj jih vodi k podvzemanju akcij v okoliščinah, kjer nimajo dovolj informacij za ovrednotenje verjetnosti uspešnosti izida. Pri ugotavljanju pretirane samozavesti posameznika gre za presojanje nagnjenosti posameznika k precenitvi točnosti svojih izhodiščnih ocen pri odgovarjanju na preprosta ali težka vprašanja. Z drugimi besedami povedano, testi, 25

28 ki razkrivajo obstoj nejasnosti, pripomorejo k merjenju stopnje, do katere posameznik»ne ve, česa ne ve«. Zaradi tolike nejasnosti glede proučevanja pretirane samozavesti, menimo da tovrstno testiranje presega namen naše raziskave in ga v empiričnem delu ne bomo izvedli. Intuicija; Beseda intuicija izvira iz latinščine»intuire«, kar grobo rečeno pomeni gledati, imeti mnenje ali vedeti od znotraj. Intuicija je prepričanje ali občutek, da je nekaj resnično, ne da bi zbrali dejanske dokaze za to. Intuicija vpliva na posameznikovo pripravljenost izrabe poslovnih priložnosti (Allinson et al. 2000). Že Schumpeter (1934) je trdil, da morajo podjetniki imeti sposobnost sprejemati odločitve o poslovnih priložnostih na osnovi intuicije in ne toliko z analiziranjem informacij (Ripsas 1998). Intuicija je integracija posameznikovega znanja, inteligence, izkušenj in še marsičesa. Intuicija vsebuje tudi komponento neznanega nekaj, kar odstopa od linearnega mišljenja. Z merjenjem intuicije se je ukvarjal Weston Agor, ki je razvil test na osnovi Jungovega dela in Myer-Briggsovih tipov indikatorjev (Glaser 1995). V svojih raziskavah je testiral več tisoč managerjev iz različnih panog in podjetij ter prišel do spoznanja, da uspešni managerji učinkovito uporabljajo intuitivne metode odločanja. Vizija; Filion (1993, 48) definira vizijo na sledeč način:»vizija je v prihodnost projicirana predstava o mestu na trgu, ki ga hoče podjetnik morebiti zasesti s svojimi izdelki, pa tudi predstava o tipu podjetja, ki ga potrebuje za to, da bi prišel tja. Skratka, vizija se nanaša na to, kam želi podjetnik pripeljati svoje podjetje.«filion tudi ugotavlja, da ima zelo malo podjetnikov natančno vizijo o tem, kje naj bi bilo njihovo podjetje čez tri ali štiri leta. Vendar pa se za najuspešnejše zdi, da so premislili in se ukvarjali z enim ali več možnimi scenariji. Iz navedenega lahko sklepamo, da bodo posamezniki z jasneje zasnovanimi vizijami pogosteje izkoriščali podjetniške poslovne priložnosti. 3.2 Nepsihološki motivacijski dejavniki Večja kot je pričakovana vrednost njihove izrabe, pogosteje bodo podjetniki izrabljali poslovne priložnosti. Pričakovana vrednost pa je odvisna od treh dejavnikov: same narave poslovne priložnosti, panoge in institucionalnega okolja, psiholoških dejavnikov, ki smo jih predstavili v prejšnji točki, ter nepsiholoških značilnosti podjetnika, ki jih bomo opisali v nadaljevanju. Nepsihološke motivacijske dejavnike smo v osnovi ločili na človeški in socialni kapital. Človeški kapital Teorija človeškega kapitala razlaga, da znanje posamezniku omogoča bolje zaznavati njegove zmogljivosti, kar vodi k boljši produktivnosti in potencialni učinkovitosti njegovih aktivnosti (Schulzt 1959; Becker 1964; Minzer 1974). Sklepamo torej lahko, da bodo v podjetniški proces vključeni posamezniki s kakovostnejšim človeškim kapitalom uspešneje zaznavali in izkoriščali poslovne priložnosti, ki se pojavljajo v okolju. Formalna stopnja pridobljene izobrazbe je le ena izmed komponent človeškega kapitala, ki lahko pripomore k akumuliranju eksplicitnega znanja in podjetniku pomaga pri pridobivanju potrebnih veščin za uspešno poslovanje. Pri intelektualni učinkovitosti igra osrednjo vlogo predhodno pridobljeno znanje, ki je lahko nemo ali eksplicitno (Polanyi 1966). Pomaga namreč pri povezovanju in zbiranju novega znanja, kakor tudi prilagajanju na nove situacije (Weick 1996). Sklenemo torej lahko, da človeški kapital ni le rezultat formalne izobrazbe, pač pa vključuje tudi izkušnje in praktično učenje, ki se praviloma odvija na delovnem mestu, kakor tudi neformalno izobraževanje, na primer obiskovanje specifičnih usposabljanj in tečajev, ki niso del tradicionalnega izobraževal- 26

29 nega procesa. Med kategorije človeškega kapitala smo v uporabljenem multidimenzionalnem modelu rasti uvrstili eksplicitno in nemo znanje, izkušnje ter starost proučevanih podjetnikov. Socialni kapital Socialni kapital se danes uvršča med najbolj obetavne koncepte v družbenih vedah. S svojo širino, uporabnostjo in razlagalno močjo je uspel seči prek meja posameznih znanstvenih disciplin, hkrati pa tudi daleč prek meja akademskih razprav. Kaže, da je pojem socialnega kapitala uspel na produktiven način povezati temeljno sociološko vprašanje vezi med člani posamezne družbe, iz katerih izhajajo možnosti za njihovo medsebojno sodelovanje, z vrsto drugih vprašanj. Ta segajo od mikro preko mezo do makro ravni analize in povezujejo dileme različnih znanstvenih disciplin, kot so na primer ekonomija, politologija, sociologija ali kultorologija (Makarovič v Adam et al. 2003, 1). Socialni kapital bomo za potrebe naše raziskave definirali kot strukturo odnosov med posamezniki, družbo in družbenimi mrežami. Izhajali bomo iz raziskave Nahaphieta in Ghoshala (1998), ki razlikujeta tri dimenzije posameznikovega socialnega kapitala: strukturno, relacijsko in spoznavno. Strukturna dimenzija se nanaša na neosebni vzorec vezi med ljudmi,»hardware«socialnih omrežij. Relacijska dimenzija predstavlja kakovost osebnih odnosov posameznika (Granovetter 1992), ki vplivajo na vedenje ljudi in izpolnjujejo njihove socialne motive, kot so spoštovanje in prijateljstvo, zaupanje in zanesljivost. Spoznavni kapital odraža stopnjo, do katere posameznik deli skupen sistem vrednot znotraj obstoječe družbe. Gre za vire, ki nudijo skupne predstave, razlage in sisteme pomenov. Slika 3 prikazuje dimenzije posameznikovega socialnega kapitala. Predvsem ekonomisti in sociologi so prepričani, da je socialni kapital enako pomemben kot fizični in človeški kapital, ko pojasnjujejo socialne razlike, razlike v individualni in civilni blaginji in predvsem pri razlagah različnih nacionalnih donosov. Čeprav socialni kapital deluje ločeno od ekonomske sfere, kljub temu pomembno vpliva nanjo. Potenciali socialnega kapitala se odražajo na številnih področjih, kot so izobraževanje, gospodarstvo, socialna mobilnost, politika itn.. Dimenzije posameznikovega socialnega kapitala Strukturni socialni kapital Relacijski socialni kapital Spoznavni socialni kapital Slika 3: Dimenzije posameznikovega socialnega kapitala (Nahapiet in Ghoshal 1998) 27

30 Izpostaviti pa je potrebno problem merjenja socialnega kapitala. Ne moremo ga namreč absolutno izmeriti in vemo, da v vsaki družbi obstaja vsaj v minimalnem odstotku (v nasprotnem primeru bi družba razpadla). Še večji problem pa je merjenje učinkov socialnega kapitala na družbo. Socialni kapital ima namreč poleg kvantitativnih meril tudi kvalitativne. Pomagamo si lahko s tem, da vemo, da ima socialni kapital učinek na celotno družbo civilna družba. Tako učinkuje na gospodarstvo na dva načina: neposredno kot način kooperacije, komunikacije, koordinacije in zaupanja med podjetji, zaposlenimi, institucijami in podobno, ter posredno prek učinkov civilne družbe, saj le-ta vpliva na kakovost človeškega kapitala. 28

31 4 IZVEDBA RAZISKAVE IN UPORABLJENA METODOLOGIJA V nadaljevanju predstavljamo potek izvedbe empirične raziskave od upoštevanja časovnega obdobja, izbire populacije, virov podatkov in izdelave vprašalnika, do metod zbiranja ter analize podatkov. Upoštevano časovno obdobje, statistična populacija in vzorec Pri proučevanju vpliva osebnih lastnosti podjetnika na rast slovenskih podjetij smo za slednjo, ki predstavlja odvisno spremenljivko modela, uporabili podatke za časovno vrsto od leta 2003 do leta Na koncu vprašalnika smo nato dodali še vprašanje o ambicijah po rasti prav tako iz naslova načrtovane rasti števila zaposlenih, prihodkov od prodaje ter premoženja podjetja. Izbrana statistična populacija naše raziskave so male in srednje velike gospodarske družbe (delniške družbe, družbe z omejeno odgovornostjo, družbe z neomejeno odgovornostjo in komanditne družbe) v vseh SKD panožnih dejavnostih. S tem smo izločili pravne osebe (zavode, društva, organe in organizacije) ter fizične osebe (samostojne podjetnike) ter vse družbe z 0 zaposlenimi. Pri vzorčenju smo uporabili kvotno vzorčenje, ki sodi med neverjetnostne načine vzorčenja. Kvotno vzorčenje ima številne različice, najpogosteje pa se uporablja, ker je cenejše, lažje izvedljivo in ga je mogoče izpeljati bistveno hitreje kot primerljive verjetnostne vzorce. Bistvo kvotnega vzorčenja so kvote gre za fiksno število oseb (v našem primeru podjetnikov, lastnikov ali solastnikov podjetij) z določenimi značilnostmi, ki jih mora anketar vključiti v vzorec (Kalton in Vehovar 2001, 171). V našem primeru so to bile: velikostna struktura podjetij, regijska zastopanost, zastopanost po SKD klasifikaciji dejavnosti ter ustrezen delež moških in žensk (70:30). V nadaljevanju prikazujemo značilnosti vzorca (N = 201) z vidika velikostnih razredov podjetij, njihovo strukturo po statističnih regijah Slovenije in glede na SKD klasifikacijo dejavnosti. Tabela 2: Delež podjetij v vzorcu po velikostnih razredih ŠTEVILO ZAPOSLENIH ,6 % 10,9 % 2,5 % 29

32 Slika 4: Struktura podjetij v vzorcu glede na statistične regije v Sloveniji Podatek iz zgornjega prikaza kaže na ustrezno zastopanost podjetij po posameznih statističnih regijah Slovenije (kar je posledica kvotnega vzorčenja) glede na strukturo populacije, ki jo prikazujemo v Preglednici 12. Podobno usklajenost je moč ugotoviti tudi po zastopanosti podjetij iz vzorca (N = 201) glede na SKD klasifikacijo dejavnosti. Tabela 3: Struktura podjetij v vzorcu glede na SKD klasifikacijo dejavnosti SKD d e j a v n o s t A B C D E F G H I J K L M N O , ,5 33, Viri in metoda zbiranja podatkov; Za izvedbo empiričnega dela raziskave smo razen primarnih podatkov o lastnostih podjetnika, zbranih s pomočjo vprašalnika, uporabili podatke, ki jih zbira in harmonizira agencija AJPES. S tem smo se izognili možnim metodološkim razlikam pri urejanju in preračunavanju podatkov med njimi. Ker smo že uvodoma razložili potrebo po časovni seriji nekaterih bilančnih podatkov, smo v vzorec zajeli samo tista podjetja, za katera je bilo mogoče zagotoviti časovno serijo treh let torej podatke od leta 2003 do leta Podatkovna baza, ki je bila uporabljena, je bila baza IPIS 2003, 2004 in Osrednja težava pri raziskavah, ki skušajo zbrati primarne podatke o poslovanju podjetij in v našem primeru še specifičnost tematike, ki posega na zelo osebno področje iskanih podatkov o psiholoških motivacijskih dejavnikih samega podjetnika je, kako zagotoviti čim večji odziv. Potreba po zagotovitvi čim večjega odziva je bila glavna smernica tudi pri vseh drugih aktivnostih priprave in izvedbe raziskave. Anketiranje smo izpeljali s telefonsko (CATI - Computer Assisted Telephone Interviewing) metodo intervjuja in dosegli stopnjo 11,4 30

33 % odzivnost. Načinu izvedbe anketiranja in želenemu visokemu odzivu smo prilagodili tudi oblikovanje vprašalnika. Ta ni vseboval odprtih vprašanj, ki so pogost vzrok za slab odziv. Želeli smo zagotoviti enostavnost izpolnjevanja. Uporabljene statistične metode Obdelava podatkov je za potrebe naše raziskave potekala s pomočjo statističnega paketa za analizo podatkov SPSS, ki podpira grafično in tabelarično predstavitev. Za kvantitativno proučevanje smo uporabili univariatno in bivariatno statistično analizo. V raziskavi smo uporabljali Pearsonov korelacijski koeficient za ugotavljanje povezanosti dveh numeričnih spremenljivk, Spearmanov korelacijski koeficient za ugotavljanje povezanosti dveh ordinalnih spremenljivk, za analizo jakosti in smeri povezanosti med opisnimi spremenljivkami smo uporabili hi kvadrat ( 2 ) test ter analizo variance, ko smo ugotavljali, če se aritmetične sredine razlikujejo med proučevanimi skupinami. Izmed multivariatnih metod analize smo za namen naše raziskave uporabili faktorsko metodo za redukcijo podatkov in regresijsko analizo za ugotavljanje odnosov med odvisno spremenljivko in eno ali več neodvisnimi spremenljivkami. 31

34 5 PREDSTAVITEV REZULTATOV V prispevku smo želeli pojasniti temeljne značilnosti vpliva individualnih lastnosti podjetnika na rast MSP. Pri proučevanju fenomena rasti podjetij se porajajo naslednji problemi: problem z eksplicitnim definiranjem proizvodnih virov; gre za problem razmejitve med proizvodnimi viri, ki jih pripisujemo podjetju kot takemu, in proizvodnimi viri, ki jih poseduje podjetnik; problem razločevanja med spremenljivkami, ki se nanašajo na proizvodne vire podjetnika, in spremenljivkami, ki so povezane z drugimi dimenzijami podjetnikovih značilnosti (npr. vrednote, odnos), ter seveda ugotavljanje vpliva obojih na rast podjetja. Obstaja namreč možnost, da spremenljivke, vezane na proizvodne vire, vplivajo na rast podjetja drugače kot spremenljivke, povezane z motivacijo (Keats in Bracker 1988). Zaradi omenjenih težav je bila jasna definiranost vključenih specifičnih proizvodnih virov ključnega pomena. V opisu nabora zaobseženih komponent psiholoških in nepsiholoških motivacijskih dejavnikov smo tako podali razlago za njihovo vključitev v proučevani multi-dimenzionalni model. Še enkrat naj poudarimo, da smo v prispevku prikazali le en del celotnega modela, ki razen osebnih lastnosti podjetnikov vključuje tudi vplive iz okolja in lastnosti podjetja, kar v znatni meri povečuje izpovedno moč celotnega modela raziskave. Ključna razlikovalna značilnost k rasti usmerjenih podjetij je namreč skladna uravnovešenost podjetnikovih namer, sposobnosti podjetja in priložnosti, ki izvirajo iz okolja. Vse tri dimenzije so med seboj tesno povezane in soodvisne. Odsotnost ene namreč nikakor ne more pripeljati do želene rasti podjetja. V Preglednici 4 prikazujemo rezultate analize s potrditvijo, delno potrditvijo in zavrnitvijo zastavljenih raziskovalnih hipotez. Tabela 4: Pregled potrditve, delne potrditve ali zavrnitve raziskovalnih hipotez Hipoteza 1a Hipoteza 1b Hipoteza 2a Hipoteza 2b Hipoteza 3a Hipoteza 3b Hipoteza 3c Psihološki motivacijski dejavniki vplivajo na dejansko rast slovenskih podjetij. Psihološki motivacijski dejavniki vplivajo na željo po rasti slovenskih podjetij. Človeški kapital, ki ga predstavljajo nemo in eksplicitno znanje ter izkušnje, je pozitivno povezan z dejansko (preteklo) rastjo slovenskih podjetij. Človeški kapital, ki ga predstavljajo nemo in eksplicitno znanje ter izkušnje, je pozitivno povezan z željo po rasti slovenskih podjetij. Strukturni socialni kapital je pozitivno povezan z relacijskim socialnim kapitalom. Strukturni socialni kapital je pozitivno povezan s spoznavnim socialnim kapitalom. Spoznavni socialni kapital je pozitivno povezan z relacijskim socialnim kapitalom. delno delno ne ne delno delno da 32

35 Hipoteza 4a Hipoteza 4b Hipoteza 5a Hipoteza 5b Hipoteza 6a Hipoteza 6b Hipoteza 7a Hipoteza 7b Hipoteza 8a Hipoteza 8b Večja kot je strukturna dimenzija socialnega kapitala, večjo dejansko rast podjetij gre pričakovati. Večja kot je strukturna dimenzija socialnega kapitala, večjo željo po rasti podjetij gre pričakovati. Večja kot je spoznavna dimenzija socialnega kapitala, večjo dejansko rast podjetij gre pričakovati. Večja kot je spoznavna dimenzija socialnega kapitala, večjo željo po rasti podjetij gre pričakovati. Večja kot je relacijska dimenzija socialnega kapitala, večjo dejansko rast podjetij gre pričakovati. Večja kot je relacijska dimenzija socialnega kapitala, večjo željo po rasti podjetij gre pričakovati. Stopnja podjetniške intenzivnosti je pozitivno povezana z dejansko rastjo podjetja. Stopnja podjetniške intenzivnosti je pozitivno povezana s podjetnikovo željo po rasti podjetja. Podjetja v lasti podjetnikov, ki so pripravljeni prevzemati višje oportunitetne stroške za uresničitev svojih strategij, dejansko rastejo hitreje. Podjetniki, ki so pripravljeni prevzemati višje oportunitetne stroške za uresničitev svojih strategij, izražajo večjo željo po rasti. da delno delno delno delno da da ne delno ne V nadaljevanju podajamo strnjen pregled najpomembnejših ugotovitev empirične raziskave. Podjetnikove osebne značilnosti smo, izhajajoč iz teorije, operacionalizirali s pomočjo psiholoških in nepsiholoških motivacijskih dejavnikov. Pri proučevanju slednjih smo se osredotočili na razlikovalne značilnosti med spoloma. Tako med navajanjem izsledkov raziskave izpostavljamo tista področja, kjer smo uspeli potrditi statistično značilne razlike med spoloma. Psihološki motivacijski dejavniki Psihološke motivacijske dejavnike smo proučevali s pomočjo šestih sklopov vprašanj, in sicer z naslednjih področij: potrebe po dosežkih, pripravljenosti prevzemati tveganje, želje po neodvisnosti, samospoštovanja in samoučinkovitosti, mesta obvladovanja in vizije podjetnika. Raziskava psiholoških motivacijskih dejavnikov je pokazala, da imajo v Sloveniji podjetnice večjo potrebo po dosežkih od podjetnikov. Ravno nasprotno, so moški pripravljeni prevzemati več tveganja kot ženske. Želja po neodvisnosti je bolj izražena na strani podjetnikov. Ugotovili smo, da so ženske v primerjavi z moškimi pripravljene nekoliko bolj spoštovati pravila in vzpostavljene postopke pri delu, ter občutijo več nelagodja ob sprejemanju odločitev o tem, kako in kdaj narediti svoje delo. Na področju proučevanja želje po neodvisnosti med spoloma ne obstajajo bistvene razlike. Zaradi predpostavljene povezave med proučevanim dejavnikom želje po neodvisnosti in lastništvom podjetja nas je zanimalo, če je tovrstno soodvisnost mogoče tudi empirično potrditi. Ugotovili smo, da imajo v Sloveniji stoodstotni lastniki podjetij večjo željo po neodvisnosti kot solastniki podjetij. Ženske so v povprečju zabeležile za spoznanje boljše rezultate na segmentu proučevanja samospoštovanja in samoučinkovito- 33

36 sti v primerjavi z moškimi. Glede mesta obvladovanja pa so rezultati ravno nasprotni. Ženske so v povprečju bolj prepričane v nadzor lastne usode in menijo, da je dogajanje v poslu bolj kot od zunanjih vplivov, odvisno od njihovih lastnih sposobnosti, nadzora in vodenja. Ženske tudi ocenjujejo, da se pogosteje od moških znajdejo v situacijah, ko se čutijo nemočne, da bi vplivale na njihov izid. S pomočjo dvostopenjske faktorske analize psiholoških motivacijskih dejavnikov smo za slovensko populacijo podjetnikov identificirali štiri različne tipe, in sicer: tip: V prihodnost usmerjeni previdneži z nizko stopnjo samozaupanja in samozavesti, ki radi sledijo navodilom. tip: Motivirani, samozavestni neodvisneži, z notranjim mestom obvladovanja. tip: Samokritični redoljubi z zunanjim mestom obvladovanja. tip: Drzneži. Raziskovalno hipotezo 1a, s katero smo želeli ugotoviti, če psihološki motivacijski dejavniki vplivajo na dejansko rast slovenskih podjetij, lahko potrdimo le delno. Takšen sklep je potrebno dodatno argumentirati. Prvi problem obravnave se nanaša na same trditve, ki so jih respondenti ocenjevali. Gre namreč za precej občutljivo temo ugotavljanje osebnih stališč in lastnosti posameznikov. Menimo, da bi za natančnejšo preveritev zastavljene hipoteze bilo potrebno opraviti nadaljnje raziskave morda celo osebne intervjuje, v katerih bi bilo moč vzpostaviti višjo mero zaupanja. Drugi problem se nanaša na nekoliko nižjo stopnjo zanesljivosti dobljenih rezultatov, kot posledico razmeroma nizkih vrednosti cronbachovih koeficientov α, kar nas navaja k še previdnejšemu interpretiranju dobljenih rezultatov. Tretja pomanjkljivost proučevanega modela psiholoških motivacijskih dejavnikov pa se nanaša na omejen sklop empirično preverjanih področij. V empiričnem delu smo zaradi zahtevnosti merilnih instrumentarijev tako izpustili tri področja obravnave, in sicer področje ekstravertiranosti, pretirane samozavesti in intuicije. Upravičeno torej postavljamo dobljene rezultate pod vprašaj in puščamo prostor za nadaljnje empirično, kakor tudi teoretično raziskovanje (s slednjim mislim zlasti na redefiniranje merilnega instrumentarija obravnavanih področij anketna vprašanja). Do podobnih ugotovitev smo prišli tudi pri proučevanju vpliva psiholoških motivacijskih dejavnikov na aspiracije po rasti slovenskih podjetij. Tudi njihov vpliv na rast smo ocenili kot omejen, tako da raziskovalno hipotezo 1b prav tako potrjujemo le delno. Znova ne gre pozabiti na relativno nizko stopnjo zanesljivosti merilnega instrumentarija, kar tudi pri slednji hipotezi navaja na potrebo po dodatnih raziskavah. Kljub delni potrditvi hipotez o vplivu psiholoških motivacijskih dejavnikov na rast MSP lahko sklenemo, da se slednji kot vplivnejši odražajo tedaj, kadar podjetnike sprašujemo po prihodnjih dogajanjih torej po njihovih aspiracijah. To nakazuje na dejstvo, da imajo psihološki motivacijski faktorji določen vpliv na rast podjetij, saj so rezultati, izhajajoči iz pričakovanj, kjer posameznik dejansko lahko bolj izhaja iz samega sebe in svojih osebnostnih značilnosti, dali boljše rezultate kot primerjava psiholoških motivacijskih dejavnikov s preteklimi, dejanskimi dogajanji v podjetju. Očitno so torej želje, hotenja in pričakovanja ena stran medalje, resnična poslovna stvarnost pa dogodke pelje svojo pot. Tako lahko sklenemo, da na rast slovenskih podjetij vplivajo mnogi dejavniki, ki jih natančneje prikazujemo v nadaljevanju. Nepsihološki motivacijski dejavniki Nepsihološke motivacijske dejavnike smo v osnovi ločili na človeški in socialni kapital. 34

37 Človeški kapital: Znotraj proučevanja človeškega kapitala smo analizirali eksplicitno znanje, nemo znanje, pridobljene izkušnje ter starost in zakonski stan respondentov. Za vsako izmed navedenih kategorij človeškega kapitala smo ugotavljali povezanost s preteklo in pričakovano rastjo števila zaposlenih, prihodkov od prodaje in premoženjem podjetja. Na področju proučevanja človeškega kapitala smo ugotovili, da imajo slovenski podjetniki sorazmerno dobro mnenje o svojih sposobnostih in zaupajo v lastno znanje. Podjetnice so se v povprečju ocenile slabše od podjetnikov le na področju analize in reševanja problemov ter v računskih spretnostih, zanimiv pa je tudi izenačen rezultat na področju pogajanj. Med spoloma so opazne očitne razlike glede deleža poročenih in samskih respondentov. Poročenih je namreč le 63,1% žensk v primerjavi z 80,8% moških in na drugi strani je samskih žensk 17% v primerjavi z 9,6% samskih moških. Dokazali smo statistično značilno povezavo med zakonskim stanom in spolom, ki nas navaja na že večkrat ugotovljeno dejstvo, da uspešne poslovne ženske zaradi dodatnih obremenitev, ki jih prinaša družina, težje usklajujejo zasebno in poslovno življenje. Na osnovi dobljenih rezultatov obravnavanih kategorij človeškega kapitala ni bilo mogoče potrditi postavljenih hipotez tega sklopa proučevanja. Takšen izid je seveda v nasprotju s predhodnimi pričakovanji, vendar nikakor ne tudi z ugotovitvami nekaterih tujih avtorjev. V nadaljevanju podajamo nekaj možnih argumentov za naše ugotovitve. Prvi vidik obrazložitve dobljenih rezultatov se nanaša na vprašljivost ustreznosti teoretičnega definiranja človeškega kapitala. Do podobnega vprašanja in kritičnosti se je v svojih priporočilih za nadaljnje raziskave na področju proučevanja novih podjetnikov opredelil tudi Per Davidsson (2006, 30). V nadaljnjih raziskavah bi zato kazalo redefinirati komponente človeškega kapitala, ki smo ga najverjetneje merili s preozkim instrumentarijem. Druga težava pa je lahko seveda uporabljena metodologija. Morda bi zaradi slednje kazalo vprašanja zastaviti drugače, tako da bi bilo moč uporabiti tudi druge raziskovalne metode. To je namreč segment vprašanj v analizi, kjer nismo mogli uporabiti niti faktorske in tudi ne regresijske analize. Naše ugotovitve lahko utemeljimo tudi s pomočjo argumentov dosedanjih raziskav, ki pravijo, da so potrebovani tipi človeškega kapitala v posameznih fazah podjetniškega procesa različni. Na osnovi povedanega lahko zaključimo, da je raven človeškega kapitala vplivnejša (tako kažejo tudi dosedanje raziskave - Davidsson in Honig 2003) tedaj, ko gre za odločitev posameznika za podjetniško kariero in predhodno potrebno zaznavanje poslovnih priložnosti. Ko pa enkrat podjetniki že uspešno poslujejo, kaže, da s pridobljenimi izkušnjami sorazmerno uspešno nadomestijo morebitni manjkajoči začetni kapital v obliki predhodno pridobljene izobrazbe, izkušenj, ipd.. Drugi vidik obrazložitev pa lahko izhaja iz samega družbenega sistema. Kljub temu, da namreč teorija predvideva pozitiven učinek človeškega kapitala na podjetniško aktivnost in rast podjetij, je prav družbeni sistem lahko tisti, ki posameznika privede do tega, da vanj investira preveč, ali ravno nasprotno, da tovrstne investicije (v izobraževanje) ne izkoristi v zadostni meri. Vlaganje v človeški kapital namreč vpliva na izbiro kariere, ki vključuje tudi odnos do podjetniške aktivnosti. Kot primer navedimo preveliko vlaganje v pridobitev številnih certifikatov, ki lahko privede do nepripravljenosti prevzemanja tveganja, to pa je neločljivo povezan s podjetniško aktivnostjo. Ravno nasprotno pa lahko premajhno tovrstno angažiranje posameznika celo spodbuja k podjetniškim aktivnostim. 35

38 Socialni kapital: V nadaljevanju predstavljamo rezultate analize strukturnega, spoznavnega in relacijskega socialnega kapitala ter podjetniške intenzivnosti in oportunitetnih stroškov podjetnikov. Strukturni socialni kapital smo merili z ocenitvijo mreže osebnih povezav respondentov. Ugotovili smo, da se posamezniki pogosteje odločajo za podjetniško kariero tedaj, ko so bodisi njihovi zakonski partnerji ali pa starši prav tako podjetniki. Podjetnice ocenjujejo spoznavni socialni kapital v smislu pozitivnega odnosa do podjetništva v Sloveniji bolje kot moški. Relacijski socialni kapital pa so slovenski podjetniki ocenili precej nižje od spoznavnega. Ženske ga v povprečju ocenjujejo še slabše kot moški. Na obravnavanem področju ugotavljamo, da ženske v času ustanavljanja podjetja, bistveno bolj kot moški, pogrešajo podporo države in lokalnih oblasti. Pri proučevanju povezav med posameznimi kategorijami socialnega kapitala smo v celoti uspeli potrditi hipotezo 3c, ki predpostavlja pozitivno povezavo med spoznavnim in relacijskim socialnim kapitalom. Hipotezi 3a in 3b, kjer smo predpostavili pozitivno povezavo med strukturnim in relacijskim socialnim kapitalom ter strukturnim in spoznavnim socialnim kapitalom, pa smo potrditi zgolj delno. Ugotovili smo, da ima strukturni socialni kapital, ki se odraža skozi podjetnikovo osebno mrežo povezav in poznanstev, pomemben vpliv na rast proučevanih kategorij. Kot statistično značilen se je izkazal prav vpliv na rast števila zaposlenih v preteklem obdobju, kar nakazuje na dejstvo, da prisotnost mrežnih vezi prispeva k lažjemu iskanju kadrov, ki jih podjetje potrebuje za uresničevanje zastavljenih strategij. Pri proučevanju vpliva strukturnega socialnega kapitala na prihodnja dogajanja pa smo ugotovili, da mu podjetniki v bistvu pripisujejo manjši pomen. Hipotezi, ki se nanašata na spoznavno dimenzijo socialnega kapitala, smo potrdili le delno. Takšna dognanja so morda nekoliko specifična v primerjavi s predhodno opravljenimi študijami tujih avtorjev, ki ugotavljajo, da je spoznavni socialni kapital močno povezan s pričakovanji po rasti (Liao in Welsch 2003; Roberts 1991). Spoznavni socialni kapital namreč odraža stopnjo, do katere posameznik deli skupen sistem vrednot/norm znotraj obstoječega okolja. Te so seveda v Sloveniji po dogodkih zadnjih petnajstih let še vedno deljene. Zaradi zgodovinske pogojenosti se spoznavni kapital spreminja počasi, saj je odsev neke družbe in časa. Te ugotovitve se ujemajo tudi z najnovejšimi izsledki raziskave GEM. Pri proučevanju odnosa med relacijskim socialnim kapitalom in kategorijami rasti podjetij smo znova prišli do podobnih ugotovitev kot predhodni avtorji. Gre za proučevanje vpliva osebnih odnosov, ki so jih posamezniki razvili v svojem preteklem delovanju in se odražajo skozi zaupanje, spoštovanje in zaupljivost, ki pripomorejo pri pridobivanju informacij in proizvodnih virov, potrebnih za uresničevanje zastavljenih ciljev. Glede preteklega vpliva relacijskega socialnega kapitala smo ugotovili statistično značilno povezanost z rastjo premoženja podjetja in negativno povezanost z rastjo števila zaposlenih ter prihodkov od prodaje. Gre torej za delno potrditev proučevane hipoteze, kar kaže na to, da je relacijski socialni kapital sicer potreben, ne pa tudi zadosten pogoj za zagotovitev primernih proizvodnih virov, potrebnih za rast podjetja. Glede aspiracij po rasti pa smo prišli do podobnih zaključkov kot Liao in Welsch (2003), ki ugotavljata, da visoko razvita stopnja zaupanja in zaupljivosti pripomore k lažji pridobitvi znanja, informacij in drugih oblik virov iz družbene mreže in zato v znatni meri povečuje podjetnikove aspiracije po rasti. Do zanimivih rezultatov smo prišli pri proučevanju hipotez iz naslova ugotavljanja podjetniške intenzivnosti, ki predstavlja stopnjo, do katere je podjetnik pripravljen vlagati maksimalen 36

39 napor za doseganje podjetniškega uspeha. V celoti smo namreč uspeli potrditi predpostavljeno pozitivno povezavo med stopnjo podjetniške intenzivnosti in dejansko rastjo podjetja (na vseh treh proučevanih kategorijah). Kljub temu, da smo predpostavljali pozitivno povezavo med podjetniško intenzivnostjo in aspiracijami po rasti, ugotavljamo, da temu ni tako. Razloge lahko iščemo v različnih zunanjih okoliščinah, kot so na primer rastoči trgi, globalizacija, socializacija, nekompetentnost in podobno, kar vse bi lahko našteli kot morebitne vzroke, zaradi katerih v poslovnem okolju nastajajo pogoji, kjer tudi visoko motivirani podjetniki ne bodo pripravljeni vlagati naporov za rast njihovih podjetij. V zadnjem sklopu proučevanja nepsiholoških motivacijskih dejavnikov nas je zanimal odnos podjetnikov do oportunitetnih stroškov, do katere mere so pripravljeni žrtvovati osebne in profesionalne želje na račun podjetja. Potrdili smo pozitivno povezavo med preteklo rastjo proučevanih kategorij in odnosom do oportunitetnih stroškov podjetnikov. Nismo pa uspeli potrditi zadnje raziskovalne hipoteze obravnavanega sklopa. Sklenemo torej lahko, da slovenski podjetniki niso pripravljeni prevzemati nase oportunitenih stroškov, povezanih s prihodnjo rastjo njihovih podjetij. To nakazuje na možnost, da posamezniki bolj cenijo trenutni zaslužek in zanje avtonomija ter lastništvo v smislu posedovanja lastnega podjetja nista najpomembnejši. Morda bi dobili zgovornejše rezultate v primeru, če bi proučevane podjetnike razdelili v dva razreda (hitro rastoča podjetja v primerjavi s počasi rastočimi). Vendar pa je takšno razmišljanje presegalo namen naše raziskave, zato se zanj nismo odločili. 37

40 6 Sklepna spoznanja V naši razpravi o vplivu osebnih lastnosti podjetnikov na rast slovenskih podjetij smo izhajali iz predpostavke, da je individualna iniciativa posameznika ključna sila celotnega ekonomskega sistema. V ospredju obravnave so zato značilnosti in vedenje posameznikov. Hkrati pa se, kot v drugih podjetniških raziskavah, zavzemamo tudi za ustvarjanje vrednosti na družbenem nivoju. Študije rasti so namreč povezane z rastjo podjetniških aktivnosti, ki prispevajo k rasti bruto domačega proizvoda in kreiranju novih delovnih mest. V podjetniških raziskavah zato kot enoto analize v prvi vrsti zasledimo posameznika in šele nato poslovne aktivnosti. In tako smo postopali tudi mi. Poudarimo naj, da je največja prednost posameznika kot enote analize v tem, da ko ga enkrat identificiramo, z lahkoto pridobimo o njem podatke, ki jih potrebujemo, in tudi njegovo spremljanje skozi daljše časovno obdobje ne predstavlja prevelikih težav. To za našo raziskavo predstavlja prednost v smislu morebitnega nadaljnjega raziskovanja proučevanih podjetij. Ne gre pa spregledati tudi njegove pomanjkljivosti. Pri proučevanju rasti skozi perspektivo upravljavske strukture se namreč zastavlja vprašanje, ali ključni sogovornik lahko podaja odgovore za celotno podjetje. Dve najodmevnejši, dolgoletni študiji s področja proučevanja podjetništva v Sloveniji (Slovenski podjetniški observatorij in Globalni podjetniški monitor Slovenija) že vrsto let ugotavljata, da podjetniški potencial pri nas ni v zadostni meri izkoriščen. Slovenska vladna politika si v svojih programih že celo desetletje prizadeva k postavljanju usmeritev za spodbujanje podjetništva in rasti MSP, ocenjujemo pa, da je potrebno postoriti še precej. Naša spoznanja navajo k temu, da je treba jasneje identificirati skupine podjetij in podjetnih posameznikov, h katerim je smiselno usmeriti določene programe, ki bi spodbujali njihovo rast; da je potrebno bolj diverzificirano oblikovanje ukrepov, namenjenih določenim ciljnim skupinam. Za definiranje prvih si lahko pomagamo z izsledki raziskave, v kateri smo ugotovili, da je rast posledica številnih vplivnih dejavnikov, med drugim tudi zavestne odločitve posameznika podjetnika. Glede na sposobnosti podjetja/podjetnika, razpoložljive vire ipd. in motivacijo za rast bi kazalo podjetja diferencirati na več različnih tipov, h katerim naj bi bile usmerjene vladne politike. Podjetja bi lahko delili na sledeč način: podjetja z neuporabljenim potencialom za rast, podjetja brez perspektive za rast, podjetja z ambicijami po rasti in podjetja, ki dejansko rastejo. Večina vladnih programov je naravnanih na način, ki predpostavlja, da vsa podjetja želijo rasti, če bi le imela na voljo dovolj potrebnih virov in sposobnosti. Dejstvo pa je, da je stvarnost precej drugačna, saj obstajajo različni tipi podjetij. Priložnosti za rast so področje, na katerega lahko vplivajo različne vladne politike. Glede na izsledke naše raziskave naj izpostavimo prijaznost poslovnega okolja, ki so ga respondenti v raziskavi ocenili precej negativno. V mislih moramo seveda imeti spoznanje, da večina MSP posluje v storitvenem sektorju in maloprodaji na domačem trgu, kjer je potrebno iskati ukrepe, ki bodo spodbujali zlasti domače povpraševanje. Kot primer omenimo samo ukrepe, ki dvigajo kupno moč potrošnikom npr. znižanje davkov na ustvarjene dohodke ali DDV. 38

41 2 Absorbcijska sposobnost za prenos inovacij, raziskav in razvoja v mala in srednje velika podjetja Tadej Krošlin Povzetek poglavja Inovacije so motor sodobne ekonomije, inoviranje pa proces, ki pretvarja znanje in ideje v nove izdelke in storitve. Kakovostna, kontinuirana inovacijska dejavnost, ki z ravnovesjem med drobnimi izboljšavami in portfeljem radikaln(ejš)ih inovacij daje dolgoročno najboljše rezultate, je stvar dobre organizacije inovacijskih procesov (hardware), ki se polnijo z idejami posameznikov in skupin, spodbujenih s strani inovacijske klime in kulture (software). Poglavje temelji na raziskavi na vzorcu 419 podjetij iz univerzitetnih središč na obmejnih območjih Slovenije, Hrvaške in Madžarske, ki je pokazala, da gre za območja, ki imajo močno raziskovalno bazo, vendar zelo nizko raven sodelovanja in transferja znanja. Slovenija res dosega relativno najboljše rezultate, kljub temu pa je mogoče opaziti, da podjetjem manjka absorbcijske sposobnosti, kar predstavlja pomembno oviro za hitrejši in kakovostnejši regionalni razvoj. Chapter Summary Innovations power development and growth of modern economies. They are a result of the process, transforming new knowledge and ideas into new products, services and processes, useful for their users. High quality, continual innovation activity, with established balance between minor improvements and a portfolio of radical innovations, which delivers best long term results, is a matter of exquisite organization of innovation processes (hardware), filled with ideas of individuals and teams, inspired by innovation culture across organization (software). The chapter is based on results of the research, performed on a sample of 419 firms from university centers of Slovenian, Croatian and Hungarian border regions, obviously indicated, that those regions have strong research foundation, but concerning low level of cooperation and knowledge transfer. Slovenia on selected indicators performs relatively best, nevertheless firms lack absorptive capacity, which is significant obstacle for faster and better regional development. 39

42 1 OPREDELITEV PROBLEMA, NAMENA IN CILJEV RAZISKAVE Najnovejši rezultati svetovno uveljavljenih raziskav konkurenčnosti (Global Competitiveness Report World Economic Forum, 2006) in inovativnosti (EIS - European Innovation Survey European Commision, 2006) jasno kažejo, da so najbolj konkurenčne države hkrati tudi najinovativnejše. Tudi na podjetniški ravni analize primerov (npr. BusinessWeek in Boston Consulting Group, 2007) potrjujejo, da so globalno najinovativnejša podjetja istočasno najmočnejši konkurenti v svojih panogah. Inovativnost je tako nesporno temeljni element uspešnosti poslovanja danes in uspešnega konkuriranja v prihodnje. Podatki za Slovenijo tako na nacionalni kot na podjetniški ravni kažejo zelo skrb zbujajoče rezultate. Najnovejša raziskava SURSa (2007), narejena po harmonizirani metodologiji EU, je sicer pokazala, da smo glede na obdobje res naredili napredek, vendar je ta skromen. Mnogo bolj relevantna je primerjava z drugimi evropskimi državami, kjer se po inovativnosti in podjetnosti podjetij uvrščamo v slabšo polovico sodelujočih EU držav. Tudi EU je potrdila, da imamo izjemno kakovostne dokumente, ki opredeljujejo inovacijsko politiko, zelo šibki pa smo v njenem izvajanju. Omenjeni zaostanek sestavlja cela vrsta vzrokov - tako na strani države kot na strani podjetij. Velik del neizkoriščenega potenciala za večjo inovativnost pri nas se skriva tudi v pomanjkljivem sodelovanju med podjetji, raziskovalnimi institucijami in fakultetami. Podjetniki in managerji preslabo poznajo in premalo izkoriščajo storitve, ki jih nudijo tudi ostale institucije podpornega okolja. Na Inštitutu za podjetništvo in management malih podjetij (IPMMP) smo za potrebe projekta CrosboR&D skupaj s partnerji z Madžarske (Pecsi Tudomanyegytem, University of Pecs) in Hrvaške (Centar za poduzetništvo Osijek) pripravili empirično raziskavo absorbcijske sposobnosti MSP v obmejnih regijah. Ugotovili smo, da malim in srednje velikim podjetjem v obmejnih regijah primanjkuje inovacijskega potenciala in konkurenčnosti. Obstajajo velike potrebe po krepitvi povezav med univerzitetnimi središči in podjetji ter po izboljšanju inovativnega okolja in podjetništva v sodelovanju s podpornimi centri za razvoj malih in srednjih podjetij. Primanjkuje učinkovitih čezmejnih mrež, ki bi spodbudile sodelovanje med Slovenijo, Hrvaško in Madžarsko. V ta namen bo oblikovana čezmejna mreža treh univerzitetnih središč in podpornih institucij v Mariboru, Osijeku in Pecsu, ki bodo odgovorna za raziskovanje in prenos rezultatov raziskav in znanja v mala in srednje velika podjetja. 1 Zadnja raziskava EIS 2006 zajema EU-25 države + Romunijo in Bolgarijo ter Hrvaško, Turčijo, Islandijo, Norveško, Švico, ZDA in Japonsko. 40

43 2 TEORETIČNI OKVIR IN MODEL RAZISKAVE Domača in tuja podjetja se v razmerah zaostrene konkurence zelo dobro zavedajo pomena nenehnega uvajanja izboljšav in novosti na različnih področjih njihovega poslovanja. Mnoga od njih pa se soočajo s problemi pomanjkanja idej, njihovo umrljivostjo, neuspešnim razvojem, napakami pri komercializaciji in difuziji novosti, kar negativno vpliva na njihove poslovne rezultate in konkurenčnost. Zato je zelo pomembno, da skrbno razvijajo in vzdržujejo svojo absorbcijsko sposobnost. Absorbcijska sposobnost je veščina podjetja, da poišče in prepozna pomen in vrednost novih informacij in znanja iz poslovnega okolja, sposobnost, da jih sprejme in osvoji, uporabi in po možnosti celo komercializira. Temelji na spoznanju, da podjetje potrebuje predhodno znanje, da lahko sprejme novo. Gre torej za sposobnost izmenjave znanja, ki temelji na učinkovitosti sodelovanja MSP z drugimi podjetji (še posebej z velikimi), institucijami podpornega okolja in univerzami. To zahteva primerno izmenjavo informacij, zadostno količino obstoječega znanja in pripravljenost za sodelovanje. Absorbcijska sposobnost omogoča podjetjem lažje in bolj natančno prognoziranje prihodnjega tehnološkega in netehnološkega razvoja v poslovnem okolju. Spodbuja njihovo inovativnost, njeno pomanjkanje pa predstavlja neizkoriščen inovacijski potencial in omejitev za nadaljnjo rast in razvoj. DEJAVNIKI V PODJETJU Poslovna politika Vodenje in organizacija Absorbcijska sposobnost DEJAVNIKI V POSLOVNEM OKOLJU Člove ški viri Kultura in klima INOVACIJSKI POTENCIAL R&R & Marketing Finan čni viri Intelektualna lastnina INVENCIJE IN INOVACIJE KONKUREN ČNOST IN POSLOVNA USPE ŠNOST Slika 1: Absorbcijska sposobnost kot povezovalna determinanta med notranjimi in zunanjimi dejavniki inovacijskega potenciala ter njen vpliv na inovativnost in uspešnost Da bi ugotovili pripravljenost in sposobnost MSP za sodelovanje in sprejemanje novega znanja v treh čezmejnih regijah, smo razvili metodologijo za merjenje in ocenjevanje. Uporabili smo tri determinante absorbcijske sposobnosti, ki jih predlaga Schmidt (2005), in dodali četrto mreže in zavezništva s partnerji iz akademskega okolja. 41

44 DEJAVNIKI INOVACIJSKEGA POTENCIALA IZVEN PODJETJA ABSORBCIJSKA SPOSOBNOST Absorbcijska sposobnost posameznikov Absorbcijska sposobnost podjetja MERILA R&R AKTIVNOSTI (vlaganja v R&R, R&R stroški, kontinuiranost R&R, obstoj R&R laboratorijev, itd.) POVEZANO PREDHODNO ZNANJE IN VEŠČINE POSAMEZNIKOV (izobrazbena struktura zaposlenih, programi izobraževanja in usposabljanja) ORGANIZACIJSKA STRUKTURA IN MANAGEMENT ČLOVEŠKIH VIROV (prenos znanja med oddelki, timsko delo, rotacija delovnih mest, organizacijska kultura in klima; transfer nemega znanja) MREŽE E IN SODELOVANJE S PARTNERJI IN DRUGIMI INSTITUCIJAMI (pogostost sodelovanja, število formalnih sporazumov, odgovorni zaposleni) INOVACIJSKI POTENCIAL Slika 2: Model za merjenje in ocenjevanje absorbcijske sposobnosti MSP v severovzhodni Sloveniji 42

45 3 METODOLOGIJA V prvem delu prikazujemo rezultate zadnje raziskave SURSa:»Inovacijska dejavnost v predelovalni dejavnosti in izbranih storitvenih dejavnostih, «(podatki objavljeni maja 2007), ki smo jih primerjali z rezultati podobne raziskave za obdobje (objavljene decembra 2004). Zadnja raziskava temelji na zelo kakovostnem vzorcu, saj je SURS poslal vprašalnikov vsem srednje velikim in velikim podjetjem, med malimi (od 10 do 49 zaposlenih) pa so naredili vzorec. Odziv je bil kar 88%. Poskusno so anketirali tudi mikro podjetja s 5 do 10 zaposlenimi. Objavljene podatke so pridobili s statističnim raziskovanjem inovacijske dejavnosti v predelovalni dejavnosti in izbranih storitvenih dejavnostih, in sicer v skladu z mednarodno OECD-jevo metodologijo (priročnik Oslo) in s priporočili evropskega statističnega urada (EUROSTATa) za četrti poenoten (harmoniziran) popis inovacijske dejavnosti CIS 4 (Community Innovation Survey). V drugem delu prikazujemo uvrstitev Slovenije v zadnji raziskavi EIS - European Innovation Survey European Commision 2006, ki spremlja trenutno stanje in napredek držav članic EU. V zadnjem delu pa se nahajajo rezultati raziskave CrosboR&D. V dogovoru s projektnimi partnerji s Hrvaške in Madžarske smo se odločili, da bo raziskava zajela populacijo malih in srednje velikih podjetij v treh državah na geografsko omejenem obmejnem območju. Statistično populacijo so sestavljala mala podjetja iz vseh dejavnosti z več kot 4 in manj kot 50 zaposlenimi ter srednje velika podjetja z več kot 50 in manj kot 250 zaposlenimi. Zajeli smo tako samostojne podjetnike kot gospodarske družbe. Podjetja z manj kot 5 zaposlenimi smo namerno izločili iz statistične populacije, saj smo na podlagi rezultatov drugih empiričnih raziskav in lastnih izkušenj presodili, da je njihova absorbcijska sposobnost zaradi omejenih virov prenizka. Absorbcijska sposobnost podjetij je namreč močno odvisna od njihove velikosti. Geografsko smo anketiranje istočasno izvedli v treh državah, v treh obmejnih regijah Maribor z okolico (SV Slovenija), Osijek z okolico (Hrvaška) in Pecs z okolico (Madžarska). V Sloveniji smo geografsko zajeli območje, pokrito z omrežno skupino 02. Razlog za geografsko omejitev je dejstvo, da večina študentov in raziskovalcev, ki so povezani s sodelujočimi univerzami, prihaja iz teh regij, istočasno pa spadajo med podpovprečno razvite regije. Na IPMMP smo koordinirali oblikovanje enotnega vprašalnika, ki je bil preveden v lokalna jezika v obeh partnerskih državah. S poenotenjem metodologije in vprašalnika smo dosegli popolno primerljivost zbranih podatkov in njihovo analizo. Vprašalnike smo poslali z navadno pošto vsem podjetjem iz statistične populacije v vseh treh regijah. 43

46 Tabela 1: Velikost vzorca po državah Država Število podjetij v vzorcu Odziv (prejeti/poslani vprašalniki) Slovenija % Hrvaška 126 NP Madžarska 201 NP SKUPAJ 419 NP Zbrani podatki so bili združeni v enotno bazo podatkov in statistično obdelani s programom SPSS in uporabo deskriptivne statistike. 44

47 4 NAPREDEK SLOVENIJE NA PODROČJU INOVATIVNOSTI Kljub številnim pomanjkljivostim metodologije, ki jo uporablja SURS po priporočilih EUROSTATa, njena harmonizirana in kontinuirana uporaba omogočata dodaten vpogled v inovacijsko aktivnost na nacionalni in nadnacionalni ravni. Zavest o pomenu inoviranja za izboljšanje konkurenčnega položaja podjetij in zadovoljstva njihovih odjemalcev je tudi pri nas vse večja, rezultati večine podjetij pa temu ne sledijo. Stanje se le počasi spreminja. 4.1 Inovacijsko aktivna in neinovativna podjetja 2 100% 90% 80% 70% 60% 90% 87% 81% 72% 59% 79% 73% 50% 45% 40% 30% 30% 20% 10% 0% Mikro (med 5 in 9 zaposlenih) Mala (z več kot 10 zaposlenih) Srednja (od 50 do 249) Velika (več kot 250) SKUPAJ Delež neinovativnih podjetij ( ) Delež neinovativnih podjetij ( ) Vir: SURS (2007). Slika 3: Delež neinovativnih podjetij, Slovenija v primerjavi z Povzeto po SURS (2007). 3 Navedena metodologija uporablja naslednje definicije: Inovacija zajema nov izdelek, storitev in postopek ali bistveno izboljšane izdelka, storitve in postopka. Inovacija je uvedena, ko se pojavi na trgu (inovacija izdelka, storitve) ali uporabi v okviru procesa (inovacija postopka). Inovativno podjetje je tisto, ki je v opazovanem obdobju uvedlo nov ali bistveno izboljšan proizvod ali postopek. Inovacija mora biti nova za podjetje, ni pa nujno, da je nova na tržišču. Ni nujno, da je bila razvita v podjetju. Inovacijsko aktivna (IA) so podjetja, ki so uvedla inovacijo proizvoda (izdelka ali storitve) ali inovacijo postopka ali so imela v opazovanem obdobju nedokončano ali opuščeno inovacijsko dejavnost (=ukvarjali so se z inovacijsko dejavnostjo, vendar je niso dokončali ali so jo opustili in niso uvedli nobene inovacije). Neinovativna podjetja (NI) so podjetja, ki v opazovanem obdobju niso uvedla nobene inovacije in se z inovacijsko dejavnostjo tudi niso ukvarjala. 45

48 Temeljne ugotovitve prikaza deleža neinovativnih slovenskih podjetij, ki v izbranem obdobju očitno niso naredila ničesar za večjo inovativnost, so: 1. Največji delež neinovativnih podjetij (kar 80 do 90%) je v skupini mikro in malih podjetij, kar je posebej skrb zbujajoče. Ta podjetja namreč predstavljajo skoraj 94% populacije vseh slovenskih podjetij Delež neinovativnih podjetij se s povečevanjem njihove velikosti močno zmanjšuje in v skupini velikih (teh je v Sloveniji približno 0,3%) pade na 30%. Primerjava podatkov za obdobje in jasno kaže, da se v vseh velikostnih skupinah podjetij delež neinovativnih zmanjšuje. Delež neinovativnih podjetij se je najbolj zmanjšal v skupini velikih podjetij (za 15%), najmanj pa v skupini malih (za 6%). Očitno so velika podjetja, za katera je domači slovenski trg povsem premajhen, mnogo bolj izpostavljena tuji konkurenci na globalnem trgu in zato bolj prisiljena, da se obnašajo inovativno. Konkurenčnost na skupnem EU tržišču se povečuje in inovativnost je pravzaprav edina možnost za konkurenčen boj, izboljšanje ali celo zgolj za ohranjanje poslovnih rezultatov ter rast in razvoj naših podjetij. Poleg tega se zavest poslovne in širše javnosti glede pomembnosti ustvarjalnosti, inovativnosti in podjetnosti tudi pod vplivom medijev počasi spreminja. Mala slovenska podjetja očitno le niso tako fleksibilna, kot bi pričakovali. Zmotno je tudi prepričanje, da so velika podjetja lahko inovativna, ker imajo na razpolago dovolj kadra in finančnih sredstev za naložbe v raziskave in razvoj, ki naj bi poganjal inovacijsko dejavnost. Številne empirične raziskave (npr. Krošlin, 2004itd.) so pokazale, da spadajo R&R med (naj) manj pomembne dejavnike inovacijskega potenciala. Kakovostna, kontinuirana inovacijska dejavnost, ki z ravnovesjem med drobnimi izboljšavami in portfeljem radikalnejših inovacij daje dolgoročno najboljše rezultate, je stvar dobre organizacije inovacijskih procesov (hardware), ki se polnijo z idejami posameznikov in skupin, spodbujenih s strani inovacijske klime in kulture (software). Kljub temu, da je trenutna metodologija mnogo bolj naravnana na merjenje oziroma ocenjevanje inovacijske aktivnosti proizvodnih podjetij, je mogoče na podlagi razpoložljivih podatkov trditi, da je mnogo več inovativnih proizvodnih kot storitvenih podjetij. Metodologija, ki jo uporablja SURS, deli podjetja na inovacijsko aktivna in neinovativna le na podlagi produktnih in procesnih inovacij. Ostale tipe (organizacijske inovacije na področju trženja) pa obravnava ločeno. Nekatere druge, izjemno pomembne tipe (npr. inovacije vodenja podjetja, strategij, estetske spremembe itd.), ne obravnava več, kljub temu, da so bili v letu zajeti v raziskavo. Slika 4 jasno kaže, da je kar 81% tistih podjetij, ki so bila inovacijsko aktivna (na področju izdelkov, storitev in/ali procesov) istočasno uvajalo tudi inovacije na področju organizacije in/ ali trženja. Tudi naše predhodne raziskave so potrdile, da so posamezni tipi inovacij med seboj tesno povezani, podjetja pa bi lahko dosegla večjo uspešnost inovacijskih projektov, če bi to bolje upoštevala (npr. uspešno uvajanje novega proizvoda običajno zahteva tudi spremembe v poslovnih procesih, organizaciji in trženju). Najpomembnejši učinek organizacijskih inovacij je v skrajšanju časa za odziv na potrebe strank ter dvig kakovosti. Tudi na področju organizacijskih inovacij in inovacij trženja so mikro podjetja (5 9 zaposlenih) manj aktivna. 46

49 Slika 4: Deleži podjetij, ki so uvedla inovacijo na področju organizacije oziroma trženja, Med t.i.»neinovativnimi podjetji«je tistih, z uvedeno organizacijsko inovacijo in inovacijo trženja, mnogo manj (le 25%). Med neinovativnimi podjetji pa celo le 1% takšnih, ki so uvedla inovacijo trženja. Če želijo ta podjetja dolgoročno obstati na trgu, bodo morala postati mnogo bolj inovativna. Najprej bodo morala popolnoma spremeniti način razmišljanja o inoviranju ter za uspešno komercializacijo in difuzijo mnogo več pozornosti nameniti tudi spremembam v organizaciji in načinu trženja. 47

50 4.2 Inovativnost in raziskovalna dejavnost 4 Slika 5: Struktura izdatkov za inovacijsko dejavnost, Slovenija, primerjava in Iz primerjave strukture izdatkov, ki jih podjetja vložijo v izboljšanje inovacijske dejavnosti, je jasno vidno, da so podjetja relativno (glede na druge izdatke) v primerjanih obdobjih ( / ) najbolj povečala investicije v nove stroje in opremo. Kljub temu še vedno največ denarja namenijo notranjim R&R. Delež eksternih vlaganj je kar za 36% nižji, kar jasno kaže, da je na tem področju še vedno premalo sodelovanja z drugimi podjetji ter institucijami. Kljub številnim težavam, ki jih imajo domača podjetja z neuspešnostjo inovacijskih projektov (uspešnih naj bi bilo le 30% (Krošlin, 2005)), se je delež sredstev, ki jih podjetja namenijo uvajanju inovacij na trg, relativno znižal s 7 na 2,2%. Relativni pomen ostalih je ostal bolj ali manj nespremenjen. Glede na predhodno obdobje so podjetja povečala naložbe v nove stroje in opremo, ki izboljšuje postopke v proizvodnji ali dobavi storitev, in tistih, ki so potrebni zaradi uvedbe novih izdelkov in storitev v podjetju. To povečanje je šlo zlasti na račun znižanja notranjih stroškov R&R ter stroškov uvajanja invencij na tržišče (npr. raziskave trga, oglaševanje ob lansiranju, druge notranje in zunanje aktivnosti, ki so potrebne za uvedbo novih ali bistveno izboljšanih izdelkov in storitev). Podjetja se še vedno osredinjajo na razvojni del invencije in proizvodnjo potencialnih inovacij, v fazi razvoja in še posebej komercializacije ter difuzije inovacije pa ne dajejo dovolj pozornosti tržnim raziskavam kot ključnemu inputu novih idej v vseh prej omenjenih fazah inovacijskega procesa, ter oglaševanju in drugim trženjskim aktivnostim, da bi se novosti prijele in obdržale na trgu. Temu lahko pripišemo velik del krivde za nizek delež uspešno končnih inovacijskih projektov pri nas. Prav tako je premalo poudarka na izobraževanju in usposabljanju kadrov, ki se nanaša na razvoj in/ali uvajanje novih oz. izboljšanih izdelkov na trg. Struktura izdatkov za inovacijsko dejavnost po velikostni strukturi podjetij kaže, da daleč največ (kar 75%) v inoviranje vložijo velika podjetja. Sledijo jim srednja s 17% in mala z 9%. Delež velikih se je glede na obdobje še povečal za 3%. Zlasti mala podjetja, ki jim pogosto primanjkuje sredstev za lasten razvoj, bi morala upoštevati to dejstvo in izkoristiti potencial, ki jim ga ponuja sodelovanje z velikimi podjetji. 4 Povzeto po SURS (2007). 48

51 Donosnost svojih naložb v investiranje bi lahko s tem precej povečala. Seveda v primeru, da se razvije kakovostno sodelovanje. 4.3 Inovacijsko sodelovanje 5 Med inovacijsko aktivnimi podjetji jih je manj kot polovica (47,2%) pri inoviranju sodelovala z drugimi podjetji ali institucijami. V nasprotju z našim priporočilom je bilo najmanj sodelovanja s strani malih podjetij (38,3%), največ pa s strani velikih (65,6%). Največ je sodelovanja z dobavitelji opreme, materiala in komponent, najmanj pa z vladnimi ali javnimi raziskovalnimi ustanovami. Delež podjetij, ki so sodelovala, je med storitvenimi podjetji še precej nižji (34,6%). 4.4 Pomembni viri informacij za inoviranje 6 Kot zelo pomemben vir informacij za inoviranje podjetja navajajo interne informacije (znotraj podjetja) (54,4%), sledijo stranke oz. kupci (46,4%), konkurenti ali druga podjetja (23,6%), dobavitelji opreme ali materialov (23,1%), konference, trgovinski sejmi in razstave (17,1%), znanstvene revije, komercialne ali tehnične publikacije (12,4%). Med najmanj pomembne se uvrščajo vladne ali javne raziskovalne institucije (2,4%), strokovna združenja in združenja gospodarskih panog (4,7%), univerze in druge visokošolske ustanove (5,7%) ter svetovalci, laboratoriji, ustanove za R&R (8,0%). Rezultati potrjujejo izhodišče raziskave CrosboR&D, da tovrstno sodelovanje skriva veliko neizkoriščenega potenciala. 4.5 Učinek inovacij 7 Podjetja inovirajo zato, da bi dosegla želeni učinek za uresničitev svoje strategije doseganja konkurenčne prednosti. Slovenska podjetja so kot najpomembnejši učinek svojih inovacijskih naporov opredelila izboljšanje kakovosti svojih izdelkov in storitev (49,6% jih je ocenilo ta učinek kot zelo pomemben). Sledi povečanje obsega izdelkov oz. storitev (38,1%) ter prodor na nova tržišča ali povečanje tržnega deleža (32,2%). Manjši delež podjetij pa ocenjuje kot zelo pomemben učinek zmanjšan vpliv na okolje ali izboljšanje zdravja in varnosti (18,6%), zmanjšana količina materiala in energije na enoto proizvoda (17,2%) ter izpolnjene zakonske zahteve (15,5%). 4.6 Ovire za inoviranje 8 Velika inovacijsko aktivna podjetja vidijo največjo oviro za večjo inovativnost v tem, da na tržiščih prevladujejo velika uveljavljena podjetja (21,9%), malim pa primanjkuje sredstev v podjetju (36,2%). Veliko problemov imajo tudi s pomanjkanjem usposobljenega kadra (19,8%). Najmanj težav pa imajo tako mala kot velika podjetja z dostopom do informacij o tehnologiji. 5 Povzeto po SURS (2007). 6 Povzeto po SURS (2007). 7 Povzeto po SURS (2007). 8 Povzeto po SURS (2007). 49

52 V splošnem vse navedene vrste ovir za mala podjetja predstavljajo precej večji problem kot za velika. Zanimivo sliko kažejo tudi ocene neinovativnih podjetij. Prepričani so, da je inoviranje predrago, sami pa ne razpolagajo z zadostnimi finančnimi sredstvi, da bi se tega lotili. Dolgoročnih posledic za svoje poslovanje najbrž ne vidijo. Logika je zelo enostavna če ne spremenimo tistega, kar ponujamo ali na kakšen način to oblikujemo in posredujemo kupcem, smo v nevarnosti, da nas prehitijo tisti, ki to počnejo. Inoviranje je stvar preživetja. 35,0% 30,0% 25,0% 20,0% 15,0% 10,0% 5,0% 0,0% Pomanjkanje sredstev v podjetju Na tržišču prevladujejo uveljavljena podjetja Pomanjkanje financiranja iz virov sredstev izven podjetja Previsoki stroški za inovacije Pomanjkanje usposobljenega osebja Težave pri iskanju družbenikov za sodelovanje pri inovacijah Negotove zahteve po prenovljenem blagu ali storitvah Pomanjkanje informacij o trgih Pomanjkanje informacij o tehnologiji SKUPAJ IA SKUPAJ NI Slika 6: Delež inovacijsko aktivnih (IA) in neinovativnih (NI) podjetij, ki so zaviralni dejavnik navedla kot zelo pomemben, Slovenija Položaj Slovenije v mednarodnih primerjavah Zbrani podatki dobijo pravo vrednost šele v primerjavi z drugimi državami. Po deležu inovacijsko aktivnih podjetij se v raziskavi SURSa, ki vsebuje podatke za obdobje , Slovenija uvršča v drugo polovico držav in je za najboljšimi zaostajala kar za 20 in več odstotkov. Za nami so le Poljska, Slovaška, Madžarska, Malta, Romunija, Latvija in Bolgarija. Še posebej skrb zbujajoča je ugotovitev, da najbolj zaostajamo v skupini malih podjetij (41% za najboljšimi) in da močno zaostajamo na področju storitvenih dejavnosti (42% za najboljšimi). Če upoštevamo dejstvi, da so MSP najpomembnejši del vsakega gospodarstva in da se sodobna ekonomija razvija v smeri storitvenih dejavnosti, ki danes v razvitih državah ustvarijo že skoraj 80% BDP, nam v prihodnje slabo kaže. 50

53 % 70, ,0 50,0 40,0 30,0 20, ,0 0,0 DE AT LU IR IS DK BE SE EE CY FI UK PT CZ NO IT GR ES NL FR LT SI PL SK HU MT RO LV BG Vir: SURS (2007). Slika 7: Deleži inovacijsko aktivnih podjetij, evropske države, Aktualnejši pa so rezultati zadnje EIS 2006 raziskave. Slovenija še vedno spada v skupino držav, ki se po agregatnem indeksu inovativnosti (SII) uvrščajo pod povprečje EU-25 držav (dosegamo 78% povprečne vrednosti), vendar pa dosegajo hitrejši napredek od povprečja (Catching-up countries). 0,80 0,70 SE FI CH Innovation Leaders 2006 Summary Onnovation Index 0,60 0,50 0,40 0,30 0,20 Followers US BE NO Trailing UK FR IE NL JP DE IS AT IT ES EE MT HU HR SK DK PT BG EL SI LT PL CZ LV LU CY RO 0,10 SE Catchin-up 0,00-4,0-3,0-2,0-1,0 0,0 1,0 2,0 3,0 4,0 5,0 6,0 Average growth rate of SII Doted lines show EU25 performance. Slika 8: Razporeditev držav EU-25+ po agregatnem indeksu inovativnosti (SII) in trendu napredka Primerjava podatkov za zadnjih nekaj let kaže, da se Slovenija vsako leto uvršča višje, kar je deloma posledica dejstva, da raziskava vključuje vse več, običajno slabše razvitih držav, in da 51

54 tudi druge države, s katerimi se primerjamo, ne spijo. Napredujemo, vendar (pre)počasi. Zato nam ne uspe preskok v drugo skupino držav. Agregatni indeks inovativnosti je po prenovljeni zakonodaji sestavljen iz petih ključnih dimenzij inovativnosti, ki skupaj zajemajo kar 26 (pod)indikatorjev. GONILA INOVATIVNOSTI S&E graduates Tertiary education Broadband penetration Lif elong learning Youth education NOVO ZNANJE Public R&D exp Business R&D exp Med/hi-tech manuf R&D Public f unding innov ation PODJETNIŠTOVO IN INOVATIVNOST SMEs innov ating in-house % SMEs collab. on innov ation Innov ation expenditures Early stage v enture capital ICT expenditures Organisational innov ation REZULTATI INOVIRANJA Employ m hi-tech serv ices Hi-tech exports New-to-mark product sales New-to-f irm product sales Employ m med/hi-tech manuf INTELEKTUALNA LASTNINA EPO patents USPTO patents Triad patents Community Trademarks Community Designs Nizko Srednje nizko Pov prečno Srednje v isoko Visoko Vir: EIS (2006). Slika 9: Indikatorji inovativnosti, Slovenija v primerjavi s povprečjem EU-25 Posebej problematična področja za Slovenijo so javno financiranje inoviranja (dosegamo le 50% EU-25 povprečja), izvoz visoke tehnologije (28%), delež MSP z lastno inovacijsko dejavnostjo (59%) ter naložbe v inoviranje (61%). Izrazito problematično je celotno področje intelektualne lastnine, kjer je očitno, da naša podjetja relativno zelo malo truda in denarja vlagajo v patentiranje, zaščito modelov in blagovnih znamk. V nadaljevanju bomo prikazali rezultate raziskave absorbcijske sposobnosti podjetij iz Slovenije, Hrvaške in Madžarske. Zato je zanimiva ugotovitev, da v vseh skupinah indikatorjev Hrvaška in Madžarska zaostajata za Slovenijo in da je v skupini 4 od 5-ih skupin indikatorjev Madžarska pred Hrvaško. 52

55 5 REZULTATI RAZISKAVE O ABSORBCIJSKI SPOSOBNOSTI OBMEJNIH REGIJ (CROSBOR&D) Aktivnosti in rezultati uvajanja izboljšav in novosti v poslovanje podjetij Intenzivnost inovacijskih aktivnosti v obdobju od 2003 do 2005 Slika 10: Delež podjetij, ki izvajajo inovacijske aktivnosti Primerjava deležev podjetij, ki izvajajo posamezne vrste inovacijskih aktivnosti, jasno kaže, da je največji delež slovenskih in hrvaških podjetij najbolj aktiven na področju izboljšav obstoječih izdelkov in storitev, kar predstavlja najenostavnejši, vendar ne najpomembnejši tip inovacij. Bistveno pomembnejše so izboljšave in novosti v načinih upravljanja in vodenja podjetij, njihovi organizaciji ter metodah sodelovanja in dela. Tu so še posebej šibka madžarska podjetja, ki so v povprečju tudi pri vseh tipih inovacij najmanj aktivna. 9 Opozoriti moramo, da se velikostni vzorec podjetij (delež malih in srednjih) podjetij po posameznih državah razlikuje. Zlasti madžarski vzorec vsebuje v povprečju najmanjša podjetja, kar vsaj deloma vpliva na slabše rezultate pri posameznih dejavnikih. 53

56 Slika 11: Inovacijske aktivnosti, ki so jih podjetja v opazovanem obdobju izvajala zelo intenzivno Izmed sodelujočih držav več kot 25% podjetij ne izvaja zelo intenzivno nobenega tipa inovacijskih aktivnosti. Slovenska podjetja najbolj intenzivno delajo na razvoju novih izdelkov/storitev, hrvaška na izboljšavah obstoječih, madžarska pa na raziskavah in prodoru na nove trge in tržne segmente Naložbe v inovacijske projekte in aktivnosti Intenzivnost in uspešnost izvajanja inovacijskih aktivnosti sta tesno povezani tudi s pripravljenostjo in sposobnostjo podjetij za vlaganja v inovacijske projekte in aktivnosti. Za skoraj 50% anketiranih slovenskih podjetij predstavljajo tovrstne naložbe manj kot 5% njihovih celotnih stroškov, vendar pa je pri nas delež tistih, ki ne vlagajo ničesar, med vsemi državami najnižji 3%. Na Madžarskem je takšnih podjetij kar 28%. Približno 10% pa je v vseh treh državah tudi takih, ki vlagajo celo več kot 20% celotnih stroškov. 54

57 Slika 12: Ocena deleža izdatkov za inovacijske aktivnosti glede na celotne stroške podjetja Uspešnost inovacijskih projektov in aktivnosti Slika 13: Uspešnost inovacijskih projektov in aktivnosti 55

58 Kakršnekoli naložbe v inovacijske projekte in aktivnosti pa so seveda smiselne le, če prinesejo želene rezultate. Najbolj uspešna pri tem so madžarska podjetja, saj jih kar 41% uspe doseči več kot 75% uspešnost vseh poskusov uvajanja izboljšav in novosti. Vendar pa je tudi 10% takšnih, ki v zadnjih treh letih niso uspela dokončati niti enega projekta na tem področju. V Sloveniji je največji delež podjetij dosegel približno polovično uspešnost. Očitno pa je v vzorcu podjetij iz Hrvaške največ takšnih (17%), ki inovacijskih aktivnosti v proučevanem obdobju sploh niso izvajali. 5.2 R&R aktivnosti SLO CRO HUN Temeljne in/ali aplikativne raziskave Ne Da, sami Da, v sodelovanju s partnerji Slika 14: Izvajanje temeljnih in/ali aplikativnih raziskav Poudariti moramo, da so lahko inovativna tudi tista podjetja, ki nimajo lastnih raziskav in/ ali razvoja, saj so te pomembne le pri nekaterih tipih inovacij. Kljub temu podjetja, ki delajo na področju R&R, jasno kažejo, da tudi na področju inoviranja mislijo resno. Podjetja smo vprašali, ali so v letih od 2003 do 2005 sami ali v sodelovanju s partnerji izvajali kakršnekoli temeljne ali aplikativne raziskave, katerih namen je razvijanje novega znanja in iskanje možnosti za njegovo uporabo. Najbolj aktivna na tem področju so slovenska podjetja (skoraj 42%), najmanj pa madžarska (manj kot 20% - vendar moramo upoštevati, da so v njihovem vzorcu v povprečju manjša podjetja, ki za to nimajo razpoložljivih finančnih in drugih virov, zlasti pa jim primanjkuje znanja). Podobno vprašanje smo podjetjem zastavili tudi za razvojne aktivnosti, katerih namen je razvoj uporabnih praktičnih rešitev, prototipov. Tu je slika precej drugačna, saj se z njimi ukvarja precej več podjetij v Sloveniji več kot 70%, na Hrvaškem okrog 65% in na Madžarskem nekaj manj kot polovica vprašanih. 56

59 Še pomembnejše vprašanje pa je pogostost oziroma kontinuiranost izvajanja R&R aktivnosti. Ne samo, da se v Sloveniji z njimi ukvarja večji delež podjetij, ampak so aktivnosti tudi bistveno bolj kontinuirane. Kljub temu pa v vseh treh državah več kot 75% podjetij nima R&R programa in očitno ne delajo dovolj načrtno in sistematično. Vključujejo tudi zelo malo zaposlenih. Še največ v Sloveniji, kjer ima 35% vprašanih približno 5 zaposlenih v R&R. Na Madžarskem pa kar 65% vseh vprašanih nima niti enega zaposlenega na področju R&R. Tudi tukaj lahko iščemo možne vzroke za relativno nizko uspešnost inovacijskih projektov in aktivnosti v vseh treh državah. 5.3 Kadri ter njihovo izobraževanje in usposabljanje SLO CRO HUN Razpoložljivost usposobljenega kadra Slika 15: Razpoložljivost usposobljenega kadra Eden od temeljnih dejavnikov uspešnega poslovanja podjetij danes je razpoložljivost kakovostnega kadra z ustreznim znanjem, usposobljenostjo in izkušnjami. Očitno imajo slovenska podjetja na tem področju največ težav, saj jih kar 65% sporoča, da jim primanjkuje kakovostnega kadra. Zaradi pomanjkanja kadra bi pričakovali, da podjetja skušajo razpoložljiv kader dobro izobraziti in usposobiti. Vendar temu ni tako. V Sloveniji kar 60% vprašanih nima nikakršnega načrta izobraževanja in usposabljanja, podobno na Madžarskem, na Hrvaškem pa je takšnih podjetij kar 80%. Podjetja kljub pomanjkanju načrtnega dela na tem področju za zaposlene organizirajo razna interna in eksterna izobraževanja, redkeje pa se poslužujejo nekaterih tehnik, ki so se v tujini že pokazale kot zelo uspešne. Primer je rotacija delovnih mest, kjer zaposleni vsaj začasno opravljajo delo sodelavcev, spoznavajo celotni delovni proces in pridobivajo novo znanje. V povprečju v vseh treh državah takšen pristop uporablja manj kot 50% vprašanih podjetij. 57

60 5.4 Tehnično-tehnološki razvoj, sistematično zbiranje, obdelava in širjenje informacij Slika 16: Stanje tehnike in tehnologije Podobno kot za R&R tudi za tehniko in tehnologijo v podjetjih velja, da ni nujni pogoj za visoko inovativnost podjetja. Vendar pa v nekaterih dejavnostih lahko predstavlja tako prihodkovno kot stroškovno pomembno konkurenčno prednost pred drugimi. Večina podjetij v vseh treh državah meni, da ne zaostajajo za konkurenco in da je njihovo stanje tehnike in tehnologije povsem primerljivo s povprečjem v njihovi panogi ali da spadajo celo med tehnološke vodje. Izrazito več (v primerjavi s Hrvaško in Madžarsko) pa je slovenskih podjetij, ki so prepričana, da spadajo med tehnološko vodilna podjetja na svetu. Med načini pridobitve nove tehnike in tehnologije je za slovenska in hrvaška podjetja značilno, da se najpogosteje poslužujejo lastnega razvoja in nakupa, na Madžarskem pa je precej manj podjetij, ki se lotevajo lastnega razvoja in se poslužujejo nakupa (tudi to potrjuje, da so v njihovem vzorcu v povprečju manjša podjetja). V vseh treh državah pa je precej manj skupnega razvoja z dobavitelji in odjemalci, še manj sodelovanja z raziskovalnimi inštituti in fakultetami pri razvoju, najmanj pa licenciranja. Za licenciranje več kot 80% vprašanih madžarskih podjetij trdi, da je povsem irelevantno, skoraj 90% pa to trdi tudi za sodelovanje s fakultetami in inštituti. Še zlasti v razmerah, ko podjetjem primanjkuje idej za uvajanje izboljšav in novosti, je pomembno, da raziskujejo trge, spremljajo zadovoljstvo uporabnikov njihovih izdelkov/storitev ter širijo pridobljene informacije po podjetju in jih uporabljajo pri razvoju. To pomembno prispeva tudi k uspešnosti komercializacije ter difuzije novosti ter s tem k dvigu uspešnosti inovacijskih projektov in aktivnosti. 58

61 Rezultati kažejo, da so slovenska podjetja v povprečju precej bolj tržno usmerjena in da pridobljene informacije tudi bolj intenzivno posredujejo zaposlenim. Na Madžarskem in Hrvaškem približno polovica podjetij sploh ne spremlja zadovoljstva uporabnikov z njihovimi izdelki/storitvami, zato tudi težko ugotovijo, kaj in kako izboljšati. 5.5 Finančni viri za inoviranje in varstvo intelektualne lastnine Prijave na razpise Da, na razpis(e) smo se prijavili in prejeli finančno pomoč. Da, na razpis(e) smo se prijavili, vendar nismo bili izbrani. Ne, na razpis(e) se nismo prijavili. Prijave na razpise SLO Prijave na razpise CRO Prijave na razpise HUN Slika 17: Prijave na razpise za financiranje inovacijskih aktivnosti Zlasti nekateri tipi inovacij zahtevajo precejšnja vlaganja že v fazi raziskav in nadaljnjega razvoja izboljšave oziroma novosti. Glede na ugotovljeno nizko uspešnost tovrstnih projektov je jasno, da podjetja prevzemajo precejšnje tveganje. Nekatera podjetja kot temeljni vzrok za to, da ne izvajajo R&R ter drugih inovacijskih projektov in aktivnosti, navajajo pomanjkanje finančnih sredstev. Pomagala bi si lahko z javnimi razpisi na različnih ravneh, ki jih je v sodelujočih državah v zadnjih letih vse več. Vendar vidimo, da se iz različnih razlogov tega ne poslužujejo. Večina podjetij (več kot 50%) še nikoli ni oddala prijave, najmanjši pa je delež tistih, ki so poskusila, vendar niso bila uspešna. Očitno je, da podjetja ponujeno možnost premalo izkoriščajo. Zlasti manjša zaradi zapletenih postopkov tega ne morejo narediti sama. Vse več pa je podjetij, ki jim lahko pri tem pomagajo. 59

62 5.5.2 Patentiranje in zaščita blagovnih znamk Ohranjanje konkurenčne prednosti podjetja, ki si jo ta pridobi z inovativnostjo, je precej odvisno tudi od zaščite intelektualne lastnine. Rečemo lahko, da podjetja v vseh treh državah temu posvečajo premalo pozornosti. Kljub vsemu pa Slovenija precej odstopa od Hrvaške in Madžarske. Pri tem je treba opozoriti, da ni pomembno le, koliko patentov in blagovnih znamk podjetje ima, temveč kako jih izkorišča za doseganje in ohranjanje konkurenčne prednosti. 0,7 0,6 0,5 0,4 0,3 0,2 0,1 0 Povprečno število patentov, ki jih ima v lasti podjetje Povprečno število zaščitenih blagovnih znamk Povprečno število vloženih patentnih prijav SLO CRO HUN Slika 18: Zaščita intelektualne lastnine 60

63 5.6 Sodelovanje Sodelovanje s podjetji in institucijami podpornega okolja Slika 19: Sodelovanje s podjetji in institucijami podpornega okolja Pri številnih dejavnikih, ki smo jih doslej analizirali, smo omenili, da imajo zlasti majhna podjetja zaradi omejenosti virov z njimi največ težav. Zato je za njih še toliko bolj pomembno sodelovanje z drugimi podjetji, fakultetami, inštituti ter institucijami podpornega okolja. Razen z drugimi podjetji doma in v tujini, podjetja v vseh treh državah najpogosteje sodelujejo z gospodarskimi in obrtnimi zbornicami ter regionalnimi razvojnimi centri, precej manj pa s fakultetami oziroma z univerzo ter tehnološkimi parki. Več kot 50% slovenskih podjetij v zadnjih treh letih ni sodelovalo s hrvaškimi, skoraj 75% ne z madžarskimi, več kot 35% ne z gospodarsko zbornico, več kot 60% ne z obrtno zbornico, 60% jih ni sodelovalo niti z inštituti na univerzah, več kot 70% ne s tehnološkimi parki in skoraj 55% ne z regionalnimi razvojnimi agencijami. Za Hrvaško so rezultati še slabši. Raven sodelovanja z omenjenimi partnerji je v vseh treh državah na zelo nizki ravni. Očitno ni pravega interesa, problem pa tako na eni kot na drugi strani. Podjetja preslabo poznajo ponudbo podpornega okolja in očitno ne prepoznajo koristi za njihovo poslovanje. 61

64 5.6.2 Sodelovanje s fakultetami Slika 20: Oblika sodelovanja s fakultetami Podjetja, ki so v zadnjih treh letih sodelovala s fakultetami, smo vprašali, na kakšen način je takšno sodelovanje potekalo. Očitno je, da tako na Hrvaškem kot v Sloveniji manjka formalnih mehanizmov za vzpostavitev sodelovanja ter prenos znanja in izkušenj iz akademskega okolja v gospodarstvo in nazaj. Pretežni del sodelovanja še vedno temelji na osebnem poznanstvu z osebo s fakultete in neformalnem individualnem sodelovanju Zadovoljstvo s storitvami fakultet Slika 21: Zadovoljstvo s storitvami fakultet 62

65 Navedli smo nekaj glavnih storitev, ki jih fakultete nudijo podjetjem: Izobraževalni programi (redni in izredni študij) Sodelovanje s posamezniki s fakultet ali raziskovalnih institucij pri izvedbi različnih projektov Sodelovanje z raziskovalnimi institucijami pri izvedbi različnih projektov Najem tehnologije Vključevanje študentov pred zaključkom študija (npr. mladi raziskovalci iz gospodarstva) Zaposlovanje diplomantov z družboslovnih smeri Zaposlovanje diplomantov s tehničnih smeri Svetovanje Skupni projekti Seminarji Tehnične ekspertize Ekonomske in pravne ekspertize Uporaba laboratorija Poudariti moramo, da večina anketiranih podjetij navedenih storitev ni uporabljala. Tisti, ki so jih, pa so bili v Sloveniji najbolj nezadovoljni s tehničnimi ekspertizami, izobraževalnimi programi (rednim in izrednim študijem), sodelovanjem z raziskovalnimi institucijami pri izvedbi različnih projektov, skupnimi projekti, svetovanjem, zaposlovanjem diplomantov tako družboslovnih kot naravoslovnih smeri ter ekonomskimi in pravnimi ekspertizami. Na Hrvaškem je največ nezadovoljstva z zaposlovanjem diplomantov tehničnih in družboslovnih smeri, najemom tehnologije, skupnimi projekti, svetovanjem in vključevanjem študentov pred zaključkom študija. Madžari so najbolj nezadovoljni z najemom tehnologije ter zaposlovanjem diplomantov tehničnih in družboslovnih smeri. 63

66 5.6.4 Razlogi za slabo sodelovanje Slika 22: Temeljni razlogi za slabo sodelovanje s fakultetami razlogi na strani fakultet Razloge za slabo sodelovanje smo iskali tako na strani podjetij kot na strani univerz ter njihovih članic. Na strani univerz je za vse tri države očitno, da je daleč največji problem v tem, da podjetja niso informirana o storitvah, ki jih fakultete nudijo. Fakultete torej preslabo tržijo svoje storitve. Pri ostalih razlogih med državami obstajajo nekatere razlike. V Sloveniji 30% podjetij trdi, da ni vzpostavljenih primernih mehanizmov za prenos znanja (podjetniški inkubatorji, pisarne za transfer tehnologije itd.) ali da te ne delujejo. 27% jih trdi, da fakultete ne ponujajo pravih stvari, 24% da je njihov reakcijski čas predolg, 18% da njihovo znanje zaostaja za prakso v gospodarstvu, 18% da so njihove storitve predrage, 13% pa tudi, da fakultete nimajo pravega interesa sodelovati s podjetji. Ostale razloge navaja manj kot 10% vprašanih. Na Hrvaškem je poleg problema s slabo obveščenostjo podjetij o ponudbi (68%), najbolj problematično, da znanje fakultet zaostaja za prakso (23%), da so storitve fakultet predrage (14%), da fakultete ne nudijo pravih stvari (14%) in da ni pravih mehanizmov za transfer (12,5%). Na Madžarskem pa se podjetja najbolj pritožujejo nad slabo informiranostjo o storitvah (67%), da fakultete nimajo interesa za sodelovanje (24%), da ni mehanizmov za transfer (24%) in da fakultete ne nudijo pravih stvari (15%). Nad ostalimi razlogi se pritožuje manj kot 10% vprašanih. Pri razlogih, ki pa jih podjetja pripisujejo sama sebi, pa prav tako obstajajo med državami precejšnje razlike. V Sloveniji in na Madžarskem večina podjetij (53%) nima interesa sodelovati s fakultetami. 36% slovenskih podjetij tudi nima razpoložljivih finančnih sredstev za sodelovanje in 24% jih ni tako inovacijsko aktivnih, da bi potrebovali takšno pomoč. Podobno velja tudi za 64

67 madžarska podjetja, kjer pa jih več kot 20% priznava, da nimajo potrebnega znanja in kadrov za vzpostavitev sodelovanja, 20% pa jih trdi, da znanja univerz sploh ne potrebujejo, da bi bili uspešni. Na Hrvaškem ni problem v pomanjkanju interesa, temveč v pomanjkanju inovacijske aktivnosti (48%) in finančnih virov (22,5%), 17,5% pa jih meni, da takšnega znanja sploh ne potrebujejo. Ker se ne zanimamo za ponudbo univerz oziroma njihovih članic ker za uspešnost ne potrebujemo znanja univerze Ker nimamo potrebnega znanja in kadrov za vzpostavitev sodelovanja ker nimamo potrebnih finančnih sredstev za sodelovanje Ker ne uvajamo toliko izboljšav in novosti, da bi potrebovali njihovo pomoč SLO CRO HUN Slika 23: Temeljni razlogi za slabo sodelovanje s fakultetami razlogi na strani podjetij 5.7 Samoocena sposobnosti podjetij za sprejemanje novega znanja Na koncu smo podjetja prosili, da naj sama ocenijo svojo absorbcijsko sposobnost. Med državami skoraj ni razlik. Glede na vse zgoraj identificirane težave in pomanjkljivosti pri različnih dejavnikih lahko rečemo, da so zelo nekritična sama do sebe. Samo 11% jih meni, da je njihova absorbcijska sposobnost slaba ali celo zelo slaba in da bi jo bilo potrebno izboljšati. 65

68 6 SKLEP Inovacije so motor sodobne ekonomije, inoviranje pa proces, ki pretvarja znanje in ideje v nove izdelke in storitve. Podjetja, ki danes ne vlagajo v inoviranje, postavljajo svojo prihodnost v negotovost. Če se ne bodo prilagajala in spreminjala svoje ponudbe izdelkov in storitev ter istočasno uvajala izboljšave in novosti v organizacijo, procese, metode sodelovanja in dela ter vodenje, bodo ves čas v nevarnosti, da jih prehitijo drugi, ki to počnejo. Inoviranje je stvar uspešnega poslovanja in je stvar preživetja (Besaant and Tidd 2007, 1). Inovativnost slovenskih podjetij se iz leta v leto izboljšuje. Pod vplivom močne (domače in) tuje konkurence ter medijev se vodstva podjetij (še vedno bolj kot ostali zaposleni) vse bolj zavedajo pomena inovativnosti za poslovno uspešnost, vendar imajo precej težav s tem, da bi inovacijske aktivnosti v njihovih podjetjih zaživele. Kakovostna, kontinuirana inovacijska dejavnost, ki z ravnovesjem med drobnimi izboljšavami in portfeljem radikaln(ejš) ih inovacij daje dolgoročno najboljše rezultate, je namreč stvar dobre organizacije inovacijskih procesov (hardware), ki se polnijo z idejami posameznikov in skupin, spodbujenih s strani inovacijske klime in kulture (software). Tega pa ni mogoče doseči čez noč. Raziskave SURSa in Evropske komisije (EIS 2006), kljub številnim pomanjkljivostim uporabljene metodologije, naš napredek potrjujejo. Glede na navedene definicije bi hipotetično med inovacijsko aktivna podjetja uvrstili tudi podjetje, ki je v enem poslovnem letu uvedlo izboljšavo samo enega od svojih obstoječih izdelkov ali celo tako, ki bi imelo nedokončano ali opuščeno dejavnost in torej nobenega pravega rezultata inoviranja. Zato lahko trdimo, da so tovrstni kriteriji za opredelitev inovacijsko aktivnih podjetij premalo selektivni in tako kažejo celo preoptimistično sliko inovativnosti slovenskega gospodarstva. Kljub temu lahko trdimo, da se delež inovacijsko aktivnih podjetij pri nas še povečuje. Največji je v velikostni skupini velikih podjetij, potem pa z zmanjševanjem velikosti podjetij močno pada. Prav tako je med proizvodnimi podjetji večji kot med storitvenimi. Glede na to, da MSP predstavljajo največji delež našega gospodarstva in da so storitvene dejavnosti v razvitih državah tiste, ki ustvarijo najvišjo dodano vrednost, bo potrebno na tem področju največ narediti. Napredujemo, vendar prepočasi. Tudi zadnje poročilo Evropske komisije (EIS 2006) potrjuje, da Slovenija po agregatnem indeksu inovativnosti dosega iz leta v leto višjo vrednost in boljšo uvrstitev, vendar nekatera področja ostajajo posebej problematična. Najbolj področje varstva intelektualne lastnine (zaščita izumov patentiranje, blagovnih znamk, modelov) ter izvoz visoke tehnologije, javno financiranje inovacijske dejavnosti, delež inovativnih MSP ter višina investicij v inoviranje. Raziskava EIS pa omogoča tudi zanimivo primerjavo Slovenije s sosednjo Hrvaško in Madžarsko. V vseh petih skupinah indikatorjev, ki jih spremlja EIS, Slovenija dosega boljšo uvrstitev od obeh sosed, Madžarska pa v štirih skupinah boljšo od Hrvaške. Kljub temu se bo Slovenija v naslednjih letih soočila z nekaj ključnimi izzivi svoje inovacijske politike: Izziv 1:Dvig učinkovitosti javnih vlaganj v R&R, komercializacija dosežkov ter izboljšanje povezav med raziskovalnimi in izobraževalnimi institucijami ter gospodarstvom. Spremembe izobraževalnih in raziskovalnih programov so nujne, saj ne ustrezajo potrebam gospodarstva. Izziv 2: Dvig inovacijske aktivnosti še posebej med malimi in srednje velikimi podjetji, ki predstavljajo ključen del našega gospodarstva (99,7%). Izziv 3: Razvoj izobraženih in usposobljenih kadrov za podporo inovacijskih projektov in aktivnosti. 66

69 Naša podjetja za večjo inovacijsko aktivnost navajajo številne ovire. Najpogosteje prevlado velikih uveljavljenih podjetij, visoke stroške in pomanjkanje sredstev za inoviranje ter pomanjkanje usposobljenega kadra. Sodelujemo premalo, zlasti z institucijami podpornega okolja ter fakultetami. Podjetjem manjka absorbcijske sposobnosti. Absorbcijska sposobnost je sposobnost podjetij, da poiščejo in prepoznajo pomen in vrednost novih informacij in znanja, sposobnost, da jih sprejmejo in osvojijo, uporabijo za izboljšave in novosti ter jih komercializirajo. Gre za veščino, ki jo morajo podjetja razviti in vzdrževati. Samo tako bodo sposobna izkoristiti kompetence in priložnosti, ki jih ponuja lokalno okolje. Zato pride ta veščina posebej do izraza v okolju, kjer nastaja novo znanje, in okolju, ki nudi različne druge storitve in mehanizme za prenos znanja iz akademskega in raziskovalnega okolja v gospodarsko prakso. Takšna naj bi po definiciji bila univerzitetna središča. Zato smo v sodelovanju s partnerji pripravili raziskavo, ki je zajela geografsko omejeno območje okoli univerzitetnih središč v Sloveniji, na Hrvaškem in na Madžarskem. Gre za območja, ki imajo močno raziskovalno bazo, vendar z zelo nizko ravnijo sodelovanja in transferja znanja. Vsa si prizadevajo spodbuditi regionalni razvoj in zmanjšati razvojni razkorak za najbolj razvitimi deli v svojih državah. Razvoj absorbcijske sposobnosti predstavlja enega od možnih instrumentov za dosego tega cilja, saj raziskave kažejo, da njeno pomanjkanje predstavlja oviro za hitrejši in kakovostnejši regionalni razvoj. Da bi dosegli zastavljene cilje, smo skupaj s partnerji na Hrvaškem in Madžarskem razvili metodologijo merjenja in ocenjevanja absorbcijske sposobnosti. Prvi korak predstavlja izvedba empirične raziskave v vseh treh obmejnih regijah, ki je zajela mala (od 5 do 49 zaposlenih) in srednje velika (od 50 do 249 zaposlenih) podjetja (gospodarske družbe in samostojne podjetnike) iz vseh dejavnosti. V vseh treh državah skupaj smo oblikovali vzorec 419 podjetij, ki so odgovorila na oblikovani vprašalnik. Rezultati kažejo, da sodelovanje z različnimi partnerji iz poslovnega okolja, ki je tako pomembno za razvoj in prenos novega znanja, še vedno ni postalo običajen način poslovanja podjetij. Mala in srednje velika podjetja redko sodelujejo med sabo in še redkeje z velikimi podjetji. Izrazito šibko je sodelovanje med podjetji in univerzami, ki bi po definiciji morale biti temeljni vir novega znanja v družbi. Vendar ovir za sodelovanje in učinkovit prenos znanja ne smemo iskati samo na univerzah. Podjetja ne razvijajo dovolj svoje absorbcijske sposobnosti, ki jim omogoča uspešno odkrivanje novega znanja in njegovo uporabo za svoje potrebe. Če bi oba partnerja vložila svoj čas in druge vire v izboljšanje sodelovanja, bi dvignila kakovost ponujenih storitev, obojestransko zadovoljstvo s sodelovanjem in tako tudi interes oziroma motivacijo za sodelovanje, ki ga očitno primanjkuje. 67

70 68

71 Ksenja Pušnik Maks Tajnikar Dejavniki poslovnega neuspeha malih podjetij v Sloveniji 3 Povzetek poglavja Ekonomska stroka si je edina, da mala podjetja odločilno vplivajo na gospodarsko rast in razvoj države. Razumeti, zakaj podjetja propadejo in zakaj uspejo, je zato ključno za oblikovanje ustrezne gospodarske politike in za poslovodenje malih, zlasti rastočih podjetij. V pričujočem poglavju smo na osnovi binomialne logistične regresije na populaciji malih podjetij v Sloveniji med leti 2001 in 2004 proučili, kateri dejavniki vplivajo na verjetnost prenehanja poslovanja malih podjetij v Sloveniji, ter ali sta tehnična in stroškovna učinkovitost merjeni z DEA modelom, pomembni za proučevanje poslovnega neuspeha teh podjetij. Eno od pomembnih spoznanj je, da na poslovni neuspeh malih podjetij v Sloveniji bolj vpliva nizka stroškovna učinkovitost kot pa nizka tehnična učinkovitost. Za preživetje malih podjetij v Sloveniji je torej bolj pomembno, da poslovodje ustrezno kombinirajo produkcijske dejavnike glede na njihove cene, in manj, da ob danih produkcijskih faktorjih proizvajajo maksimalen možen obseg proizvodov in storitev. Chapter Summary There is a consensus in economic theory that small firms have a vital influence on economic growth and development. The understanding of determinants of business success and failure is therefore one of the key factor for appropriate economic policy and for management of small firms, in particularly growing one. The aim of this chapter is to analyze the determinants of small business failures in and to identify, whether technical and cost efficiencies, measured by DEA model, have an important role in analyzing probability of failure of small firms. One of the main conclusions of binomial logistic regression, employed on the data of population of small firms between 2001 and 2004, is that business failure is more influenced by low cost efficiency than low technical efficiency. Therefore, from business failure point of view it is more important whether Slovenian managers appropriate combine factor of production relative to their prices than whether a firm produces maximum output by given amount of production factors. 69

72 1 Uvod Osrednje teoretično izhodišče prispevka v tem poglavju je spoznanje, da mala podjetja poleg srednje velikih podjetij odločilno vplivajo na gospodarsko rast in razvoj ter da je pospeševanje podjetništva v družbi znanja osrednjega pomena za povečevanje konkurenčnosti podjetij ter s tem gospodarske razvitosti in zaposlenosti v državi (Loveman in Sengenberger, 1991; Audretcsh in Thurik, 2004). Sektorju malega gospodarstva pogosto pripisujemo vlogo inkubatorja zaposlovanja, inovacij in rasti. Slovenija bo zato lahko temeljne cilje Strategije razvoja Slovenije uresničila le v dveh smereh: prvič, da se bo čim več posameznikov odločilo ustanoviti podjetje, ter drugič, da se bo čim več obstoječih (ustaljenih) podjetij odločalo za kakovostno rast in razvoj. Nastajanje novih podjetji in še zlasti rast ustaljenih podjetij pa sta tesno povezani s tveganjem, da podjetje poslovno ni uspešno, oziroma da preneha poslovati. Kljub pomembnemu prispevku malih podjetij k vitalnosti gospodarstva, stečaji in druge oblike prenehanja poslovanja podjetij pomembno vplivajo na mala podjetja. Stečaji so v določenem obsegu del procesa kreativne samodestrukcije, ki prispeva k dinamičnosti inovacij in gospodarske obnove (Timmons in Spinelli, 2004). Po drugi strani pa je poslovni neuspeh destruktiven in prinaša stroške lastnikom, investitorjem in družbi. Posledice poslovnega neuspeha so še bolj relevantne v razmerah naraščajočih stopenj poslovnega neuspeha (Cartner in van Auken, 2006). Zato je z vidika (spremljanja) razvoja podjetništva in njegovega prispevka k inovativnosti ključno, ali so podjetja uspešna in preživijo ali pa neuspešna in propadejo. Razumeti, zakaj podjetja propadejo in zakaj uspejo, je ključno za oblikovanje ustrezne gospodarske politike na tem področju in za poslovodenje malih, zlasti rastočih podjetij. S tega vidika je očitno, da je propadanje podjetij eno ključnih vprašanj ekonomske politike, tudi v Sloveniji. Še posebej, ker se v Sloveniji poleg nizkega deleža vključenosti odraslega prebivalstva v podjetniško aktivnost soočamo z relativno visoko stopnjo umrljivosti nastajajočih in novih podjetij. Rezultati proučevanja podjetništva v Sloveniji v okviru mednarodnega raziskovalnega projekta Global Entrepreneurship Monitor (Rebernik, Tominc in Pušnik, 2007) namreč kažejo, da je stopnja umrljivosti podjetniških pobud v Sloveniji med GEM državami še vedno med najvišjimi, čeprav se znižuje, še vedno nizka pa je tudi stopnja preživetja novih podjetij, čeprav se viša. Stopnja umrljivosti, ki je količnik med deležem nastajajočih in novih podjetij ter govori o slabem izkoristku podjetniškega procesa, se v Sloveniji od leta 2004, ko je bila najvišja med GEM državami v Evropi, znižuje. Leta 2004 je znašala 2,72, kar pomeni, da je na 2,72 nastajajočih podjetij v povprečju preživelo le eno. Leta 2006 pa je na 1,63 nastajajočih podjetij v povprečju preživelo eno podjetje. Po drugi strani pa se povečuje stopnja preživetja podjetij, merjena kot količnik med deležem ustaljenih podjetij (poslujejo več kot tri leta in pol) in novih podjetij (poslujejo več kot tri mesece in manj kot tri leta in pol). Leta 2004 je bilo v Sloveniji na 6 novih podjetij v povprečju eno podjetje, ki je poslovalo več kot tri leta in pol (ustaljeno podjetje), leta 2006 pa je bilo na 2,48 novih podjetij v povprečju eno ustaljeno podjetje. Z vidika ustanavljanja novih podjetij v Sloveniji pa je pomembna ugotovitev, da na odločitev posameznika za vključevanje v podjetniški proces v Sloveniji pomembno vpliva strah pred neuspehom: med delovno aktivnim prebivalstvom je več kot tretjina takšnih (leta ,82 %), ki jim strah pred neuspehom preprečuje, da bi pričeli z novo poslovno dejavnostjo ali ustanovili podjetje (Rebernik, Tominc in Pušnik, 2007). 70

73 Propadanje podjetij pa ni le eno ključnih vprašanj ekonomske politike držav in podjetnikov, ki vodijo podjetja, temveč je z znanstvenega vidika relevanten ekonomski fenomen. Razlogi za proučevanje propadanja podjetij so vsaj naslednji: Dosedanje raziskave ne dajejo splošnega odgovora na vprašanje, kateri dejavniki vplivajo na propad podjetij. Nasprotno, rezultati raziskav so pogosto kontradiktorni, razloge za to pa najdemo deloma v različnosti metodoloških pristopov (Balcaen in Ooghe, 2004), uporabljenih spremenljivkah in omejitvah. Avtorji so se pri proučevanju dejavnikov poslovnega neuspeha doslej omejili predvsem na finančne kazalnike, manj pa so upoštevali, da na poslovni neuspeh vplivajo značilnosti podjetja, ki jih finančni kazalniki ne zajamejo, ter značilnosti okolja, v katerem podjetja poslujejo. Avtorji so proučevali predvsem dejavnike, ki vplivajo na poslovni neuspeh velikih in ustaljenih podjetij (Charan in Useem, 2002; Sheppard, 1995; Hambrick in D Aveni, 1992), še posebej znotraj določenih gospodarskih panog, manj pa so proučevali dejavnike, ki vplivajo na poslovni neuspeh malih podjetij (Back, 2005; Huyghebaert et al., 2000; Everett in Watson, 1993 in 1998; Hall, 1994) in srednje velikih podjetij (Pombe in Bilderbeek, 2005). Za raziskave propada malih in srednje velikih podjetij še bolj kot za raziskave propada velikih podjetij velja, da so razdrobljene in da so bile uporabljene različne raziskovalne usmeritve. Še posebej je relevantno raziskovanje propadanja malih podjetij v Sloveniji, saj raziskav, ki bi proučevale dejavnike propadanja malih podjetij v Sloveniji, ni 1. Tako v Sloveniji kljub pomenu malih podjetij za konkurenčnost in rast gospodarstva ne vemo, kateri dejavniki vplivajo na (ne) preživetje podjetij, ter, še pomembneje, kako odkriti, da podjetju grozi propad in ga preprečiti. S tem nam primanjkuje tudi strokovnih podlag za snovanje takšnih ukrepov pospeševanja podjetništva, ki bi zmanjšali tveganje za propad podjetij ter s tem na eni strani spodbujali rast ustaljenih podjetij ter na drugi strani pospeševali ustanavljanje novih podjetij. V pričujočem poglavju podajamo rezultate raziskave, v kateri smo proučili dejavnike, ki vplivajo na verjetnost prenehanja poslovanja malih podjetij v Sloveniji. Prinašajo odgovore na naslednja vprašanja, ki zadevajo samo jedro spodbujanja podjetništva in konkurenčnosti podjetij v Sloveniji: 1. V koliki meri je prenehanje poslovanja malih podjetij posledica dejavnikov, ki nastajajo na prodajnih trgih, in v koliki meri dejavnikov, ki nastajajo v podjetju samem in izhajajo iz neučinkovitosti poslovanja; 2. Ali se značilnosti poslovanja podjetij na prodajnih trgih, ki jih je mogoče meriti s finančnimi kazalniki, in značilnosti poslovanja, ki opredeljujejo učinkovitost podjetij, značilno razlikujejo med preživelimi in nepreživelimi malimi podjetji; 3. Ali lahko iz gibanja finančnih kazalnikov in učinkovitosti napovemo verjetnost nastanka poslovnega neuspeha malih podjetij v Sloveniji; 4. Kaj lahko naredi ekonomska politika, da bi povečala konkurenčnost podjetij in spodbudila nastajanje novih in rastočih ustaljenih podjetij. Raziskava se od dosedanjih torej ne razlikuje le po tem, da je prva, ki proučuje dejavnike poslovnega neuspeha v Sloveniji, pač pa tudi po tem, da je ena redkih, ki pojasnjuje verjetnost prenehanja poslovanja podjetja z učinkovitostjo podjetja, pri čemer predpostavlja, da je neučinkovitost podjetja pokazatelj kakovosti managementa oziroma slabega poslovodenja 1 O propadu velikih podjetij v zgodnjem tranzicijskem obdobju je pisal Tajnikar (2001). 71

74 podjetja. Prispevek raziskave pa je tudi v uporabljenem metodološkem pristopu. Učinkovitosti podjetij namreč nismo merili s parametričnim pristopom SFA (angl. Stochastic Frontier Analysis), s katerim se običajno merita tehnična in stroškovna učinkovitost, pač pa z neparametričnim DEA (Data Envelopment Analysis) modelom. V naslednjem podpoglavju podajamo pregled raziskav na področju proučevanja poslovnega neuspeha podjetij. Na tej osnovi smo v tretjem podpoglavju opredelili teze. Najprej smo opredelili dejavnike, ki bi lahko vplivali na (verjetnost) poslovnega neuspeha malih podjetij v Sloveniji, v empiričnem delu prispevka pa preverjamo, ali ti dejavniki v resnici vplivajo na verjetnost poslovnega neuspeha malih podjetij v Sloveniji, in ali so med preživelimi in nepreživelimi malimi podjetji v Sloveniji značilne razlike. 72

75 2 Pregled teoretičnih in empiričnih raziskav dejavnikov poslovnega neuspeha podjetij Teoretična izhodišča za proučevanje dejavnikov izstopa podjetij s trga lahko iščemo v različnih teorijah s področja ekonomije, poslovnih ved in podjetništva, ki se dotikajo tudi področja izstopa podjetij s trga. Gre za naslednje teorije podjetja: teorijo transakcijskih stroškov (Coase, 1937; Williamson, 1985), mikroekonomsko (neoklasično) teorijo podjetja (Panzar, 1989), teorijo industrijske organizacije (Bain, 1954) in teorije dinamičnih modelov rasti. Med slednjimi teorijami so Gibratov zakon o proporcionalnih učinkih (Gibrat, 1931), teorije pasivnega učenja (Jovanovic, 1982 in 1994), teorije aktivnega učenja (Ericson in Pakesa, 1995), teorija življenjskega cikla podjetja (Churchill in Lewis, 1983) ter teorije inovacijskega cikla in njuni sodobni izpeljanki: teorija na temelju virov (Penrose, 1959) in teorija organizacije na temelju dinamičnih sposobnosti. Ker ekonomska znanost doslej ni razvila enotne teorije, ki bi uspela pojasniti poslovni neuspeh podjetja, tudi empirične raziskave nimajo skupne teoretične osnove. Še več, največkrat gre za empirične raziskave, ki ne temeljijo na teoriji in niti nimajo namena povezati empiričnih spoznanj s teoretičnimi. Poleg odsotnosti enotne teorije poslovnega neuspeha je razlog za tako stanje predvsem v tem, da je poslovni neuspeh kompleksen ekonomski fenomen, ki sega na različna področja ekonomske vede, poslovnih ved in podjetništva, pa tudi na področja drugih znanstvenih ved, kot sta sociologija in psihologija. V literaturi je mogoče najti množico empiričnih raziskav, katerih predmet proučevanja so dejavniki poslovnega neuspeha. V središču najobsežnejšega sklopa proučevanja je raziskovalno vprašanje, kateri dejavniki vplivajo na predvidevanje poslovnega neuspeha oziroma stečaja (angl. bankruptcy) podjetij. Prve raziskave so izhajale iz domneve, da je propad podjetij posledica neučinkovitega in slabega managementa, ki dela napake pri oblikovanju strategij in/ali njihovem uresničevanju, kar vodi k poslovnemu neuspehu podjetja. Posledično so bili pozornosti zgodnjih raziskav deležni dejavniki, ki jih je mogoče meriti s finančnimi kazalniki. Temelje tovrstnega proučevanja je na osnovi raziskave Fitzpatricka (1932), ki je prvi primerjal finančne kazalnike uspešnih in propadlih podjetij, postavil Beaver (1966). V pogosto citirani raziskavi je z univariatno analizo primerjal 29 finančnih kazalnikov v petletnem obdobju pred stečajem 79 velikih podjetij in 79 uspešnih podjetij. Ugotovil je, da se med obema skupinama podjetij značilno razlikuje pet kazalnikov (razmerje med čistim denarnim tokom in dolgovi, razmerje med dobičkom in celotnimi sredstvi, razmerje med dolgovi in celotnimi sredstvi, razmerje med obratnim kapitalom in celotnimi sredstvi in razmerje med obratnimi sredstvi in kratkoročnimi dolgovi), da pa je med vsemi proučevanimi, najpomembnejši kazalnik, ki ga lahko uporabimo pri predvidevanju stečaja podjetij, le razmerje med čistim denarnim tokom in dolgovi. Beaverjeva raziskava predstavlja osnovo za proučevanje dejavnikov poslovnega neuspeha podjetij na osnovi tako imenovanih modelov predvidevanja poslovnega neuspeha/stečaja podjetij, ki temeljijo na delih Altmana (1968), Beermanna (1976), Zmijewskyja (1984), Frydmana et al. (1985) in Gentryja et al. (1987). Raziskavam je skupno to, da so avtorji poskušali s pomočjo multivariatne diskriminantne analize in logit/probit modelov iskati indikatorje za zgodnje opozarjanje na preteče finančne nevarnosti v podjetju na osnovi induktivnih sistemov povezanih kazalnikov. V splošnem raziskave ugotavljajo, da je stečaj posledica neustreznih 73

76 finančnih kazalnikov in da stečaj podjetij najbolje vnaprej odkrivajo finančni kazalniki, ki merijo likvidnost, dobičkonosnost, finančni vzvod, solventnost in aktivnost. Finančni kazalniki so predmet proučevanja tudi novejših raziskav o dejavnikih poslovnega neuspeha podjetij (Pompe in Bilderbeek, 2005; Back, Sere in van Wezel, 1995; Ooghe, Joos in De Bourdeaudhuij, 1994). A kljub nekaterim drugačnim mnenjem so avtorji v glavnem ugotovili, da finančni podatki niso dovolj za pojasnjevanje in predvidevanje, ali bo podjetje preživelo (Zavgren, 1985), ter da lahko za napovedovanje stečaja podjetij uporabljamo tudi druge informacije in ne le čistih finančnih podatkov (Bandopadhyaya in Jaggia, 2001; Bartelsman, Scarpetta in Schivardi, 2003). V zadnjih desetletjih se je razvila bogata bera empiričnih raziskav, ki temeljijo na mikroekonomskih modelih in proučujejo dejavnike preživetja in izstopa podjetij s trga, in jih je mogoče pojasniti tako z značilnostmi podjetja kot njegovega okolja (trga, panoge in makroekonomskega okolja). Te raziskave lahko razvrstimo v nekaj skupin: Prvič, Peel, Peel in Pope (1986), ki so prvi razširili tradicionalni model predvidevanja poslovnega neuspeha podjetij z nefinančnimi mikroekonomskimi spremenljivkami, so pri proučevanju vplivov finančnih in nefinančnih dejavnikov na verjetnost stečaja 34 propadlih in 44 preživelih podjetij, ugotovili, da je zaostanek pri objavi računovodskih izkazov v ZDA kot nefinančni dejavnik izboljšal tako pojasnjevalno kot napovedno moč modela propada podjetij s finančnimi kazalniki. Drugič, raziskovalci so ugotovili, da na poslovni neuspeh podjetij pomembno vpliva velikost podjetij. Köke (2002) ugotavlja, da je verjetnost finančnega neuspeha podjetja večja pri podjetjih, ki so majhna, kar je v skladu s teoretičnimi ugotovitvami Shleiferja in Vishnya (1992), da je verjetnost, da bo veliko podjetje propadlo, majhna. Brüderl in Schüssler (1990) sta že pred temi ugotovitvami pojasnjevala, da je verjetnost poslovnega neuspeha za velika podjetja manjša kot za mala, saj imajo v krizah na razpolago vire, s katerimi lahko preprečijo poslovni neuspeh. Tretjič, v novejših raziskavah poslovnega neuspeha podjetij raziskovalci potrjujejo princip»liability of newness«in pojasnjujejo poslovni neuspeh podjetij z njihovo starostjo (Freeman, Carroll in Hannan, 1983; Hannan in Freeman, 1984 in 1989; Watson in Everett, 1996; Nucci, 1999; Thornhill in Amit, 2003; Burke, Görg in Hanley, 2005). Na splošno raziskovalci ugotavljajo, da čim starejše je podjetje, manjša je verjetnost, da bo propadlo. Četrtič, rast podjetij se je prav tako izkazala kot pomemben indikator propada podjetij. Nekaj raziskav kaže, da za preživetje novih podjetij ni le ključna njihova velikost ob ustanovitvi (Phillips in Kirchhoff, 1989), pač pa tudi rast takoj po ustanovitvi (Phillips in Kirchhoff, 1989; Köke, 2002). Čeprav je rast podjetja pozitivno povezana z verjetnostjo preživetja, lahko v določenih razmerah prehitra rast vpliva tudi na propad podjetij, kot je opozoril Foreman (2003) na vzorcu telekomunikacijskih podjetij v ZDA. Petič, raziskave tudi odkrivajo, da je umrljivost predvsem malih podjetij povezana z nesposobnostjo zagotoviti vire kapitala (Gaskill et al., 1993). Ker majhna podjetja nimajo sposobnosti za pridobivanje kapitala na trgih vrednostnih papirjev, so pri zbiranju virov financiranja omejena na prihranke lastnika ter na posojila družine, prijateljev ter bank in ostalih finančnih institucij (Berger in Udell, 1998). Nezadosten obseg kapitala lahko omejuje sposobnost podjetja za kakovostno rast, za zaposlovanje ali uvajanje novih proizvodov in storitev, kar na dolgi rok 74

77 povečuje možnosti za propad. S tem majhna podjetja nosijo večje tveganje za propad kot velika podjetja. Šestič, nekaj raziskovalcev je proučevalo vpliv organizacijske strukture na možnosti za preživetje podjetij (Bates, 1998). Sedmič, manjše število avtorjev je proučevalo vpliv neučinkovitosti na verjetnost poslovnega neuspeha podjetij. Tovrstne raziskave so bile narejene predvsem v bančnem sektorju (Wheelock in Wilson, 1995, Konstandina, 2006), rezultati pa v splošnem kažejo, da je pri bankah z nizko učinkovitostjo stopnja propada višja kot pri bankah, ki so učinkovite (Cebonyan et al., 1993, Hermalin in Wallace, 1994), in da je takšen odnos razviden že nekaj let pred propadom bank. Becchetti in Sierra (2003) sta na vzorcu proizvodnih podjetij v Italiji ugotovila, da je imela stopnja relativne učinkovitosti značilno pojasnjevalno moč pri napovedovanju stečaja. Osmič, v zadnjem desetletju je manjše število raziskovalcev proučevalo vpliv značilnosti zunanjega okolja na preživetje podjetij. Pojasnjujejo, da verjetnost stečaja podjetij povečujejo značilnosti panoge (glej na primer Ooghe, Camerlynck in Balcaen, 2001), negotovi pravni in regulatorni okvir (Giot in Schweinbacher, 2003; Foreman, 2003), nestabilnost makroekonomskega okolja (Cybinski in Forster, 2002; Bhattacharjee et al., 2002), nepričakovani makroekonomski razvoj (Denis in Denis, 1995) in nizka ekonomska aktivnost (Lussier, 1996). Devetič, v modele napovedovanja propada podjetij so avtorji vključevali tudi kvalitativne spremenljivke. Bandopadhyaya in Jaggia (2001) sta v raziskavi pokazala, da imajo moč napovedovanja propada podjetij koncentracija kupcev, pogodbeni status, izvozni status in prisotnost velikega konkurenta na regionalnem trgu. Na osnovi pregleda empiričnih raziskav bi lahko dejavnike, ki so bili predmet dosedanjega empiričnega proučevanja poslovnega neuspeha podjetij, glede na njihov izvor v splošnem razvrstili v (1) dejavnike, ki odsevajo značilnosti podjetja, (2) dejavnike, ki odsevajo značilnosti trga oziroma panoge, (3) dejavnike, ki odsevajo značilnosti makroekonomskega okolja, ter (4) dejavnike, ki pojasnjujejo propad podjetij z značilnostmi poslovodje/lastnika oziroma podjetnika. Pri proučevanju teh skupin dejavnikov so raziskovalci najpogosteje uporabili mikroekonomske modele predvidevanja stečaja podjetij (angl. bankruptcy prediction models), ki so najprej vključevali kvantitativne finančne spremenljivke, kasneje pa tudi kvantitativne nefinančne spremenljivke. Zasledimo pa tudi nekaj poskusov vključevanja kvalitativnih spremenljivk v modele stečaja podjetij. V drugem, manj obsežnem sklopu raziskav, pa so avtorji proučevali dejavnike, ki vplivajo na stopnje tveganja (angl. hazard rate) in stopnje preživetja podjetij (angl. survival rate). 75

78 3 Empirična analiza poslovnega neuspeha malih podjetij v Sloveniji 3.1 Opredelitev poslovnega neuspeha Da bi lahko proučili dejavnike poslovnega neuspeha malih podjetij v Sloveniji, je treba v prvi vrsti opredeliti pojem poslovni neuspeh. V ekonomski znanosti ni enotnih finančnih in ekonomskih kriterijev za opredelitev poslovnega neuspeha (angl. business failure) podjetij. Pojmovanja se razlikujejo glede na pristop k proučevanju, predmet proučevanja, uporabljeno metodologijo in opredelitev, ki jo v državi proučevanja za poslovni propad uveljavlja zakonodaja. Beaver (1966) opredeljuje poslovno neuspešna tista podjetja, ki so v sodnem postopku zaradi prekoračitve sredstev na svojem bančnem računu. Blum (1969) opredeljuje poslovno neuspešna tista podjetja, ki so v skladu z dogovorom z upniki sprožila stečajni postopek, da bi poravnala svoje obveznosti. Everett in Watson (1996) omenjata pet alternativnih opredelitev poslovnega neuspeha: diskontinuiteta lastništva, diskontinuiteta poslovanja (prenehanje poslovanja podjetja), stečaj, preprečitev nadaljnjih izgub in neuspeh pri rasti podjetja (failure to make a go of it ). Carter in van Auken (2006) pa sta opredelila vsaj naslednje skupine poslovnega neuspeha: diskontinuiteta poslovanja iz katerihkoli razlogov, stečaj oziroma izguba zaupanja upnikov podjetij ter likvidacija podjetij z namenom preprečitve nadaljnjih izgub. Za angleškim izrazom»business failure«se torej skrivajo različni izrazi (Storey, 1994, 78-81) glede na različne pojavne oblike prenehanja poslovanja podjetij: propad/neuspeh (angl. failure), bankrot/stečaj (angl. bankruptcy), reorganizacija (angl. reorganization), odpis (angl. write-offs), likvidacija (angl. liquidation), smrt (angl. death), nesolventnost (angl. insolvency), odjava v poslovnem registru (angl. deregistering), prenehanje kontinuitete (angl. discontinuance), prenehanje trgovanja (angl. ceasing to trade), zaprtje (angl. closure), izstop s trga (angl. market exit) in odprodaja premoženja podjetja (angl. sales of assets). Pojmi se med seboj razlikujejo, v določeni meri pa tudi prekrivajo (Tajnikar, Došenovič B., Zajec, 2006). Za namene naše raziskave razumemo poslovni neuspeh kot prenehanje poslovanja podjetja oziroma kot izstop podjetja s trga. Dopuščamo torej možnost, da so podjetja prenehala poslovati tudi iz razlogov, ki niso nujno povezani z neugodnimi gospodarskimi razmerami 2, vendar pa jih kot poslovno neuspešna opredeljujemo, ker so s prenehanjem poslovne prvine realocirane v bolj dobičkonostno uporabo. Domnevamo torej, da je prenehanje poslovanja podjetja dober indikator poslovnega neuspeha podjetja (glejte na primer Watson in Everett, 1999). Poslovno uspešne pojmujemo torej tiste gospodarske družbe v Sloveniji, ki so v opazovanem obdobju poslovale, oziroma so vsako leto posredovale Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) računovodske izkaze. Poslovno neuspešna podjetja pa pojmujemo podjetja, ki so v določenem letu AJPES-u prenehala posredovati računovodske izkaze. Zanje trdimo, da so izstopila s trga. Med slednje uvrščamo tudi podjetja v stečajnem in likvidacijskem postopku, ki agenciji niso poročala o svojem poslovanju. V skladu s to opredelitvijo spremembe lastništva podjetja ne razumemo kot poslovni neuspeh, saj je podjetje nadaljevalo s poslovanjem, čeravno pod drugim lastništvom. 2 S trga lahko tako izstopijo tudi finančno močna podjetja, če je to v skladu z načrtovano strategijo podjetja. Podjetje lahko s trga izstopi tudi, ker se je formalno pripojilo drugemu podjetju. 76

79 3.2 Cilji in temeljne teze raziskave Raziskava je imela dva temeljna cilja: 1. proučiti dejavnike, ki vplivajo na verjetnost prenehanja poslovanja malih podjetij v Sloveniji, 2. proučiti napovedno moč tehnične in stroškovne učinkovitosti, merjene z DEA modelom, pri pojasnjevanju verjetnosti prenehanja poslovanja podjetij. Pri tem predpostavljamo, da indikatorji tehnične in stroškovne učinkovitosti lahko zamenjujejo tiste finančne in druge kazalnike poslovanja podjetij, ki kažejo notranjo učinkovitost poslovanja. Ker smo analizirali podjetja, ki poslujejo v različnih gospodarskih dejavnostih, rezultati ne kažejo le možnosti uporabe učinkovitosti pri proučevanju poslovnega neuspeha podjetij, pač pa dajejo tudi prvi pogled na dejavnike umrljivosti malih podjetij v slovenskem gospodarstvu nasploh. Na osnovi ugotovitev dosedanjega proučevanja poslovnega neuspeha, smo postavili naslednje hipoteze: Hipoteza 1: V Sloveniji je izstop malih podjetij s trga mogoče pojasniti z značilnostmi poslovanja podjetij na prodajnih trgih in drugih poslovnih procesov v podjetju, z neučinkovitim poslovanjem ter z značilnostmi panoge in regije. Hipoteza 2: V Sloveniji sta tako tehnična kot stroškovna učinkovitost, merjeni z DEA modelom, pomembna dejavnika poslovnega neuspeha malih podjetij ter lahko zamenjujeta tiste finančne in druge kazalnike poslovanja podjetij, ki kažejo notranjo učinkovitost poslovanja. 3.3 Opredelitev spremenljivk in vzorca Izbor neodvisnih spremenljivk kot indikatorjev dejavnikov prenehanja poslovanja podjetja je temeljil v prvi vrsti na ugotovitvah dosedanjega proučevanja poslovnega neuspeha podjetij. Kot smo že omenili, smo predpostavili, da je prenehanje poslovanja podjetja možno pojasniti z dejavniki, ki kažejo razmere oziroma značilnosti na trgih in posledice slabih poslovnih učinkov na prodajnih trgih, ter z neučinkovitostjo poslovanja v samem podjetju, ki je posledica slabega obvladovanja proizvodne in organizacijske funkcije ter delno nabavne funkcije, hkrati pa je mera za kakovost poslovodenja. V model smo v skladu s teoretičnimi spoznanji vključili tudi spremenljivke, ki odsevajo regije. Dejavnike prenehanja poslovanja podjetja, ki nastajajo na trgih in vplivajo na obseg prodaje in prodajne cene ter s tem vplivajo na poslovanje podjetij na prodajnih trgih, smo zajeli z izborom finančnih kazalnikov, ki jih je mogoče izračunati na osnovi računovodskih izkazov podjetij. Kot indikatorje poslovanja podjetja na prodajnih trgih smo v analizo vključili finančne kazalnike poslovanj, ki kažejo naslednje vidike poslovanja podjetja: donosnost, plačilno sposobnost, financiranje ter rentabilnost. 77

80 Kazalniki donosnosti Med kazalniki donosnosti smo upoštevali koeficient čiste dobičkonosnosti sredstev (return on assets) CD in koeficient čiste dobičkonosnosti kapitala (rate of return on capital employed) DK, pa tudi donos na lastniški kapital (return on equity) LK. Koeficient čiste dobičkonosnosti sredstev je razmerje med vsoto čistega dobička in obresti v poslovnem letu ter povprečnimi sredstvi oziroma premoženjem podjetja in pove, koliko kapitalskih prihodkov prinese enota sredstev, zaposlenih v podjetju. Koeficient čiste dobičkonosnosti kapitala pa predstavlja razmerje med čistim dobičkom in povprečnim kapitalom. Ta kazalnik pove, kakšna je donosnost zaposlenega kapitala v podjetju. Z vidika lastnika je pomemben donos na lastniški kapital, ki kaže, koliko dobička podjetje ustvari na enoto trajnega oziroma lastniškega kapitala v podjetju. Ta kazalnik je zlasti pomemben za lastnike in kaže uresničevanje njihovih interesov. Kazalnika donosnosti sredstev in kapitala pa kažeta donosnost podjetja v celoti. Upoštevali smo tudi stopnjo dobičkovnosti prihodkov (profit margin) DR, ki kaže razmerje med dobičkom in prihodki ter pove, kakšen delež dobička je v celotnih prihodkih organizacije. To je kazalnik gospodarnosti poslovanja, ki prav tako kaže dobičkonosnost podjetja v celoti, a v večji meri s tržnega vidika oziroma vidika nastajanja prihodka. Med kazalniki smo upoštevali tudi prihodek na zaposlenega (sales per employee) R/L. Kazalniki plačilne sposobnosti Kot indikatorje plačilne sposobnosti smo uporabili dva kazalnika vodoravnega finančnega ustroja, ki nam kažeta, ali je podjetje plačilno sposobno in ali je sposobno plačevati obveznost v relativno kratkem roku. Za namene raziskave smo uporabili kratkoročni koeficient (current ratio) Lik, ki kaže financiranje kratkoročnih sredstev iz kratkoročnih obveznosti do virov sredstev. Pri teh smo upoštevali kot kratkoročna sredstva zaloge, kratkoročne finančne naložbe, terjatve do kupcev in gotovino kot denarna sredstva. Drugi kazalnik je hitri koeficient (quick ratio) PLik, ki prav tako meri razmerje med kratkoročnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi, pri tem pa med kratkoročnimi sredstvi ne upoštevamo zalog. Kazalniki financiranja Na področju finančnega poslovanja podjetja smo upoštevali dneve vezave obveznosti do dobaviteljev (days payables) Dob, ki kaže odnos med obveznostmi do dobaviteljev in materialnimi stroški in pove, v kolikih dneh podjetje plačuje dobaviteljem. Izmed kazalnikov financiranja smo uporabili tudi stopnjo dolgovno-kapitalskega razmerja (long term debt-to-total-capital ratio) DKk, ki predstavlja razmerje med celotnimi dolgovi in celotnim trajnim kapitalom in pove, kolikšen je delež dolga glede na lastniški kapital. Kazalniki rentabilnosti V analizi smo upoštevali prag pokritja (break-even point) PR ter stopnjo med prihodki in pragom pokritja (revenue break even point ratio) R/PR, ki kaže razmerje med skupnimi prihodki in pragom pokritja podjetja. V analizi pa nismo uporabili v empiričnih analizah pogosto uporabljenih finančnih kazalnikov, kot so razmerje med zalogami in dobičkom (inventory-turnover ratio), dnevi vezave zalog (days inventory), izkoriščanje zmogljivosti (rate of capacity utilisation) in produktivnosti (productivity), saj menimo, da izražajo učinkovitost poslovanja. 78

81 Tehnična in stroškovna učinkovitost Dejavnike poslovnega neuspeha, ki nastajajo v podjetju samem (pri kombiniranju in koriščenju proizvodnih dejavnikov za enoto proizvodnje glede na njihove relativne cene) in izražajo neučinkovitost poslovnega procesa, pa smo zajeli z indikatorji tehnične C in stroškovne učinkovitosti CE, merjene z DEA modelom. V ekonomiji so ponudniki neučinkoviti, če z danim obsegom proizvodnih dejavnikov inputov niso sposobni doseči najvišji možni obseg produkcije - outputa. To neučinkovitost imenujemo tehnična neučinkovitost. Opazujemo lahko dve meri tehnične učinkovitosti: mera učinkovitosti, ki temelji na inputih, in mera učinkovitosti, ki temelji na outputih (Griffiths in Wall, 2000). Prva mera se nanaša na minimalno količino inputov, ki bi bila zadostna za produciranje dane ravni outputa, druga pa na količino outputa, ki jo lahko dejansko dosežemo z dano ravnijo inputov. Alokacijsko neučinkoviti pa so ponudniki takrat, kadar ne zaposlujejo inpute v pravem odnosu glede na njihovo ceno in tehnologijo. Medtem ko je določeno raven outputa mogoče proizvesti z različno kombinacijo inputov, je ponudnik alokacijsko učinkovit le, če zaposluje inpute v takšnem razmerju, da omogočajo produkcijo outputa z najnižjimi povprečnimi stroški. Farrell (1957) je tehnično in alokacijsko učinkovitost pojmoval kot dve sestavini skupne ekonomske učinkovitosti, imenovane tudi stroškovna učinkovitost. Ponudnik, ki ni tehnično in alokacijsko učinkovit, nima najnižjih stroškov za produkcijo določenega obsega outputov (Björkgren et al., 2001, Coelli et al., 1998). Tehnično in stroškovno učinkovitost tako lahko razumemo kot indikator kakovosti poslovodenja. Vse omenjene finančne kazalnike, ki so indikatorji poslovnih odločitev podjetja na prodajnih trgih, in DEA mere tehnične in stroškovne učinkovitosti, ki so indikatorji neučinkovitosti podjetja oziroma kakovosti poslovodenja, smo izračunali kot absolutne vrednosti v posameznem letu (2001, 2002 in 2003) statični kazalniki ter kot trendne vrednosti v obdobju dinamični kazalniki (predpona trend pri imenih kazalnikov). S tega vidika smo napovedno moč dejavnikov poslovnega neuspeha podjetja merili s koeficienti (beta). Indikatorje DEA smo izračunali znotraj posameznega sektorja, vključenega v analizo, s čemer smo izločili vpliv tehnologije v gospodarski panogi na učinkovitost posameznega podjetja. Tržna struktura Med dejavniki poslovnega neuspeha podjetij smo upoštevali tudi tržno strukturo, ki smo jo zajeli z deležem podjetja na sektorskem trgu. Slednjega smo izračunali kot odnos med številom zaposlenih v podjetju in v sektorju AMSL, odnos med sredstvi v podjetju in sektorju AMSOS in kot odnos med prihodkom v podjetju in v sektorju AMSR. Omenjene kazalnike smo izračunali kot triletno povprečje ( ). Regija Ker smo predvidevali, da se dejavniki poslovnega neuspeha med slovenskimi regijami razlikujejo, smo v model napovedovanja propada malih podjetij v Sloveniji vključili dummy spremenljivko, ki kaže, v kateri slovenski regiji ima malo podjetje svoj sedež. V binomski logit model nismo vključili dummy spremenljivke za Osrednjeslovensko regijo, saj smo jo opredelili kot referenčno regijo. 79

82 Raziskava temelji na podatkih iz računovodskih izkazov gospodarskih družb od leta 2001 do 2004, ki jih zbira AJPES. Teze smo preverili na vzorcu malih podjetij v Sloveniji med leti 2001 in V vzorec smo vključili tista podjetja, ki imajo manj kot 50 zaposlenih in so poslovala v celotnem obdobju v sedemintridesetih izbranih gospodarskih dejavnostih 3. Velikost vzorca je torej v prvi vrsti pogojevala opredelitev poslovno uspešnega podjetja. Za namene raziskave smo namreč kot poslovno uspešna oziroma preživela opredelili tista podjetja, ki so poslovala v letih 2001, 2002 in 2003 ter so poslovala tudi leta Kot poslovno neuspešna oziroma nepreživela pa smo opredelili podjetja, ki so sicer poslovala v letih 2001, 2002 in 2003, a so prenehala poslovati leta 2004 oziroma AJPES-u niso več posredovala računovodskih izkazov za tisto leto. V analizo smo tako vključili podjetij. Od tega jih je leta 2004 poslovalo (preživela podjetja), 28 pa jih je prenehalo s poslovanjem (nepreživela podjetja). Gre torej za neuravnoteženi vzorec v prid preživelih podjetij. Raziskava temelji na velikem številu podjetij. Zanesljivost dosedanjih raziskav namreč pogosto omejuje majhna velikost vzorca (Pompe in Bilderbeek, 2005). To še posebej velja za tiste raziskave, kjer se razlike med indikatorji preživelih in nepreživelih podjetij statistično zelo malo razlikujejo. 3.4 Metodologija Raziskovalne hipoteze smo preverili s tremi metodami: 1. analizo variance, 2. binomskim logit modelom (angl. binomial logit model) in 3. DEA (angl. Data Envelopment Analysis) modelom. V prvem koraku smo izračunali finančne kazalnike ter tehnično in stroškovno učinkovitost podjetij. Finančne kazalnike smo izračunali na osnovi delovne bilance stanja in izkaza uspeha, ki smo jih tvorili iz originalnih bilanc stanja in izkazov uspeha za vsako podjetje posebej. Pri izračunu mer učinkovitosti smo v empiričnih raziskavah dejavnikov poslovnega neuspeha podjetij uporabili relativno redko uporabljeno metodo merjenja učinkovitosti, to je DEA (Data Envelopment Analysis) model ali analiza ovojnice podatkov. Gre za metodo neparametričnega matematičnega lineranega programiranja (Simar in Wilson, 2000), ki so jo razvili Charnes, Cooper in Rhodes (1978) na podlagi zgodnjih del Farella (1957). S pomočjo te metode na osnovi lineranega matematičnega programiranja primerjamo razmerja med inputi in outputi poslovnega procesa ter izračunavamo tako imenovano podatkovno ovojnico (Jacobs, 2001, 103), ki je oblikovana na osnovi meje proizvodnih možnosti najbolj učinkovitih podjetij v vzorcu (izokvanta), mere učinkovitosti pa se izračunajo relativno glede na to ovojnico. Predpostavlja torej, da so odkloni od produkcijske funkcije posledica neučinkovitosti. V drugem koraku smo z analizo variance proučili razlike v povprečnih vrednostih indikatorjev dejavnikov poslovnega neuspeha med dvema skupinami podjetij - preživelimi in nepreživelimi malimi podjetji, in sicer glede na značilnosti podjetij, ki jih odsevajo finančni kazalniki, tehnična in stroškovna učinkovitost, tržna struktura, regija in čas. Da bi preverili domnevo, da imajo mere učinkovitosti, izračunane z DEA modelom, dodatno pojasnjevalno moč poslovnega neuspeha, smo v tretjem koraku ocenili mikroekonometrič- 3 V analizo so bile vključene naslednje gospodarske panoge: A02, B05, C14, DB17, DB18, DC19, DE21, DE24, DI26, DJ27, DL30, DL32, DL33, DM34, DM35, DN37, E40, E41, I61, I62, I64, J65 J66, K71, K73, O90 in O91. 80

83 ni model dejavnikov razlikovanja med preživelimi in nepreživelimi podjetji z vidika poslovnega neuspeha. Ocenili smo ga z binomskim logit modelom, ki daje oceno dejavnikov preživetja podjetja. V tem verjetnostnem modelu ima dihotoma neodvisna spremenljivka Y vrednost 1, če je podjetje leta 2004 poslovalo (preživela podjetja) in vrednost 0, če je podjetje tega leta prenehalo poslovati (nepreživelo podjetje). Uporabili smo običajno specifikacijo binomskega logi modela (Green, 2003), kjer je verjetnost, da podjetje i = 1,, N leta 2004 ne bo prenehalo s poslovanjem, P i = P (Preživelo i =1): ' β X e 1 P( Y 1) ' ', β X β X 1 e 1 e (1) Kumulativno logistično porazdelitveno funkcijo (1) lahko zapišemo kot: P i E( Y 1/ X i ) 1 p 1 e ( β1 β2 X i ) Če opredelimo vektor Z i kot linerano kombinacijo neodvisnih spremenljivk X, velja: Z X X n X n Dobimo običajni zapis logistične kumulativne porazdelitvene funkcije, P i 1 E( Y 1/ X i ), ( Z ) 1 e i (2) ki nam pove, kolikšna je verjetnost dogodka (preživetja) pri danih vrednostih pojasnjevalnih spremenljivk za i-to enoto X in ocenjenih vrednostih parametrov ß. Iz enačbe (2) sledi: lim P( Y 1) 1 β'x lim β'x P( Y 1) 0 Zato so vrednosti Z i med - in +, P i ima vrednosti med 0 in 1 ter je nelinerno povezan z Z i. S to metodo smo na neuravnoteženem vzorcu malih podjetij v Sloveniji med leti 2001 in 2003 ocenili vpliv posameznega dejavnika poslovnega neuspeha na verjetnost, da je opazovano podjetje v letu po opazovanem obdobju, torej v letu 2004, v določeni panogi še poslovalo, torej ni izstopilo s trga. 81

84 3.5 Analiza deskriptivnih statistik Z analizo variance smo dobili odgovor na vprašanje, ali je povprečna vrednost izbranega kazalnika odvisna od preživetja podjetja, in sicer s preverjanjem ničelne hipoteze (H 0 ), da je povprečna vrednost kazalnika za preživela podjetja enaka povprečni vrednosti kazalnika za nepreživela podjetja (F-preizkus). Če je namreč povprečna vrednost kazalnika enaka pri preživelih in nepreživelih podjetjih, lahko sklepamo, da ta ni odvisna od preživetja podjetja. Ali drugače, če naj bi opazovani kazalnik res vplival na prenehanje poslovanja podjetij, potem lahko pričakujemo veliko varianco aritmetičnih sredin obeh skupin podjetij v primerjavi z varianco znotraj posameznih skupin podjetij. Tako naj bi bila povprečja tistih kazalnikov, ki teoretično nakazujejo poslabšanje poslovanja in večjo verjetnost nepreživetja podjetja, pri nepreživelih podjetjih ustrezno večja ali manjša od povprečne vrednosti kazalnikov pri preživelih podjetjih. Rezultati proučevanja variabilnosti med obema skupinama podjetij so podani v Tabeli 1, kjer so pri posameznem kazalniku navedene povprečne vrednosti za obe skupini podjetij in verjetnost, da bo vrednost F-preizkusa večja od 1 pri stopnji značilnosti (P-vrednost) Kazalnike, katerih variance aritmetičnih sredin obeh skupin podjetij so v primerjavi z varianco znotraj posameznih skupin podjetij so statistično značilne in katerih velikost je vsebinsko smiselna, smo označili s krepkimi črkami. Te smo v naslednjem koraku analize vključili v mikroekonometrični model dejavnikov razlikovanja med preživelimi in nepreživelimi podjetji z vidika poslovnega neuspeha. Z vidika donosnosti poslovanja se podjetja, ki so v letu 2004 poslovala (preživela podjetja), in podjetja, ki so tega leta prenehala poslovati (nepreživela podjetja) statistično značilno razlikujejo po dinamičnem (trendnem) količniku koeficienta čiste dobičkonosnosti sredstev (TrCD) in koeficienta čiste dobičkonosnosti kapitala (TrDK). Tako merjena donosnost je sicer pri obeh skupinah podjetij naraščala. Zanimivo je, da je dobičkonosnost zgolj lastniškega kapitala (TrLK) pri nepreživelih podjetjih tudi naraščala, kar verjetno pomeni, da so lastniki poskušali izvleči iz podjetij, ki jim je grozil poslovni neuspeh, čim več, ali pa, da so radikalno zniževali lastniški kapital v teh podjetjih. Kot kažejo vrednosti kazalnikov po letih (dobičkonosnost lastniškega kapitala je pozitivna le pri skupini preživelih podjetij), sta bila ta dva procesa posebej intenzivna tik pred prenehanjem poslovanja podjetja. Ni pa mogoče preživelih in nepreživelih podjetij statistično značilno razlikovati glede na trend stopnje dobičkonosnosti prihodkov (TrDR). Porazdelitve kazalnikov znotraj obeh skupin podjetij so se med obema skupinama podjetij najbolj razlikovale v letih, ki so bolj oddaljena od leta To zelo verjetno pomeni, da so s časom manj profitabilne razmere nastajale tudi v tistih podjetjih, ki so preživela, saj so se kazalniki donosnosti v propadlih podjetjih v zadnjem letu najbolj poslabšali. 82

85 Tabela 1: Povprečne vrednosti kazalnikov poslovanja in učinkovitosti za skupini preživelih in nepreživelih podjetij ter njihova variabilnost Lastni izračuni 83

86 Da so bile slabe tržne razmere pomembne za poslovni neuspeh malih podjetij, kažejo tudi kazalniki, povezani s prihodkom in s pragom rentabilnosti. Distribucije trendnih vrednosti prihodkov na zaposlenega se med obema skupinama podjetij statistično značilno razlikujejo. Pri obeh skupinah podjetij so naraščali, a so bili trendni količniki prihodkov na zaposlenega pri nepreživelih podjetjih skoraj polovico nižji od trendnih količnikov prihodkov na zaposlenega pri preživelih podjetij. Tudi absolutna razlika med prihodki na zaposlenega je pri obeh skupinah podjetij z leti naraščala. V letih 2001 in 2002 so pri preživelih podjetjih prihodki presegali prag rentabilnosti, medtem ko ga pri nepreživelih podjetjih niso dosegali. Negativni rezultat pri preživelih podjetjih za leto 2004 je nepričakovan in bi zahteval podrobnejšo analizo. Zato tudi ni nenavadno, da so trendne vrednosti razmerja med prihodki in pragom rentabilnosti pri obeh skupinah podjetjih statistično značilno negativne. Medtem ko je negativen trend tega kazalnika pri nepreživelih podjetjih smiseln, pa zelo hitro padanje tega kazalnika pri preživelih podjetjih ni pričakovano. Variabilnost vrednosti pragov rentabilnosti se med preživelimi in nepreživelimi podjetji tudi statistično značilno razlikuje. A povprečne vrednosti kažejo zgolj na to, da bi lahko imela nepreživela podjetja manjši obseg poslovanja, merjen z velikostjo prihodka, da bi lahko preživela. Čim bliže je bilo za ta podjetja leto prenehanja poslovanja, manjši obseg poslovanja jim je zagotavljal preživetje, a kljub temu niso uspela preživeti. Preživela in nepreživela podjetja se statistično značilno razlikujejo tudi z vidika sposobnosti, da s svojimi denarnimi viri pokrijejo skorajšnje denarne obveznosti, torej z vidika likvidnosti. Med obema skupinama podjetij se statistično značilno razlikujejo tako dinamični kot statični kazalniki likvidnosti. Pri obeh skupinah podjetij sta naraščala tako kratkoročni koeficient kot hitri koeficient likvidnosti, a je bila rast obeh kazalnikov pri nepreživelih podjetjih statistično značilno počasnejša. Dnevi pokrivanja obveznosti do dobaviteljev (Dob) pa so pri nepreživelih podjetjih izredno narasli dve leti pred prenehanjem poslovanja, v letu pred prenehanjem poslovanja pa so se znova znižali. Slabo plačevanje dobaviteljev tako v določenem obdobju nakaže resne težave v podjetju, vendar dobavitelji na tako stanje reagirajo, saj se hočejo zaščititi pred propadom podjetja. Nepreživela podjetja so tudi statistično značilno bolj zadolžena od preživelih podjetij, kot kaže stopnja dolgovno-kapitalskega razmerja. Vendar se zadolženost takih podjetij zmanjšuje, kar kaže na nezaupanje investitorjev dolžniškega kapitala v ta podjetja, tik pred propadom pa postane trajni kapital v številnih podjetjih tudi negativen. Vsi indikatorji tržne strukture, merjene tako z vidika sredstev in zaposlenosti kot z vidika prihodka, kažejo, da so nepreživela podjetja statistično značilno manjša od preživelih podjetij, čeprav analiziramo le mala podjetja. Še najmanj nepreživela podjetja zaostajajo od preživelih z vidika števila zaposlenih. Prav tako se preživela in nepreživela podjetja statistično značilno razlikujejo po tem, v kateri slovenski regiji imajo svoj sedež. Rezultati kažejo, da je v pomurski regiji (regija 1) bistveno večji delež nepreživelih podjetij, v gorenjski regiji (regija 9) pa je bistveno večji delež preživelih podjetij. V ostalih regijah pa ni statistično značilnih razlik med obema skupinama podjetij. Posebno pozornost smo v skladu s cilji raziskave namenili tehnični (E) in stroškovni učinkovitosti (CE). Vrednosti obeh mer učinkovitosti za posamezna leta se med obema skupina podjetij ne razlikujejo na statistično značilni ravni, kar je razumljivo glede na visoko raven 84

87 agregiranosti podjetij po sektorjih. Se pa med obema skupinama podjetij obe meri statistično značilno razlikujeta, če opazujemo njune trendne vrednosti. Tako tehnična kot stroškovna učinkovitost se pri obeh skupinah podjetij zmanjšujeta, a je padanje učinkovitosti nepreživelih podjetjij statistično značilno hitrejše kot pri preživelih podjetjih. Pri tem je razlika bolj značilna pri stroškovni učinkovitosti. Zato bi lahko sklepali, da so podjetja prenehala poslovati bolj zaradi slabe stroškovne učinkovitosti, torej zaradi neustreznega kombiniranja inputov glede na njihove relativne cene, kot pa zaradi nizke učinkovitosti pri uporabi produkcijskih dejavnikov glede na podjetja, ki so preživela. Ti rezultati kažejo, da je nedvomno možno dodatno pojasniti dejavnike poslovnega neuspeha podjetij tudi s pomočjo učinkovitosti, izmerjene s pomočjo DEA modela. 3.6 Rezultati ocenjevanja modela poslovnega neuspeha malih podjetij Opredelili smo šest specifikacij mikroekonometričnega modela dejavnikov razlikovanja med preživelimi in nepreživelimi podjetji z vidika poslovnega neuspeha. Ocenjevanje prve specifikacije modela daje odgovor na vprašanje, ali je mogoče le z gibanjem finančnih kazalnikov v določenem obdobju pojasniti verjetnost ex-post poslovnega neuspeha malih podjetij v Sloveniji. Ocenjevanje druge specifikacije modela daje odgovor na vprašanje, ali je verjetnost ex-post poslovnega neuspeha mogoče poleg finančnih kazalnikov pojasniti tudi s tehnično in stroškovno učinkovitostjo podjetij. Šesta specifikacija modela daje odgovor na vprašanje, ali na verjetnost preživetja podjetja vplivata tudi tržni delež podjetja v dejavnosti in regija, v kateri ima podjetje svoj sedež. Z ocenjevanjem ostalih specifikacij smo preverili pojasnjevalno moč različnih kombinacij spremenljivk. V specifikacijah modela 2, 4 in 6 smo v model vključili tehnično ali stroškovno učinkovitost, izračunano bodisi kot povprečno vrednost bodisi kot trend. Rezultati ocenjevanja modela z binomskim logit modelom so prikazani v Tabelah 2 in 3. Rezultati kažejo, da ima največjo pojasnjevalno moč model, ki vključuje naslednje (finančne indikatorje) poslovanja podjetja na prodajnih trgih: dobičkonosnost sredstev (CD), dobičkonosnost lastniškega kapitala (LK), odnos med prihodki in pragom rentabilnosti (R/PR), delež prihodkov podjetja v prihodkih sektorja (R/L), dnevi vezave obveznosti do dobaviteljev (DOB) in stopnjo dolgovno-kapitalskega razmerja (DKK). V vseh primerih je pojasnjevalna moč modela dobra. Log likelihood preizkus (Omnibus preizkus koeficientov modela) kaže, da je razlika med -2LL modelom z največjo pojasnjevalno močjo in -2LL pri ničelni domnevi, da med opazovano in z modelom napovedano vrednostjo odvisne spremenljivke statistično značilna pri stopnji značilnosti (P-vrednost) Vključevanje spremenljivk, ki kažejo učinkovitost, tržni delež podjetja in regijo, poleg finančnih kazalnikov tako izboljšuje pojasnjevalno moč modela. Nagelkerke R 2 narašča z vključevanjem spremenljivk tržnega deleža in regije, kar kaže, da je več variabilnosti pojasnjene s specifikacijami, ki vključujejo ti dve spremenljivki, kot s specifikacijami, ki jih ne vključujejo. Vendar pa se vrednost Nagelkerke R 2 ne povečuje z vključevanjem mer učinkovitosti, ne glede na to, ali gre za tehnično ali stroškovno učinkovitost, ali za absolutne ali trendne vrednosti. 85

88 Tabela 2: Mikroekonometrični model dejavnikov razlikovanja med preživelimi in nepreživelimi malimi podjetji v Sloveniji z vidika poslovnega neuspeha opazovanj Chi-square df Značilnost likelihood R 2 R 2 Chi-square df Značilnost pravilnosti SPECIFIKACIJA Finančni kazalniki* , , ,358 0,044 0,217 7, ,534 97,9 SPECIFIKACIJA Finančni kazalniki in tehnična učinkovitost (Trend) , , ,235 0,044 0,217 12, ,119 97,9 2.2 Finančni kazalniki in tehnična učinkovitost , , ,950 0,044 0,219 7, ,483 97,9 2.3 Finančni kazalniki in stroškovna učinkovitost (Trend) , , ,142 0,044 0,218 6, ,557 97,9 2.4 Finančni kazalniki in stroškovna učinkovitost , , ,322 0,044 0,221 6, ,565 97,9 SPECIFIKACIJA Finančni kazalniki in tržni delež** , , ,567 0,049 0,244 3, ,88 98,0 SPECIFIKACIJA Finančni kazalniki in tržni delež in tehnična učinkovitost (Trend) , , ,530 0,049 0,244 3, ,877 98,0 4.2 Finančni kazalniki in tržni delež in tehnična učinkovitost , , ,309 0,049 0,245 5, ,737 98,0 4.3 Finančni kazalniki in tržni delež in stroškovna učinkovitost (Trend) , , ,559 0,049 0,245 3, ,877 98,0 4.4 Finančni kazalniki in tržni delež in stroškovna učinkovitost , , ,250 0,049 0,245 3, ,923 98,0 SPECIFIKACIJA Finančni kazalniki in tržni delež in regija , , ,617 0,069 0,343 8, ,348 97,8 SPECIFIKACIJA 6 Število Omnibust test za koeficiente modela - 2 Log Cox&Snell Nagelkerke Hosmer and Lemeshow test 6.1 Finančni kazalniki in tržni delež in regija in tehnična učinkovitost (Trend) , , ,612 0,069 0,343 8, ,347 97,8 6.2 Finančni kazalniki in tržni delež in regija in tehnična učinkovitost , , ,723 0,070 0,343 3, ,881 97,9 6.3 Finančni kazalniki in tržni delež in regija in stroškovna učinkovitost (Trend) , , ,616 0,069 0,343 8, ,347 97,9 6.4 Finančni kazalniki in tržni delež in regija in stroškovna učinkovitost , , ,694 0,070 0,347 4, ,84 97,9 Odstotek Opomba: *Finančni kazalniki: dobičkonosnost sredstev (CD), dobičkonosnost lastniškega kapitala (LK), odnos med prihodki in pragom rentabilnosti (R/PR), delež prihodkov podjetja v prihodkih sektorja (R/L), dnevi vezave obveznosti do dobaviteljev (DOB) in stopnjo dolgovno-kapitalskega razmerja (DKK) ** Tržni delež, merjen z deležem prihodkov podjetja v prihodkih sektorja Lastni izračuni 86

89 Preizkus Hosmerja in Lemeshowa kaže, da se vse specifikacije modela prilagajajo podatkom, saj je stopnja značilnosti večja od Vendar pa rezultat tudi kaže, da se specifikacije, ki vključujejo mere učinkovitosti, bolje prilegajo podatkom kot specifikacije, ki teh mer ne vključujejo. Kot kaže, se podatkom najbolje prilega model, ki kot dejavnike poslovnega neuspeha malih podjetij v Sloveniji vključuje zgoraj omenjene finančne kazalnike (dobičkonosnost sredstev CD, dobičkonosnost lastniškega kapitala LK, odnos med prihodki in pragom rentabilnosti R/PR, delež prihodkov podjetja v prihodkih sektorja R/L, dnevi vezave obveznosti do dobaviteljev DOB in stopnjo dolgovno-kapitalskega razmerja DKK), delež prihodkov podjetja v prihodkih sektorja, dummy spremenljivko za regijo in tehnično oziroma stroškovno učinkovitost. Stopnja skupne napake v klasifikaciji pri vseh specifikacijah modela v višini 2,1% oziroma 2,0% je relativno nizka. S specifikacijo modela 1 smo na primer uspeli pravilno napovedati verjetnost preživetja za 97,9 % podjetij v vzorcu pri stopnji značilnosti 0,05. Spremenljivke, ki statistično značilno vplivajo na verjetnost preživetja podjetij, smo prikazali v Tabeli 3. Rezultati kažejo, da med finančnimi kazalniki statistično značilno vplivajo na verjetnost preživetja malih podjetij v Sloveniji pri stopnji značilnosti P<0,20, odnos med prihodki in pragom pokritja v letu 2001, dnevi vezave obveznosti do dobaviteljev leta 2001 in 2002, dobičkonosnost sredstev leta 2001, trend dolgovno-kapitalskega razmerja in trend odnosa med prihodki in pragom rentabilnosti. Med merami učinkovitosti ima statistično značilen vpliv na verjetnost preživetja pri stopnji značilnosti P<0,50 stroškovna učinkovitost leto pred opazovanim letom, torej leta Rezultati kažejo, da če se stroškovna učinkovitost leta 2003 poveča za 1%, se obeti preživelih podjetij povečajo za 0,3598 krat. Napovedana verjetnost, da bo podjetje preživelo, je torej 26,46 %. Statistično značilen pri stopnji značilnosti P<0,50 je tudi vpliv stroškovne učinkovitosti leta 2002 na verjetnost preživetja podjetja v specifikacijah modela, ki dodatno vključujejo spremenljivke deleža prihodkov podjetja v prihodkih sektorja in regije. Vendar je vpliv negativen. Delež prihodkov podjetja v prihodkih sektorja ima statistično značilen vpliv na verjetnost preživetja podjetja pri stopnji značilnosti P<0,10. Vpliv je pozitiven: če se tržni delež podjetja v obdobju poveča za 1%, se obeti za preživetje podjetja povečajo za 3,6 krat, če upoštevamo le finančne kazalnike in povprečni tržni delež podjetja v obdobju Rezultati ekonometrične analize tudi kažejo, da geografska lokacija ni nepomembna za preživetje malih podjetij v Sloveniji. Če ima podjetje sedež v gorenjski regiji, goriški regiji in obalno-kraški regiji in ne v osrednjeslovenski regiji, ima to statistično značilen vpliv na njihovo preživetje pri stopnji značilnosti P<0,50. Če ima podjetje sedež v gorenjski regiji in ne v osrednjeslovenski regiji, se verjetnost, da bo podjetje preživelo, poveča za 6,20 krat. Pričakovana verjetnost preživetja za podjetja, ki imajo sedež v goriški regiji, je 2,74 % večja od povprečne verjetnosti preživetja podjetij v osrednjeslovenski regiji, pričakovana verjetnost preživetja za podjetja v obalno-kraški regiji pa je za 0,68 % manjša kot povprečna vrednost preživetja podjetij v osrednjeslovenski regiji. Če sklenemo, ocenjevanje različnih specifikacij mikroekonometričnega modela dejavnikov razlikovanja med preživelimi in nepreživelimi podjetji z vidika poslovnega neuspeha kažejo, 87

90 da lahko verjetnost preživetja malih podjetij v Sloveniji najbolje pojasnimo s funkcijo, ki vključuje naslednje neodvisne spremenljivke: dobičkonosnost sredstev (CD), dobičkonosnost lastniškega kapitala (LK), odnos med prihodki in pragom rentabilnosti (R/PR), delež prihodkov podjetja v prihodkih sektorja (R/L), dnevi vezave obveznosti do dobaviteljev (DOB) in stopnjo dolgovno-kapitalskega razmerja (DKK) kot indikatorji poslovanja podjetij na prodajnih trgih; delež prihodkov podjetja v prihodkih sektorja (AMSR) kot indikator tržnega deleža podjetja; spremenljivka, ki kaže geografsko lokacijo podjetja v Sloveniji (Re); mere tehnične in stroškovne učinkovitosti. Nagelkerke R 2 logistične kumulativne porazdelitvene funkcije je nad 0,2 v vseh specifikacijah. Kot je vidno iz Tabele 3, imajo koeficienti pri spremenljivkah v večini primerov predvideno vrednost, zlasti ko opazujemo dejavnike, katerih vpliv je statistično značilen pri višji stopnji značilnosti (P<0,10). Tako imajo ustrezen predznak količniki vseh dejavnikov, ki kažejo donosnost podjetij, in tudi količniki, ki kažejo tržni delež podjetij na trgu. Najmanjšo verjetnost preživetja imajo podjetja, ki so manjša in ki jim pada donosnost ali imajo nizko donosnost. Zelo značilen je tudi vpliv dnevov vezave obveznosti do dobaviteljev, ki pa je po smeri vpliva nenavaden. V nekaterih primerih se spreminja, v večini primerov pa je vpliv negativen. To pomeni, da podjetja, ki imajo večjo verjetnost preživetja, plačujejo račune v daljšem obdobju. Podobno velja za odnos med prihodkom in pragom pokritja, ki ima prav tako statistično značilen vpliv. Ta se tako v absolutnih vrednostih kot v trendni obliki pojavlja z negativnim predznakom. Tako preznak kot leto, v katerem je ta odnos statistično značilen (v glavnem v letu 2001), vodita do dveh sklepov. Prvič, nepreživela podjetja so imela visoko preseganje prihodkov čez prag rentabilnosti na začetku obdobja, ki ga analiziramo, a so potem v kratkem času doživela s tega vidika krizo, tako da imata obe skupini podjetij kasneje nizke vrednosti tega količnika. In drugič, med preživelimi podjetji se sčasoma hitreje kot med nepreživelimi podjetji slabša rentabilnost poslovanja. Sklepati smemo, da bo sčasoma tudi med preživelimi podjetji vse več takih, ki se približujejo kriznim razmeram. Na osnovi ekonometrične analize ne moremo zavrniti domneve, da imata tehnična in stroškovna učinkovitost, merjena z DEA modelom, dodatno pojasnjevalno moč pri napovedovanju preživetja podjetij. Rezultati kažejo, da na verjetnost preživetja malih podjetij v Sloveniji vplivajo nekateri finančni kazalniki, tržni delež podjetja, geografska lokacija in tehnična/ stroškovna učinkovitost. A je z vidika preživetja za podjetja pomembnejša stroškovna učinkovitost. Tako lahko sprejmemo domneve, da je poslovni neuspeh malih podjetij v Sloveniji posledica slabih poslovnih odločitev na prodajnih trgih ter neučinkovitosti poslovanja podjetij, pa tudi geografske lokacije sedeža podjetja. Vendar pa lahko na osnovi rezultatov ekonometrične analize sklenemo, da mere učinkovitosti le v manjši meri izboljšujejo pojasnjevalno moč mikroekonometričnega modela dejavnikov razlikovanja med preživelimi in nepreživelimi malimi podjetji v Sloveniji. 88

91 Tabela 3: Spremenljivke, ki statistično značilno vplivajo na verjetnost preživetja malih podjetij v Sloveniji Stopnja značilnosti Stopnja značilnosti Stopnja značilnosti Stopnja značilnosti Stopnja značilnosti p < 0,01* p < 0,05 ** p < 0,10 *** p < 0,20 **** p < 0,50 ***** Specifikacija RPR01 (-) TrendDKK (+), TrendRPR (-), CD01 (+), DOB01 (+) TrendLK (-), TrendDOB (+), DOB02 (-), DKK01 (+), LK01(-) Specifikacija RPR01 (-) TrendDKK (+), DOB02 (-) CD01 (+), DOB01 (+), TrendLK (-), TrendDOB (+), TrendRPR (-) DKK01 (+), CD02 (-), LK01 (-) 2.2 RPR01 (-) TrendDKK (+), DOB02 (-) CD01 (+), DOB01 (+), TrendLK (-), TrendDOB (+), TrendRPR (-) DKK01 (+), CD02 (-), 2.3 RPR01 (-) TrendDKK (+), TrendRPR (-) CD01 (+), DOB01 (+) TrendLK (-), TrendDOB (+), DOB02 (-), DKK01 (+), CD02 (-), LK01 (-) 2.4 RPR01 (-) TrendDKK (+), TrendRPR (-) DOB01 (+) TrendLK (-), TrendDOB (+), DOB02 (-), DKK01 (+), CD01 (+), CE03 (+) Specification DOB01 (+), DOB02 (-), TrendRPR (-), AMSR (+) TrendDOB (+), TrendDKK (+), TrendRL (-), RPR01 (-) TrendLK (-) DKK01 (+), CD01 (+), LK01 (-) Specifijacija DOB01 (+), DOB02 (-), AMSR (+) TrendDOB (+), TrendDKK (+), TrendRL (-), RPR01 (-) TrendLK (-), TrendRPR (-) DKK01 (+), CD01 (+), LK01 (-) 4.2 DOB01 (+), DOB02 (-), TrendRPR (-), AMSR (+) TrendDOB (+), TrendDKK (+), TrendRL (-), RPR01 (-) TrendLK (-) DKK01 (+), CD01 (+), LK01 (-) 4.3 DOB02 (-), RPR01 (-) DOB01 (+), RPR02 (+), TrendDOB (+), TrendDKK (+), TrendRL (-), AMSR (+) TrendLK (-), TrendRPR (-) DKK01 (+), CD01 (+), LK01 (-) 4.4 DOB01 (+), DOB02 (-), AMSR (+) TrendDOB (+), TrendDKK (+), TrendRL (-), RPR01 (-) TrendLK (-), TrendRPR (-) DKK01 (+), CD01 (+), LK01 (-) 89

92 Tabela3: Spremenljivke, ki statistično značilno vplivajo na verjetnost preživetja malih podjetij v Sloveniji (nadaljevanje) Specification 5 Stopnja značilnosti Stopnja značilnosti Stopnja značilnosti Stopnja značilnosti Stopnja značilnosti p < 0,01* p < 0,05 ** p < 0,10 *** p < 0,20 **** p < 0,50 ***** 5.1 TrendCD (+) DOB01 (+), DOB02 (-), TrendDKK (+), TrendDOB (+), DKK01 (+) TrendRL (-), TrendLK (-), TrendRPR (-), RPR01 (-) AMSR (+) DKK02 (+), LK02 (+), RL01 (-), RE9 (+), RE11 (+), RE12 (-) Specifijacija TrendCD (+) DOB01 (+), DOB02 (-), TrendDKK (+), TrendDOB (+), DKK01 (+), TrendRPR (-) TrendRL (-), TrendLK (-), RPR01 (-) AMSR (+) DKK02 (+), LK02 (+), RL01 (-), RL02 (+), 6.2 RE9 (+), RE11 (+), RE12 (-) E02 (-) TrendCD (+) DOB01 (+), DOB02 (-), TrendDKK (+), TrendDOB (+), DKK01 (+) TrendRL (-), TrendLK (-), TrendRPR (-), 6.3 RPR01 (-) AMSR (+) DKK02 (+), LK02 (+), RL01 (-), RE9 (+), RE11 (+), RE12 (-) TrendRl (-), TrendLK (-), DKK02 (+), LK02 (+), RL01 (-), RL02 (+) RPR01 (-), AMSR (+) RE9 (+), RE11 (+), RE12 (-), CE02 (-) 6.4 TrendCD (+) DOB01 (+), DOB02 (-), TrendDKK (+), TrendDOB (+), DKK01 (+), TrendRPR (-) Opombe: dobičkonosnost lastniškega kapitala (LK), dobičkonosnost sredstev (CD), dobičkonosnost lastniškega (DK), čista dobičkonosnost prihodkov (DR), kratkoročni koeficient plačilne sposobnosti (Lik), hitri koeficient plačilne sposobnosti (PLik), dnevi vezave obveznosti do dobaviteljev (Dob), stopnja dolgovno kapitalskega razmerja (DKk), prag rentabilnosti (PR), (R/L), odnos med prihodki in pragom rentabilnosti (R/PR), tehnična učinkovitost (E), stroškovna učinkovitost (CE), delež prihodkov podjetja v prihodkih sektorja (AMSR), Gorenjska regija (Re09) Goriška regija (Re11), Obalnokraška regija (Re12), Trend trendne vrednosti kazalnikov. (+): spremenljivka ima pozitiven in statistično značilen vpliv na odvisno spremenljivko pri pripadajoči stopnji značilnosti (-): spremenljivka ima negativen in statistično značilen vpliv na odvisno spremenljivko pri pripadajoči stopnji značilnosti Lastni izračuni 90

93 4 Zaključki Na osnovi deskriptivnih statistik in ocenjevanja mikroekonometričnega modela dejavnikov razlikovanja med preživelimi in nepreživelimi podjetji z vidika poslovnega neuspeha lahko oblikujemo določena spoznanja o preživetju malih podjetij v Sloveniji v sektorjih, ki jih zajema ta analiza. Prvič, padanje donosnosti podjetij je eden ključnih znakov krize poslovanja v podjetju. Lastniki podjetij, ki jim grozi bankrot, poskušajo pred tem izvleči iz podjetij čim več. Pogosto pa radikalno znižajo lastniški kapital, preden se odločijo za stečajni postopek. Drugič, v triletnem opazovanem obdobju (med leti 2001 in 2003) se z zmanjševanjem donosnosti niso soočila le podjetja, ki so leta 2004 prenehala poslovati, ampak tudi podjetja, ki so tega leta še poslovala. To pomeni, da je naraščalo število podjetij, ki so izpolnjevala pogoje za poslovni neuspeh. Čeprav nizek odnos med prihodkom in pragom rentabilnosti ne pojasnjuje krize v podjetju, se ta znižuje tudi v preživelih podjetjih. Tudi to kaže na povečevanje poslovne krize v podjetjih, ki so preživela vsa tri leta v proučevanem obdobju. Očitno se je sčasoma povečevala verjetnost nepreživetja za vsa podjetja. Tretjič, nepreživela podjetja so v povprečju manjša in bolj delovno intenzivna kot preživela podjetja. To potrjujejo tudi ugotovitve, da imajo nepreživela podjetja v povprečju absolutno nižji prag rentabilnosti kot preživela podjetja. Nepreživela podjetja niso majhna le v primerjavi z ostalimi podjetji v sektorju, pač pa so majhna tudi v absolutnem smislu. Vendar pa podjetjem s približevanjem poslovnega neuspeha zagotavlja preživetje vse manjši obseg poslovanja. Četrtič, smer vpliva razmerja med prihodki in pragom pokritja opozarja, da se poslovna kriza v podjetjih pojavi v kratkem časovnem obdobju. V proučevanih nepreživelih podjetjih se je kriza v poslovanju v glavnem pojavila dve leti pred prenehanjem poslovanja, pred tem pa so bile razmere v podjetju relativno dobre. To kaže tudi na to, da je verjetno življenjska doba uspešnih slovenskih malih podjetij zelo kratka. Petič, rezultati analize kažejo, da absolutne vrednosti kazalnikov likvidnosti pri nepreživelih podjetjih niso bile kritične, kar pomeni, da lahko tudi podjetje, ki lahko s svojimi denarnimi viri pokrije tekoče denarne obveznosti, propade. Vendar pa se likvidnost podjetja, če jo proučujemo z modelom poslovnega neuspeha malih podjetij, v večji meri izraža v obliki poravnavanja računov do dobaviteljev. Podjetja, katerih verjetnost preživetja je večja, plačujejo račune v daljšem obdobju. Na osnovi tega rezultata lahko sklepamo, da upniki nepreživelih podjetij zahtevajo poravnavo svojih terjatev v krajšem obdobju kot upniki preživelih podjetij, s čemer se želijo zavarovati pred morebitnim neplačilom računa, ki so ga izdali. Upniki torej vedo za stanje v podjetjih, ki so pred propadom. Povečanje povprečne vrednosti dni vezave obveznosti do dobaviteljev dve leti pred prenehanjem poslovanja podjetja nakazuje poslovno krizo v podjetju, vendar pa se plačevanje računov dobaviteljem tik pred prenehanjem poslovanja ponovno izboljša. Šestič, nepreživela podjetja so v povprečju bolj zadolžena od preživelih podjetij. Vendar pa se zadolženost teh podjetij s približevanjem prenehanja poslovanja zmanjšuje, kar kaže na nezaupanje investitorjev dolžniškega kapitala v ta podjetja. Prav tako je zanesljiv znak bližajočega poslovnega neuspeha negativni trajni kapital tik pred propadom podjetja. 91

94 Sedmič, rezultati naše analize tudi kažejo, da geografska lokacija ni nepomembna za preživetje malih podjetij v Sloveniji. Očitno lokalno okolje vpliva na možnosti za preživetje. Osmič, rezultati analize tudi nedvomno potrjujejo, da je verjetnost poslovnega neuspeha mogoče dodatno pojasniti s tehnično in stroškovno učinkovitostjo, ki jo merimo z DEA modelom. Rezultati tudi kažejo, da na verjetnost poslovnega neuspeha malih podjetij v Sloveniji bolj vpliva nizka stroškovna učinkovitost kot pa nizka tehnična učinkovitost. Za preživetje malih podjetij v Sloveniji je torej bolj pomembno, da poslovodje ustrezno kombinirajo produkcijske dejavnike glede na njihove cene, in manj, da ob danih produkcijskih faktorjih proizvajajo maksimalen možen obseg proizvodov in storitev. Vendar pa so mere učinkovitosti, uporabljene na način iz naše analize, manj pomemben dejavnik za pojasnjevanje verjetnosti nepreživetja podjetij kot finančni kazalniki. Devetič, podjetniki se morajo na podlagi te raziskave zavedati, da se lahko zavarujejo pred propadom tako, da skrbijo za donosnost, ustrezno preseganje praga pokritja, velikost podjetja in kapitalno intenzivnost podjetja, pa tudi za ustrezno lokacijo. Pri organiziranju proizvodnega procesa pa morajo paziti na količine produkcijskih dejavnikov, ki jih porabijo na enoto proizvodnje, in še posebej skrbno upoštevati cene produkcijskih dejavnikov, ko se odločajo, kako bodo med sabo kombinirali delo in kapital. Podjetja, ki ne preživijo, očitno zelo pogosto kombinirajo dejavnike ne da bi upoštevala njihove cene. Obnašanje dobaviteljev in bančnikov do njihovega podjetja ter poslovanja je lahko dober znak o tem, kaj menijo o njihovem podjetju. Če začnejo ščititi sebe, je to očiten znak, da se po njihovem mnenju v podjetju nakazuje kriza. Bistveno lažje je preživeti v regijah, kjer je konkurenca manjša, posebej če je v regiji relativno močan lokalni trg. Znaki krize se pojavijo hitro in lahko v zelo kratkem obdobju privedejo do propada podjetja, pri tem pa je zanimivo, da za podjetnika ni dovolj opazovati le likvidnosti podjetja, kot to običajno delajo podjetniki in managerji v praksi. Desetič, gospodarska politika lahko le malo pomaga, da bi zmanjšala propadanje podjetij. To je očitno odvisno predvsem od reakcij poslovodij na spremembe na trgu, pa tudi od njihove sposobnosti, da procese znotraj podjetja organizirajo na tehnično in stroškovno učinkovit način. Gospodarska politika še najlažje ustvarja ugodne razmere tako, da odpira trge in omogoča podjetjem vstop na trge, ki niso zelo konkurenčni, in da podjetjem pomaga k rasti. Usposabljanje in izobraževanje podjetnikov je lahko tudi zelo pomemben dejavnik bolj učinkovitega poslovanja in zmanjševanja nevarnosti za propad podjetij. Se pa mora gospodarska politika zavedati, da so lahko preobrati na področju preživetja podjetij zelo hitri, kar je zlasti pomembno za skrbno vodenje lokalnih politik. Dobra podjetja v določeni regiji lahko propadejo v roku dveh let, ne da bi se pred tem v njih nakazovala kriza. 92

95 Mojca Duh Polona Tominc Družinska podjetja v zgodnjih fazah podjetniškega procesa 4 Povzetek poglavja Družinska podjetja predstavljajo pomemben del gospodarstva razvitih tržnih ekonomij in tudi Slovenije, kjer je delež družinskih podjetij med vsemi malimi in srednje velikimi podjetji med 40% in 50%. V proučevanje in razumevanje podjetniških procesov je zato smiselno vključiti tudi družinska podjetja in dinamiko njihovega nastajanja. Zato se je Slovenija v letu 2006 vključila v testno (pilotno) raziskavo o družinskih podjetjih v okviru svetovne raziskave GEM (Global Enterpreneurship Monitor). Raziskava je bila zasnovana s ciljem ugotoviti vlogo in značilnosti družinskih podjetij v zgodnjih fazah podjetniškega procesa. V poglavju predstavljamo rezultate te raziskave za Slovenijo. Chapter Summary Family enterprises represent an important part of developed market economies and also in Slovenia; the share of family enterprises in the structure of small and medium-sized enterprises in Slovenia is between 40 and 50 percent. Therefore it is of great importance to incorporate family enterprises and dynamics of their start-ups and development in the research and understanding of entrepreneurial processes. In the year 2006 Slovenia joined the pilot survey on family enterprises within the worldwide entrepreneurship research programme Global Entrepreneurship Monitor. The aim of the research was to explore the role and characteristics of family enterprises in early stages of the entrepreneurial process. The research results for Slovenia are discussed in this chapter. 93

96 1 Uvod Nobenega dvoma ni, da predstavljajo družinska podjetja pomemben del gospodarstva razvitih tržnih ekonomij, raziskave pa kažejo, da to velja tudi za gospodarstva nekdanjih socialističnih držav (Pistrui et al., 1997; Poutziouris et al.,1997; Hirsch, Fülöp, 1997; Galetić, 2002; Kadosca, 2003; Zabunov, 2003; Kadocsa, Sütő, 2004; Duh, Tominc, 2005; Vadnjal, 2005). Družinska podjetja tako prevladujejo v strukturi podjetij v številnih evropskih državah (IFERA, 2003). V Združenih državah Amerike družinska podjetja predstavljajo 80% vseh podjetij, ustvarijo preko 50% bruto domačega proizvoda ter zaposlujejo več kot 50% delovno aktivnega prebivalstva (McCann et al., 2003). V Sloveniji je delež družinskih podjetij med vsemi malimi in srednje velikimi podjetji med 40% in 50% (Duh, Tominc, 2005). Udeležba družine v lastništvu in vodenju podjetja je še posebej prisotna v novih in rastočih podjetjih (Reynolds et al., 2002). V proučevanje in razumevanje podjetniških procesov je zato smiselno vključiti tudi družinska podjetja in dinamiko njihovega nastajanja. Z vprašanjem pomena družinskih podjetij za gospodarsko rast ter njihovega deleža med nastajajočimi, novimi in uveljavljenimi podjetji so se ukvarjali tudi raziskovalci v okviru svetovne raziskave Global Enterpreneurship Monitor (krajše: GEM). V testno (pilotno) raziskavo GEM 2002 (Reynolds et al., 2002) se je vključilo deset držav (Avstralija, Brazilija, Madžarska, Izrael, Nova Zelandija, Singapur, Španija, Švedska, Velika Britanija in ZDA). Pomembna ugotovitev te raziskave je, da družinska podjetja predstavljajo od ene tretjine do treh četrtin vseh nastajajočih in novih podjetij v vzorcu (do razlik prihaja zaradi različne obravnave podjetij v lasti ene osebe). V družinska podjetja je tako vključenih od 13 do 27 milijonov posameznikov iz teh desetih držav. Brez lastniškega vključevanja družine bi bil obseg podjetniške aktivnosti torej mnogo manjši. Ker je torej večina podjetij družinskih podjetij, je seveda tudi njihov vpliv na nacionalno gospodarsko rast zelo velik. V Sloveniji se s proučevanjem družinskih podjetij ukvarjamo od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja. Nekatera najpomembnejša spoznanja raziskav o družinskih podjetjih v Sloveniji, predvsem raziskav, izvedenih v zadnjem času, navajamo v drugem poglavju. Ker je poznavanje in razumevanje slovenskih družinskih podjetij še vedno relativno skromno v primerjavi s številnimi raziskavami in spoznanji o družinskih podjetjih v državah z dolgoletno tradicijo podjetništva, se je Slovenija v letu 2006 vključila tudi v novo testno (pilotno) raziskavo o družinskih podjetjih v okviru svetovne raziskave GEM 1. Raziskava o družinskih podjetjih je bila zasnovana s ciljem ugotoviti vlogo in značilnosti družinskih podjetij v zgodnjih fazah podjetniškega procesa v Sloveniji. Metodologijo in rezultate raziskave opisujemo v tretjem poglavju. 1 Do leta 2006 raziskava GEM ni več vključevala vprašanj o družinskih podjetjih. 94

97 2 Pregled spoznanj izbranih raziskav o družinskih podjetjih v Sloveniji Družinska podjetja pogosto opredeljujemo kot posebno vrsto podjetij. Toda, kaj je družinsko podjetje? To je vprašanje, na katerega še vedno ne moremo podati jasnega odgovora, predvsem zaradi odsotnosti univerzalne definicije družinskega podjetja. Večina raziskovalcev se strinja, da je vključitev družine v podjetje tista značilnost, po kateri se ta podjetja razlikujejo od drugih; hkrati pa opozarjajo, da je naše razumevanje tovrstne različnosti in njenega vpliva na uspešnost podjetja še vedno nepopolno (npr. Chua et al., 2003, 331). Udeležba družine se ponavadi nanaša na udeležbo članov družine v lastništvu in managementu, s tem pa družina pomembno vpliva na številne razsežnosti razvoja ter delovanja podjetja. Proučevanje družinskih podjetij v Sloveniji se je začelo v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja, najprej z nekaterimi poljudnimi članki in magistrskimi deli (npr. Duh, 1995; Vandjal, 1996, Lovšin, 2000 idr.), nadaljevalo pa z doktorskimi raziskavami (npr. Duh, 1999; Vadnjal, 2005) in med drugim tudi raziskavami Inštituta za podjetništvo in management malih podjetij na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru (Duh, Tominc, 2005 in 2006), katerih spoznanja v nadaljevanju zgoščeno opisujemo. Ena od prvih obširnejših raziskav (Duh, 1999) o razvojnih posebnosti družinskih podjetij v Sloveniji na primeru ene regije je pokazala, da so družinska podjetja za gospodarstvo Slovenije zelo pomembna. V proučevani regiji se je delež malih in srednje velikih podjetij gibal med 38,1% in 50,1% v strukturi vseh podjetij. Podjetja so bila relativno mlada in večinoma v lasti prve generacije, t.j generacije družine, ki je podjetje ustanovila. Delež podjetij v lasti druge ali kasnejših generacij družine je bil zelo majhen. Z vidika ugotavljanja pomena družinskih podjetij za gospodarski razvoj Slovenije pa ne zadostuje proučitev samo ene regije. Leta 2004 izvedena raziskava (Duh, Tominc, 2005) je bila tako zasnovana s ciljem, da ugotovimo delež malih in srednje velikih družinskih podjetij v Sloveniji. Del raziskave smo posvetili tudi vprašanju nasledstva, kajti raziskave (Kets de Vries, 1993, 60; Miller et al., 2003, 514; Morris et al., 1997, 386) kažejo, da le okoli 30% družinskih podjetij uspešno preide v naslednjo generacijo. Uspešno reševanje nasledstvenih vprašanj je zato še kako pomembno za prihodnost družinskih podjetij v Sloveniji. Najpomembnejše ugotovitve te raziskave so: Raziskava je potrdila, da so mala in srednje velika družinska podjetja po številu pomembna skupina podjetij tudi v Sloveniji, da pa je hkrati delež družinskih podjetij v strukturi malih in srednje velikih podjetij zelo odvisen od uporabljene definicije. V raziskavi je tako 52,07% anketiranih odgovorilo, da svoje podjetje dojemajo kot družinsko podjetje. Kriterij dojemanja podjetja kot družinskega je v raziskavi razvojne naravnanosti slovenskih družinskih podjetij uporabil tudi Vadnjal (2005) in ugotovil, da je 58,6% anketiranih opredelilo svoje podjetje kot družinsko, kar je zelo blizu rezultatom naše raziskave. Upoštevajoč kriterij, da se med družinska podjetja uvrščajo tista, v katerih je več kot 50% podjetja v lasti ene širše družine, ocenjujemo, da je družinskih podjetij v Sloveniji 89,94%. Delež podjetij, ki jih lahko uvrstimo med družinska podjetja, se zmanjša, če upoštevamo še dodatne kriterije. Tako je npr. 47,34% podjetij uvrščenih med družinska podjetja, če vključimo kriterij dojemanja podjetja kot družinskega in hkrati še večinsko družinsko lastništvo podjetja. Če bi upoštevali kriterij, da med družinska podjetja sodijo le podjetja v lasti druge in naslednjih generacij družine, pa je družinskih podjetij v Sloveniji le 3,85%. 95

98 Glede na vso kompleksnost družinskih podjetij ocenjujemo, da definicija družinskega podjetja, ki upošteva zgolj posamezen kriterij, ne more v zadostni meri odražati značilnosti družinskega podjetja. Prav tako tudi ne definicija, ki ne upošteva vključitve članov družine v management. Prav tako je neprimerna definicija, ki omejuje družinska podjetja zgolj na tista, ki so v lasti druge in naslednjih generacij družine, saj izloči zelo pomemben del mladih družinskih podjetij. Kot najbolj uporabno za proučevanje družinskih podjetij v Sloveniji smo glede na zgornje ugotovitve ocenili definicijo, po kateri se med družinska podjetja uvrščajo tista podjetja, kjer je več kot 50% podjetja v lasti ene širše družine, eden ali več članov družine v managerskem timu in lastnik-manager dojema podjetje kot družinsko. Po tej definiciji lahko s 95%-no verjetnostjo pričakujemo, da je delež družinskih podjetij med vsemi malimi in srednje velikimi podjetji v Sloveniji med 41,11% in 51,79%. Uporabljeni kriteriji za definiranje družinskega podjetja torej zelo močno vplivajo na dojemanje pomena in prispevka družinskih podjetij v narodnem gospodarstvu. Vse, ki se bodo v prihodnosti raziskovalno ukvarjali z družinskimi podjetji, zgornje ugotovitve opozarjajo na nujnost jasne opredelitve kriterijev za razmejitev družinskih in nedružinskih podjetij. Jasnost kriterijev in morda uporaba več definicij bo pripeljala do zanesljivih in uporabnih rezultatov, omogočena bo primerjava rezultatov raziskave z drugimi, ob pogoju seveda, da bodo uporabljeni enaki kriteriji oz. definicije. Številne raziskave - in tudi opisana - prav tako opozarjajo na veliko raznolikost družinskih podjetij, ki bi jo veljalo tudi v Sloveniji še raziskovati. Prihodnost družinskih podjetij je med drugim odvisna tudi od tega, kako uspešno bodo le ta reševala nasledstvo v vodenju in lastništvu. To sicer ni problem samo v družinskih podjetjih, ampak v vseh malih in srednje velikih podjetjih. Res pa je, da je problem v družinskih podjetjih mnogo bolj čustveno obarvan. Tako se v Sloveniji na prenos vodenja in/ali lastništva pripravlja petina anketiranih lastnikov-managerjev. Z naraščanjem starosti v povprečju narašča delež tistih, ki pripravljajo ta prenos. Za družinska podjetja smo ugotovili močnejšo povezavo kot za nedružinska. Med oblikami prenosa vodenja prevladuje odločitev o»prenosu znotraj družine«, kar še zlasti velja za družinska podjetja. Glede oblik prenosa lastništva lahko ugotovimo, da med anketiranimi lastniki-managerji prevladuje odločitev o»prenosu znotraj družine«. Statistično značilnih razlik med družinskimi in nedružinskimi podjetji nismo ugotovili. Kot najpogostejši razlog zakaj ne pripravljajo prenosa vodenja in/ali lastništva v naslednjih petih letih, so anketirani lastniki-managerji navajali, da se»ne nameravajo upokojiti v obdobju naslednjih petih let«ter da»planiranje nasledstva ni potrebno«. Lastniki-managerji v nedružinskih podjetjih pogosteje, v statistično značilno višjem deležu, kot razlog navajajo, da»planiranje nasledstva ni potrebno«in»ni naslednika, zato se s tem vprašanjem ne ukvarjam«. Čeprav rezultati raziskave kažejo, da petina anketiranih lastnikov-managerjev pripravlja prenos vodenja in/ali lastništva v naslednjih petih letih, pa kar petina tistih, ki tega ne pripravlja, meni, da takšne priprave niso potrebne. To kaže na to, da bi veljalo tudi v Sloveniji razmišljati o tem, kako povečati zavest lastnikov-managerjev o pomenu pravočasnih priprav na prenos vodenja in lastništva podjetja. In to ne samo v družinskih podjetjih, ki so glede na rezultate raziskave, na to bolje pripravljena. Poznavanje in razumevanje slovenskih družinskih podjetij je še vedno relativno skromno v primerjavi s številnimi raziskavami in spoznanji o družinskih podjetjih v državah z dolgoletno tradicijo podjetništva. Tako se postavi vprašanje, kakšne so razlike med družinskimi in nedružinskimi podjetji in ali so družinska podjetja uspešnejša od nedružinskih. V letu

99 izvedena raziskava (Duh, Tominc, 2006) je bila zato zasnovana s ciljem, da proučimo razlike v starosti, velikosti, lastniški strukturi, izvozni naravnanosti, uspešnosti in aspiracijah po rasti med družinskimi in nedružinskimi malimi in srednje velikimi podjetji v Sloveniji. Glavne ugotovitve te raziskave so: Družinska podjetja v povprečju zaposlujejo več ljudi kot nedružinska, vendar pa razlika ni statistično značilna. Ocenjujemo, da po številu prevladujejo v Sloveniji mikro družinska podjetja, tj. podjetja z 0-9 zaposlenimi. Družinska podjetja so v povprečju stara 11,74 let in so v povprečju starejša kot nedružinska podjetja, razlika pa je tudi statistično značilna. Približno tri četrtine tako družinskih kot nedružinskih podjetij ima le enega lastnika, več kot tri četrtine družinskih podjetij pa je v lasti generacije družine, ki je podjetje ustanovila. Delež izvozno neaktivnih podjetij je med družinskimi podjetji (44% družinskih podjetij) manjši kot med nedružinskimi (53,9% nedružinskih podjetij), vendar pa razlike niso statistično značilne. Glede uporabljenih kazalnikov uspešnosti (gospodarnost poslovanja in dodana vrednost na zaposlenega) so rezultati raziskave pokazali, da se družinska podjetja statistično značilno ne razlikujejo od nedružinskih. Podjetja, ki ne predvidevajo novih delovnih mest, so tako med družinskimi (55,24% družinskih podjetij) kot nedružinskimi podjetji najpogostejša (55,00% družinskih podjetij). Le zelo majhen delež podjetij predvideva znaten porast delovnih mest za 20 ali več; med družinskimi je takih v povprečju komaj 1,9%, med nedružinskimi pa nekoliko več, in sicer 7,5%. Prav tako zelo majhen delež podjetij uporablja najnovejše tehnologije; manj kot odstotek nedružinskih podjetij in v povprečju nekaj več kot odstotek družinskih podjetij pa se uvršča med podjetja z visokim potencialom za prihodnjo rast. Razlike v deležu podjetij med družinskimi in nedružinskimi podjetji v nobenem primeru niso statistično značilne. Kot že omenjeno v uvodu, smo se v letu 2006 vključili v testno raziskavo o družinskih podjetjih v okviru svetovne raziskave Global Enterpreneurship Monitor, ki pa je bila usmerjena v proučitev družinskih podjetij v zgodnjih fazah podjetniškega procesa. Opisujemo jo v nadaljevanju. 97

100 3 Raziskava 3.1 Definicija družinskega podjetja v okviru raziskave GEM V okviru raziskave GEM so kot družinska podjetja opredeljena tista podjetja, ki so pritrdilno odgovorila na dve vprašanji, in sicer: 50% ali več podjetja je v lasti družinskih članov ali pa se takšen vzorec lastništva pričakuje v obdobju naslednjih petih let (Reynolds et al., 2002). V okviru raziskave GEM torej temelji opredelitev družinskega podjetja samo na enem kriteriju, to je na kriteriju večinskega družinskega lastništva, ki pa je samo eden od kriterijev za opredelitev družinskega podjetja. Drugi kriteriji za opredelitev družinskega podjetja, ki pa jih raziskava GEM ne vključuje (o katerih pišemo v drugem poglavju), so npr. vključenost družine v vodenje podjetja, dojemanje podjetja kot družinskega ter generacija družine, ki ima v lasti podjetje. Zaradi primerljivosti rezultatov raziskave o družinskih podjetjih med sodelujočimi državami v okviru GEM 2006 smo uporabili že omenjen kriterij. Ker trenutno še ne razpolagamo z rezultati drugih držav, vključenih v testno (pilotno) raziskavo, so v prispevku podani rezultati za Slovenijo in možne primerjave z rezultati raziskave družinskih podjetij v okviru GEM Metodologija Raziskava temelji na vzorcu odrasle populacije, ki zagotavlja primerljive mere zgodnje podjetniške aktivnosti v sodelujočih državah raziskave GEM. Anketiranje odraslega prebivalstva je v Sloveniji potekalo maja Anketiranih je bilo prebivalcev, starih od 18 do 64 let. Kot v večini držav, ki sodelujejo v raziskavi, smo tudi v Sloveniji pridobili regionalno strukturiran vzorec na osnovi telefonskega intervjuja. Stopnja odgovorov (razmerje med številom uspešno zaključenih intervjujev in med številom vseh kontaktiranih gospodinjstev) je v Sloveniji v letu 2006 znašala 22%, kar je popolnoma primerljivo z ostalimi državami, ki so prav tako opravile telefonsko anketiranje (Rebernik et al., 2007). Vprašalnik, na osnovi katerega je potekal telefonski intervju, je identičen za vse sodelujoče države. Prvi del vprašalnika se nanaša na poizvedovanje o ustanavljanju in vodenju podjetja ter neformalnem investiranju v nova podjetja. Posameznikom, ki izkažejo podjetniško aktivnost, zatem postavljamo dodatna, bolj poglobljena vprašanja (Rebernik et al., 2007, 33). Spremenljivke, ki pojasnjujejo podjetniško aktivnost, spremljamo za (Rebernik et al., 2007, 35-36): 1. nastajajoče podjetnike, to je tiste, ki se aktivno lotevajo vzpostavitve novega podjetja ali ga že imajo, a še niso izplačevali plač dalj kot tri mesece, 2. nove podjetnike, to je tiste z zaposlitvijo kot lastnik-manager novih podjetij, ki niso starejša od 42 mesecev, 3. ustaljene podjetnike, to je tiste z zaposlitvijo kot lastnik-manager novih podjetij, ki so starejša od 42 mesecev. Seštevek deleža nastajajočih in novih podjetnikov (kjer posameznike, ki se uvrščajo v obe skupini, štejemo le enkrat), izrazimo s TEA indeksom, ki kaže zgodnje faze podjetniškega procesa v določeni državi. 98

101 Z namenom, da bi ugotovili, koliko podjetnikov je vključenih v družinsko podprte podjeme (angl. family-based activities), smo v vprašalnik vključili vprašanja, ki so namenjena identificiranju in proučitvi nekaterih značilnosti družinskih podjetij. Za opredelitev družinskega podjetja sta bili pomembni predvsem naslednji dodatni vprašanji: Ali imate vi in kdo izmed vaših sorodnikov ali članov družine (krvnih sorodnikov, sorodnikov na osnovi poroke ali posvojitve) skupaj v lasti in obvladujete več kot 50% tega podjetja? Ali pričakujete, da bodo vaši sorodniki ali člani družine (krvni sorodniki, sorodniki na osnovi poroke ali posvojitve) v prihodnjih petih letih pridobili več kot 50% lastniški delež tega podjetja? Vprašanja, ki so se nanašala na družinska podjetja, so vključile le države, ki so bile pripravljene sodelovati v testni raziskavi o družinskih podjetjih. Med njimi tudi Slovenija. 3.3 Izidi raziskave o družinskih podjetjih Med 42 sodelujočimi državami se Slovenija po TEA indeksu v letu 2006 uvršča na 35. mesto, glede na delež ustaljenih podjetnikov pa na 32. mesto. Celokupna podjetniška aktivnost, ki zajema nastajajoče, nove in ustaljene podjetnike, Slovenijo umesti na 31. mesto. V zgodnje faze podjetništva je vključenega 4,63% delovno aktivnega prebivalstva med 18. in 64. letom starosti, več kot 42 mesecev pa je imelo svoje podjetje še nadaljnjih 4,44% delovno aktivnega prebivalstva (Rebernik et al., 2007, 9). Izidi raziskave o deležu družinskih podjetij med nastajajočimi in novimi podjetji so podani v Tabeli 1. Ustaljenih podjetij v tej fazi nismo podrobneje raziskovali, ker smo številne podatke o teh podjetjih že analizirali v okviru raziskav (Duh, Tominc, 2005 in 2006), ki so predstavljene v drugem poglavju tega prispevka. V Tabeli 1 so ločeno prikazani podatki o deležu novih in nastajajočih podjetij, ki imajo samo enega lastnika, ter tistih podjetij, ki imajo dva ali več lastnikov. V tem primeru smo ugotavljali, ali je delež lastništva družine več kot 50% oz. ali se takšen vzorec lastništva pričakuje v naslednjih petih letih. Tabela 1: Družinska nastajajoča in nova podjetja v Sloveniji Nastajajoča in nova podjetja Slovenija 2006 N Vzorčni delež 1 lastnik celotnega podjetja 83 60,14 % Dva ali več lastnikov, družinsko lastništvo pod 50% 38 27,54 % Dva ali več lastnikov, družinsko lastništvo preko 50% Skupaj: družinsko lastništvo preko 50% + podjetja z 1 lastnikom Vsa nastajajoča in nova podjetja v GEM 2006 v Sloveniji 17 12,32 % ,46 % % 99

102 Analiza odgovorov posameznikov o lastništvu podjetja kaže, da je 60,14% podjetij v lasti enega lastnika ter 39,86% v lasti dveh ali več lastnikov, od tega jih je v več kot 50% v družinski lasti 12,32%. Pri oceni obsega družinske podpore in lastništva v nastajajočih in novih podjetjih se postavi vprašanje, kako obravnavati podjetja v lasti enega lastnika. Tisti, ki zagovarjajo vključitev podjetij v lasti enega lastnika med družinska podjetja, to utemeljujejo s tem, da je družinska podpora odločilnega pomena za takšna podjetja. Ta argument so upoštevali tudi v okviru raziskave GEM 2002 (Reynolds et al., 2002). Če to upoštevamo tudi za primer Slovenije, potem je med nastajajočimi in novimi podjetji 72,64% takšnih, ki jih lahko na temelju kriterija družinskega lastništva opredelimo kot družinska podjetja. Kriterij družinskega lastništva kot enega od možnih kriterijev za opredelitev družinskega podjetja smo uporabili tudi v raziskavi o proučevanju pomena družinskih podjetij v Sloveniji (Duh, Tominc, 2005), izvedeni leta 2004 (predstavljeni v drugem poglavju). Upoštevajoč kriterij, da se med družinska podjetja uvrščajo tista, v katerih je več kot 50% podjetja v lasti ene širše družine, smo ocenili, da je družinskih podjetij v Sloveniji 89,94%; ocenjeni delež družinskih podjetij je bil torej še višji kot v pričujoči raziskavi. Ko pa smo temu kriteriju dodali nove kriterije (dojemanje podjetja kot družinskega, vključenost družine v vodenje podjetja) se je delež družinskih podjetij skoraj za polovico zmanjšal. To pa pomeni, da moramo pri interpretaciji rezultatov raziskave o nastajajočih in novih družinskih podjetjih upoštevati dejstvo, da uporabljeni kriterij družinskega lastništva ne odraža celotne vpetosti družine v podjetje, ampak zgolj lastniško. Podatki o deležu nastajajočih in novih družinskih podjetij za nekatere izmed držav, vključene v raziskavo družinskih podjetij GEM 2002 (Reynolds et al., 2002), je razvidna iz Slike 1 in Tabele 2. Delež nastajajočih in novih podjetij z enim lastnikom ter tistih z dvema ali več lastniki in družinskim lastništvom nad 50% se giblje od 79,8% za Madžarsko do 51,9% za Švedsko. Delež podjetij z enim lastnikom se giblje v povprečju od 60% (Madžarska, Velika Britanija in ZDA) do 30% (Španija in Švedska). Odstotek družinskih podjetij v izbranih državah GEM 2002 in Sloveniji Madžarska Velika Britanija Španija Švedska ZDA Povprečje GEM 2002 Slovenija 2006 Slika 1: Odstotek družinskih podjetij v izbranih GEM državah 2002 in Sloveniji Primerjava deleža nastajajočih in novih podjetij v družinski lasti v Sloveniji (Tabela 1) s povprečjem GEM 2002 (Tabela 2) kaže le majhne razlike; za Slovenijo je ta delež 72,46%, 100

103 za povprečje sodelujočih držav v GEM 2002 pa 75,5%. Med vključenimi GEM državami so sicer razlike, vendar pa najdemo zelo podobne podatke o deležu podjetij v lasti družine tako za Slovenijo kot tudi za Madžarsko, Veliko Britanijo in ZDA. Tu pa velja še enkrat opozoriti, da kriterij družinskega lastništva omogoča določen vpogled v pomen in vlogo družinskih podjetij v zgodnejših fazah podjetniškega procesa, za kompleksnejšo analizo pa bi bilo smiselno vključiti še druge kriterije za razmejitev družinskih in nedružinskih podjetij. Tabela 2: Družinska nastajajoča in nova podjetja izbrane države in GEM 2002 povprečje Nastajajoča in nova podjetja v izbranih državah GEM 2002 vzorčni deleži (v %) Država Madžarska Velika Britanija Španija Švedska ZDA Povprečje GEM lastnik celotnega podjetja 63,9 61,9 33,0 30,9 59,0 56,4 Dva ali več lastnikov, družinsko lastništvo 20,2 22,5 43,8 48,1 25,5 24,5 pod 50% Dva ali več lastnikov, družinsko lastništvo 15,9 15,6 23,2 21,0 15,5 19,1 preko 50% Skupaj družinsko lastništvo preko 50% + podjetja z 1 lastnikom 79,8 77,5 56,2 51,9 74,5 75,5 Vir: Reynolds, P. D., Bygrave, W. D., Autio, E., Hay, M. (2002): Global Enterpreneurship Monitor (GEM) 2002 Summary report. Babson College, Ewing Marion Kauffman Foundation, London Busines School. Ali so družinska podjetja drugačna? Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, smo razlike med družinskimi in nedružinskimi nastajajočimi in novimi podjetji proučevali na vseh tistih področjih, ki jih omogoča zasnova raziskave GEM. Vsebinsko in logično smo jih združili v zaokrožene celote. Tako so v Tabeli 3 podatki o deležu podjetnikov in podjetnic, njihovi starosti, izobrazbi in zaposlenosti, v Tabeli 4 so podatki o motivaciji za podjetništvo in v Tabeli 5 podatki o dejavnosti, uporabljenih tehnologijah in uvrstitvi v tehnološki sektor ter izvozni naravnanosti novih in nastajajočih podjetij, in sicer ločeno za družinska in nedružinska podjetja. Ker se struktura vprašanj v okviru raziskave GEM iz leta v leto nekoliko spreminja, ni mogoča celovita neposredna primerjava z rezultati raziskave GEM V družinska podjetja je kot lastnik-manager v povprečju vključenih več žensk (28,7%) kot v nedružinska podjetja (14,2%), pri čemer pa je delež podjetnikov v obeh primerih večji od deleža podjetnic (Tabela 3). Do podobne ugotovitve so prišli tudi v okviru raziskave družinskih podjetij GEM 2002 (Reynolds e tal., 2002), le da je bila razlika med deležem podjetnic in podjetnikov v družinskih in nedružinskih podjetjih manjša; med lastniki-managerji družinskih podjetij je bilo v povprečju 47% podjetnic (in 53% podjetnikov), v nedružinskih podjetjih pa 34% podjetnic (in 66% podjetnikov). Družinska podjetja imajo v povprečju starejše lastnike kot nedružinska podjetja (Tabela 3). Do podobne ugotovitve so prišli tudi v okviru raziskave GEM 2002 (Reynolds e tal., 2002). V Sloveniji je delež podjetnikov(-c) v starosti nad 34 let med družinskimi podjetji 65% in med 101

104 nedružinskimi podjetji le 35%. Pojasnilo za to razliko je lahko tudi v strukturi podjetnikov po spolu večji delež ženskih podjetnic v družinskih podjetjih. Rezultati GEM 2006 (Rebernik et al., 2007, 58) za Slovenijo namreč kažejo, da je pri moških največ zgodnje podjetniške aktivnosti v starostnem obdobju med 25. in 34. letom, pri ženskah pa v starostnem obdobju med 35. in 44. letom. Glede izobrazbe ni večjih razlik med lastniki-managerji družinskih in nedružinskih podjetij (Tabela 3), kar se sklada tudi z ugotovitvami GEM 2002 (Reynolds e tal., 2002). Največji delež slovenskih lastnikov-managerjev (tako družinskih kot nedružinskih podjetij) prihaja iz populacije, ki ima najmanj srednješolsko izobrazbo. Glede zaposlitvenega statusa anketiranega podjetnika (Tabela 3) ugotavljamo, da podjetja z dvema ali več lastniki, kjer ni pričakovati več kot 50% lastništva ene širše družine, v mnogo večji meri kot družinska podjetja ustanavljajo študenti. Zato je tudi razumljivo, da so lastniki oziroma solastniki tovrstnih podjetij tudi mlajši, kar smo ugotavljali zgoraj. V obeh skupinah (v družinskih in nedružinskih podjetjih) pa v strukturi prevladujejo ljudje, ki so že zaposleni za polni delovni čas drugje. Tabela 3: Demografske značilnosti podjetniške populacije primerjava družinskih in nedružinskih podjetij Družinska podjetja (1 lastnik ali 2 ali več lastnikov in hkrati družina več kot 50 % lastništva) vzorčni deleži v % Nedružinska podjetja (tista z 2 ali več lastniki, družina pod 50% lastništva) vzorčni deleži v % SPOL Moški 71,3 85,5 Ženska 28,7 14,2 STAROST ,9 20, ,1 44, ,1 17, ,3 8, ,6 9,3 NAJVIŠJA DOSEŽENA IZOBRAZBA Osnovna šola 0,9 0 Poklicna šola 9,6 6,1 Srednja šola 45,5 50,6 Višja šola 9,6 13,8 Visoka šola ali več 34,4 29,5 102

105 Družinska podjetja (1 lastnik ali 2 ali več lastnikov in hkrati družina več kot 50 % lastništva) vzorčni deleži v % Nedružinska podjetja (tista z 2 ali več lastniki, družina pod 50% lastništva) vzorčni deleži v % ZAPOSLENOST Zaposlen za polni ali skrajšan delovni čas 88,8 73,5 Nezaposlen 7,6 2,6 Upokojenec, študent 3,6 23,9 (samo študenti) Podjetniki se odločajo za podjetništvo iz različnih razlogov. Najbolj osnovno razlikovanje je med tistimi, ki se na podjetniško pot podajo zato, ker želijo izkoristiti dobro poslovno priložnost (imenujemo jih podjetniki zaradi priložnosti), in drugimi, ki to storijo zaradi nujnosti, zato ker nimajo druge boljše alternative za delo in zaslužek (imenujemo jih podjetniki zaradi nujnosti) (Rebernik et al., 2007). V Tabeli 4 so podatki o deležu podjetnikov glede na podjetniški motiv, in sicer ločeno za družinska in nedružinska podjetja. Tako med družinskimi kot nedružinskimi podjetji prevladujejo podjetniki zaradi priložnosti, čeprav je ta delež nekoliko višji med nedružinskimi podjetji. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi v okviru GEM 2002 (Reynolds e tal., 2002). Delež podjetnikov zaradi nujnosti je v Sloveniji pri družinskih podjetjih 12% in pri nedružinskih podjetjih polovico manjši (5,6%). Pojasnilo za razlike morda lahko leži v razlikah v spolu (večji delež podjetnic v družinskih podjetjih) ter izobrazbi (delež podjetnikov(-c) z osnovno in poklicno šolo je med družinskimi podjetji 10,5% in med nedružinskimi podjetji 6,1%) in ne nujno v»družinskosti«. Rebernik in soavtorji (2007, 53) namreč navajajo ugotovitve raziskave Bhola in soavtorjev (2006) o tem, da je bolj verjetno, da bodo podjetja zaradi nujnost ustvarile ženske kot moški, ter da bodo podjetniki iz nujnosti nižje izobraženi kot tisti, ki to počno zaradi priložnosti. Tabela 4: Motiv za podjetništvo - primerjava družinskih in nedružinskih podjetij Družinska podjetja (1 lastnik ali 2 ali več lastnikov in hkrati družina več kot 50% lastništva) vzorčni deleži v % Nedružinska podjetja (tista z 2 ali več lastniki, družina pod 50% lastništva) vzorčni deleži v % MOTIV ZA PODJETNIŠTVO V celoti poslovna priložnost 66,4 74,1 Deloma poslovna priložnost 18,3 20,4 Nujnost 12,0 5,6 Ne vem, drugo 3,3 0 V Tabeli 5 so podatki o dejavnosti novih in nastajajočih podjetij, uporabljenih tehnologijah in uvrstitvi v tehnološki sektor ter izvozni naravnanosti novih in nastajajočih podjetij, in sicer ločeno za družinska in nedružinska podjetja. Glede dejavnosti (NACE klasifikacija) ugotavljamo večji delež družinskih kot nedružinskih podjetij v kmetijstvu, gozdarstvu, ribolovu in lovu, rudarstvu in gradbeništvu, trgovini na debelo 103

106 in trgovini na drobno, finančnem posredništvu in prometu z nepremičninami. Ker v raziskavi GEM sodeluje veliko število držav z različnimi uradnimi statističnimi klasifikacijami dejavnosti, ki med seboj niso primerljive, se na ravni GEM-a uporablja klasifikacija International Standard of Industrial Classification of All Economic Activities (ISIC) 2. Po tej klasifikaciji je delež družinskih podjetij v primerjavi z nedružinskimi višji v preoblikovalnih dejavnostih in pridobivanju iz narave (kjer pa je delež družinskih podjetij zanemarljiv, le 1,9%), nižji pa pri storitvah, usmerjenih na potrošnika in pri poslovno usmerjenih storitvah (Tabela 5). Ker v okviru GEM 2002 za proučitev zastopanosti družinskih in nedružinskih podjetij po posameznih dejavnostih ni bila uporabljena omenjena klasifikacija, primerjava z GEM 2002 ni mogoča. Tako med družinskimi kot nedružinskimi podjetji prevladujejo podjetja, ki uporabljajo tehnologijo, ki je na voljo več kot 5 let, pri čemer je delež družinskih podjetij nekoliko višji (63,7%) kot delež nedružinskih podjetij (59,9%). Družinska podjetja v manjši meri uporabljajo najnovejšo tehnologijo (na voljo manj kot eno leto) le 11,4% družinskih podjetij, medtem ko je delež nedružinskih podjetij z najnovejšo tehnologijo 20% (Tabela 5). Tabela 5: Primerjava družinskih in nedružinskih podjetij glede na dejavnost, uporabljene tehnologije, tehnološki sektor in izvozno naravnanost Družinska podjetja (1 lastnik ali 2 ali več lastnikov in hkrati družina več kot 50% lastništva) vzorčni deleži v % Nedružinska podjetja (tista z 2 ali več lastniki, družina pod 50% lastništva) vzorčni deleži v % DEJAVNOST PO NACE KLASIFIKACIJI kmetijstvo, gozdarstvo, ribolov, lov 2 0 rudarstvo, gradbeništvo 5 0 predelovalne dejavnosti 16 18,8 promet, transport, skladiščenje in 3 4,4 zveze trgovina na debelo 9 4,8 trgovina na drobno, gostinstvo 14 8,2 finančno posredništvo, promet z 2 0 nepremičninami poslovne storitve 26 31,3 vladne dejavnosti, zdravstvo, izobraževanje 7 19,5 2 ISIC klasifikcija štirih velikih skupin dejavnosti (Rebernik et al. 2007, 83): dejavnosti pridobivanja iz narave: kmetijstvo, gozdarstvo, ribolov, lov in rudarstvo, ki se nanašajo na pridobivanje produktov iz naravnega okolja; preoblikovalne dejavnosti: gradbeništvo, predelovalne dejavnosti, promet, transport, skladiščenje in zveze, ki se nanašajo na fizično preoblikovanje ali premeščanje dobrin in ljudi; storitve, usmerjene na potrošnika: trgovina na drobno, osebne storitve, zdravstvo, izobraževanje, socialno varstvo ipd., kjer so potrošniki predvsem fizične osebe; poslovno usmerjene storitve: finančno posredništvo, zavarovalništvo, promet z nepremičninami, vse poslovne storitve, kjer so potrošniki predvsem druga podjetja in pravne osebe. 104

107 Družinska podjetja (1 lastnik ali 2 ali več lastnikov in hkrati družina več kot 50% lastništva) vzorčni deleži v % Nedružinska podjetja (tista z 2 ali več lastniki, družina pod 50% lastništva) vzorčni deleži v % osebne storitvene dejavnosti 11 13,0 - brez odgovora 5 0 DEJAVNOST (GEM KLASIFIKA- CIJA) Pridobivanja iz narave 1,9 0 Preoblikovalne dejavnosti 34,0 28,0 Storitve, usmerjene na potrošnika 29,7 40,7 Poslovno usmerjene storitve 29,9 31,3 Ne vem, brez odgovora 4,5 0 TEHNOLOGIJE Na voljo manj kot 1 leto 11,4 20,0 Na voljo med 1 in 5 let 24,9 20,1 Na voljo več kot 5 let 63,7 59,9 TEHNOLOŠKI SEKTOR Visoko ali srednje tehnološki 12,6 11,7 sektor Nizko tehnološki sektor 87,4 88,3 PRIČAKOVANI IZVOZ 0 % ali ne vem 39,4 45,5 Od 1 do 25% 34,6 31,7 Več kot 25 do 75% 18,5 14,7 Več kot 75 do 100% 7,5 8,1 V Tabeli 5 so prikazani tudi rezultati o deležu družinskih in nedružinskih podjetij (nastajajočih in novih), ki se po OECD klasifikaciji uveljavljajo v visoko, srednje ali nizko tehnološkem sektorju. Dejavnosti, ki se po OECD klasifikaciji vključujejo v posamezni tehnološki sektor, so (Rebernik et al. 2007, 80-81): 1. visoko tehnološki sektor: letalska in vesoljska industrija farmacevtska industrija računalniške, računovodske in pisarniške naprave radio, TV in komunikacijska oprema medicinska oprema, merski in optični inštrumenti. 2. srednje tehnološki sektor: 105

108 električna oprema in naprave motorna vozila in prevozna sredstva kemična industrija, razen farmacevtske železniška in ostala transportna oprema stroji in naprave gradnja in popravila ladij in čolnov proizvodi iz plastike in gume premogovništvo, rafinerije in jedrsko gorivo drugi nekovinski mineralni proizvodi kovinska industrija. 3. nizko tehnološki sektor: predelovalna industrija, reciklaža lesna, papirna, tiskarska dejavnost proizvodnja hrane, pijač in tobaka tekstilna, usnjarska industrija in proizvodnja obutve (OECD, 2003). Med družinskimi in nedružinskimi podjetji ni bistvenih razlik glede uvrstitve v tehnološki sektor v obeh skupinah prevladujejo podjetja nizkega tehnološkega sektorja, in sicer je v povprečju nekaj manj kot 90% podjetij (družinskih in nedružinskih) moč uvrstiti v nizko tehnološki sektor. Delež družinskih podjetij, ki jih lahko uvrstimo v visoko ali srednje tehnološki sektor je v povprečju 12,6%, delež nedružinskih pa 11,7%. Primerjava z GEM 2002 ni možna, ker teh podatkov ni na razpolago. Kljub nizkemu deležu tako družinskih kot nedružinskih nastajajočih in novih podjetij v visoko ali srednje tehnološkem sektorju, pa je ta odstotek za nastajajoča in nova podjetja (skupaj družinska in nedružinska podjetja) v Sloveniji (12,3%) v primerjavi z drugimi GEM državami relativno visok in Slovenijo uvršča na 3. mesto (glej Rebernik et al., 2007, 81). Glede izvozne naravnanosti ugotavljamo, da je v povprečju med družinskimi podjetji nekoliko nižji delež tistih, ki ne izvažajo (39,4%) kot med nedružinskimi podjetji (45,5%). Delež podjetij, ki imajo v tujini več kot tri četrtine svojih strank, je tako pri družinskih (7,5%) kot pri nedružinskih (8,1%) zelo majhen. V okviru izvozno aktivnih podjetij prevladujejo tako med družinskimi in nedružinskimi podjetji takšna, ki imajo do 25% strank izven meja Slovenije, in sicer v povprečju 34,6% družinskih ter 31,7% nedružinskih (Tabela 5). Primerljivi podatki v okviru GEM 2002 ne obstajajo. Če pa primerjamo te rezultate z rezultati raziskave iz leta 2005 (Duh, Tominc, 2006), v okviru katere smo proučevali predvsem nova in ustaljena podjetja, uporabljena definicija družinskega podjetja pa je poleg kriterija lastništva vključevala tudi kriterij dojemanja podjetja kot družinskega in udeležbo družine v vodenju, lahko ugotovimo, da so rezultati zelo podobni. Delež izvozno neaktivnih družinskih podjetij je bil 44%, medtem ko je bil med nedružinskimi podjetji ta deleže višji, in sicer je zanašal 53,9%. Čeprav nekatere raziskave kažejo, da so družinska podjetja izvozno manj aktivna kot nedružinska (npr. Donckels, Fröhlich, 1991; Jorissen et al., 2005), pa rezultati raziskav tudi kažejo, da so podjetja prve generacije nekoliko bolj izvozno usmerjena kot podjetja kasnejših generacij (Hulshoff, 2001). Ker so v Sloveniji še vedno v pretežni večini prisotna podjetja prve generacije (Duh, Tominc, 2005 in 2006), lahko to dejstvo morda pojasnjuje nekoliko večji delež izvozno aktivnih podjetij med družinskimi kot med nedružinskimi podjetji. 106

109 4 Sklepna spoznanja Prvi poskus, da bi v okviru nastajajočih in novih podjetij v Sloveniji identificirali družinska podjetja ter primerjalno z nedružinskimi proučili tudi njihove značilnosti, je dal naslednja spoznanja: Če uporabimo kot kriterij za opredelitve družinskega podjetja zgolj kriterij lastništva (več kot 50% v lasti družine) in če uvrstimo med družinska podjetja tudi vsa podjetja z enim lastnikom, potem je med nastajajočimi in novimi podjetji v Sloveniji v povprečju 72,46% takšnih, ki ji lahko opredelimo kot družinska podjetja. Od tega je takšnih z enim lastnikom 60,14% in 12,32% takšnih, ki imajo dva ali več lastnikov. Ta struktura je zelo podobna strukturi nekaterih drugih držav, vključenih v podobno raziskavo GEM Glede razlik med družinskimi in nedružinskim nastajajočimi in novimi podjetji smo prišli do zanimivih ugotovitev: v povprečju je tako v družinska kot nedružinska podjetja vključenih več podjetnikov kot podjetnic, vendar pa je delež podjetnic višji v družinskih kot nedružinskih podjetjih; družinska podjetja imajo starejše lastnike kot nedružinska, kar pa ni nujno odraz»družinskosti«, ampak lahko tudi strukture lastnikov po spolu podjetnice namreč največ podjetniške aktivnosti izkazujejo pri višji starosti kot moški, teh pa je v družinskih podjetjih več kot v nedružinskih-hkrati pa ugotavljamo, da podjetja z dvema ali več lastniki, kjer ni pričakovati več kot 50% lastništva ene širše družine, v mnogo večji meri kot družinska podjetja, ustanavljajo študenti; zato je tudi razumljivo, da so lastniki oziroma solastniki tovrstnih podjetij mlajši; glede izobrazbe ni večjih razlik med lastniki-managerji družinskih in nedružinskih podjetij; največ jih prihaja iz populacije, ki ima najmanj srednješolsko izobrazbo; tako med družinskimi kot nedružinskimi podjetji prevladujejo podjetniki zaradi priložnosti, čeprav je ta delež nekoliko višji med nedružinskimi podjetji; delež podjetnikov zaradi nujnosti je pri družinskih podjetjih 12% in pri nedružinskih podjetjih polovico manjši (5,6%); pojasnilo za razlike je lahko tudi v ugotovitvah, da je bolj verjetno, da bodo podjetja zaradi nujnost ustvarile ženske kot moški (v naši raziskavi je bil delež podjetnic v družinskih podjetjih višji kot pri nedružinskih), ter da bodo podjetniki iz nujnosti nižje izobraženi kot tisti, ki to počno zaradi priložnosti (delež podjetnikov(-c) z osnovno in poklicno šolo je med družinskimi podjetji višji kot med nedružinskimi podjetji); delež družinskih podjetij v primerjavi z nedružinskimi je višji v preoblikovalnih dejavnostih in dejavnostih pridobivanja iz narave, nižji pa pri storitvah, usmerjenih na potrošnika in pri poslovno usmerjenih storitvah; družinska podjetja v manjši meri uporabljajo najnovejšo tehnologijo (na voljo manj kot eno leto) kot nedružinska; med družinskimi podjetji je višji delež tistih, ki uporabljajo tehnologijo, ki je na voljo več kot 5 let; med družinskimi in nedružinskimi podjetji ni bistvenih razlik glede uvrstitve v tehnološki sektor v obeh skupinah prevladujejo podjetja nizko tehnološkega sektorja; glede izvozne naravnanosti ugotavljamo, da je v povprečju nekoliko nižji delež tistih, ki ne izvažajo (39,4%) med družinskimi podjetji kot med nedružinskimi podjetji (45,5%); rezultati nekaterih raziskav kažejo, da so podjetja prve generacije nekoliko bolj izvozno usmerjena kot podjetja kasnejših generacij to morda pojasnjuje nekoliko večji delež izvozno aktivnih podjetij med družinskimi kot med nedružinskimi podjetji. 107

110 Opisano raziskavo moramo razumeti kot poskus proučitve vloge in pomena družinskih podjetij v zgodnjih fazah podjetniškega procesa ter njihovih značilnosti. Dobljeni rezultati kažejo na velik pomen družinskih podjetij (kar velja tudi za primerjalne podatke sodelujočih držav v okviru primerjalne raziskave GEM 2002 (Reynolds e tal., 2002)), še posebej, če med družinska podjetja uvrstimo vsa tista nastajajoča in nova podjetja, ki imajo enega lastnika. Rezultati raziskave za Slovenijo in primerjalni podatki za GEM 2002 kažejo, da je takšnih podjetij med nastajajočimi in novimi več kot polovica (z izjemo nekaterih držav, kot sta Španija in Švedska). Proučitev razlik med družinskimi in nedružinskimi podjetji pa je pokazala, da ugotovljene razlike nujno ne izhajajo iz večje ali manjše»družinskosti«, ampak morda iz drugih značilnosti, kot so na primer značilnosti podjetnikov(-c) (npr. spol, starost, izobrazbena struktura). To pa kaže na to, da kriterij lastništva ni zadosten kriterij za razmejitev družinskih in nedružinskih podjetij. Zato bo v nadaljnjih proučevanjih v okviru raziskave GEM smiselno upoštevati tudi druge kriterije, še posebej kadar gre za proučevanje razlik med družinskimi in nedružinskimi podjetji (primerjaj tudi Uhlaner, 2002, 7). Potrebo po uporabi več kriterijev za razmejitev družinskih in nedružinskih podjetij so nakazale tudi že izvedene raziskave v Slovenji (predstavljene v drugem poglavju). Uporaba več kriterijev in posledično definicij namreč omogoča proučevanje podjetij z različnim obsegom in načinom vključitve družine v podjetje (primerjaj tudi: Uhlaner, 2002, 8; Klein, 2000). V luči teh ugotovitev moramo tudi razumeti rezultate proučitve družinskih podjetij v okviru raziskave GEM. 108

111 Barbara Bradač Miroslav Rebernik Standardizacija v evropskih malih in srednje velikih podjetjih 5 Povzetek poglavja V poglavju prikazujemo proces standardizacije na ravni Evropske unije in Slovenije in uporabo standardov v malih in srednje velikih podjetjih (MSP) in med obrtniki ter predstavitev nekaterih podpornih ukrepov zanje. Kljub pomembnosti sodelovanja MSP in obrtnikov v procesu standardizacije, pa je njihovo vključevanje vanj na zelo nizki ravni. Članek obravnava nekatere težave in prednosti, ki jih prinašajo standardi MSP ter obrtnikom, razloge, zakaj so standardi zanje pomembni ter koristi od sprejemanja standardov in sodelovanja v procesu standardizacije. Podporne organizacije v državah članicah EU na tem področju ponujajo celo vrsto ukrepov, ki so namenjeni predvsem MSP ter obrtnikom, tako na ravni informiranja in svetovanja, kot tudi na ravni različnih delavnic, seminarjev, forumov in drugih aktivnosti. Med njimi predstavljamo primer slovenske dobre prakse, in sicer Seminarje in delavnice, ki jih organizira Obrtna zbornica Slovenije. Chapter Summary The chapter examines the standardisation process at the level of European Union and Slovenia, the use of standards in small and medium sized enterprises (SMEs) and crafts, and exposes some supportive measures aimed to foster and support SMEs and crafts at standardisation process participation and at use of standards. Although it is of crucial importance for SMEs and crafts to participate at the standardisation processes, they remain indifferent. The paper discusses some difficulties and advantages of standards use, reasons for standards implementation and their benefits for SMEs and crafts. Supportive organisations in EU countries are performing different measures such as information and advisory, workshops, seminars, forums and other activities aimed specially at SMEs and crafts. The Slovenian good practice Seminars and workshops organised by Chamber of Craft of Slovenia is exposed among the measures. 109

112 1 Uvod Vse večja soodvisnost podjetij zahteva od njih usklajenost temeljnih tehniških in poslovnih standardov. V Evropski uniji že dlje časa potekajo številne akcije, s katerimi želijo po eni strani opozoriti na pomen standardizacije, po drugi pa pomagati vzpostavljati podporno okolje za podjetja, še posebej mala in srednje velika, da bi le-ta lahko čim lažje in uspešneje osvojila določene standarde in jih uporabljala pri svojem poslovanju. Proces standardizacije je na ravni Evropske unije zastavljen tako, da so v razvoj in sprejemanje posameznih standardov vključena vsa podjetja in druge zainteresirane organizacije, še posebej pa je zaželeno, da v njih sodelujejo mala podjetja in obrtniki, ki imajo pri sprejemanju standardov največ težav. Poglavje obravnava proces standardizacije, ki poteka na ravni Evropske unije, kamor je vključena tudi Slovenija, pomen sodelovanja v tem procesu za mala in srednje velika podjetja in pomen uvajanja standardov. Obravnava pa tudi vlogo podpornega okolja, ki deluje v obliki javnih in zasebnih organizacij, tako na nacionalnih ravneh kot na ravni Evropske unije. Te institucije nudijo malim in srednje velikim podjetjem ter obrtnikom različne ukrepe na področju standardov in standardizacije. Ukrep, ki ga izvaja Obrtna zbornica Slovenije in ga predstavljamo v članku, je bil izbran kot eden od 23 primerov dobre prakse v projektu»promoting craft and SMEs in the area of European standardisation«, v katerem je sodelovalo 32 držav (25 članic EU v letu 2005, Norveška, Islandija, Liechtenstein, Bolgarija, Romunija, Turčija in Hrvaška). Standardizacija in uvajanje standardov v splošnem zmanjšujeta prepreke trgovanja, pospešujeta varnost izdelkov in storitev ter omogočata splošno medsebojno tehnično (spo) razumevanje. Vsi standardi pa pomagajo tudi pri oblikovanju modernega inovativnega gospodarstva, saj zagotavljajo varnost, predstavljajo referenco in omogočajo konkurenčnost podjetij. Evropska komisija je vključila standarde in standardizacijo v lizbonsko strategijo z namenom, da bi se poenostavila zakonodaja, povečala konkurenčnost in odstranile ovire trgovini na mednarodni ravni (European Commission, 2007). Rezultat procesa standardizacije so sprejeti in splošno veljavni standardi. V splošnem je standard dogovor o načinu izvajanja nečesa (Clarke, 2004). Zato so standardi lahko formalne ali neformalne procedure, ki jih uporablja podjetje za doseganje učinkovitosti ali drugih prednosti. Standard se lahko nanaša na izdelek, storitev ali proces. V poglavju se bomo osredotočili na vidik formalnih standardov. Predvsem v ciljni skupini malih in srednje velikih podjetij je Evropska unija opredelila standardizacijo in njeno spodbujanje kot eno izmed prioritetnih področij. V ta namen je podprla izvedbo nekaj raziskav na tem področju, predvsem v smislu identificiranja obstoječe podpore na tem področju za mala in srednje velika podjetja in za njeno nadaljnje spodbujanje in razvoj. V zadnji njihovi raziskavi o podpori različnih organizacij na področju standardizacije je sodelovala tudi Slovenija. Nekatera spoznanja iz te raziskave bomo prikazali tudi v tem poglavju. 110

113 2 Standardizacija, standardi in standardizacijske ustanove Slovenski inštitut za standardizacijo opredeljuje standardizacijo kot dejavnost vzpostavljanja usklajenih pravil in določil za ponavljajočo se uporabo, da je dosežena optimalna stopnja urejenosti na določenem področju (SIST, 2006b). Dejavnost standardizacije obsega procese priprave, izdajanja in uporabe standardov. V procesu standardizacije lahko sodelujejo vsi zainteresirani prek tehničnih teles, ki so sestavljena iz predstavnikov proizvajalcev, zakonodajalcev, laboratorijev, znanosti, izobraževanja in potrošnikov (SIST, 2006d). Standardizacija je proces, ki vodi k sprejemu posameznih standardov. Sprejem standardov temelji na mednarodno sprejetih osnovnih principih, ki so (EIM, 2006): skupen dosežek (vsi zainteresirani so povabljeni, da sodelujejo v procesu standardizacije), konsenz (sodelujoči sprejmejo splošen dogovor o standardu), publiciteta (pred sprejetjem se standard javno objavi), koherentnost (vsak standard mora biti skladen na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni). Formalni standard je Mednarodna organizacija za standarde (ISO, 2001) definirala kot:»dokument, sprejet s konsenzom in odobren pri določenem standardizacijskem telesu, ki za splošno in ponavljajočo se porabo predpisuje pravila, navodila ali značilnosti aktivnosti in njihove rezultate, z namenom, da bi dosegli optimalno raven izvedbe v določenem kontekstu«. Slovenski inštitut za standardizacijo opredeljuje standarde kot zapisane sporazume, ki temeljijo na priznanih rezultatih znanosti, tehnike in izkušenj (SIST, 2006c). Njihov namen je doseganje optimalne koristi za skupnost, omogočajo pa odpravljanje ovir na trgu, racionalizacijo proizvodnje in storitev ter omogočajo večjo združljivost izdelkov in storitev (SIST, 2006c) različnih proizvajalcev. Standardi so na mednarodni ravni klasificirani s posebnim sistemom mednarodne klasifikacije za standarde (ICS - International Clasification for Standards), ki je splošna klasifikacija za razvrščanje standardov in drugih normativnih dokumentov (SIST, 2006a). Slovenski inštitut za standardizacijo deli standarde na štiri skupine (SIST, 2006a): kakovost, ugotavljanje skladnosti, ravnanje z okoljem, tekstilni izdelki. Standardizacija poteka na treh ravneh, na mednarodni, evropski in nacionalni ravni. Za pripravo standardov na mednarodni ravni so odgovorni: Mednarodna organizacija za standarde ISO 1, Mednarodna elektrotehnična komisija IEC 2 in Mednarodno združenje za telekomunikacije ITC 3. Svetovna organizacija za standardizacijo ISO je skupno neodvisno združenje uradnih organizacij za standarde iz 130 držav (EIM, 2006). 1 International Standards Organisation (ISO), dostopno: 2 International Electrotechnical Commision (IEC), dostopno: 3 International Telecommunication Union (ITC), dostopno: 111

114 Evropska standardizacija poteka na ravni Evropske unije in je prostovoljna aktivnost, katere naloga je omogočiti skupne standarde in tehnične predpise na celotnem področju Evropske unije (European Commission, 2001). Evropski standardi so postali ključen dejavnik pri delovanju enotnega trga in evropskega gospodarskega prostora. Njihov namen je tudi podpirati druge cilje Evropske unije, vključno s konkurenčnostjo podjetij, inovativnostjo, varovanjem zdravja, varnostjo, upoštevanjem interesov odjemalcev in varovanjem okolja (European Commission, 2001). Potreba po skupnih standardih pa izhaja iz naraščajoče globalizacije trgovine in medsebojnega povezovanja tehnologij. Enoten sistem Evropske standardizacije je Evropska unija oblikovala leta 1983 (EIM, 2006). Evropska standardizacija je bila ustanovljena z namenom, da bi odstranila ovire trgovini v Evropi. Predstavlja enoten sistem, ki temelji na načelih nacionalnih predstavnikov. Evropske organizacije za standarde, ki pripravljajo evropske standarde in dokumente, so tri, in sicer (NORMAPME, 2007): 1. Evropski komite za standardizacijo CEN, 2. Evropski komite za standardizacijo v elektrotehniki CENELEC, 3. Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde ETSI. Evropski komite za standardizacijo (CEN) je organizacija, ki je aktivna na vseh področjih standardizacije, razen na elektrotehničnem in telekomunikacijskem področju. Njegove naloge so spodbujanje in promoviranje prostovoljne standardizacije v Evropski uniji ter povezovanje evropske standardizacije z mednarodno (SIST, 2006d). Evropski komite za standardizacijo v elektrotehniki (CENELEC) je neprofitna tehnična organizacija, ki pripravlja evropske standarde v smislu evropske harmonizacije (SIST, 2006d). Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI) pa pripravlja standarde s področja telekomunikacij. Kot člani sodelujejo poleg nacionalnih organizacij tudi proizvajalci, operaterji, raziskovalci in uporabniki telekomunikacijskih storitev (SIST, 2006d). Organizaciji CEN in CENELEC sta oblikovani iz nacionalnih organov za standarde. Pri oblikovanju in sprejemanju Evropskega standarda se oblikuje Evropski tehnični odbor (European technical committee), v katerem lahko sodelujejo vse zainteresirane stranke (npr. podjetja, odjemalci, javne organizacije) (EIM, 2006). V Sloveniji predstavlja nacionalni organ za standarde Slovenski inštitut za standardizacijo. Njegove ključne naloge so sprejemanje (privzemanje in pripravljanje) in izdajanje slovenskih nacionalnih standardov, aktivna udeležba slovenskih strokovnjakov v evropskih in mednarodnih tehničnih telesih in delovnih skupinah, organizacija mednarodnih in evropskih standardizacijskih dogodkov v Sloveniji in izpolnjevanje obveznosti iz polnopravnega članstva v mednarodnih in evropskih organizacijah (SIST, 2005). 112

115 3 Sodelovanje malih in srednje velikih podjetij v procesu standardizacije Razvoj podjetništva je ključnega pomena za ekonomski in družbeni razvoj. Mala in srednje velika podjetja glede na število zaposlenih (od 0 do 249) predstavljajo v Sloveniji 99,7% vseh podjetij (Rebernik et al., 2006). Tudi ekonomska moč malih in srednje velikih podjetij je vse večja. Zato je uspeh katerekoli standardizacije v največji meri odvisen od tega, kako uspešno je vpeljana v ta podjetja. Na področju standardizacije je bilo izvedenih več empiričnih raziskav. Raziskava, ki jo je v letu 2000 izvedla komisija za varovanje pri delu (Iffour, 2005), je pokazala, da 57% malih in srednje velikih podjetij uporablja evropske standarde, 43% pa mednarodne. Raziskava je ugotovila, da so v uporabi standardov med posameznimi državami velike razlike. Na Irskem je 90% anketiranih malih in srednje velikih podjetij dejalo, da so standardi in standardizacija zelo pomembni. V Nemčiji je bilo takih podjetij le 40%. Med ugotovitvami raziskave je bila tudi ta, da obstaja pozitivna povezanost med izvozom podjetja in pomembnostjo standardov. Prav tako pa izvoz predstavlja pozitivno spodbudo za uvedbo standardov. Ista raziskava je tudi pokazala, da je le 12% sodelujočih malih in srednje velikih podjetij sodelovalo v procesih standardizacije. Vključena so bila neposredno ali preko združenj, na nacionalnih ali evropskih ravneh. Neposredno sodelovanje malih in srednje velikih podjetij v procesih standardizacije je zanje zelo zahtevno, saj je potrebno veliko časa, finančnih sredstev in sposobnosti (Iffour, 2005), česar pa jim pogosto primanjkuje. Zato je naloga nacionalnih organizacij za standardizacijo in organizacij podpornega okolja, ki se ukvarjajo s področjem standardizacije, da motivirajo podjetja, da izražajo svoje poglede o posameznih temah s področja standardizacije. V splošnem bi lahko bila spodbuda za sodelovanje malih in srednje velikih podjetij v procesu standardizacije dvig zavedanja o procesu standardizacije ter oblikovanje in promocija za mala in srednje velika podjetja prilagojenih in uporabnih orodij za sodelovanje. Od standardov imajo največ koristi podjetja, ki že sodelujejo v procesu standardizacije in ki znajo jasno identificirati svoje zanimanje (Iffour, 2005). Druga raziskava, ki jo je v letu 2000 izvedel nemški inštitut za standarde (Iffour, 2005), je pokazala, da imajo podjetja, ki sodelujejo v procesu standardizacije, prednost pred tistimi, ki v procesu niso sodelovala. Kar 60% vprašanih podjetij je bilo prepričanih, da je bila konkurenčna prednost dostop do informacij, 48% pa jih je odgovorilo, da so imela prihranke pri stroških. Nasprotno pa sodelovanje v tehničnih telesih podjetjem ni prineslo posebnih prednosti, saj je velikokrat povezano z visokimi stroški in veliko porabo časa, podjetja pa niso zaznala posebnih prednosti od sodelovanja. Za izboljšanje sodelovanja malih in srednje velikih podjetij pri standardizaciji, bi se podporno okolje moralo osredotočiti na tri pomembna področja (Iffour, 2005): 1. povečati zavedanje o koristih standardizacije, 2. informirati podjetja o procesih standardizacije, 3. motivirati podjetja za aktivno sodelovanje v procesu standardizacije. Težave, povezane s standardizacijo, izhajajo predvsem iz tega, da so njene koristi vidne šele na daljši rok, saj jih je težko»prevesti«v številke ali razbrati iz bilančnih podatkov podjetij, zato jih podjetja ne zaznavajo. Te težave so bolj izražene v malih podjetjih kot v velikih, saj 113

116 so mala podjetja bolj osredotočena na prodajo izdelkov in na nekatere druge aktivnosti kot na strategijo uvajanja standardov, hkrati pa dajejo večjo težo kratkoročnim kot dolgoročnim učinkom za podjetje. Dodatna težava pri spodbujanju sodelovanja je, da podjetja dejanske učinke sodelovanja opazijo šele ob samem sodelovanju. Zato je naloga nacionalnih organizacij za standardizacijo in podpornega okolja, ki deluje na tem področju, da povečujejo zavedanje managerjev podjetij o koristih sodelovanja v standardizacijskih postopkih. Podjetja imajo zelo različno popolne informacije o procesu standardizacije, tako na nacionalni ravni kot tudi na ravni evropske in mednarodne standardizacije (Iffour, 2005). Zato je naloga nacionalnih organizacij za standardizacijo in podpornega okolja, ki deluje na tem področju, da informirajo podjetja (predvsem mala in srednje velika) o procesu standardizacije. Izobraževanje na tem področju pa mora biti prilagojeno prav malim podjetjem, saj je zanje to kompleksen sistem, ki ga pogosto težko razumejo. 114

117 4 Pomen uvajanja standardov v mala in srednje velika podjetja Standardi pozitivno vplivajo na gospodarski razvoj. Najnovejše študije so pokazale, da razvite države Evropske unije z uporabo standardov prihranijo okrog 15 milijard evrov letno (SIST, 2006). Standardi pozitivno vplivajo tudi na učinkovitost izvedbe izdelkov in storitev, pa tudi njihove uporabe za odjemalce. Med splošnimi pomembnimi koristmi standardov so izboljševanje primernosti proizvodov, procesov in storitev, preprečevanje ovir trgovini in podpora tehničnemu sodelovanju (SIST, 2006b). V literaturi najdemo celo vrsto razlogov, zakaj naj podjetja, še posebej mala, uvajajo standarde. Med najpogostejšimi so (BSI, 2005): izboljšanje izdelkov ali storitev, pridobivanje novih odjemalcev, izboljšanje konkurenčne pozicije, zbuditi zaupanje v podjetje, zmanjšanje verjetnosti napak, znižanje poslovnih stroškov, ustvarjanje kompatibilnih izdelkov z drugimi, izpolnjevanje predpisov in zakonov, olajšanje izvoza, izboljšanje možnosti za uspeh. Pri uvedbi določenega standarda se lahko hkrati s povečanjem prodaje izboljša tudi kakovost izdelkov in storitev, saj je kakovost predpogoj za uspešno prodajo. Z izboljšanjem ravni kakovosti izdelkov in storitev se poveča tudi zadovoljstvo kupcev, kar je hkrati najboljši način, da kupce tudi obdržijo. Pri pridobivanju novih odjemalcev je pomembno njihovo zaznavanje tako izdelkov in storitev kot tudi samega podjetja. Standardi pri tem predstavljajo učinkovit način za prepričevanje potencialnih odjemalcev, saj z izvajanjem določenega standarda podjetje dosega visoke ravni kakovosti, varnosti in zanesljivosti. Izpolnjevanje standardov povečuje ugled podjetja, kar lahko daje tudi prednost v primerjavi s konkurenti. Še več, veliko odjemalcev iz določenih panog kupuje izdelke in storitve le od dobaviteljev, ki izpolnjujejo določene standarde. Zaupanje v kakovost izdelkov in storitev je pri večini odjemalcev ključen razlog za njihovo kupovanje pri določenem podjetju. Pridobitev določenih standardov pa lahko tudi izboljša imidž podjetja (npr. okoljski standard). Izpolnjevanje standardov, predvsem tehničnih, vključuje doseganje specifikacij, ki so bile pred tem testirane pri strokovnjakih. S tem se manjša verjetnost uporabe časa in denarja na izdelkih, ki ne izpolnjujejo določene stopnje kakovosti. Standardi pa so za podjetja tudi orodje, ki zmanjšuje tveganje napak. Pridobitev standarda lahko zniža stroške razvoja in omogoči dostop do orodij, ki so že razvita, ter s tem pripomore k večji učinkovitosti podjetja. Z uporabo primernih tehničnih standardov podjetje zagotovi, da so izdelki in storitve kompatibilni z izdelki drugih podjetij, kar poveča velikost potencialnega trga, predvsem pri izvozu. Vsi standardi so prostovoljnega značaja, kar pomeni, da podjetja niso zavezana k njihovemu sprejemanju. Vendar pa podjetja ne morejo prodajati izdelkov in storitev na določenih trgih, dokler ne dosežejo določene stopnje kakovosti ali varnosti. Pred prodajo na trgih Evropske unije morajo nekateri izdelki doseči specifikacije, predpisane na ravni EU. Vključitev standardov v strategijo marketinga pa lahko tudi poveča verjetnost uspeha izdelka na trgu. 115

118 Podjetja uvajajo standarde iz naslednjih razlogov (Wilson, 2002): zagotavljati stabilno in predvidljivo poslovno okolje, v katerem podjetje lahko uvaja nove tehnologije in druge inovacije, omogočiti razvoj trga in dosegati konkurenčnost, zagotavljati medsebojno kompatibilnost z izdelki in storitvami na trgu, zagotavljati varne izdelke z vidika uporabnikov, omogočiti prodajo izdelkov. Koristi standardov so v literaturi razdeljene v štiri kategorije (Hebner, 2001; Rus, Bradač, 2006): 1. kakovost in zanesljivost (standardi določajo sprejemljivo stopnjo kakovosti in varnosti), 2. informacije (standardi podajajo znanstveno in tehnično ovrednotene informacije), 3. združljivost in medsebojna primerljivost (standardi lahko omogočajo medsebojno delovanje in skupno uporabo določenih izdelkov različnih proizvajalcev), 4. zmanjševanje raznolikosti (standardi zmanjšujejo možno število variant izdelkov oz. procesov, ki vodijo k ekonomiji obsega in lahko tudi pospešujejo ekonomsko rast). Temple in Williams (Temple, Williams, 2002) sta raziskovala, zakaj so standardi pomembni in kakšen učinek imajo v podjetjih. Standarde sta proučevala z vidika»javnega dobrega«in kot inštrument trženja izdelkov. Njune ugotovitve so bile naslednje (Temple, Williams, 2002; EIM, 2006): standardi v splošnem prinašajo koristi industrializiranim gospodarstvom in so tudi potrebni, dostopnost standardov ni vedno enaka za vsa podjetja, standardi so ključnega pomena za zagotavljanje pričakovane kakovosti in dajejo določeno stopnjo zaupanja, standardi omogočajo specializiranim podjetjem in posameznikom, da lahko njihovi specializirani proizvodi skupaj uspešno delujejo, konkurenčna prednost podjetij, ki imajo uvedene določene standarde, se kaže v več dejavnikih, med katerimi je tudi ugled, uvedba določenega standarda podjetju daje konkurenčno prednost tudi tako, da ustvari ovire za vstop novim konkurentom, z vidika koncepta asimetrije informacij standardi zmanjšujejo tveganje odjemalcev pri nakupu z vidika kakovosti proizvodov, saj standardi določajo minimalno stopnjo kakovosti, zmanjšujejo stroške iskanja informacij in zmanjšujejo potrebo po iskanju tehničnih specifikacij proizvodov, standardizacija olajšuje in zmanjšuje stroške outsourciranja proizvodnje. Med ugotovitvami raziskave o ekonomiki standardov v Veliki Britaniji (DTI, 2005) so bile ugotovljene naslednje prednosti uvedbe standardov: podpora dobičkonosni in trajnostni rasti, pospeševanje poslovanja in diferenciacije izdelkov, podpora in pospeševanje inovacij, zmanjšanje ovir v obliki predpisov. 116

119 Raziskava v Veliki Britaniji (Wilson, 2002) je pokazala štiri skupine koristi uporabe standardov, ki jih prikazuje Slika 1. Zadoščanje predpisom Optimizacija stroškov Znižanje transakcijskih stroškov Kompatibilnost z izdelki in storitvami na trgu Fleksibilnost v dobavni verigi Vir: Wilson, 2002 Stroškovno učinkovita skladnost Varnost za odjemalce Zmanjšanje odstopanj v izdelkih Management tveganja Vodenje Koristi standardov Poslovne priložnosti Razvoj novih trgov Vpliv na spremembe tehnologije Vpliv na razvoj panoge Struktura konkurence Maksimizacija dohodkov Krajši čas dostopa na trg Sprejemljivost izdelka ali storitve na trgu Management življenjskega cikla izdelka Slika 1: Skupine koristi uvajanja standardov v podjetjih Standardi lahko predstavljajo enega od ključnih delov infrastrukture za podporo učinkoviti inovativnosti podjetij (NSSF, 2003) in močno podporo pri pridobivanju novih tehnologij (DTI, 2005). Javno dostopni standardi imajo potencialno velik vpliv na razširjanje informacij o tehnologiji tako na domači, kot tudi na mednarodni ravni. Ekonomska teorija pravi, da je odnos med standardizacijo in inovacijami zelo kompleksen, standardizacija pa lahko v enaki meri omogoča, kot tudi preprečuje inovativnost podjetij. Raziskava o vplivu standardizacije kot vira informacij o tehnologiji je pokazala, da standardizacija pozitivno vpliva na pridobivanje informacij o novih tehnologijah za podjetja, hkrati pa predstavlja oviro za inovacije (DTI, 2005). Kljub temu pa je ista raziskava ugotovila, da so dosegala pozitivne učinke standardov tista podjetja, ki so izvajala inovacijske aktivnosti dalj časa, ki so imela večji delež zaposlenih inženirjev in znanstvenikov, in tista, ki so izvajala inovacijske aktivnosti v sodelovanju z drugimi podjetji. 117

120 Vir: Centre for International Economics, 2006 Slika 2: Vpliv uvedbe standarda na inovativnost v odvisnosti od časa Primerna in pravočasna uvedba standardov lahko neposredno prispeva k razširjanju idej in njihovi implementaciji (Centre for International Economics, 2006). Posebno pomemben je čas uvedbe standarda pri razvoju novih izdelkov, kar prikazuje Slika 2. Če je standard uveden prehitro v procesu uvajanja novega izdelka, je lahko učinek na inovacijo negativen. Če pa je uveden prepozno, lahko povzroča dodatne stroške ali»zaklenjenost«v tehnologijo, ki ni najučinkovitejša (Centre for International Economics, 2006), in učinek je ponovno negativen. 118

121 5 Spodbujanje standardizacije v Evropski uniji Evropska unija opredeljuje standardizacijo kot eno od ključnih prioritet pri spodbujanju ekonomske učinkovitosti malih in srednje velikih podjetij. V ta namen je bil nedavno izpeljan tudi projekt»promoting craft and SMEs in the area of European standardisation«, s katerim smo ugotavljali podporo, ki jo različne organizacije nudijo malim in srednje velikim podjetjem na področju standardizacije in standardov. Metodologija, razvita v okviru projekta, je v prvi fazi vključevala spletno anketiranje identificiranih organizacij iz 32 sodelujočih držav. Ključna cilja projekta sta bila: (1) pridobiti informacije o aktivnostih in ukrepih politike za promocijo področja standardizacije med malimi in srednje velikimi podjetji, in (2) predstaviti primere dobre prakse na tem področju v državah članicah Evropske unije. Projekt je predvideval vključenost treh skupin organizacij, (1) vladne organizacije, (2) nacionalne organizacije za standardizacijo, in (3) združenja in organizacije za podporo malih in srednje velikih podjetij in obrtnikov. Vendar so se respondenti ob teh treh skupinah razporedili v skupino»drugo«, kjer najdemo organizacije, kot so gospodarske zbornice, organizacije za standarde za določene sektorje, Euro info centri, regionalne razvojne organizacije, združenja sektorjev, raziskovalne in svetovalne organizacije (EIM, 2006). Vključenih je bilo 465 respondentov, za primere dobre prakse pa je bilo izbranih 23 primerov. Približno 70% respondentov je bilo osebno vključenih v standardizacijo, standardizacija predstavlja ključno nalogo 20% med njimi in 50% del njihovih nalog. Kar 78% respondentov, ki osredotočajo svoje aktivnosti v mala in srednje velika podjetja, sodeluje z drugimi organizacijami pri doseganju te ciljne skupine. Slika 3 prikazuje deleže respondentov, ki jim standardizacija predstavlja ključno delo delež naconalne organizacije za standarde nacionalna uprava podporne organizacije za MSP druge organizacije Organizacija Vir: EIM, 2006 Slika 3: Sestava respondentov, ki jim standardizacija predstavlja ključno nalogo 119

122 Respondente v skupini nacionalnih podpornih organizacij za mala in srednje velika podjetja lahko razdelimo v tri skupine glede na vključenost v aktivnosti nacionalnih organizacij za standardizacijo 4 (EIM, 2006): vključeni manj kot enkrat letno v aktivnosti nacionalnih organizacij za standardizacijo, vključeni nekajkrat letno, vključeni skoraj vsak mesec. Skoraj 60% vseh respondentov ima oblikovano članstvo podjetij. 61% respondentov je odgovorilo, da ima njihova organizacija na voljo določene instrumente, aktivnosti, ukrepe za spodbujanje sodelovanja malih in srednje velikih podjetij pri procesu standardizacije in za uporabo standardov. Slika 4 prikazuje deleže posameznih skupin organizacij, ki izvajajo ukrepe za spodbujanje sodelovanja malih in srednje velikih podjetij pri procesu standardizacije in za uporabo standardov. delež Vir: EIM, 2006 naconalne organizacije za standarde druge organizacije podporne organizacije za MSP nacionalna uprava Slika 4: Deleži posameznih skupin organizacij, ki izvajajo ukrepe za spodbujanje sodelovanja malih in srednje velikih podjetij pri procesu standardizacije in za uporabo standardov Mala in srednje velika podjetja pridobivajo informacije o standardih in standardizaciji predvsem od združenj, kar prikazuje Slika 5. 4 V Sloveniji je nacionalna organizacija za standardizacijo Slovenski inštitut za standardizacijo (SIST). 120

123 Vir: EIM, 2006 Slika 5: Pridobivanje informacij o standardih in standardizaciji Kar 47% anketiranih malih in srednje velikih podjetij ne zaznava posebnih težav v zvezi s standardi in standardizacijo. Med težavami, s katerimi se podjetja soočajo, pa je pomanjkanje informacij o novih standardih in o zanje primernih standardih, kar prikazuje Slika 6. Pri vseh odgovorih zasledimo značilne razlike med velikostnimi skupinami podjetij, kjer imajo mikro podjetja največ težav, srednje velika pa najmanj. Možnih je bilo več odgovorov, zato je vsota več kot 100. Vir: EIM, 2006 Slika 6: Težave podjetij pri soočanju s standardi in standardizacijo 121

124 V raziskavi je skoraj 39% malih in srednje velikih podjetij odgovorilo, da imajo relevantne informacije o standardih in standardizaciji, vendar jih je 55% odgovorilo, da nimajo tovrstnih relevantnih informacij (EIM, 2006). Iz rezultatov raziskave lahko ugotovimo, da je njuno potrebno pridobiti pozornost podjetij na področju standardov in standardizacije, kar pa je hkrati izziv za organizacije podpornega okolja, ki delujejo na tem področju. 122

125 6 Primeri dobre prakse podpornih aktivnosti 6.1 Pregled izbranih primerov dobre prakse po državah V okviru projekta»promoting craft and SMEs in the area of European standardisation«je bilo identificiranih 23 primerov dobrih praks spodbujanja malih in srednje velikih podjetij. Med 32 sodelujočimi državami je bilo izbranih 23 primerov dobre prakse iz 19 držav, med njimi tudi iz Slovenije. Kot dobra praksa so bili izbrani različni primeri, med njimi so bili: sofinanciranje storitev certificiranja, informacijske točke za podjetnike, posebne aktivnosti ministrstev, seminarji, izobraževanja, spletne strani, projekti izboljševanja zavedanja o standardih, forumi na spletu, osebni kontakti, neposredna podpora, podpora pri sodelovanju v delovnih skupinah, srečanja in novice (EIM, 2006). V nadaljevanju podajamo pregled izbranih primerov dobre prakse. Država Dobra praksa Kratek oris dobre prakse Češka Danska Informacijske točke za podjetnike Danska Univerza za standarde Informiranje o standardizaciji s pomočjo mreže informacijskih točk, s katerimi se zagotavlja, da so informacije na voljo v bližini podjetij. Nacionalna organizacija za standarde na Danskem je združila predstavnike MSP, ki se želijo izobraževati od strokovnjakov na področju standardizacije, saj univerza oblikuje produktivno okolje za učenje. Finska Podpora potovanj Ukrep subvencionira stroške potovanj MSP pri sodelovanju v tehničnih odborih. Francija Hrvaška Aktivnosti standardizacije Ministrstva za MSP Sofinanciranje in storitve certificiranja Ministrstvo za MSP je uvedlo celo vrsto ukrepov, eden izmed njih npr. prilagaja standarde potrebam MSP in podpira njihovo uporabo v praksi. Ministrstvo za gospodarstvo, zaposlovanje in podjetništvo več kot šest let s programom podpira sistem certificiranja. Cilj je povečanje uporabe standardov v malih in srednje velikih podjetjih. Italija Spletne strani Spletne strani Združenja zobozdravnikov v Italiji omogočajo MSP in obrtnikom s tega sektorja dostop do informacij in jim pomagajo pri tehničnih težavah preko mnenj strokovnjakov in izmenjave izkušenj na spletnih straneh. Italija Institucionalni pravilnik Pravilnik predstavlja celoto znanja in kompetenc s področja standardizacije, ki ga pripravljajo strokovnjaki s tega področja, združenja za MSP in obrtnike v nekaterih panogah. Pravilnik je brezplačen in na voljo MSP. Luksemburg Standardi na področju informacijske varnosti Ukrep je usmerjen v MSP, ki so vse bolj vključena v splet, tam pa je pomembna varnost informacij. Cilj ukrepa je zmanjšati ovire standardov ISO pri njihovem uvajanju v podjetja. 123

126 Država Dobra praksa Kratek oris dobre prakse Madžarska Malta Nemčija Nemčija Seminarji in izobraževanje za dvigovanje zavedanja Ponudba standardov po znižanih cenah Poročila o varnosti in zdravju zaposlenih Odbor za standardizacijo v strojegradnji (Normenausschuss Maschinenbau - NAM) Na Madžarskem so standardi dobro vpeljani v sistem izobraževanja, saj obstaja tesno sodelovanje med nacionalno organizacijo za standarde in med sistemom poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Cilj ukrepa je spodbujanje MSP za sprejemanje mednarodnih standardov, saj je bila visoka cena standardov razlog, da jih podjetja niso uvajala. Poročila, ki jih pripravlja Komisija za varstvo pri delu in za standardizacijo, predstavljajo ugleden informacijski vir o zdravju in varnosti zaposlenih v povezavi s standardizacijo. Odbor za standardizacijo v strojegradnji spada v Nemčiji pod Nacionalno organizacijo za standarde. Vendar pa Odbor upravlja in vodi Nemško združenje za strojegradnjo in inženiring (Verband Deutscher Maschinen- und Anlagenbau - VDMA). Vloga Združenja je zagotavljanje doseganja velikega števila MSP in upoštevanje potreb MSP pri razvoju standardov. Nizozemska Projekt zavedanja Ukrep povečevanja zavedanja standardov je bil uveden na podlagi raziskave, ki je pokazala, da MSP ne sodelujejo v standardizaciji zaradi pomanjkanja zavedanja o njenem pomenu. Norveška Mrežni forum Forum je bil uveden z namenom informiranja podjetij na področju standardov. Pripomogel je k novim standardizacijskim procesom in izobraževanju MSP o obstoječih standardih. Poljska Usposabljanje in seminarji Ukrep je usmerjen v panogo varilstva in za MSP ter obrtnike podaja informacije o standardih in o raziskavah ter novostih na tem področju. Poljska Usposabljanje na področju okoljskih standardov Združenje obrtnikov Poljske izvaja usposabljanja na področju okoljskih standardov. Ukrep je zelo pripomogel k promociji in populariziranju evropskih okoljskih standardov. Portugalska Neposredni stiki S tem ukrepom oddelek za standardizacijo Inštituta za kakovost Portugalske neposredno kontaktira MSP in obrtnike ter s tem povečuje zavedanje o standardizaciji. Slovaška Neposredna podpora Neposredna podpora se nanaša na shemo subvencioniranja MSP na področju raziskav in razvoja, managementa kakovosti in uvajanja tehničnih standardov. Slovenija Seminarji in delavnice Obrtna zbornica Slovenije organizira seminarje in delavnice za MSP in obrtnike, katerih namen je informiranje o obstoječih nacionalnih in evropskih standardih. Ukrep povečuje zavedanje podjetij o standardizaciji in o uvajanju standardov. 124

127 Država Dobra praksa Kratek oris dobre prakse Španija Propaganda delovnih skupin Špansko združenje podjetij s področja elektronike in komunikacij podpira oblikovanje delovnih skupin iz teh sektorjev z namenom razširjanja informacij o standardizaciji. Španija Švedska Velika Britanija Vir: EIM, 2006 Subvencije za udeležbo na evropskih srečanjih Podpora potovanj na srečanja o standardizaciji Srečanja in izdajanje časopisa Španska organizacija za standardizacijo in certificiranje subvencionira udeležbo na mednarodnih srečanjih, da bi povečala sodelovanje podjetij pri razvoju evropskih standardov. Ukrep podpira sodelovanje podjetij pri standardizaciji, vendar morajo udeleženci za povračilo stroškov potovanj na srečanja predložiti poročilo o srečanju. Združenje za trgovino za instrumente, kontrolo, avtomatizacijo in laboratorijsko tehnologijo organizira srečanja in izdaja časopis z namenom podpore sodelovanja v standardizaciji in dviga zavedanja o področju standardizacije. V nadaljevanju podrobneje prikazujemo primer slovenske dobre prakse. 6.2 Dober slovenski primer: seminarji in delavnice Obrtne zbornice Slovenije Obrtna zbornica Slovenije (v nadaljevanju OZS) je podporna organizacija za izpolnjevanje ciljev Ministrstva za gospodarstvo, ki se financira s pomočjo članarin malih in srednje velikih podjetij ter obrtnikov. OZS je nacionalna organizacija, ki zastopa interese svojih članov. OZS ima 62 regionalnih uradov, v letu 2006 je bilo včlanjenih okrog podjetij, od katerih jih je bilo 83% malih in srednje velikih podjetij in 62% obrtnikov. OZS za svoje člane organizira različne aktivnosti, kot so svetovanje, seminarji, izobraževanja, in drugo. Na področju standardizacije je ključni cilj OZS informiranje svojih članov o tehnični zakonodaji in standardih, pri čemer OZS izpostavlja prednosti uporabe standardov v malih podjetjih. OZS je pričela izvajati seminarje in delavnice v letu 2003 na pobudo malih in srednje velikih podjetij, ki so izrazila interes za standardizacijo. Ker je bila OZS v tem času vključena v projekt Phare, je del izvedbe seminarjev in delavnic financirala iz tega projekta. Pri pripravi seminarjev in delavnic se je zgledovala tudi po že obstoječih podobnih seminarjih v Evropski uniji. V letu 2005 je imela OZS za ta ukrep na voljo približno evrov finančnih sredstev. S temi sredstvi je pokrivala izvedbo vseh seminarjev in delavnic, vključno z materialnimi stroški in plačili svetovalcev. Ker so sredstva zagotovljena iz članarin, se udeležba na seminarjih ne plačuje. OSZ organizira seminarje oz. delavnice predvsem za mala in srednje velika podjetja ter obrtnike. Seminarji in delavnice obravnavajo teme o obstoječih nacionalnih in evropskih standardih in o njihovi uvedbi. V največji meri obravnavajo standarde ISO 9001 in ISO Standarde, ki se nanašajo na posamezno panogo, obravnavajo na posebnih seminarjih in delavnicah, namenjenih podjetjem iz teh panog. 125

128 Pozitivni učinki, ki jih zaznavajo, so povečanje zavedanja o standardizaciji in povečana uporaba standardov. Podjetja imajo osebni stik s svetovalci na tistih posameznih področjih, ki jih pokrivajo standardi. Svetovalci na seminarjih in delavnicah podjetjem svetujejo o uvajanju standardov, o primernosti standardov za posamezna podjetja in jim nudijo pomoč pri pripravi zahtevane tehnične dokumentacije. Če so udeleženci seminarjev po izvedbi zainteresirani za določen standard, so jim vse nadaljnje informacije na voljo pri nacionalni organizaciji za standarde, ki nudi nadaljnje storitve pri uvajanju standardov. OZS ocenjuje, da je ukrep učinkovit, saj so cilji doseženi. Za udeležbo na seminarjih in delavnicah je velik interes, udeleženci pa so zadovoljni z vsebino in izvedbo seminarjev. Kljub temu pa ocenjujejo, da je prepoznavnost med ciljno skupino nizka, saj je le manjši delež vseh članov OZS sodeloval na seminarjih in delavnicah (od približno članov se jih je okrog udeležilo seminarjev). Na letni ravni je izvedenih okrog 10 seminarjev in delavnic ter okrog 100 individualnih srečanj. Ukrep predstavlja predvsem podporo malim in srednje velikim podjetjem ter obrtnikom, ki velikokrat nimajo časa za udeležbo v procesu standardizacije. Ob tem seminarji in delavnice omogočajo podjetjem pridobivanje informacij o standardih, ponujajo informacije s tega področja, ki so prilagojene malim podjetjem, tako z vidika znanja kot drugih resursov. OZS spremlja zadovoljstvo udeležencev s seminarji in delavnicami s pomočjo kratkega vprašalnika in za interne potrebe analizira primernost predavatelja, teme seminarja in izpolnitev pričakovanj. Ob tem tudi poziva udeležence, da podajo svoje predloge sprememb izvedbe in tem seminarjev. OZS uporablja vprašalnike predvsem za nadaljnji razvoj tega ukrepa. OZS med dejavniki uspeha ukrepa navaja predvsem pomembnost področja standardizacije, saj le-ta postaja vse bolj aktualno področje tudi za mala podjetja. 126

129 7 Priporočila podpornemu okolju na področju standardizacije Mala in srednje velika podjetja sestavljajo veliko večino vseh podjetij, tako v Evropi, kot v Sloveniji, zato so gonilo gospodarskega razvoja in zagotavljajo večji del zaposlenosti prebivalstva. Odkar je Evropska unija sprejela resolucijo, da je tudi standardizacija eno izmed ključnih področij za doseganje konkurenčnosti malih in srednje velikih podjetij v Evropi, morajo biti podjetja v središču pozornosti in izvajanja različnih aktivnosti, namenjenih posebej zanje na širokem področju standardizacije in standardov. Ker mala in srednje velika podjetja ne posedujejo enakih resursov kot velika, težje sodelujejo v procesu standardizacije in težje implementirajo standarde. Zato tudi potrebujejo posebno podporo pri pridobivanju informacij in izobraževanju na tem področju. Mala in srednje velika podjetja bi morala poznati in razumeti celoten proces standardizacije na vseh ravneh (nacionalni, evropski in mednarodni), ki bi jim omogočil izbiro najučinkovitejšega načina ravnanja v skladu z razpoložljivimi resursi, da bi dosegla kar največje učinke uvajanja standardov. Proces standardizacije poteka na več ravneh, od nacionalne preko evropske do mednarodne, vse ravni pa so med seboj povezane. Standardizacija, ki poteka na ravni Evropske unije, in sprejema Evropske standarde, temelji na nacionalnih predstavnikih v posameznih državah članicah. Kljub izjavi Evropske unije o nujnosti sodelovanja malih in srednje velikih podjetij ter obrtnikov v procesu standardizacije, pa je njihovo vključevanje na zelo nizki ravni. Kljub temu, da se mala in srednje velika podjetja ter obrtniki v manjši meri vključujejo v sam proces standardizacije, pa jim sprejemanje standardov ni tuje. Med ključnimi težavami, s katerimi se mala in srednje velika podjetja soočajo pri sprejemanju standardov, sodijo finančni razlogi, pomanjkanje znanja in informacij ter jezikovne prepreke, hkrati pa se zavedajo tudi prednosti, ki jim jih uvedba standardov prinaša. Podporne institucije in organizacije na ravni Evropske unije in na nacionalnih ravneh ponujajo celo vrsto ukrepov, ki so namenjeni predvsem malim in srednje velikim podjetjem in obrtnikom, tako na področju informiranja in svetovanja kot tudi v obliki različnih delavnic, seminarjev, forumov in drugih aktivnosti. Med njimi smo predstavili primer slovenske dobre prakse, ki ga je izbrala Evropska unija, in sicer seminarje in delavnice, ki jih organizira Obrtna zbornica Slovenije. Izzivi za podporno okolje pri razširjanju uporabe standardov v malih in srednje velikih podjetjih se nanašajo na več področij. Prvo področje je povečevanje zavedanja pomena standardizacije za mala in srednje velika podjetja, saj prav ta podjetja niso zainteresirana za standardizacijo, ne poznajo standardov in niso seznanjena z možnimi pozitivnimi učinki uvedbe standardov. Drugo področje je izobraževanje o možnostih vplivanja oz. sodelovanja v procesu standardizacije, saj mala in srednje velika podjetja sama nimajo dovolj resursov za sodelovanje v različnih delovnih telesih, podjetja pa tudi niso seznanjena s tem, kateri standardi so v postopkih sprejemanja. Tretje področje je seznanjanje podjetij z aktualnimi standardi in njihovimi spremembami, saj posebno mala podjetja velikokrat ne vedo, kje lahko pridobijo informacije o najnovejših standardih in njihovih spremembah, nimajo dovolj znanj za njihovo uvedbo in izvajanje. Četrto področje predstavljajo izobraževalni programi, ki morajo biti prilagojeni posebej malim in srednje velikim podjetjem, posebne težave pa na tem področju nastajajo, ko standardi niso prevedeni v nacionalni jezik. 127

130 Koristi od uvedbe standardov bodo podjetja imela le, če jih bodo razumela in sprejela, ne le uvedla. Standardi imajo redko pozitivne učinke, če predstavljajo le»potrjen papir«, podjetje pa jih ne razume, ne sprejme in ne upošteva. Zato pa imajo podporne organizacije odgovorno vlogo in nalogo seznanjanja najobsežnejše in hkrati najranljivejše skupine podjetij. 128

131 6 Slovenska podjetja v letu 2005 Matej Rus Miroslav Rebernik UVOD IN METODOLOŠKA POJASNILA Na trgu se srečujejo in izvajajo transakcije številnih zelo raznolikih oblik poslovnih subjektov. Kljub različnosti imajo v jedru enak temelj poslovanja gre za kombiniranje proizvodnih dejavnikov za proizvodnjo dobrin in storitev zaradi dobička, pa tudi zaradi drugih ciljev. Kot podjetje se pojmuje enovit poslovni subjekt z definirano pravnoorganizacijsko obliko. Med poslovnesubjekte štejemo pravne in fizične osebe, ki na osnovi vpisa v ustrezne primarne registre, evidence, razvide ali na podlagi zakona opravljajo registrirane ali s predpisom ali z aktom o ustanovitvi določene dejavnosti 1, v zakonsko določeni pravnoorganizacijski obliki, in so vpisane 2 v Poslovni register Republike Slovenije (PRS) 3. Med poslovne subjekte ne sodijo podružnice in drugi deli poslovnih subjektov ter podružnice tujih poslovnih subjektov. Kadar torej poskušamo analizirati ekonomske aktivnosti poslovnih subjektov, se znajdemo pred vprašanjem, katere subjekte zajeti v analizo in kako za njih pridobiti potrebne podatke. Nekdanja SDK in kasneje AJPES je vzpostavila relativno dober sistem zajemanja in analiziranja podatkov za gospodarske družbe, zato še danes zelo pogosto srečamo analize, ki temeljijo zgolj na podatkih gospodarskih družb, svoja spoznanja pa posplošujejo na celotno gospodarstvo. S Slovenskim podjetniškim observatorijem smo že pred leti pričeli odpravljati nedoslednosti in smo v analizo zajeli tudi samostojne podjetnike, za katere je podatke do štirih let nazaj zbirala le DURS. V Slovenskem podjetniškem observatoriju 2006 v celoti izhajamo iz podatkov, ki jih zbira in harmonizira agencija AJPES. Urejene podatke za leto 2005 smo pridobili od podjetja Bisnode d.o.o., ki je podatke kupilo od agencije AJPES in jih je tudi ustrezno pripravilo za potrebe raziskave v obliki tabel. Isto bazo podatkov smo uporabljali za pregled slovenskega podjetništva že leta 2002, 2003 in 2004, zato je podatke za leta 2002, 2003, 2004 in 2005 možno med seboj primerjati. Neposredne kvantitativne primerjave pa niso možne za leto 2001 in leta prej, ko smo podatke o gospodarskih družbah dobili od Agencije za plačilni promet (APP), podatke o samostojnih podjetnikih pa od Davčne uprave Republike Slovenije (DURS). 1 Dejavnost je osnovna funkcija poslovnega subjekta, s katero le-ta ustvarja dobiček ali dosega temeljni namen svoje ustanovitve. 2 Poslovni subjekt postane enota Poslovnega registra Republike Slovenije (PRS) tako, da mu določimo šifro in ime podrazreda dejavnosti za njihovo registrirano glavno dejavnost, določeno z zakonom ali z aktom o ustanovitvi poslovnega subjekta, ne glede na njegovo pravnoorganizacijsko obliko, status, lastništvo ali način proizvodnje in izvajanja storitev. 3 PRS predstavlja glavni vir podatkov o poslovnih subjektih v Sloveniji. Njegovo delovanje ureja Zakon o Poslovnem registru Slovenije (Ur.l. RS št.13/95). Do leta 2002 je bil upravjalec PRS Statistični urad Republike Slovenije, julija 2002 pa je na podlagi Zakona o plačilnem prometu vodenje PRS prevzela Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve AJPES. AJPES torej v skladu z določili zakona o PRS vodi in vzdržuje podatke o enotah poslovnega registra glede na določbe predpisov, ki urejajo registracijo posameznih pravnoorganizacijskih oblik. 129

132 Tudi v naslednjih letih bomo kot glavni vir podatkov koristili podatkovno bazo AJPES, kar bo omogočalo oblikovanje ustrezne časovne vrste in izvajanje medletnih primerjav podatkov. Glavni del analize Slovenskega podjetniškega observatorija bo zajemal le določen del slovenskih podjetij, in sicer določen del gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov ter tiste davčne zavezance 4, ki se ukvarjajo s podjetniškimi aktivnostmi. Pri podatku o številu samostojnih podjetnikov so v podatkovnih bazah AJPES zajeti le samostojni podjetniki, ki so dolžni predložiti letno poročilo (to je bilanco stanja in izkaza poslovnega izida) 5. Ostale organizacije v analizo niso vključene. Iz skupine gospodarskih družb so izvzeti podatki o poslovanju bank in zavarovalnic ter nekaterih drugih družb 6, zaradi katerih bi bil, glede na značilnosti njihovega poslovanja, zbirni prikaz poslovnega izida in premoženjsko finančnega položaja družb nerealen. V analizi tudi ni podatkov o družbah, ki so v stečajnem ali likvidacijskem postopku. Podatki o podjetjih so razdeljeni v različne velikostne razrede, in sicer: z 0 (nič) zaposlenimi, z 1 do 9 zaposlenimi, 10 do 49 zaposlenimi, 50 do 249 zaposlenimi in z 250 in več zaposlenimi delavci. Podatki o številu zaposlenih vključujejo tudi samozaposlenega samostojnega podjetnika. Podjetja z 0 do 9 zaposlenimi imenujemo mikro podjetja. Podjetja z 10 do 49 zaposlenimi imenujemo mala podjetja. Podjetja s 50 do 249 zaposlenimi imenujemo srednje velika podjetja. Podjetja z 250 in več zaposlenimi so velika podjetja. Kadar prikazujemo podatke za mikro, mala in srednja podjetja skupaj, jih združujemo in označujemo s kratico MSP. Čeravno se pri razvrščanju podjetij v različne velikostne razrede pogosto uporablja tudi velikost ustvarjenih prihodkov in velikost premoženja, smo v našem primeru kot izključni kriterij upoštevali velikosti podjetja upoštevali število zaposlenih. Ta kriterij je namreč uporabljen tudi v referenčni evropski raziskavi The Observatory of European SMEs, ki je bila vzpostavljena leta 1993 v okviru Directorate-General XXIII (Enterprise Policy, Distributive Trades, Turism and Cooperatives), ker so članice EU prepoznale potrebo po usklajenem in enotnem pristopu k raziskovanju malih in srednje velikih podjetij. Poročila so izhajala vse do leta 2004, ko je izšla zadnja številka (sedma) omenjene evropske raziskave, ki je vsebovala podatke za leto Raziskava je nastajala pod okriljem mreže European Network for Social and Economic Research (ENSR), ki jo tvorijo neodvisni raziskovalni inštituti s področja podjetništva v članicah EU. Ker trenutno ne razpolagamo s podatkom, kdaj bodo tudi podatki za leto 2004 in 2005, smo v analizi, kjer slovensko podjetništvo primerjamo z evropskim, za evropska podjetja uporabili zadnje razpoložljive podatke (za leto 2003). 4 Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki kjer koli neodvisno (samostojno) opravlja proizvodno, predelovalno, trgovsko ali storitveno dejavnost, vključno s premogovniško, kmetijsko in poklicno dejavnostjo, kot tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Gre za samostojne podjetnike, druge fizične in pravne osebe, ki opravljajo dejavnost in so vpisane v drugi register oziroma drugo predpisano evidenco na območju Republike Slovenije, za tuje fizične in pravne osebe, ki nimajo sedeža ali druge registrirane oblike v Republiki Sloveniji, če opravljajo dejavnost na njenem območju, za druge zavezance za dohodnino in posamezne podvrste dohodnine in za zavezance za druge davke po davčnih in drugih zakonih. 5 Letnega poročila niso dolžni predložiti samostojni podjetniki, ki ugotavljajo dobiček na podlagi normiranih stroškov in tisti, ki vodijo evidenco prejetih in izdanih knjigovodskih listin. 6 Iz obdelave podatkov iz letnih poročil družb, predloženih na poenotenih obrazcih, so izvzeti podatki o poslovanju določenih skladov in podatki pooblaščenih investicijskih družb, ki poslujejo po kontnem načrtu za banke, zato zanje predpisana vsebina podatkov iz letnih poročil na poenotenih obrazcih ni primerna. 130

133 Delitev Slovenije na regije smo povzeli po Statističnem uradu Republike Slovenije (SURS), ki funkcionalnoplanske regije, sestavljene iz občin, istoveti s statističnimi regijami. Statističnih regij je 12. Zanje razpolagamo z večino statističnih podatkov (SURS že od leta 1996 objavlja podatke v Statističnem letopisu). Skupno število analiziranih podjetij za poslovno leto 2005, ki jih navaja ta študija, znaša V letu 2004 je bilo število le-teh , v letu , v letu 2002 pa

134 TEMELJNE ZNAČILNOSTI SLOVENSKEGA PODJETNI- ŠTVA LETA 2005 Povzetek s ključnimi podatki za leto 2005 Razvoj podjetništva odločilno vpliva na ekonomski in družbeni razvoj. Razumevanje dogajanja v slovenskih podjetjih je pomembno ne samo zaradi vodenja ustrezne ekonomske politike, ampak tudi zaradi iskanja prednosti in slabosti, ki označujejo slovenska podjetja v primerjavi s podjetji v evropskem prostoru. Če bo Slovenija želela konkurirati najrazvitejšim evropskim državam, bo morala pospešiti svojo ekonomsko rast. Brez uspešnih, kakovostno rastočih podjetij ter dinamičnega procesa rojevanja novih podjetij, tega cilja ne bo mogla doseči. V Tabeli 1 so predstavljeni ključni podatki o stanju slovenskega podjetništva v letu Tabela 1: Ključni podatki po velikosti podjetja, 2005 Velikostni razredi 0 1 do 9 10 do do in več SKUPAJ Število podjetij Delež števila podjetij v populaciji vseh podjetij 12,6 % 80,7 % 5,2 % 1,2 % 0,3 % 100,0 % Število zaposlenih Delež zaposlenih velikostnega razreda v vseh zaposlenih (v %) Povprečno število zaposlenih na podjetje Povprečni prihodki iz poslovanja na podjetje (v 1000 evrih) (1 evro = 239,6371*) Povprečna dodana vrednost na zaposlenega (v evrih) Povprečni bruto poslovni izid na zaposlenega (v evrih) Povprečna bruto donosnost kapitala Povprečni delež kapitala v financiranju Povprečna dobičkovnost [(DV-stroški dela)/dv *100%] 0,0 % 27,6 % 17,5 % 21,0 % 33,9 % 100,0 % 0,0 2,0 19,3 103,9 708,8 5, ,2 % 11,8 % 9,8 % 6,7 % 6,3 % 7,6% 34,9 % 43,8 % 40,3 % 45,9 % 48,6 % 44,8 % 74,5 % 45,1 % 37,3 % 37,3 % 41,3 % 40,5 % Povprečni delež stroškov 25,5 % 54,9 % 62,7 % 62,7% 58,7 % 59,5 % dela v dodani vrednosti *Povprečni devizni tečaj BS za leto Spletna stran: devizni_tecaji Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. 132

135 Število podjetij in njihova povprečna velikost Iz Tabele 1 lahko vidimo, da je bilo leta 2005 v Sloveniji podjetij, od tega podjetij z nič zaposlenimi, podjetij z 1 do 9 zaposlenimi, podjetij z 10 do 49 zaposlenimi, podjetij s 50 do 249 zaposlenimi in 281 podjetij z 250 in več zaposlenimi 7. Vseh mikro podjetij (0 do 9 zaposlenih) je bilo tako leta 2005 v Sloveniji , kar predstavlja 93,32% vseh podjetij. Če k mikro podjetjem prištejemo še mala in srednjevelika podjetja (0 do 249 zaposlenih), je bilo v letu 2005 v Sloveniji mikro, malih in srednjevelikih podjetij (MSP) skupaj, kar predstavlja kar 99,72% vseh podjetij. V zadnjih štirih letih (2002, 2003, 2004 in 2005) opažamo ustaljeno rast števila podjetij (Slika 1), kar kaže na določeno pozitivno dinamiko razvoja podjetništva v Sloveniji Število podjetij do 9 10 do do in več SKUPAJ Velikostni razredi Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPESa, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 1: Pregled razvoja števila podjetij v letih 2002,2003, 2004 in 2005 V povprečju jih je največ v dejavnosti 8 G: trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe (23%). Sledi dejavnost K: poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve (20%), dejavnost D: predelovalne dejavnosti (17%), nato dejavnost F: gradbeništvo (14%) ter dejavnost I: promet, skladiščenje in zveze (9%). V vseh ostalih dejavnostih je po številu razporejenih 17% vseh podjetij. Največ podjetij, skoraj tretjina (33,0 %), je v osrednjeslovenski regiji (33.571), najmanj pa v zasavski (1.469). V zasavski regiji, v kateri je absolutno najmanjše število podjetij, je najmanjše tudi njihovo število na 1000 prebivalcev (32,3), kar kaže na manjšo podjetniško aktivnost v tej regiji (Slika 2). Po številu podjetij na 1000 prebivalcev je na prvem mestu in daleč nad slovenskim povprečjem (50,8) obalno-kraška regija s 68,5 podjetji na 1000 prebivalcev. Takoj za njo je na drugem mestu osrednjeslovenska regija s 67,4 podjetji na 1000 prebivalcev. 7 V podatku za število zaposlenih so upoštevani tudi samozaposleni samostojni podjetniki. 8 V analizi uporabljamo standardno klasifikacijo dejavnosti, ki zajema: A Kmetijstvo, lov in gozdarstvo; B Ribištvo; C Rudarstvo; D Predelovalne dejavnosti; E - Oskrba z elektriko, plinom in vodo; F Gradbeništvo; G - Trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe; H Gostinstvo; I - Promet, skladiščenje in zveze; J - Finančno posredništvo; K - Poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve; L - Javna uprava, obramba, socialno zavarovanje; M Izobraževanje; N - Zdravstvo in socialno varstvo; O - Druge javne, skupne in osebne storitvene dejavnosti. 133

136 Dejstvo, da so podjetja v Sloveniji zelo neenakomerno razporejena, je skrb zbujajoče: slabo razviti pomurska in zasavska regija imata pol manj podjetij na 1000 prebivalcev kot razviti osrednjeslovenska in obalno-kraška regija. Nobenega dvoma ni, da sta razvitost pokrajine in število podjetij soodvisna ker je pokrajina manj razvita, ima manj podjetij, ker ima manj podjetij, je manj razvita. Število podjetij pa ni pomembno le zaradi zaposlovanja, pomembno je zaradi izgradnje različnih podpornih sistemov, ekonomije obsega podpornih storitev, razvitosti bančne mreže, zainteresiranosti tveganega kapitala, kritične mase socialnega kapitala, sinergije kompetenc in tako dalje. Pregled deležev števila podjetij po regijah in velikostnih razredih za leto 2005 je v nadaljevanju podan v Tabeli 2. V Tabeli P1 v prilogi je podano število podjetij po regijah in dejavnostih. Pregled števila zaposlenih po regijah in dejavnostih za leto 2005 je naveden v v prilogi, v Tabeli P2. 80,0 Število podjetij na 1000 prebivalcev 70,0 60,0 50,0 40,0 30,0 20,0 10,0 47,8 47,8 40,0 39,8 45,6 68,5 67,4 42,9 32,9 43,2 45,9 32,3 0,0 Gorenjska regija Goriška regija Jugovzhodna Slovenija Koroška regija Notranjsko-kraška regija Obalno-kraška regija Osrednjeslovenska regija Podravska regija Pomurska regija Savinjska regija Spodnjeposavska regija Zasavska regija Statistična regija Število podjetij na 1000 prebivalcev Povprečje Slovenija Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 2: Število podjetij na 1000 prebivalcev po statističnih regijah,

137 Tabela 2: Deleži posameznih velikostnih razredov podjetij po regijah, 2005 Statistična regija Mikro in mala podjetja Mikro in mala podjetja skupaj Srednje velika podjetja Velika podjetja 0 1 do 9 10 do 49 0 do do in več Gorenjska 11,12% 83,06% 4,51% 98,68% 0,98% 0,34% Goriška 7,97% 86,94% 3,74% 98,65% 1,12% 0,23% Jugovzhodna 8,51% 84,02% 5,88% 98,41% 1,24% 0,36% Koroška 7,03% 85,50% 5,37% 97,89% 1,80% 0,31% Notranjsko-Kraška 7,29% 87,44% 3,82% 98,54% 1,20% 0,26% Obalno-Kraška 12,80% 81,97% 4,10% 98,88% 0,93% 0,19% Osrednjeslovenska 18,44% 74,61% 5,59% 98,63% 1,09% 0,27% Podravska 9,31% 83,75% 5,43% 98,48% 1,25% 0,27% Pomurska 7,94% 84,09% 6,33% 98,36% 1,41% 0,22% Savinjska 10,53% 82,13% 5,72% 98,38% 1,30% 0,31% Spodnjeposavska 9,34% 84,22% 5,32% 98,88% 0,93% 0,19% Zasavska 9,87% 82,16% 5,79% 97,82% 1,84% 0,34% SKUPAJ 12,58% 80,74% 5,24% 98,56% 1,17% 0,28% Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Na Sliki 3 je za leto 2005 prikazano število podjetij v povezavi s kazalnikom povprečnega števila zaposlenih v podjetju, ki je eden izmed pokazateljev povprečne velikosti podjetij. Največjo povprečno velikost podjetja izkazuje savinjska regija (7,0), ki ji sledita zasavska in jugovzhodna regija s 6,8 zaposlenega na podjetje. Najmanjšo povprečno velikost podjetja, in sicer s 4,1 zaposlenimi na podjetje, ima obalno-kraška regija. Povprečna velikost podjetja osrednjeslovenske regije znaša 5,6 ljudi, kar je zelo blizu slovenskemu povprečju (5,8 zaposlenih na podjetje). 135

138 Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 3: Število podjetij in njihova povprečna velikost, Število zaposlenih do 9 10 do do in več SKUPAJ Velikostni razredi Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 4: Pregled razvoja števila zaposlenih v letih 2002, 2003, 2004 in

139 708,8 Povprečno število zaposlenih na podjetje 103,9 19,3 0,0 2,0 0 1 do 9 10 do do in več Velikostni razredi podjetij Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 5: Povprečna velikost podjetja po velikostnih razredih v Sloveniji, 2005 Število zaposlenih Vsa slovenska podjetja so v letu 2005 zaposlovala ljudi, kar predstavlja 1,6 odstotni porast glede na leto V to število je vključeno tudi število samozaposlenih samostojnih podjetnikov. Mikro podjetja z 0 do 9 zaposlenimi so zaposlovala ljudi (ali 27,6% vseh zaposlenih), mala podjetja ljudi (ali 17,5% vseh zaposlenih), srednjevelika podjetja ljudi (ali 21,0% vseh zaposlenih) in velika podjetja ljudi (ali 33,9% vseh zaposlenih). MSP so tako zaposlovala ljudi (ali 66,1% vseh zaposlenih). Podatki o številu zaposlenih po regijah in dejavnostih v letu 2004 so v Tabeli P2 v prilogi. Če gledamo Slovenijo kot celoto, prevladujejo po kriteriju števila zaposlenih v letu 2005 mala in srednje velika podjetja, saj v primerjavi z mikro podjetji ter velikimi podjetji zaposlujejo največ oseb, in sicer 38,5% (mikro podjetja zaposlujejo 27,6%, velika podjetja pa 33,9%). MSP so pomembno gonilo gospodarskega razvoja in zaposlovanja. To dokazujejo tudi podatki predstavljeni na Sliki 4. Medtem ko se je število zaposlenih v velikih podjetjih v zadnjih treh letih skrčilo, se je število zaposlenih v MSP povečevalo. Izračunali smo povprečno število zaposlenih na podjetje, ki znaša za Slovenijo kot celoto 5,8 ljudi. Po posameznih velikostnih razredih pa je to število naslednje: mikro podjetja (1 do 9 zaposlenih) 2,0, mala podjetja 19,3, srednje velika podjetja 103,9 in velika podjetja 708,8. Povprečna velikost podjetja v letu 2005, izražena s povprečnim številom zaposlenih na podjetje po velikostnih razredih, je podana na Sliki 5 (povprečno velikost podjetij po regijah prikazuje že omenjena Slika 2). Po številu zaposlenih na podjetje so največja podjetja v naslednjih dejavnostih: javna uprava, obramba in socialno zavarovanje (SKD L) 75,1 ljudi na podjetje, oskrba z elektriko, plinom in vodo (SKD E) 31,3 ljudi na podjetje, rudarstvo (SKD C) 29,3 ljudi na podjetje in predelovalne dejavnosti (SKD D) 13,3 ljudi na podjetje. Najmanjša po številu zaposlenih na podjetje 137

140 so podjetja v naslednjih dejavnostih: ribištvo (SKD B) 1,8 ljudi, izobraževanje (SKD M) 2,1, finančno posredništvo (SKD J) 2,8 in druge javne, skupne in osebne storitvene dejavnosti (SKD O) 2,8. Nad povprečjem Slovenije (5,8) je tudi dejavnost kmetijstvo, lov in gozdarstvo (SKD A), in sicer zaposluje povprečno podjetje v tej dejavnosti 6,6 ljudi. Vse ostale dejavnosti pa imajo povprečno velikost podjetja, ki je enaka ali manjša od slovenskega povprečja. Povprečna velikost podjetja po dejavnostih je prikazana na Sliki 6. 75,1 Povprečno število zaposlenih na podjetje 29,3 31,3 13,3 6,6 1,8 4,6 4,4 4,1 5,8 2,8 2,9 2,1 4,4 2,8 A B C D E F G H I J K L M N O Dejavnost Število zaposlenih na podjetje Povprečna vrednost za vse dejavnosti Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 6: Povprečna velikost podjetja po dejavnostih v Sloveniji,

141 Če pogledamo še povprečno velikost podjetja po glavnih sektorjih gospodarstva, je ta naslednja. V industriji (SKD C, D in E) povprečno podjetje zaposluje 13,8 ljudi. V kmetijstvu (SKD A in B) je v povprečnem podjetju zaposlenih 6,1 ljudi, 4,6 ljudi v gradbeništvu (SKD F) in 3,9 ljudi v storitvah (SKD G do O). Povprečna velikost podjetja po gospodarskih sektorjih je prikazana na Sliki 7. 13,8 Povprečno število zaposlenih na podjetje 6,1 4,6 3,9 Kmetijstvo Industrija Gradbeništvo Storitve Gospodarski sektor Število zaposlenih na podjetje Povprečna vrednost vseh sektorjev Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 7: Povprečna velikost podjetja po glavnih sektorjih gospodarstva v Sloveniji,

142 41,8 Povprečno število zaposlenih na podjetje 17,1 18,3 22,1 0,7 0 1 do 9 10 do do in več Velikostni razredi podjetij Delež ustvarjene dodane vrednosti po posameznih velikostnih razredih podjetij Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 8: Dodana vrednost po velikostnih razredih, 2005 Dodana vrednost Bistvo podjetniške dejavnosti ni zgolj ustvarjanje dobička, temveč tudi dodane (t.j. nove) vrednosti. V letu 2005 je bilo v slovenskem gospodarstvu ustvarjene za milijonov evrov dodane vrednosti 9 (v letu 2004 je skupna dodana vrednost znašala milijonov evrov). Porazdelitev dodane vrednosti po velikostnih razredih podjetij je bila naslednja: podjetja z 0 zaposlenimi so ustvarila za 108 milijonov SIT dodane vrednosti (kar znaša 0,7% celotne ustvarjene dodane vrednosti slovenskih podjetij), podjetja z 1 do 9 zaposlenimi milijonov evrov (17,1% celotne ustvarjene dodane vrednosti), podjetja z 10 do 49 zaposlenimi milijonov evrov (18,3% celotne ustvarjene dodane vrednosti), podjetja s 50 do 249 zaposlenimi milijonov evrov (22,1% celotne ustvarjene dodane vrednosti) ter podjetja z 250 in več zaposlenimi milijonov evrov dodane vrednosti (41,8% celotne ustvarjene dodane vrednosti slovenskega gospodarstva) (Slika 8). Povečevanje dodane vrednosti je ključna naloga podjetij, če želijo povečati svojo konkurenčno sposobnost in se dolgoročno uspešno kosati s konkurenco. Slika 9 kaže, da so slovenska podjetja na pravi poti, saj se dodana vrednost na zaposlenega povečuje v vseh velikostnih razredih podjetij. Tabela 3 prikazuje, da največji delež (27,4%) dodane vrednosti v prihodkih ustvarijo velika podjetja, med MSP pa navzdol odstopajo predvsem podjetja z 0 zaposlenimi (8,8%). V povprečnem MSP podjetju predstavlja dodana vrednost v strukturi prihodkov 22,9%. V povprečnem slovenskem podjetju, ne glede na velikost, znaša ta delež 24,6%. 9 Dodana vrednost za družbe: Kosmati donos iz poslovanja (čisti prihodki iz prodaje +/- vrednost zalog proizvodov in nedokončane proizvodnje + vrednost usredstvenih lastnih proizvodov, storitev, blaga in materiala + drugi prihodki iz poslovanja) - stroški blaga, materiala in storitev drugi odhodki poslovanja; Dodana vrednost za davčne zavezance: donosi od poslovanja + drugi prihodki - stroški porabljenega materiala in prodanega blaga (nakup materiala in blaga + zmanjšanje zalog materiala in blaga - povečanje zalog materiala in blaga) - stroški storitev - drugi stroški in odhodki. 140

143 Povprečna dodana vrednost na zaposlenega (v evrih) do 9 10 do do in več SKUPAJ Velikostni razredi Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 9: Pregled razvoja dodane vrednosti na zaposlenega v letih 2002, 2003, 2004 in 2005 Pomembne razlike v deležu dodane vrednosti v prihodkih podjetij se pojavljajo po dejavnostih, kar prikazuje Slika 10. Tabela 3: Deleži dodane vrednosti v prihodkih podjetij po velikostnih razredih, 2002, 2003, 2004 in 2005 Velikostni razredi podjetij (število zaposlenih in samozaposlenih) 0 1 do 9 10 do do in več MSP ,5 % 23,9 % 22,6 % 25,1 % 27,9 % 23,8 % Delež dodane ,3 % 22,6 % 23,1 % 24,3 % 28,2 % 22,5 % vrednosti v prihodkih podjetij ,3 % 23,6 % 23,6 % 23,7 % 27,0 % 23,4 % ,8 % 22,6 % 23,3 % 24,0 % 27,4 % 22,9 % Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. 141

144 70 % v % prihodkov 60 % 50 % 40 % 30 % 20 % 10 % 0 % Dejavnost Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 10: Deleži dodane vrednosti v prihodkih podjetij po dejavnostih, 2005 Relativno največjo dodano vrednost v prihodkih ustvarijo v dejavnostih L javna uprava, obramba, socialno zavarovanje (60%), C rudarstvo (dodana vrednost znaša 54% prihodkov), J finančno posredništvo (47%), O druge javne, skupne in osebne storitvene dejavnosti (42%) in N zdravstvo in socialno varstvo (41%). Relativno najmanjšo dodano vrednost v prihodkih so v letu 2004 zabeležili v dejavnostih G trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke uporabe (13%). Povprečna dodana vrednost na zaposlenega v slovenskih podjetjih (pokazatelj produktivnosti dela) je v letu 2005 znašala evrov na zaposlenega (Slika 11). V podjetjih z 1 do 9 zaposlenih je znašala dodana vrednost na zaposlenega evrov, v podjetjih z 10 do 49 zaposlenimi evrov, v podjetjih s 50 do 249 zaposlenimi evrov in v velikih podjetjih z več kot 249 zaposlenimi evrov na zaposlenega. Povprečna dodana vrednost na zaposlenega v MSP v letu 2005 znaša evrov. Iz Slike 11 lahko razberemo, da velika podjetja ne dosegajo najvišje dodane vrednosti na zaposlenega prav v vseh dejavnostih. Najboljša po tem kazalcu so v panogah: D - predelovalne dejavnosti; E - oskrba z elektriko, plinom in vodo; F gradbeništvo; I - promet, skladiščenje in zveze; O - druge javne, skupne in osebne storitvene dejavnosti. Ugotovimo lahko tudi, da podjetja z 1 do 9 in 10 do 49 zaposlenimi sicer ustvarjajo nižjo skupno povprečno dodano vrednost na zaposlenega, ki pa bistveno manj niha po dejavnostih, kot je to primer pri srednjevelikih in velikih podjetjih, kjer je to gibanje zelo izrazito. Zaradi majhnega skupnega števila podjetij v določenem velikostnem razredu, lahko namreč posamezno podjetje oziroma skupina podjetij močno poslabša povprečne rezultate celotne skupine podjetij v tem velikostnem razredu. 142

145 Dodana vrednost na zaposlenega (v evrih) Dejavnost Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 11: Dodana vrednost na zaposlenega po dejavnostih in velikostnih razredih podjetij, 2005 Slika 12 kaže, da so bila relativno najproduktivnejša velika podjetja (ustvarila so v povprečju za 23% večjo dodano vrednost na zaposlenega, kot je znašalo slovensko povprečje). Najnižja je v podjetjih z 1 do 9 zaposlenimi, kjer predstavlja dodana vrednost na zaposlenega le 62% ustvarjene dodane vrednosti na zaposlenega v povprečnem slovenskem podjetju. Mala in srednje velika podjetja se s 105% nahajajo nad slovenskim povprečjem po dodani vrednosti na zaposlenega. Povprečni zaposleni v MSP podjetju je dosegel 88% slovenske povprečne dodane vrednosti na zaposlenega. 143

146 70 % 123% 60 % v % povprečja slovenskih podjetij 50 % 40 % 30 % 20 % 62% 105% 105% 100% 88% 10 % 0 % 1 do 9 10 do do in več SKUPAJ MSP Velikostni razredi podjetij Relativna dodana vrednost na zaposlenega Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 12: Relativna dodana vrednost na zaposlenega po velikostnih razredih podjetij, 2005 Med slovenskimi regijami so bila po kriteriju povprečne dodane vrednosti na zaposlenega najuspešnejša podjetja iz osrednjeslovenske regije, ki so v povprečju ustvarila evrov na zaposlenega, kar je skoraj za četrtino več, kot znaša slovensko povprečje ( evrov na zaposlenega). Malo nad slovenskim povprečjem so dodano vrednost na zaposlenega ustvarile še podjetja iz jugovzhodne regije (v povprečju evrov na zaposlenega), koroške regije ( evrov na zaposlenega) in Obalno kraške regije ( evrov na zaposlenega). Vse ostale regije so bile v letu 2005 podpovprečno produktivne. Najslabšo produktivnost izkazuje pomurska regija ( evrov), kar predstavlja le 62,7% slovenskega povprečja. Je pa uspela v enem letu dodano vrednost na zaposlenega dvigniti za 22%. Dodane vrednosti na zaposlenega po regijah so prikazane na Sliki 13. Sliko produktivnosti slovenskega gospodarstva dopolnjuje podatek o povprečni dodani vrednosti na zaposlenega po dejavnostih. Relativna dodana vrednost na zaposlenega v dejavnostih je podana kot odstotek povprečne dodane vrednosti v posamezni dejavnosti glede na slovensko povprečje vseh dejavnosti (vsa podjetja). Nadpovprečno dodano vrednost na zaposlenega so ustvarile naslednje dejavnosti: E oskrba z elektriko, plinom in vodo (dosegla je 205% slovenskega povprečja), J finančno posredništvo (193% slovenskega povprečja), L javna uprava, obramba, socialno zavarovanje (157% slovenskega povprečja), I promet, skladiščenje in zveze (133% slovenskega povprečja), C rudarstvo (133% slovenskega povprečja), G trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke uporabe (104% slovenskega povprečja) in D predelovalne dejavnosti (101% slovenskega povprečja). V naslednjih dejavnostih je produktivnost povprečna oziroma podpovprečna: N zdravstvo in socialno varstvo (100% slovenskega povprečja), K poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve (97% slovenskega povprečja), O druge javne, skupne in osebne 144

147 storitvene dejavnosti (91% slovenskega povprečja), A - kmetijstvo, lov in gozdarstvo (72% slovenskega povprečja), F gradbeništvo (68% slovenskega povprečja), M izobraževanje (63% slovenskega povprečja), H gostinstvo (57% slovenskega povprečja) in B ribištvo (40% slovenskega povprečja) (Slika 14) v % povprečja slovenskih podjetij Gorenjska regija Goriška regija Jugovzhodna Slovenija Koroška regija Notranjsko-kraška regija Obalno-kraška regija Osrednjeslovenska regija Podravska regija Pomurska regija Savinjska regija Spodnjeposavska regija Zasavska regija Statistične regije Dodana vrednost na zaposlenega v evrih Slovensko povprečje Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 13: Dodana vrednost na zaposlenega po regijah,

148 v % povprečja slovenskega gospodarstva Statistične regije Relativna dodana vrednost Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 14: Relativna dodana vrednost na zaposlenega po dejavnostih, 2005 Stroški dela Stroški dela na zaposlenega so v letu 2005 v povprečju znašali evrov na zaposlenega. Ta znesek so presegale naslednje dejavnosti: C rudarstvo , J finančno posredništvo evrov, E oskrba z elektriko, plinom in vodo evrov, N zdravstvo in socialno varstvo evrov, K poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve evrov, I promet, skladiščenje in zveze evrov in D predelovalne dejavnosti s evrov. V povprečju so nižje stroške dela od slovenskega povprečja zabeležile dejavnosti G trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke uporabe s evrov, O druge javne, skupne in osebne storitve evrov, A kmetijstvo, lov in gozdarstvo s evrov, F gradbeništvo z evrov, M izobraževanje z evrov, H gostinstvo z evrov, L javna uprava, obramba in socialno zavarovanje z evrov in B ribištvo z evrov (Slika 15). Delež stroškov dela v dodani vrednosti je v slovenskem podjetju v povprečju v letu 2005 znašal 59%. Nadpovprečni stroški dela v dodani vrednosti so bili v naslednjih dejavnostih:, B ribištvo (79%), C rudarstvo (74%), A kmetijstvo, lov in gozdarstvo (75%), N zdravstvo in socialno varstvo (74%), M - izobraževanje (72%), F gradbeništvo (69%), H - gostinstvo (68%), K poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve (66%), D predelovalne dejavnosti (61%) in O druge javne, skupne in osebne storitve (61%). Nižje deleže stroškov dela v dodani vrednosti, kot je znašalo slovensko povprečje, so imele dejavnosti: G trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe (56%), I promet, 146

149 skladiščenje in zveze (48%), J finančno posredništvo (47%), E oskrba z elektriko, plinom in vodo (44%) in L javna uprava, obramba, socialno zavarovanje (23%) (slika 16) Stroški dela v evrih A B C D E F G H I J K L M N O Dejavnost Stroški delna zaposlenega Stroški delna zaposlenega Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 15: Stroški dela na zaposlenega, 2005 Delež stroškov dela v dodani vrednosti je po velikostnih razredih naslednji. Najnižji je pri podjetjih z 0 zaposlenimi, kjer znaša 25%, sledijo podjetja z 1 do 9 zaposlenimi, kjer znaša 55%. Pri velikih podjetjih je enak slovenskemu povprečju (59%), medtem ko je nadpovprečen pri malih podjetjih (63%) in pri srednjevelikih podjetjih (63%) (Slika 17). 147

150 stroški dela / dodana vrednost * 100% Dejavnost Delež stroškov dela v dodani vrednosti Slovensko povprečje Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 16: Delež stroškov dela v dodani vrednosti po dejavnostih, % 63 % 63 % 60 % 59 % 55 % 59 % stroški dela / dodana vrednost * 100% 50 % 40 % 30 % 20 % 25 % 10 % 0 % 0 1 do 9 10 do do in več Velikostni razred podjetija V velikostnem razredu Slovensko povprečje Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 17: Delež stroškov dela v dodani vrednosti po velikostnih razredih podjetij,

151 Povprečni delež stroškov dela v dodani vrednosti (v %) 70,0 60,0 50,0 40,0 30,0 20,0 10,0 0,0 2,0 1,0 25,525,5 48,0 53,2 51,7 54,9 67,0 66,6 62,0 63,3 62,062,7 63,6 62,7 0 1 do 9 10 do do in več SKUPAJ Velikostni razredi ,060,660,5 58,7 60,060,759,659,5 Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 18: Razvoj deleža stroškov dela v dodani vrednosti v letih 2002, 2003, 2004 in 2005 Podatki za leta 2002, 2003, 2004 in 2005 na Sliki 18 kažejo, da se delež stroškov dela v dodani vrednosti zmanjšuje (izjema so le mikro in mala podjetja). 149

152 Poslovni izid, prihodki in zadolženost slovenskih podjetij Slovensko gospodarstvo je leto 2005 zaključilo s 2,7 milijardami evrov bruto poslovnega izida (bruto dobička). To pomeni, da je vsak zaposleni v letu 2005 ustvaril v povprečju za evrov bruto dobička. Najvišji bruto dobiček na zaposlenega so ustvarila mala podjetja, in sicer evrov. Najnižji bruto dobiček na zaposlenega je ustvaril zaposleni v srednje velikem podjetju, in sicer evrov (Tabela 4). Tabela 4: Poslovni izid, prihodki in zadolženost slovenskih podjetij, do 9 Velikostni razredi 10 do do in več SKUPAJ Povprečni prihodki iz poslovanja na podjetje (v 1000 evrih) (1 evro = 239,6371*) Povprečni bruto poslovni izid na zaposlenega (v evrih) Povprečna bruto donosnost kapitala 1,2 % 11,8 % 9,8 % 6,7 % 6,3 % 7,6% Povprečni delež kapitala v financiranju 34,9 % 43,8 % 40,3 % 45,9 % 48,6 % 44,8 % Povprečna dobičkovnost [(DV-stroški dela)/dv *100%] 74,5 % 45,1 % 37,3 % 37,3 % 41,3 % 40,5 % *Povprečni devizni tečaj BS za leto Spletna stran: devizni_tecaji/ Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Povprečni bruto poslovni izid na zaposlenega (v evrih) do 9 10 do do in več SKUPAJ Velikostni razredi Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 19: Pregled razvoja povprečnega bruto poslovnega izida na zaposlenega v letih 2002, 2003, 2004 in

153 Razvoj povprečnega bruto poslovnega izida na zaposlenega v letih 2002, 2003, 2004 in 2005 je z izjemo malih podjetij pozitiven (Slika 19). Najvišjo rast beležijo podjetja z 50 do 249 zaposlenimi. Bruto dobiček povprečnega slovenskega podjetja v letu 2005 predstavlja 7,6% donos na investirani kapital. Donosnost kapitala je bila najvišja pri podjetjih z 1 do 9 zaposlenimi (11,8%), malih podjetjih z 10 do 49 zaposlenimi (9,8%). Mnogo nižja pa je bila pri srednje velikih podjetjih s 50 do 249 zaposlenimi (6,7%) in velikih podjetjih z več kot 250 zaposlenimi (6,3%) (Tabela 4). Slika 20 kaže razvoj donosnosti kapitala v letih 2002, 2003, 2004 in Povprečna zadolženost povprečnega slovenskega podjetja v letu 2005 je 55,2%. Višja od te je zadolženost v malem podjetju (60%), v podjetjih z 0 zaposlenimi (65%) in v podjetjih z 1 do 9 zaposlenimi (56%) (Tabela 4). Povprečno slovensko podjetje je v zadnjih štirih letih zmanjšalo delež financiranja z lastnim kapitalom (glej Sliko 21). Da bi si ustvarili boljšo predstavo o posameznih velikostnih razredih podjetij, smo izračunali še ustvarjene poslovne prihodke na podjetje (glej Tabelo 4). V povprečju je slovensko podjetje leta 2005 ustvarilo 612 tisoč evrov 10 poslovnih prihodkov 11. Povprečno veliko podjetje je ustvarilo tisoč evrov. Povprečno srednje veliko podjetje je ustvarilo tisoč evrov poslovnih prihodkov. Povprečno malo podjetje je ustvarilo tisoč evrov poslovnih prihodkov. Povprečno mikro podjetje z 1 do 9 zaposlenimi je ustvarilo 141 tisoč evrov poslovnih prihodkov in mikro podjetje z 0 zaposlenimi 96 tisoč evrov poslovnih prihodkov. 14 Povprečna bruto dohodnost kapitala (%) ,5 3 2,9 1, ,9 11, ,6 10,3 9,8 0 1 do 9 10 do do in več SKUPAJ Velikostni razredi 5,4 4,9 6, ,5 5,4 6,3 5 7,8 6,9 6,4 Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 20: Pregled razvoja donosnosti kapitala v letih 2002,2003, 2004 in evro = 239,6371 (Povprečni devizni tečaj BS za leto Spletna stran: ww.zds.si/si/podrocja_delovanja/ gospodarstvo/devizni_tecaji) 11 Prihodki iz poslovanja za družbe: (čisti prihodki iz prodaje + vrednost usredstvenih lastnih proizvodov, storitev, blaga in materiala + drugi prihodki iz poslovanja). Prihodki iz poslovanja za davčne zavezance: prihodki od prodaje. 151

154 Povprečni delež kapitala v financiranju v (%) ,1 58, ,7 47,5 48,6 42, ,7 43,543,8 45, ,3 46,444, ,5 40, ,9 35,5 0 1 do 9 10 do do in več SKUPAJ Velikostni razredi Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 21: Pregled razvoja deleža kapitala v financiranju v letih 2002,2003, 2004 in KAZALNIKI SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA V PRIMERJAVI Z EVROPSKIM Že uvodoma smo ugotavljali, da je razvoj podjetništva odločilno vplival na ekonomski in družbeni razvoj. Evropa in z njo tudi Slovenija si je zadala težko dosegljiv cilj, da bi do leta 2010 postala najbolj dinamično gospodarstvo na svetu. Če se bo Slovenija želela pridružiti najrazvitejšim evropskim državam, bo morala pospešiti svojo ekonomsko rast. Brez uspešnih, kakovostno rastočih podjetij ter dinamičnega procesa rojevanja novih podjetij, tega cilja ne bo mogla doseči. V nadaljevanju podajamo primerjavo ključnih kazalnikov slovenskega gospodarstva z evropskim. Ker je zadnje evropsko poročilo o podjetništvu izšlo leta 2004, ko je izšla zadnja (sedma) številka raziskave The Observatory of European SMEs, ne razpolagamo spodatki za leto 2004 in 2005, temveč imamo na voljo le podatke za leto 2003 (podatki se nanašajo na EU ). Ker nam trenutno ni znano, kdaj bodo dostopni podatki tudi za leti 2004 in 2005, smo v primerjalni analizi uporabili zadnje razpoložljive podatke (za leto 2003). Za Slovenijo velja, da po številu občutno prevladujejo mikro podjetja, ki jih je kar 93,33%, malih podjetij je 5,24% in srednje velikih podjetij 1,15%. MSP je skupaj kar 99,72% (Tabela 5). Velikih podjetij je v skupnem številu podjetij le 0,28%. Podatki za leta 2002, 2003, 2004 in 2005 kažejo, da se struktura podjetij v Sloveniji spreminja v korist MSP in tako postaja vse bolj podobna strukturi, ki je značilna za razvitejše države Evropske unije. Delež vseh zaposlenih v MSP leta 2005 znaša v Sloveniji preko 65% (mikro podjetja 27,52%, mala podjetja 17,42% in srednje velika podjetja 20,61%), kar je več kot znaša delež zaposlenih v velikih podjetjih. Velika podjetja so namreč v letu 2005 zaposlovala 34,45% vseh zaposlenih. Če primerjamo strukturo zaposlenih v Sloveniji z EU, lahko zaključimo, da sta strukturi precej podobni (v mikro podjetjih EU je znašal delež zaposlenih v letu ,39%, v malih podjetjih 17,38%, v srednje velikih podjetjih 12,95% in 30,27% v velikih podjetjih). V Tabeli 5 najdemo tudi primerjalne podatke EU za leto EU-19 so vse članice Evropske unije do 1. maja Liechtenstein, Islandija, Švica in Norveška. Ker se podatki, na katerih sloni naša analiza, nanašajo na leto 2003, je pojem EU in pojem»evropsko podjetje«potrebno razumeti v tem kontekstu. 152

155 Kazalnik dodane vrednosti na zaposlenega kaže veliko zaostajanje Slovenije za EU. Povprečna dodana vrednost na zaposlenega v EU namreč znaša evrov (podatek za leto 2003), v Sloveniji pa samo evrov (podatek za leto 2005). Slika 22 nazorno prikazuje razlike med posameznimi velikostnimi razredi podjetij. Še zlasti je skrb zbujajoče, da se z velikostjo podjetja poglablja razlika med slovenskimi podjetji in njihovimi konkurenti v EU. Medtem ko se pri evropskih podjetjih z njihovim večanjem povečuje tudi povprečna dodana vrednost, pri slovenskih podjetjih ni tako. Razmerje v dodani vrednosti na zaposlenega med slovenskimi in evropskimi podjetji, ki je pri mikro podjetjih nekaj nad 1:2, je pri velikih podjetjih že več kot 1:4. Velika razlika se pojavlja tudi pri prihodkih iz poslovanja na podjetje. Razmerje med povprečnim evropskim podjetjem in slovenskim v letu 2005 (podatki za EU so za leto 2003) znaša evrov proti evrov. Pri srednje velikih podjetjih je to razmerje evrov (EU ) proti evrov (Slovenija ). Pri mikro podjetjih je razmerje še večje, in sicer evrov (EU) proti evrov (Slovenija). Največja pa je razlika pri velikih podjetjih. Razmerje znaša evrov (EU) proti (Slovenija). 153

156 Tabela 5: Nekateri kazalniki slovenskega gospodarstva v primerjavi z Evropo (podatki za leto 2003) v letu 2005 Velikostni razredi Število podjetij Delež števila podjetij(v %) Število zaposlenih Delež števila zaposlenih (v %) Število zaposlenih na podjetje Prihodki iz poslovanja na podjetje (v 1000 evrih) SLO Evropa -19 SLO Evropa -19 SLO Evropa -19 SLO Evropa -19 SLO Evropa -19 SLO Evropa -19 Mikro Mala Srednja Skupaj MSP Velika podjetja SKUPAJ PODJETJA ,47 4,95 1,25 99,66 0,34 100, ,50 4,97 1,21 99,67 0,33 100, ,26 5,24 1,20 99,70 0,30 100, ,33 5,24 1,15 99,72 0,28 100, ,10 5,90 0,80 99,80 0,20 100, ,28 6,53 0,93 99,74 0,21 100, ,55 15,95 21,54 62,04 37,96 100, ,72 16,78 21,26 62,76 37,24 100, ,12 16,96 20,92 65,01 34,99 100, ,52 17,42 20,61 65,55 34,45 100, ,30 19,00 13,10 66,40 33,60 100, ,39 17,38 12,95 69,73 30,27 100, ,62 19,84 106,42 3,82 689,62 6, ,58 20,17 105,36 3,76 683,96 5, ,74 19,32 103,87 3,89 704,66 5, ,71 19,25 104,17 3,81 709,98 5, ,00 20,00 95,00 4, ,00 6, ,00 19,00 98,00 5, ,00 7,

157 Dodana vrednost na zaposlenega (v evrih) SLO Evropa ,14 61,56 67,07 58,39 61,75 59,88 Delež ,44 63,00 66,24 60,46 60,67 60,55 SLO stroškov ,21 61,78 63,46 58,75 60,45 59,46 dela v dodani vrednosti (v ,25 68,37 66,70 63,59 63,15 63,40 %) ,00 66,00 58,00 63,00 49,00 56,00 Evropa ,00 57,00 55,00 56,00 47,00 52,00 Vir: Za Slovenijo IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. (podatki za leto 2005), za Evropo-19 European Observatory for SMEs 6th Report (podatki za leto 2000) in 7th Report (podatki za leto 2003). Po metodologiji European Observatory je upoštevan samo neprimarni sektor gospodarstva, ki ne vključuje dejavnosti A kmetijstvo, lov in gozdarstvo, B ribištvo, L javna uprava, obramba in socialno zavarovanje in M izobraževanje. Primerjali smo tudi delež stroškov dela v dodani vrednosti. V Sloveniji je leta 2005 znašal ta delež v povprečju 63,40% (59,46% leta 2004, 60,55% leta 2003 in 59,88% leta 2002), medtem ko je v EU 52% (56% leta 2000). Razlika je še večja pri deležu stroškov dela v dodani vrednosti v velikih podjetjih, kjer je znašal 63,15% za Slovenijo v letu 2005, za EU v letu 2003 pa 47%. Ta kazalnik kaže na trend slabšanja situacije, saj se delež stroškov dela povečuje in ne zmanjšuje. Nižja vrednost je namreč ugodnejša za podjetja, saj lahko več sredstev namenijo za razvojne namene in ne le za izplačilo plač. Evropska podjetja dosegajo ugodnejši delež zaradi visoke dodane vrednosti, kar omogoča izplačevanje relativno višjih plač in posledično višji življenjski standard zaposlenih. V Tabeli 6 je prikazana struktura zaposlenih po velikostnih razredih podjetij za Evropo-19 (2003), ZDA (2000), Japonsko (2001) in Slovenijo (2005). Slovenska struktura je zelo primerljiva z evropsko. V ZDA in na Japonskem pa v zaposlovanju prevladujejo velika podjetja (v ZDA z 51% in na Japonskem s kar 67%), kar kaže na relativno manjši pomen malih in srednje velikih podjetij v teh državah. 155

158 Tabela 6: Zaposlenost v neprimarnem zasebnem sektorju, Evropa-19, ZDA, Japonska in Slovenija Delež zaposlenih po velikostnih razredih Mikro, mala in srednja podjetja (MSP) Mikro % Mala % Srednja % Skupaj MSP % Velika % Skupaj zaposleni v 1000 Povprečno število zaposlenih na podjetje Evropa ZDA Japonska n.a. n.a. n.a. n.a Slovenija Vir: Za Slovenijo IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o, za Evropo-19 European Observatory for SMEs 6th Report (podatki za leto 2000) in 7th Report (podatki za leto 2003). Opomba: ZDA podatki za leto 2000, Japonska za leto 2001, Evropa-19 za leto 2003, Slovenija podatki za leto

159 PRILOGE Tabela P1: Število podjetij po regijah in dejavnostih, 2005 Dejavnost Regija A B C D E F G H I J K L M N O SKUPAJ Gorenjska regija Goriška regija Jugovzhodna Slovenija Koroška regija Notranjskokraška regija Obalno-kraška regija Osrednjeslovenska regija Podravska regija Pomurska regija Savinjska regija Spodnjeposavska regija Zasavska regija SKUPAJ Vir: Za Slovenijo IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. 157

160 Tabela P3: Primerjava ključnih podatkov po velikosti podjetja za leta 2002, 2003, 2004 in 2005 Dejavnost Regija A B C D E F G H I J K L M N O SKUPAJ Gorenjska regija Goriška regija Jugovzhodna Slovenija Koroška regija Notranjskokraška regija Obalno-kraška regija Osrednjeslovenska regija Podravska regija Pomurska regija Savinjska regija Spodnjeposavska regija Zasavska regija SKUPAJ Vir: Za Slovenijo IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. 158

161 Tabela P2: Število zaposlenih po regijah in dejavnostih, 2005 Število podjetij Število zaposlenih Povprečno število zaposlenih na podjetje Povprečni prihodki iz poslovanja na podjetje (v 1000 evrih) (1 evro = 239,6371*) Povprečna dodana vrednost na zaposlenega (v evrih) Povprečni bruto poslovni izid na zaposlenega (v evrih) Povprečna bruto donosnost kapitala (v %) Povprečni delež kapitala v financiranju (v %) Povprečna dobičkovnost (v %)[(DV-stroški dela)/dv *100%] Velikostni razredi 0 1 do 9 10 do do in več SKUPAJ ,0 2,0 20,0 106,0 684,0 6, ,0 1,8 20,2 105,4 680,8 6, ,0 2,0 19,3 103,6 702,3 5, ,0 2,0 19,3 103,9 708,8 5, ,0 10,0 6,0 4,0 4,0 5, ,5 11 7,6 5,4 5,5 6, ,9 11,9 10,3 4,9 5,4 6, ,2 11,8 9,8 6,7 6,3 7, ,1 41, ,5 58,3 47, ,3 43,5 41,5 47,5 49,7 46, ,9 43,8 40,3 45,9 48,6 44, ,0 52,0 38,0 33,0 38,0 40, ,9 46,8 36,7 33,5 39,2 39, ,5 48, ,4 39,5 40, ,5 45,1 37,3 37,3 41,3 40,5 159

162 2002 2,0 48,0 62,0 67,0 62,0 60,0 Povprečni delež ,0 53,2 63,3 66,5 60,8 60,7 stroškov dela v dodani vrednosti (v %) ,5 51,7 62,0 63,6 60,5 59, ,5 54,9 62,7 62,7 58,7 59,5 Vir: Za Slovenijo IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. 160

163 SEZNAM SLIK Slika 1: Pregled razvoja števila podjetij v letih 2002,2003, 2004 in 2005 Slika 2: Število podjetij na 1000 prebivalcev po statističnih regijah, 2005 Slika 3: Število podjetij in njihova povprečna velikost, 2005 Slika 4: Pregled razvoja števila zaposlenih v letih 2002, 2003, 2004 in 2005 Slika 5: Povprečna velikost podjetja po velikostnih razredih v Sloveniji, 2005 Slika 6: Povprečna velikost podjetja po dejavnostih v Sloveniji, 2005 Slika 7: Povprečna velikost podjetja po glavnih sektorjih gospodarstva v Sloveniji, 2005 Slika 8: Dodana vrednost po velikostnih razredih, 2005 Slika 9: Pregled razvoja dodane vrednosti na zaposlenega v letih 2002, 2003, 2004 in 2005 Slika 10: Deleži dodane vrednosti v prihodkih podjetij po dejavnostih, 2005 Slika 11: Dodana vrednost na zaposlenega po dejavnostih in velikostnih razredih podjetij, 2005 Slika 12: Relativna dodana vrednost na zaposlenega po velikostnih razredih podjetij, 2005 Slika 13: Dodana vrednost na zaposlenega po regijah, 2005 Slika 14: Relativna dodana vrednost na zaposlenega po dejavnostih, 2005 Slika 15: Stroški dela na zaposlenega, 2005 Slika 16: Delež stroškov dela v dodani vrednosti po dejavnostih, 2005 Slika 17: Delež stroškov dela v dodani vrednosti po velikostnih razredih podjetij, 2005 Slika 18: Razvoj deleža stroškov dela v dodani vrednosti v letih 2002, 2003, 2004 in 2005 Slika 19: Pregled razvoja povprečnega bruto poslovnega izida na zaposlenega v letih 2002, 2003, 2004 in 2005 Slika 20: Pregled razvoja donosnosti kapitala v letih 2002,2003, 2004 in 2005 Slika 21: Pregled razvoja deleža kapitala v financiranju v letih 2002,2003, 2004 in SEZNAM TABEL Tabela 1: Ključni podatki po velikosti podjetja, 2005 Tabela 2: Deleži posameznih velikostnih razredov podjetij po regijah, 2005 Tabela 3: Deleži dodane vrednosti v prihodkih podjetij po velikostnih razredih, 2002, 2003, 2004 in 2005 Tabela 4: Poslovni izid, prihodki in zadolženost slovenskih podjetij, 2005 Tabela 5: Nekateri kazalniki slovenskega gospodarstva v primerjavi z Evropo (podatki za leto 2003) v letu 2005 Tabela 6: Zaposlenost v neprimarnem zasebnem sektorju, Evropa-19, ZDA, Japonska in Slovenija PRILOGE Tabela P1: Število podjetij po regijah in dejavnostih, 2005 Tabela P2: Število zaposlenih po regijah in dejavnostih, 2005 Tabela P3: Primerjava ključnih podatkov po velikosti podjetja za leta 2002, 2003, 2004 in

164 LITERATURA Adam F., et al.; Makarovič, M. (ured.) (2003): Socialni kapital v Sloveniji. Ljubljana: Sophia (Zbirka Sodobna družba; 2003,1). Aldrich, H., Zimmer, C. (1986): Entrepreneurship through social networks. V Sexton D. in Smilor R. (ured.). The art and science of entrepreneurship Cambridge, MA: Ballinger. Allison, C., Chell, E. in Hayes, J. (2000): Intuition and entrepreneurial behaviour. European Journal of Work and Organizational Psychology, 9(1), Amit, R., Glosten, L. in Mueller, E. (1993): Challenges to theory development in entrepreneurship research. Journal of Management Studies, 30, Amit, R., Muller, E. in Cockburn, I. (1995): Opportunity costs and entrepreneurial activity. Journal of Business Venturing, 10(2), Arkes, H. R. in Garske, J. P. (1982): Psychological Theories of Motivation. Books/Cole Publishing, Monterey, CA. Becker, G. S. (1964): Human capital. University of Chicago Press, Chicago. Begley, T. M. (1995): Using founder s status, age of firm, and company growth rate as the basis for distinguishing entrepreneurs from managers of small business. Journal of Business Venturing, 10, Burke, A., Fitzroy, F. in Nolan, M. (2000): When less is more: Distinguishing between entrepreneurial choice and performance. Oxford Bulletin of Economics and Statistics, 62(5), Busenitz, L. (1999): Entrepreneurial risk and strategic decision making. Journal of Applied Behavioral Science, 35(3), Bygrave, W. D. (1989): The entrepreneurship paradigm: a philosophical look at research methodologies. Entrepreneurship Theory and Practice, 14(1), Caird, S. (1991): The enterprising tendency of occupational groups. International Small Business Journal, 9, Carroll, G. in Mosakowski, E. (1987): The career dynamics of self-employment. Administrative Science Quarterly, 32, Ciavarella, M. A., Buchholtz, A. K., Riordan, C. M., Gatewood, R. D., Stokes, G. S. (2004): The big five and venture survival: Is there a linkage? Journal of Business Venturing, 19(4), Collings, J. C., Porras, J. L., (1994): Built to Last: Successful Habits of Visionary Companies. Harper Business, New York. Cooper, A., Woo, C. in Dunkleberg, W. (1989): Entrepreneurship and the initial size of firms. Journal of Business Venturing, 3, Covin, J. G. in Slevin, D. P. (1991): A conceptual model of entrepreneurship as firm behaviour. Entrepreneurship Theory and Practice, 13(1), Cromie, S. in O'Donoghue, J. (1992): Assessing entrepreneurial inclinations. International Small Business Journal, 26, Davidsson, P. (1989): Entrepreneurship and after? A study of growth willingness in small firms. Journal of Business Venturing, 4, Davidsson, P. (1991): Continued entrepreneurship: ability, need, and opportunity as determinants of small firm growth, Journal of Business Venturing, 6. Davidsson, P. (2006): Nescent entrepreneurship: Empirical studies and development. Foundations and Trends in Entrepreneurship, 2(1), Davidsson, P., Honig, B. (2003): The role of social and human capital among nascent entrepreneurs. Journal of Business Venturing, 18,

165 Delmar, F. (1996): Entrepreneurial Behavior and Business performance. Stockholm: Stockholm School of Economics. Delmar, F., Davidsson, P., Gartner, W. B. (2003): Arriving at the high-growth firm. Journal of Business Venturing, 18, Evans, D. in Leighton, L. (1989): Some empirical aspects of entrepreneurship. American Economic Review, 79, Filion, L. J. (1993): Podjetnikova vizija, mreže in odnosi. V: Belak J. in soavtorji: Podjetništvo, politika podjetja in management. Maribor, Založba obzorja. Forbes, D. P. (2000): Are some entrepreneurs more overconfident than others? Journal of Business Venturing, 20, Foxall, G. (1984): Evidence for attitudinal-behavioural consistency: implications for consumer research paradigms. Journal of Economic Psychology, 5, Gibb, A. A. in Scott, M. (1985): Strategic awareness, personal commitment and the process of planning in the small business. Journal of Management Studies, 22(6), Glancey, K. (1998): Determinants of Growth and Profitability in Small Entrepreneurial Firms. International Journal of Entrepreneurial Behaviour & Research, 4(1), Glaser, M. (1995): Measuring Intuition. Research Technology Management, Granovetter, M. S. (1992): Problems of explanation in economic sociology. V N. Nohria in R. G. Eccles (ured.), Networks and organizations: structure, form and action. Boston, MA: Harvard Business School Press, Gray, C. (2000): Formality, Intentionality, and Planning: Features of Successful Entrepreneurial SMEs in the Future? Paper presented at the ICSB World Conference 2000, Brisbane, Australia, junij. Gundry, L. K., Welsch, H. P. (2001): The ambitious entrepreneur: High growth strategies of woman-owned enterprises. Journal of Business Venturing, 16, Jennings, P. in Beaver, G. (1997): The performance and competitive advantage of small firms: a management perspective. International Small Business Journal, 15(2), Kalton, G., Vehovar, V. (2001): Vzorčenje v anketah. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Katona, G. (1975): Psychological Economics, New York: Elsevier. Keats, B. W., Bracker, J. S. (1988): Toward a theory of small firm performance: a conceptusl model. American Journal of Small Business, 14, Keats, B. W., Bracker, J. S. (1988): Toward a theory of small firm performance: a conceptusl model. American Journal of Small Business, 14, Kirchhoff, B. A., (1994): Entrepreneurship and Dynamic Capitalism: The Economics of Business Firm Formation and Growth. Preager Publisher, Westport, CT. Knight, F. (1921): Risk, Uncertainty, and Profit. New York, US: Augustus Kelly. Locke, E. A. (1991): The motivation sequence, the motivation hub, and the motivation core. Organizational Behaviour and Human Decision Processes, 50, Maki, K., and Pukkinen, T. (2000): Barriers to Growth and Employment in Finnish Small Enterprises. Paper presented at the ICSB World Conference 2000, Brisbane, Australia, junij. Mata, J., (1994): Firm growth during infancy. Small Business Economics, 6, McClelland, D. C. (1961): The Achieving Society. Van Nostrand, NY Princeton. Mincer, J. (1974): Schooling, Experience and Earnings. Columbia University Press, New York. Miner, J. B. (1980): Theories of Organizational Behaviour. Hinsdale, IL: Dryden. 163

166 Mitra, J. in Matlay, H. (2000): Toward the New Millennium: The Growth Potential of Innovative SMEs. Prispevek predstavljen na ICSB World Conference, Brisbane, Australia, junij. Morrison A., Breen J., Ali S. (2003): Small Business Growth: Intention, Ability, and Opportunity. Journal of Small Business Management, 41 (4), Naffziger, D. W., Hornsby, J. S. in Kuratko, D. F. (1994): A proposed research model of entrepreneurial motivation. Entrepreneurship Theory and Practice, 18(3), Nahapiet, J., Ghoshal, S. (1998): Social Capital, Intellectual Capital, and the Organizational Advantage. The Academy of Management Review, 23(2), Ostgaard, T. in Birley, S. (1995): New venture competitive strategies and their relation to growth. Entrepreneurship Regional Development, 7, Penrose, E. (1959): The theory of the growth of the firm. New York: Wiley. Polanyi, M. (1966): The Tacit Dimension. London: Routledge & Kegan Paul. Rebernik, M., Tominc, P., Širec Rantaša, K. (2004b): Razvojne ambicije malih podjetij v Sloveniji. Inštitut za podjetništvo in management malih podjetij, Maribor: EPF. Ripsas, S. (1998): Towards an interdisciplinary theory of entrepreneurship. Small Business Economics, 10, Roberts, E. (1991): Entrepreneurs in high tech. New York, NY: Oxford University Press. Rotter, J. B. (1966): Generalized Experiences for Internal Versus External Control of Reinforcement. Psychological Monographs, 609a. Scase, R., Goffe, R. (1989): The Real World of Small Business Owner. London: Routledge. Schultz, T. (1959): Investment in man: an economist s view. Soc. Serv. Review, 33(2), Schumpeter, J. A. (1934): The Theory of Economic Development: An Inquiry Into Profits, Capital Credit, Interest, and Business Cycle. Cambridge, MA, US: Harvard University Press. Shane, S. (2003): A general theory of entrepreneurship: the individual-opportunity nexus. Edward Elgar Publishing Limited, Cheltenham. Shane, S., Locke, E. A. in Collins, C. J. (2003): Entrepreneurial motivation. Human Resources Management Review, 13, Shane, S., Venkataraman, S. (2000): The promise of entrepreneurship as a field of research. Academy of Management Review, 25(1), Shaw, E. in Conway, S. (2000): Networking and the Small Firm. In Enterprise and Small Business. Ured. S. Carter in D. Jones-Evans. Harlow, UK: Financial Times/Prentice Hall, Siegel, R., Siegel, E., MacMillan, I. C. (1993): Characteristics distinguishing high-growth ventures. Journal of Business Venturing, 9(2), Solymossy, E. (1998): Entrepreneurial Dimensions: The Relationaship of Individual, Venture, and Environmental Factors to Success. Department of Marketing and Policy, Weatherhead School of Management, Case Western Reserve University. Doktorska disertacija. Stewart, W., Watson, W., Carland, J. in Carland, J. (1999): A proclivity for entrepreneurship: A comparison of entrepreneurs, small business owners, and corporate managers. Journal of Business Venturing, 14(2), Stinchocombe, A. L. (1965): Social structure and organization. V March, J. G. (urednik), Handbook of Organizations. Rand McNally, Chicago, Storey, D. (1994): Understanding the Small Business Sector. London: Routledge. 164

167 Širec, K. (2007): Vpliv poslovnih priložnosti, sposobnosti podjetja in osebnih lastnosti podjetnika na rast malih in srednjevelikih podjetij. Doktorska disertacija. Univerza v Mariboru, Ekonomska-poslovna fakulteta. Van Praag, Cc. in Cramer, J. (2001): The roots of entrepreneurship and labour demand: Individual ability and low risk aversion. Economica, 68(269), Weick, K. (1996): Drop your tools: an allegory for organizational studies. Administrative Science Quarterly, 41, Welbourne, T. M. (1997): Valuing employees: a success strategy for fast growth firms and fast paced individuals. V Reynolds, P. D., Bygrave, W. D., Davidsson, P., Gartner, W. B., Mason, C. M., McDougall, P. P (ured.), Frontiers of Entrepreneurship Research. Center for Entrepreneurship Research, Babson Park, MA, Wiklund, J. (1998): Small firm growth and performance: entrepreneurship and beyond. Jönköping: Jönköping International Business School (doktorska diseratcija). Wooten, K., Timmerman, T. in Folger, R. (1999): The use of personality and the five-factor model to predict new business venture: From outplacement to start-up. Journal of Vocational Behavior, 54, Zahra, S. (1991): Predictors and financial outcomes of corporate entrepreneurship: An explorative study. Journal of Business Venturing, 6, Bessant, John and Joe, Tidd Innovation and Entrepreneurship. John Wiley & Sons, Ltd. BusinessWeek The World s Most Innovative Companies. [online]. Dosegljivo: [ ]. EIS - European Innovation Survey, European Commision Comparative Analysis of Innovation Performance. [online]. Dosegljivo: [ ]. Krošlin, Tadej Vpliv dejavnikov invencijsko inovacijskega potenciala na uspešnost podjetij. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Schmidt, Tobias What determines absorptive capacity, Paper presented at the DRUID Tenth Anniversary Summer Conference 2005 on Dynamics of industry and innovation: organizations, networks and systems, Copenhagen, Denmark, June 27-29, SURS Statistični urad Republike Slovenije Inovacijska dejavnost v predelovalni dejavnosti in izbranih storitvenih dejavnostih, Slovenija, Statistične informacije 30. december [online]. Dosegljivo: [ ]. SURS Statistični urad Republike Slovenije Inovacijska dejavnost v predelovalni dejavnosti in izbranih storitvenih dejavnostih, Slovenija, Statistične informacije 10. maj [online]. Dosegljivo: [ ]. WEF World Economic Forum Global Competitiveness Report [online]. Dosegljivo: [ ]. Altman, E.I. (1968). Financial Ratios, Discriminant Analysis and the Prediction of Corporate Bankruptcy. Journal of Finance, 23: Audretsch, D.B. in R. Thurik (2004). A model of the entrepreneurial economy. International Journal of Entrepreneurship Education, 2 (2): Dosegljivo: repec.org/p/esi/egpdis/ html Back B., K. Sere in M. C. van Wezel (1995). Choosing The Best Set of Bankruptcy Predictors. Dostopno na: Bain, J. (1954). Economies of Scale, Concentration and Entry. American economic Review, 44:

168 Balcaen, S. in H. Ooghe. (2004). Alternative Methodologies in Studies on Business Failure: do they produce better results than the classical statistical methods? Working paper 2004/249, gent: Faculteit Economie en Bedrijfskunde. Bandopadhyaya A. & Jaggia, S. (2001). An Analysis of Second Time Around Bankruptcies Using a Split-Population Duration Model. Journal of Empirical Finance, 8: Bartelsman, E., S. Scarpetta in F. Schivardi (2003). Comparative Analysis of Firm Demographics and Survival: Micro-Level Evidence for the OECD Countries. OECD Economics Department Working Papers 348, OECD Economics Department. Bates, T. (1998). Survival Patterns Among Newcomers to Franchising. Journal of Business Venturing, 13: Beaver, W.H. (1966). Financial Ratios as Predictors of Failure. Empirical Research in Accounting: Selected Studies (Supplement to Journal of Accounting Research), 4: Becchetti L. in Sierra J. (2003). Bankruptcy Risk and Productive Efficiency in Manufacturing Companies. Journal of Banking & Finance, 27(11): Beermann, K. (1976). Possible Ways to Predict Capital Losses with Annual Financial Statements, Dusseldorf: Berger, A. N in G. F. Udell (1998). The Economics Of Small Business Finance: The Roles Of Private Equity And Debt Markets In The Financial Growth Cycle. Journal of Banking and Finance, 22: Bhattacharjee, A., C. Higson, S. Holly in P. Kattuman (2002). Macro Economic Instability and Business Exit: Determinants of Failures and Acquisitions of Large UK Firms, Cambridge Working Papers in Economics. 0206, Faculty of Economics (formerly DAE), University of Cambridge. Dostopno na: [ ] Björkgren, M.A., U. Häkkinnen, M. Linna, (2001). Measuring Efficiency of Long-Term Care Units in Finland. Health Care Management Science, 4 (3): Brüderl, J. in Schüssler R. (1990). Organizational Mortality: the Liabilities of Newness and Adolescence. Administrative Science Quarterly, 35: Burke, A., H. Görg in A. Hanley (2005). The Survival of New Ventures in Dynamic Versus Static Markets. Discussion Papers on Entrepreneurship, Growth and Public Policy , Max Planck Institute of Economics, Group for Entrepreneurship, Growth and Public Policy. Cartner, R. in H. Van Auken, (2006). Small Firm Bankruptcy. Journal of Small Business Management, 44(4): Cebonyan, A. S., E. S. Cooperman, C.A. Register in S. Hudgings (1993). The Relative Efficiency of Stocks vs. Mutual S&LS: A Stochastic Cost Frontier Approach. Journal of Financial Service Research, 7: Charan R. in J. Useem (2002). Why Companies Fail CEOs offer Every Excuse but the Right One: Their own Errors. Here are Ten Mistakes to Avoid. Fortune 145(11): Charnes, A., in W. W. Cooper, in E. Rhodes (1978). Measuring the efficiency of decision-making units. European Journal of Operational Research, 2 (6): Coase R. N. (1937). The Nature of The Firm. Economica. Dostopni na: bu.edu/vaguirre/courses/bu332/nature_firm.pdf Coelli, Tim, D. S. Prasada Rao and George E. Battese, (1998). An Introduction to Efficiency and Productivity Analysis, Norwell, Massachusetts: Kluwer Academic Publishers Group. Denis, D.J. & Denis, D.K. (1995). Causes of Financial Distress Following Leveraged Capitalizations. Journal of Financial Economics, 37:

169 Donoher, W.J. (2004). To File or Not To File? Systemic Incentives, Corporate Control, and the Bankruptcy Decision. Journal of Management, 30: Everett J. in J. Watson (1998). Small Business Failure and External Risk Factors. Small Business Economics, 11(4): Farrell, M. J. (1957). The measurement of productive efficiency. Journal of the Royal Statistical Society A, 120 (3): Fitzpatrick, P. (1932). A Comparison of The Ratios of Successful Industrial Enterprises With Those of Failed Companies. The Accountants Publishing Company. Foreman, R.D. (2003). A logistic analysis of bankruptcy within the US local telecommunications industry. Journal of Economics and Business, 55: Frydman, H., & Altman, E.I., in Kao, D.L. (1985). Introducing Recursive Partitioning for Financial Classification: The Case of Financial Distress. Journal of Finance, 40: Gaskill, L. R., H. E. Van Auken in R. A. Manning (1993). A Factor Analytic Study of The Perceived Causes of Small Business Failure. Journal of Small Business Management, 31(4): Gentry, J.A., & Newbold, P., & Whitfort, D.T., (1987). Flow of Funds Components, Financial Ratios and Bankruptcy. Journal of Business Finance and Accounting, 14: Gibrat, R. (1931). Les Inegalites Economiques. Librairie du Recueil Sirey. Paris Giot, P. in A. Schwienbacher (2003). IPOs, Trade Sales and Liquidation: Modelling Venture Capital Exits Using Survival Analysis. EconPapers (Online) Dostopno na: econwpa.wustl.edu/eps/fin/papers/0312/ pdf. Greene, W. h. (2003). Econometric Analysis., Fifth Edition. New York: Pearson Education. Griffiths, A., S. Wall (2000). Intermediate Microeconomics: Theory and Applications. Second Edition, Harlow: Financial Times/Prentice Hall. Hall, G. (1994). Factors distinguishing Survivors from Failures amongst Small Firms in the UK Construction Sector. Journal of Management Studies, 31(5): Hambrick, D.C. in R. A. D Aveni (1992). Top Team Deterioration as Part of the downward Spiral of Large Corporate Bankruptcies. Management Science, 38(10): Hannan, M., in J. Freeman (1984). Structural Inertia and Organizational Change. American Sociological Review, 49: Hermalin, B. E. in N. E. Wallace (1994). The Determinants of Efficiency and Solvency in Savings And Loans. Rand Journals of Economics, 25: Huyghebaert N., A. Gaeremynck, Roodhooft F. in L. M. Van de Gucht (2000). New Firm Survival. The Effects of Start-up Characteristics. Journal of Business Finance and Accounting, 27: Jovanovic, B. (1982). Selection and The Evolution of Industry. Econometrica, 50: Jovanovic, B. (1994). Firm Formation with Heterogeneous Management and Labor Skills. Small Business Economics, 6: Köke, J. (2002). Determinants of Acquisition and Failure: Evidence from Corporate Germany. Structural Change and Economic Dynamics, 13: Konstandina, N. (2006). Probability of Bank Failure: The Russian Case. EERC Working Paper Series 06-01e, EERC Research Network, Russia and CIS. Loveman, G. in W. Sengenberger (1991). The re-emergence of small-scale production; an international comparison. Small Business Economics, 3(1): Lussier, R. (1996). A Startup Business Success versus Failure Prediction Model for the Retail Industry. The Mid-Atlantic Journal of Business, 32(2):

170 Nucci, A. R. (1999). The demography of business closings. Small Business Economics, 12(1): Ooghe H., Joos P. in C. De Bourdeaudhuij (1994). Financial Distress Models in Belgium: The Results of a Decade of Empirical Research. The International Journal of Accounting, 30(3): Opler, T. & Titman, S. (1994). Financial Distress and Corporate Performance. Journal of Finance, 49: Panzar, J. (1989). Determinants of firm and industrial structure. V E. Schmalensee in R. Winlling (izd.): Handbook of Industrial Organization. Vol. 1. North-Hollan. Peel, M. J., Peel, D. A. in P.F. Pope (1986). Predicting Corporate Failure-Some Results for the UK Corporate Sector. OMEGA International Journal of Management Science, 14 (1): Penrose, E. T. (1959). The Theory of the Growth of the Firm. New York: John Wiley. Phillips, B. in B. A. Kirchhoff (1989). Formation, Growth and Survival; Small Firm Dynamics in the U.S. Economy. Small Business Economics, 1: Pompe P. in J. Bilderbeek (2005). The Prediction of Bankruptcy of Small- and Mediumsized Industrial Firms. Journal of Business Venturing, 20(6): Rebernik, M, Tominc P. in K. Pušnik (2007). Počasne spremembe podjetniške stvarnosti : GEM Slovenija 2006, (Slovenski podjetniški observatorij). Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Sheppard J. P. (1995). A Resource Dependence Approach to Organizational Failure. Shleifer, A. & Vishny, R.W. (1992). Liquidation Value and Debt Capacity: A Market Equilibrium Approach. Journal of Finance, 47: Simar, L. in P. W. Wilson (2000). Testing Restrictions in Nonparametric Efficiency Models. Papers 0013, Catholique de Louvain - Institut de statistique. Storey, D.J. (1994). The role of legal status in influencing bank financing and new firm growth. Applied Economics, 26: Tajnikar, M. (1994). The Role of Small Business in Restructuring and Revitalizing the Economy (The Case of Slovenia). Small Business Management in the New Europe. Proceedings. 24 th European Small Business Seminar 1994, Slovenia, September 21-23, Tajnikar, M., (2001). Transitional Adjustment of Large Companies in Slovenia and Economic Policy. Post-Communist Economies, 3: Tajnikar, M., Došenovič Bonča, P. in Zajec L. (2006). Harvesting High Growth Firms. Simon Parker, ed.: The Life Cycle of Entrepreneurial Ventures. New York: Springer Science+Business Media, Thornhill S. in R. Amit (2003). Learning About Failure: Bankruptcy, Firm Age and the Resource-Based View. Organization Science, 15(5): Timmons, J. in S. Spinelli (2006). New Venture Creation, 6th ed. Boston, Ma.: Irwin McGraw-Hill. Watson, J. in J. Everett (1993). Defining Small Business Failure. International Small Business Journal, 11(3): Wheelock, D. C. in P. W. Wilson (1995). Explaining Bank Failures: Deposit Insurance, Regulation, and Efficiency. The Review of Economics and Statistics, 77(4): Williamson, O. E. (1985). The economic institutions of capitalism. New York: Free Press. Zavgren, C. V. (1985). Assessing The Vulnerability to Failure of American Industrial Firms: A Logistic Analysis. Journal of Business Finance & Accounting, 12(1): Zmijewsky, M.E. (1984) Methodological Issues Related to the Estimation of Financial Distress Prediction Models. Journal of Accounting Research, 22:

171 Bhola, R., Verheul, I., Thurik, R., Grilo, I. (2006): Explaining Engagement Levels of Opportunity and Necessity Entrepreneurs. CASBEC, Erasmus University Rotterdam. Chua, J. H., Chrisman, J. J.,Steier, L. P. (2003): Extending the Theoretical Horizons of Family Business Research. Entrepreneurship Theory and Practice 27(4), Donckels, R., Fröhlich, E. (1991): Are family businesses realy different? European experiences from STRATOS. Family Business Review 4(2), Duh, M. (1995): Posebnosti politike malih in srednje velikih podjetij s primerom družinskega podjetja. Magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta. Duh, M. (1999): Razvojne posebnosti družinskega podjetja. Doktorska disertacija. Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta. Duh, M., Tominc, P. (2005): Pomen, značilnosti in prihodnost družinskih podjetij. V: Rebernik, M., Tominc, P., Duh, M., Krošlin, T., Radonjič, G. (2005): Slovenski podjetniški observatorij del, Inštitut za podjetništvo in managment malih podjetij, Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta. Duh, M., Tominc, P. (2006): Primerjalna analiza družinskih in nedružinskih podjetij v Sloveniji. V: Rebernik, M., Tominc, P., Duh, M., Rus, M., Pušnik, K., Krošlin, T., Bradač, B., Močnik, D. (2005): Slovenski podjetniški observatorij 2005, Inštitut za podjetništvo in managment malih podjetij, Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta. Galetić, L. (2002): Characteristcs of Family Firms Management in Croatia. MER Journal for Management and Development 4(1), Hirsch, R.D., Fülöp, G. (1997): Women Entrepreneurs in Family Business: The Hungarian Case. Family Business Review 10(3), Hulshoff, H. (2001): Family Business in the Dutch SME sector. Definitions and characteristics. Strategic Study. Zoetermeer: EIM. Dosegljivo: dws?id=43 IFERA (2003): Family Business Dominate. Family Business review 16(4), Jorissen, A., Laveren, E., Martens, R., Reheul, A.-M. (2005): Real Versus Sample- Based Differences in Comparative Family Business Research. Family Business Review 18(3), Kadocsa, G. (2003): Lage der Familienunternehmen in Ungarn. MER Journal for Management and Development 5(1), Kadocsa, G., Sütő, L. (2004): Wettbewerbsfähigkeit der Familienunternehmen in Ungarn. V: Proceedings of the 2nd International Conference on Management, Enterprise and Benchmarking, Budapest, Hungary. Kets de Vries, M. (1993): The Dynamics of Family Controlled Firms: The Good and the Bad News, Organizational Dynamics, 21, Klein, S. (2000): Family Businesses in Germany: Significance and Structure. Family Business Review 13(3), Lovšin, F. (2000): Vključevanje mlajše generacije v družinsko podjetje. Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta. McCann, G., DeMoss, M., Dascher, P., Barnett, S. (2003): Educational Needs of Family Businesses: Perceptions of University Directors. Family Business Review 16(4), Miller, D., Steier, L., Le Breton-Miller, I. (2003): Lost in time: intergenerational succession, change, and failure in family business, Journal of Business Venturing 18(4), Morris, M. H., Williams, R. O., Allen, J. A., Avila, R. A. (1997): Correlates of success in family business transitions. Journal of Business Venturing 12(5), OECD, STAN Indicators (2003). Directorate for science, technology and industry. 169

172 Pistrui, D., Welsh, HP., Roberts, J.S. (1997): The (Re)-Emergence of Family Businesses in the Transforming Soviet Block: Family Contributions to Entrepreneurship Development in Romania. Family Business Review 10(3), Poutziouris, P., O Sullivan, K., Nicolescu, L. (1997): The (Re)-Generation of Family-Business Entrepreneurship in the Balkans. Family Business Review 10(3), Rebernik, M., Tominc, P., Pušnik, K. (2007): Počasne spremembe podjetniške stvarnosti. GEM Slovenija Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta. Reynolds, P. D., Bygrave, W. D., Autio, E., Hay, M. (2002): Global Enterpreneurship Monitor (GEM) 2002 Summary report. Babson College, Ewing Marion Kauffman Foundation, London Busines School. Uhlaner, L. M. (2002): The Use of the Guttman Scale in Development of a Family Business Index. Reserach Report H EIM, Zoetermeer. Vadnjal, J. (1996): Družinsko podjetništvo. Magistrsko delo., Ekonomska fakulteta. Vadnjal, J. (2005): Razvojna naravnanost družinskih podjetij v Sloveniji. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta,. Zabunov, G. (2003) Traditional Bulgarian Values and Family Business in Bulgaria. MER Journal for Management and Development 5(1), BSI. (2005). The small business guide to making standards work, Velika Britanija, Business Hotline Publications, dostopno: Standards%20&%20Publications/Small%20Businesses/BSI_standards_SmallBusinessGuide.pdf ( ). CEN. (2005). Generalties about CEN: principles, dostopno: cenorm/aboutus/generalities/principles/index.asp ( ). Centre for International Economics. (2006). Standards and the economy, Centre for International Economics Canberra and Sydney, Avstralija, dostopno: au/study/standards/subs/subdr133.pdf ( ). Clarke, M. (2004). Standards and Intellectual Property Rights: A Practical Guide for Innovative Business, NSSF, dostopno: Standards_and_Intellectual_PR.pdf ( ). DTI. (2005). The Empirical Economics of Standards, DTI economics paper, no. 12, june EIM. (2006). SMEs and standardisation in Europ: 23 good practices to promote the praticipation of craft and SME enterprises in standardisation and the use of standards, Netherlands, EIM Business & Policy Research. European Commission. (2001). Report from the commission to the council and the european parliament on actions taken following the resolutions on european standardisation adopted by the council and the european parliament in 1999, Commission of the European Communities, COM(2001) 527 final, dostopno: FocusGroup/Background/com pdf ( ). European Commission. (2007). Standardisation: the role of european standardisation in the framework of european policies and legislation, dostopno: enterprise/standards_policy/role_of_standardisation/index.htm ( ). Hebner, R.E. (2001). Government activity to increase benefits from the global standards system, IEEE Conference on standards and innovation in information technology, USA, dostopno: ( ). Iffour, K. (2005). Well Trained SMEs in Standardization for a Competitive Market, NORMAPME, dostopno: Standard%20edge.pdf ( ). NORMAPME. (2007). Standardisation framework: European standardisation organisation, dostopno: ( ). 170

173 NSSF. (2003). Standards and Innovation, Velika Britanija, dostopno: info/resources/documents/standards_and_innovation.pdf ( ). Rebernik, M., Tominc, P., Duh, M., Rus, M., Krošlin, T., Bradač, B., Močnik, D., Pušnik, K. (2006). Slovenski podjetniški observatorij Maribor, Ekonomsko-poslovna fakulteta. Rus, M., Bradač, B. (2006). Pomen majhnih podjetij za narodno gospodarstvo ter izzivi in pasti uvajanja standardov v malih podjetjih, v: Vajde Horvat, R. (ur.), Rozman, T. (ur.). Dan standardizacije, Standardi: velike koristi za majhna podjetja, zbornik prispevkov. SIST. (2005). Dosežki SIST v letu 2005, Slovenski inštitut za standardizacijo, dostopno: ( ). SIST. (2006a). ICS klasifikacija, Slovenski inštitut za standardizacijo, dostopno: ( ). SIST. (2006b). Predstavitev SIST, Slovenski inštitut za standardizacijo, dostopno: ( ). SIST. (2006c). Skupine standardov, Slovenski inštitut za standardizacijo, dostopno: ( ). SIST. (2006d). Standardizacija: evropska standardizacija, nosilci evropske standardizacije, dostopno: ( ). SIST. (2007). Podatki o standardih SIST, Slovenski inštitut za standardizacijo, dostopno: ( ). Temple, P., Williams, G. (2002). The benefits of standards, CEN. Wilson, M. (2002). Standards: Productivity driver or regulatory burden?, discussion paper, CBI, the voice of business, dostopno: CBI.pdf ( ). 171

174 Dr. Karin Širec se je rodila 17. junija leta 1972 v Mariboru. Leta 1995 je diplomirala na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru, kjer je leta 1999 tudi magistrirala. Po končanem študije se je kot mlajša svetovalka zaposlila v podjetju Finea Consulting d.o.o. Od leta 1996 je zaposlena na Ekonomsko-poslovni fakulteti, najprej kot stažistka asistentka, nato kot asistentka in danes kot višja predavateljica za področje Ekonomike podjetja in Podjetništvo. Kot članica raziskovalne skupina Inštituta za podjetništvo in management malih podjetij sodeluje pri dveh longitudinalnih raziskavah s področja podjetništva, in sicer Slovenskem podjetniškem observatoriju in Globalnem podjetniškem monitorju. Hkrati je tudi slovenska predstavnica mednarodne raziskovalne skupine za raziskovanja ženskega podjetništva DIANA. Sodelovala je na številnih domačih in tujih strokovnih in znanstvenih konferencah. Je avtorica 6-ih znanstvenih in 5-ih strokovnih člankov, ki posegajo na raziskovalna področja ekonomike podjetja, podjetništva, teorije proizvodnih virov, podjetniških teorij in teorij, ki temeljijo na znanju. Mag. Tadej Krošlin je višji predavatelj na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. Poučuje in vodi vaje pri predmetih inovacijski management, inovativno poslovanje, korporacijsko podjetništvo in ekonomika podjetja na dodiplomskem študiju. Magistriral je decembra 2004 na temo inovacijskega potenciala podjetij in vpliva inovativnosti na uspešnost poslovanja. Poleg pedagoškega dela je aktivno vključen v raziskovalno delo na Inštitutu za podjetništvo in management malih podjetij kot član raziskovalne skupine. Raziskovalno deluje na področju spodbujanja ustvarjalnosti in inovativnosti ter podjetnosti v obstoječih organizacijah korporacijskim podjetništvom. Na fakulteti vodi študijsko smer Podjetništvo, ki je preko aktivnega dela študentov v podjetjih tesno vpeta v gospodarstvo. Je organizator in vodja strokovnih ekskurzij študentov v ZDA. Svoje pedagoško in raziskovalno delo nadgrajuje z analitičnim in svetovalnim delom na področju upravljanja osebnih financ ter s svetovalno dejavnostjo v malih in srednjevelikih podjetjih. Prof. dr. Maks Tajnikar je redni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je bil med leti 2001 in 2007 tudi njen dekan. Je redni profesor ekonomske teorije in podjetništva in ima doktorat znanosti s področja ekonomije. Predava predmete Mikroekonomija, Upavljansko ekonomika, Poslovodenje rastočih poslov, Ekonomika zdravstva in Management javnih organizacij, Tranzicijska ekonomija, Postkeynesianska ekonomska analiza, raziskovalno in svetovalno pa se trenutno ukvarja s področji rastočih poslov, javnega sektorja in ekonomike zdravstva. Bil je minister za malo gospodarstvo ( ), minister za gospodarstvo ( ) in urednik Slovenske ekonomske revije. Objavil je več kot 230 del s področja mikroekonomije, upravljavske ekonomije, industrijske ekonomike, rastočih poslov, postkeynesianske ekonomske analize in zdravstvene ekonomike. Je avtor petih knjig in soavtor petih knjig, vodil je številna svetovalna dela. Je vodja podiplomskega programa Ekonomija in Management in ekonomika v zdravstvenem varstvu Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. 172

175 Mag. Ksenja Pušnik je višja predavateljica ekonomske politike, ekonomike podjetja in podjetništva na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. Kot raziskovalka Inštituta za podjetništvo in management malih podjetij na tej fakulteti je sodelovala pri številnih domačih in mednarodnih raziskovalnih projektih. Kot prejemnica Tempus in Erasmus raziskovalne štipendije ter raziskovalne štipendije Philippsove Univerze v Marburgu je bila raziskovalka na Ekonomskem inštitutu Vrije Universiteit v Bruslju (Belgija) in na Forschungsstelle zum Vergleich wirtschaftlicher Lenkungssysteme Philippsove Univerze v Marburgu (Nemčija). Sodelovala je na več kot 15 domačih in mednarodnih znanstvenih in strokovnih konferencah in je avtorica ali soavtorica poglavij v tujih in domačih monografijah ter znanstvenih in strokovnih člankov v domačih in mednarodnih revijah. Bila je članica številnih programskih in organizacijskih odborov domačih in mednarodnih konferenc ter urednica revije EPF. Pred zaposlitvijo na Ekonomsko-poslovni fakulteti je bila novinarka za področje gospodarstva in vodja strateških in razvojnih projektov v gospodarstvu. Je članica raziskovalnega tima Global Entrepreneurship Monitor Slovenija in Slovenski podjetniški observatorij. Dr. Mojca Duh je docentka za politiko podjetja, strateški management in planiranje na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. Je tudi predstojnica Katedre za strateški management in politiko podjetja na tej fakulteti. V magistrski in doktorski raziskavi je proučevala razvojne posebnosti in posebnosti razvojnega managementa družinskega podjetja, o čemer je objavila več znanstvenih člankov, razprav in knjigo z naslovom»družinsko podjetje: Razvoj in razvojni management«. S prispevki je sodelovala na številnih domačih in tujih strokovnih in znanstvenih konferencah, je avtorica oz. soavtorica poglavij v znanstvenih monografijah ter znanstvenih in strokovnih člankov. Vključena je v raziskovalno skupino Global Entrepreneurship Monitor Slovenija ter Slovenski podjetniški observatorij. Prof. dr. Polona Tominc je redna profesorica za področje kvantitativnih ekonomskih analiz na Univerzi v Mariboru, kjer med drugim predava statistične metode ter metodološki del podjetniških teorij. Sodelovala je na več kot 30 znanstvenih in strokovnih tujih in domačih konferencah, je avtorica ali soavtorica poglavij v tujih in domačih znanstvenih monografijah ter znanstvenih in strokovnih člankov, objavljenih v uveljavljenih tujih in domačih revijah. Aktivno sodeluje v mednarodni mreži za preučevanje ženskega podjetništva DIANA. Sodeluje v raziskovalnem programu Podjetništvo za inovativno družbo in je članica raziskovalnega time Global Entrepreneurship Monitor Slovenija ter Slovenski podjetniški observatorij. 173

176 Barbara Bradač je mlada raziskovalka in asistentka za ekonomiko podjetja in podjetništvo na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. Vključena je v program Mladi raziskovalci Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS, kot asistentka pa sodeluje pri pedagoškem procesu na fakulteti. Dodatno se je izobraževala na European Institute for Advanced Studies in Management, Belgija. Kot raziskovalka Inštituta za podjetništvo in management malih podjetij sodeluje v več domačih in mednarodnih raziskovalnih projektih. Je članica raziskovalnega tima Slovenski podjetniški observatorij, vključena pa je tudi v raziskovalni program Podjetništvo za inovativno družbo. Kot članica organizacijskega odbora sodeluje pri pripravi mednarodnih konferenc STIQE in PODIM. Prof. dr. Miroslav Rebernik je redni profesor za ekonomiko podjetja in za podjetništvo na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. Je tudi predstojnik Katedre za podjetništvo in ekonomiko podjetja ter predstojnik Inštituta za podjetništvo in management malih podjetij na tej fakulteti. Bil je gostujoči profesor na Portland State University ter dobitnik Fulbrightove raziskovalne štipendije na Babson College. Sodeloval je na več kot 60 domačih in tujih strokovnih in znanstvenih konferencah, je avtor več knjig in poglavij v monografijah, ki so izšle doma in v tujini, vodil je številne domače in mednarodne konference ter uredil njihove zbornike. Sodeluje v uredniških in recenzijskih odborih revij Naše gospodarstvo, Business & Economics Review, Journal of Small Business Management ter International Journal of Opportunity, Growth and Value Creation. Je vodja raziskovalnega tima Global Entrepreneurship Monitor Slovenija ter Slovenski podjetniški observatorij. Mag. Matej Rus je višji predavatelj podjetništva na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. Poleg pedagoškega dela je aktivno vključen tudi v raziskovalno delo v okviru Inštituta za podjetništvo in management malih podjetij, ker je pomemben član raziskovalne skupine. Aktivno je vključen v raziskave Slovenski podjetniški observatorij, GEM in druge manjše projekte inštituta. Svoje pedagoško in raziskovalno delo je obogatil z vrsto zahtevnih strokovnih aktivnosti v okviru EPF in v okviru vodenja zavoda IRP, ki pomenijo pomembno obogatitev njegove prakse ter zagotavljajo pogoje za nadaljni prenos praktičnih izkušenj v pedagoški proces. Njegova ključna področja svetovalnega dela so osredotočena na poslovno načrtovanje, razvoj inovativnih poslovnih modelov in oblikovanje uspešnih strategij podjetij. 174