ANALIZA STRUKTURE VIROV FINANCIRANJA V PODJETJU»X«

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO ANALIZA STRUKTURE VIROV FINANCIRANJA V PODJETJU»X«Študentka: Marija Grabner Naslov: Javorje 24, 2393 Črna na Koroškem Številka indeksa: Redni študij Program: univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: doc. dr. Žan Jan Oplotnik Javorje, marec 2007

2 2 PREDGOVOR Podjetje je gospodarska celica, ki sledi zastavljenim poslovnim in drugim ciljem. Vodstvo podjetja sprejema določene odločitve in ukrepe, s katerimi naj bi uspešno doseglo te cilje. Vsako podjetje pa ima za cilj rast in razvoj podjetja, vključno z doseganjem določenega donosa. Za vsako podjetje v gospodarskem prostoru so finance poglavitnega pomena, saj so potrebne tako za ustanovitev podjetja kot tudi za njegovo delovanje in ne nazadnje tudi za likvidacijo. S prehodom na tržno gospodarstvo so se slovenski podjetniki srečevali z novostmi, ki so jih prinesle nove gospodarske razmere. Najopaznejša sprememba je bila v ostrejši konkurenci, ki se je z vstopom Slovenije v Evropsko unijo še povečala. Financiranje podjetja je ena najvažnejših poslovnih funkcij podjetja, saj mora zagotavljati tako kratkoročno kot tudi dolgoročno nemoteno poslovanje podjetja. Glede na življenjski cikel podjetja je zelo pomembno zagotoviti ustrezno financiranje, ki bo podjetju zagotavljalo delovanje tako na samem začetku kot tudi vsa krizna obdobja, ki jih lahko podjetje skozi poslovanje doživi. Že pri sami ustanovitvi podjetja je pomembno, katere in koliko virov bo podjetje uporabilo za začetek delovanja, da bo lahko nemoteno poslovalo in pozneje tudi vračalo sredstva virom sredstev. Zaradi obsežnosti pojma financiranja sem se v diplomski nalogi omejila predvsem na priskrbo in sestavo virov financiranja, ker sem želela spoznati, kakšne možnosti ima podjetje pri priskrbi virov financiranja, ki jih potrebuje za nemoteno poslovanje. Motiv za izbiro teme o strukturi virov financiranja je bil predvsem v tem, da danes obstajajo različne oblike virov financiranja, ki se jih podjetja lahko poslužujejo. Nekatera uspešna slovenska podjetja se ne poslužujejo cenejših virov financiranja (različni dolžniški viri), ampak uporabljajo dražje financiranje (lastniški kapital), vendar pa mnoga med njimi kljub temu poslujejo uspešno. Vsako podjetje bi se naj financiralo tako iz lastnih kot tudi iz tujih virov financiranja, saj bi tako lažje doseglo racionalnost poslovanja. Seveda pa moramo upoštevati, da so te odločitve odvisne od vsakega posameznega podjetja in pa od njegove prilagojene strukture kapitala. V diplomskem delu Analiza strukture virov financiranja v podjetju»x«bom najprej predstavila pomen in vlogo financiranja podjetja, in pa seveda tudi pravila ter načela financiranja. Temu bo sledila predstavitev priskrbe finančnih sredstev. V okviru tega poglavja bom poskušala razložiti notranje in zunanje vire financiranja podjetja ter delitev glede na lastništvo (lastniški in dolžniški viri financiranja ter razlike med njima) in pa financiranje podjetja glede na življenjski cikel. Sledi poglavje o optimalni finančni strukturi, v okviru katerega bom poskušala na grobo predstaviti, kaj sploh optimalna struktura je in pa, glede na to, da viri financiranja predstavljajo za podjetje določen strošek, tudi stroške finančne strukture. Cilj diplomske naloge je analizirati strukturo virov financiranja v podjetju»x«leta 2004, 2005 in 2006 ter ugotoviti, kakšne rezultate je podjetje v tem opazovanem obdobju dosegalo glede na vložena sredstva.

3 3 Teoretičnemu delu sledi praktični del, in sicer analiza strukture virov financiranja v podjetju»x«, kjer bom najprej poskušala predstaviti podjetje»x«, njegove značilnosti glede prodaje in poslovanja in pa seveda tudi kadrov. V nadaljevanju bo sledila analiza priskrbe virov financiranja, za katero bom uporabila različne finančne podatke, bilance stanja in uspeha podjetja»x«, s pomočjo katerih bom poskušala tudi prikazati različne kazalnike, ki nam bodo dali informacije o finančnem stanju podjetja»x«. Problem pri pisanju diplomske naloge se je pojavil v praktičnem delu, saj nekatere postavke v bilanci stanja niso bile podrobneje razčlenjene in pa seveda tudi zaradi pomanjkanja praktičnih izkušenj, zaradi česar temelji diplomska naloga predvsem na teoretičnem znanju. Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali in stali ob strani v času mojega študija in pisanja diplomske naloge, predvsem svojim najbližjim in pa seveda Mojci Mlinar za lektoriranje. Posebna zahvala gre podjetju»x«in finančni direktorici podjetja za vse informacije in potrebne podatke. Hvala tudi profesorju doc. dr. Žan Janu Oplotniku za sprejeto mentorstvo in strokovno pomoč pri izdelavi diplomske naloge.

4 4 KAZALO 1 UVOD Opredelitev področja in opis problema Namen, cilji in osnovne trditve Predpostavke in omejitve raziskave Predvidene metode raziskovanja FINANCIRANJE PODJETJA Temeljne kategorije financiranja podjetja Finančna politika podjetja Področja finančne politike Cilji finančne politike Inštrumenti finančne politike Načela finančne politike Načelo likvidnosti in plačilne sposobnosti Načelo donosnosti Gospodarnost (ekonomičnost) financiranja Druga načela financiranja Neupoštevanje načel financiranja Pravila financiranja Pravila vodoravne finančne strukture Zlato bilančno pravilo Druga pravila vodoravne finančne strukture Pravila navpične finančne strukture Finančna struktura podjetja PRISKRBA VIROV FINANCIRANJA Notranji viri financiranja Nerazdeljeni dobiček Amortizacija Drugi notranji viri Zunanji viri financiranja Kapitalski vložki Krediti Subvencije Posebne oblike zunanjih virov financiranja Lastniško in dolžniško financiranje podjetja Lastniško financiranje Dolžniško financiranje Stroški uporabljenega kapitala Razlike med lastniškim in dolžniškim financiranjem Financiranje glede na življenjski cikel podjetja OPTIMALNA FINANČNA STRUKTURA Stroški finančne strukture Povprečni stroški finančne strukture ANALIZA STRUKTURE VIROV FINANCIRANJA V PODJETJU»X«... 38

5 5 5.1 Predstavitev podjetja»x« Proizvodni program in prodaja Politika kakovosti Kadri Priskrba finančnih sredstev v podjetju»x« Notranji viri financiranja (lastniško financiranje) Zunanji viri financiranja (dolžniško financiranje) Analiza poslovnega uspeha v podjetju»x« Analiza podjetja»x«s kazalniki Kazalniki investiranja in financiranja Kazalniki plačilne sposobnosti Kazalniki donosnosti in gospodarnosti Nekateri ostali kazalniki Povprečni stroški finančne strukture SKLEP POVZETEK SEZNAM LITERATURE IN VIROV SEZNAM SLIK IN TABEL... 62

6 6 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Cilj vsakega podjetja je, da bi bilo čim bolj uspešno, uspešnost poslovanja pa je odvisna od mnogih dejavnikov, med katerimi je najbolj pomembno prav financiranje. Financiranje podjetja je ena najvažnejših poslovnih funkcij, saj mora zagotavljati tako kratkoročno kot tudi dolgoročno nemoteno poslovanje podjetja. Gledano z vidika podjetja je financiranje proces, katerega glavno vlogo ima denar in se nanaša na priskrbo in uporabo sredstev, gospodarjenje z njimi ter ne nazadnje tudi na vračanje sredstev njihovim virom. Potrebe po financiranju se razlikujejo glede na fazo življenjskega cikla, v katerem je podjetje, pridobivanje finančnih sredstev pa je v veliki meri odvisno od podjetnika (poznavanje virov financiranja, dostopnost in pa cena le-teh). Za poslovanje podjetja so torej potrebna sredstva, katera je možno pridobiti na različne načine. V diplomski nalogi bom obravnavala različne vire financiranja in pa podjetje»x«, ki je tisto, ki se mora odločiti, katere vire bo pri financiranju uporabilo. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomske naloge je podrobneje spoznati vire financiranja, ki so za vsako podjetje nepogrešljivi, predvsem pa se bom usmerila na vire financiranja podjetja»x«. V sklopu tega bom opredelila značilnosti podjetja»x«ter najpomembnejše vire financiranja, ki imajo najbolj vidno vlogo pri financiranju podjetja»x«. Cilj diplomske naloge je v teoretičnem delu predstaviti različne vire financiranja ter njihove prednosti in slabosti. V praktičnem delu pa je cilj naloge opredeliti najbolj primerne vire financiranja za podjetje»x«ter opredeliti dejavnike, ki so in še vplivajo na odločitve vodstva podjetja»x«o načinu financiranja. Potrebe po financiranju se razlikujejo od podjetja do podjetja, v večini primerov pa so pogojene z življenjsko fazo in pa z dejansko stopnjo rasti, v kateri se nahaja podjetje. Financiranje podjetja je tako v veliki meri odvisno od tega, koliko sredstev potrebuje podjetnik, kdaj jih potrebuje in pa po kakšni ceni bo pridobil finančna sredstva. V Sloveniji se v zadnjih letih kaže, da predstavljajo cene uporabljenih virov kar velik problem, saj so le-te precej visoke, kar pa zmanjšuje uspešnost poslovanja podjetja. Marsikdaj bi se podjetje lahko oskrbelo s cenejšim virom financiranja kot dejansko se, vendar so tukaj prisotne tudi določene omejitve (boniteta podjetja, čas). Znano pa je tudi, da je velikim podjetjem omogočen prost dostop do trga kapitala, zaradi tega je izbira virov financiranja za ta podjetja večja, medtem ko je za mala podjetja značilno, da imajo manjši izbor in pa težjo dostopnost do različnih virov financiranja.

7 7 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Financiranje velikih podjetij se nekoliko razlikuje od financiranja malih in srednjih podjetij, saj imajo le-ta lažji in boljši dostop do različnih virov financiranja. Nekaj pa je odvisno tudi od pravno-organizacijske oblike podjetja. Predpostavljam, da imajo velika podjetja nekoliko lažji dostop do virov financiranja, saj je mogoče finančni trg bolj prilagodljiv potrebam financiranja teh podjetij. Seveda pa je treba poudariti, da se je tudi za mala in srednja podjetja že marsikaj spremenilo, saj je slovenski finančni trg vedno bolj razvit, z vstopom Slovenije v Evropsko unijo, pa se je mogoče spremenilo oziroma (oz.) izboljšalo še to, da lahko podjetja pridobijo nekatere vire tudi iz različnih evropskih skladov. Predpostavljam, da se je podjetje»x«v letih 2004, 2005 ter 2006 financiralo tako iz notranjih kot tudi iz zunanjih virov financiranja. V diplomski nalogi se bom omejila predvsem na tiste vire financiranja, ki imajo najbolj vidno vlogo pri financiranju podjetja»x«, pri tem pa se pojavi še dodatna omejitev, saj so nekateri podatki o financiranju zaupne narave in jih vodstvo podjetja ni pripravljeno razkriti. 1.4 Predvidene metode raziskovanja V diplomski nalogi gre za poslovno raziskavo, saj gre za obravnavo financ v podjetju in ne nazadnje tudi za obravnavo povezovanja podjetja z enim od njegovih delov iz okolja ponudniki virov financiranja. Pri raziskovanju bom uporabila deskriptivni pristop, ki se uporablja za opisovanje pojmov. V okviru deskriptivnega pristopa pa bom uporabila metodo deskripcije (opisovanje financiranja podjetja»x«) ter metodo komplikacije, s katero bodo v nalogi povzeta spoznanja, stališča, dosegljivi podatki ter rezultati drugih avtorjev. Osnova za teoretični del bodo domači in tuji viri, za praktični del pa bodo podatkovna podlaga podatki iz temeljnih računovodskih izkazov v podjetju»x«in drugi pomembni podatki, ki so mi na voljo v podjetju.

8 8 2 FINANCIRANJE PODJETJA Financiranje podjetja je proces, ki ga imenujemo finančna funkcija. Financiranje obsega ugotavljanje potrebnih finančnih sredstev, njihovo priskrbo, vlaganje, upravljanje in odločanje o teh sredstvih ter vračanje teh sredstev virom financiranja (Filipič in Markovič-Hribernik 2000, 57). Finančna funkcija je v podjetju tesno povezana z drugimi funkcijami podjetja in predstavlja nekakšen povezovalni element poslovanja. Vse poslovne odločitve imajo različne finančne posledice, ki se skupaj izražajo na ravni podjetja. Za uspešno poslovanje podjetja je pomembna dobra koordinacija med posameznimi deli poslovanja in finančnim delom. V nasprotnem primeru lahko slaba finančna koordinacija kljub dobremu proizvodu, trženju in razvoju pripelje do zloma podjetja (Mramor 1993, 22). Čeprav je financiranje ena od faz poslovnega procesa, je za razliko od drugih faz delni proces, ki je prisoten pri odvijanju vseh drugih delnih procesov v podjetju. Napaja jih s potrebnimi finančnimi sredstvi. Financiranje podjetja lahko razdelimo na dva dela, in sicer na pasivno in na aktivno financiranje. Pasivno financiranje obsega priskrbo finančnih sredstev, aktivno financiranje pa vlaganje finančnih sredstev v druge oblike sredstev podjetja. Tako se z aktivnim financiranjem določa sestav sredstev podjetja, s pasivnim financiranjem pa sestav obveznosti do virov sredstev (Zavec Denša 2004, 8; povz. po Pučko 1997, 81). Repovž in Peterlin v knjigi Financiranje (1998, 57) pravita:»financiranje temelji na denarju kot njegovi osrednji kategoriji. Pri tem so druge oblike (nedenarnih) sredstev (v materialni ali prehodni obračunski obliki nadomestka denarja) vedno samo preoblikovana denarna sredstva. Financiranje v podjetju se nanaša na priskrbo in uporabo sredstev (kot naložb v podjetju in zunaj njega), gospodarjenje z njimi, vračanje sredstev njihovim virom, razporejanje finančnih izidov in na v zvezi s tem nastala finančna razmerja.«in če na kratko pojasnimo še pravkar navedene pojme (Rebernik in Repovž 2000, 67-68): Priskrba sredstev je vsak denarni pritok v podjetju, ki ni posledica preoblikovanja materiala ali drugih prehodnih oblik sredstev. Pri tem se misli predvsem na denar iz zunanjih virov ali na denar iz doseženega poslovanja podjetja. Pri priskrbi velja načelo: pravi denar v pravilni višini ob pravem času na pravem mestu. Uporaba tako pridobljenih denarnih sredstev za različne finančne naložbe in s tem povezan denarni odtok (izdatek denarja). Gospodarjenje s sredstvi je smotrna uporaba pridobljenih sredstev, da bi dosegli čim boljši učinek pri dobičku in da bi čim bolj neovirano poslovali, z zagotovitvijo likvidnosti sredstev in plačilne sposobnosti, ter zagotovili želen razvoj podjetja. Vračanje prejetih sredstev virom financiranja je ena temeljnih nalog finančne funkcije in zaključek krožnega gibanja sredstev. Če ne vrnemo sposojenih sredstev, lahko govorimo o kraji tujega premoženja.

9 9 Razporejanje finančnih izidov pomeni razporeditev v denarju izraženega izida poslovanja med posamezne interesne udeležence pri poslovanju podjetja (lastniki, zaposleni, poslovodje, država). Finančna razmerja znotraj podjetja temeljijo na samofinanciranju, kreditiranju in vlaganju v lastniške vire financiranja. SLIKA 1: POJEM IN VSEBINA FINANCIRANJA PODJETJA D B D (denar) (blago) (denar) FINANCIRANJE INVESTIRANJE DEZINVESTIRANJE DEFINANCIRANJE PRISKRBA UPORABA, GOSPODARJENJE VRAČANJE PRITOK PREJEMEK ODTOK IZDATEK PRITOK PREJEMEK ODTOK IZDATEK Vir: Rebernik in Repovž 2000, Temeljne kategorije financiranja podjetja Čas Bolj kot kjerkoli drugje v poslovanju podjetja je čas pomemben pri financiranju. Gre za tako imenovano (ti.) časovno vrednost denarja, ki je zlasti pomembna pri sprejemanju dolgoročnih finančnih odločitev. Da bi lahko opravljali primerjave med sedanjim in prihodnjim denarnim tokom, je potrebno prihodnje vrednosti preračunati na današnje in obratno (Repovž 1997, 336). Donos Obravnavanje donosa v financiranju podjetja je lahko zelo široko, od bruto dobička, neto dobička, celotnega kosmatega donosa poslovanja, do pozitivnega (čistega) denarnega toka z različnimi vsebinami glede na njegov rok. Želeni donos moramo vedno povezovati s tveganjem njegovega doseganja (Repovž 1997, 336).

10 10 Negotovost in tveganje Problem pri sprejemanju finančnih odločitev so posledice le-teh v prihodnosti, saj so praviloma negotove. V primeru negotovosti ne poznamo prihodnjih posledic, pri tveganju pa gre za večjo ali manjšo verjetnost, da bodo predvidljive prihodnje posledice takšne, kot jih pričakujemo (Repovž 1997, 336). Likvidnost in plačilna sposobnost Za sprejemanje finančnih odločitev je zelo pomembno, ali razpolagamo z denarjem (likvidnost sredstev) in ali je razpoložljiva količina denarja usklajena z velikostjo zapadlih obveznosti (plačilna sposobnost) in z velikostjo želenega razvoja podjetja (Repovž 1997,336). Finančni vzvod in finančno tveganje Za vsako podjetje je zelo pomembno, kako financira svoje poslovanje. Gre za razmerje med dolžniškim in lastniškim kapitalom glede na razmerje med donosom naložb in ceno (stroški) virov sredstev (finančni vzvod). Od vsega tega pa je odvisno tudi finančno tveganje (Repovž 1997, 337). Davki Poslovanje podjetij in njihovo financiranje je vselej obremenjeno s plačilom raznih davkov in prispevkov. Sprejemanje finančnih odločitev mora zato vedno upoštevati tudi obremenitev sredstev in vsega povezanega s financiranjem s temi davki in prispevki (Repovž 1997, 337). Inflacija Vpliv inflacije na sredstva, vire sredstev, dobiček, denar in druge kategorije finančnega odločanja je izredno pomemben. Pri sprejemanju finančnih odločitev zaradi tega ni vseeno, ali so učinki inflacije že vgrajeni v odločitev ali pa v odločitvi niso upoštevani (Repovž 1997, 337). 2.2 Finančna politika podjetja Financiranje vsakega podjetja mora biti planirano oz. v naprej usmerjeno in pa seveda zelo pazljivo nadzorovano. Usmerjanje v upravljanje s finančnimi tokovi v podjetju in njegovem okolju zajemamo s finančno politiko (Filipič in Markovič-Hribernik 2000, 96-97). Finančna politika je del politike podjetja, ki je usmerjena v upravljanje s finančnimi tokovi v podjetju in njegovem okolju. Zagotoviti mora finančne možnosti poslovanja, in sicer tako, da zagotavlja potrebna sredstva za doseganje optimalne likvidnosti in racionalnega financiranja oz. za izvedbo kratkoročnega in dolgoročnega načrta podjetja (Robnik 1994, 40).

11 11 Za uresničevanje finančne politike podjetja je potrebno definirati področja delovanja, cilje in inštrumente. SLIKA 2: DEJAVNIKI OBLIKOVANJA FINANČNE POLITIKE Dejavniki oblikovanja finančne politike Notranji Zunanji Objektivni Subjektivni Finančna moč podjetja, velikost podjetja, poslovni predmet, dinamika rasti podjetja, stopnja razvoja in zrelosti podjetja, organiziranost podjetja, posebne okoliščine. Socialna in izobrazbena struktura zaposlenih, splošno vzdušje v kolektivu, izkušnje in strokovnost vodstvenih finančnih delavcev. Gospodarski in še zlasti finančni sistem, razvitost finančnega trga, razmere na finančnem in blagovnem trgu, javno mnenje. Vir: Filipič in Mlinarič 1999, Področja finančne politike Različni avtorji različno delijo finančno politiko po področjih delovanja, najbolj splošna pa je delitev finančne politike na politiko priskrbe finančnih sredstev, politiko ustvarjanja dobička in politiko delitve dobička. Nekateri avtorji delijo politiko podjetja tudi na ustanovitveno, tekočo in investicijsko (Filipič in Markovič-Hribernik 2000, 167). Ustanovitvena finančna politika je zelo pomembna pri ustanovitvi podjetja, saj takrat podjetje potrebuje večja vlaganja v stalna sredstva in prav zaradi tega mora biti res kakovostno rešena, da lahko podjetje normalno začne poslovati (Filipič in Markovič- Hribernik 2000, ).

12 12 Tekoča finančna politika pomeni vsakodnevno uporabo denarja, to so kratkoročne finančne dnevne operacije pritekanja in odtekanja denarja. Prav tako pa mora biti tudi dolgoročno orientirana in planirana, je pa zaradi vsakodnevnega delovanja najbolj izpostavljena možnim hitrim spremembam in prav zaradi tega mora biti tudi najbolj fleksibilna (Filipič in Markovič-Hribernik 2000, 168). Investicijska politika zajema predvsem vlaganja v stalna sredstva, ki se v podjetju seveda stalno obnavljajo in povečujejo, delno pa tudi v gibljiva sredstva, kadar se tam vežejo finančna sredstva dolgoročno. Najpomembnejši vprašanji, na katera mora dati odgovor investicijska finančna politika, sta obseg in struktura virov financiranja (Filipič in Markovič-Hribernik 2000, 168) Cilji finančne politike Robnikova v knjigi Računovodstvo in finančno poslovanje pravi (2004, 48):»Cilj vsakega podjetja je njegova finančna moč, ki omogoča enostavno in razširjeno reprodukcijo, rentabilno poslovanje in doseganje ustrezne akumulacije. Za uspešno realizacijo končnega finančnega cilja si moramo postaviti temeljne finančne cilje, od katerih sta najpomembnejša likvidnost poslovanja (potreben čas, da se nam nedenarne oblike sredstev pretvorijo v denar, s katerim poravnamo zapadle obveznosti) in plačilna sposobnost (sposobnost plačevanja obveznosti, ko le-te zapadejo v plačilo).«cilji finančne politike so torej usmerjeni v najbolj optimalno doseganje rentabilnosti in plačilne sposobnosti podjetja. Ta dva cilja finančne politike morata biti zelo dobro planirana, kajti vsakršno spreminjanje finančnih sredstev iz naložbenih sredstev v likvidnostno obliko nekaj stane in lahko z večkratnim spreminjanjem oblike finančnih sredstev namesto donosnosti le-teh več izgubimo (Markovič 2004, 10). Medsebojna odvisnost plačilne sposobnosti in rentabilnosti je v obliki obratnega sorazmerja: bolj kot je podjetje plačilno sposobno, slabša je rentabilnost in obratno (Bergant 1993, 26). Poleg rentabilnosti in plačilne sposobnosti ima finančna politika še druge cilje, to so optimalna priskrba finančnih sredstev tako kratkoročno kot dolgoročno, zagotavljanje finančne neodvisnosti, zadovoljitev različnih interesov v podjetju, pravilna delitev dohodka in drugi. Vsekakor pa finančna politika sledi usmeritvam poslovne politike podjetja, ki pa se zaradi različnih zahtev tržišča in potreb spreminja, zato se morajo z njo spreminjati tudi cilji finančne politike. Ima pa finančna politika pri oblikovanju ciljev poslovne politike pomembno vlogo, saj ima svoje omejitve, kar mora podjetje upoštevati pri oblikovanju svojih poslovnih ciljev (Markovič 2004, 10). Morebitno istovetenje neposrednega cilja finančne funkcije, s (finančnim) ciljem podjetja kot celote, vodi v brezizhodno razmišljanje, ki z organizacijskega vidika nikomur ne koristi. Če torej nek cilj podjetja kot celote izražamo vrednostno (finančno), to še ne pomeni, da je to neposredni cilj finančne funkcije podjetja (Bergant 2003, 49).

13 Inštrumenti finančne politike Osnovni inštrument finančne politike je finančni plan, ki je zelo pomemben sestavni del procesa načrtovanja in upravljanja v podjetju. Finančni plan izdelamo na podlagi planov za druge funkcije v podjetju. Vsi ti plani morajo biti izraženi količinsko in s tem tudi vrednostno, kar nam da plan prihodkov in odhodkov. Tako ugotovimo, kakšne bodo potrebe in kakšna količina denarja bo na razpolago tako rekoč v vsakem trenutku poslovanja podjetja. Glede na potrebe ali presežek finančnih sredstev pa se izdela finančni plan, ki bo vseboval ukrepe za priskrbo potrebnih dodatnih finančnih sredstev ali plasma presežka finančnih sredstev (Markovič 2004, 10). Drugi inštrument finančne politike so finančni izračuni, s katerimi izračunamo že omenjena načela rentabilnosti in plačilne sposobnosti. Podjetje mora točno izračunati, koliko denarja potrebuje za svoje poslovanje, koliko ga bo pridobilo s poslovanjem, vse seveda za določen obseg poslovanja v določenem časovnem obdobju. Na podlagi teh izračunov se sprejemajo finančno - poslovne odločitve podjetja o priskrbi finančnih sredstev, o plasmaju, o vračanju finančnih sredstev (Markovič 2004, 12). Kot tretji inštrument finančne politike lahko omenimo tudi finančni nadzor nad izvajanjem finančnega plana. Obstaja namreč veliko dejavnikov, ki lahko vplivajo na poslovanje, delimo pa jih na zunanje (običajno so zelo neprijetni, saj nanje nimamo vpliva, vendar pa jih moramo takoj upoštevati, saj lahko v zelo kratkem času tudi usodno vplivajo na poslovanje podjetja) in notranje dejavnike (nanje imamo vpliv, potreben pa je nadzor, da jih pravočasno ugotovimo, spoznamo in nanje vplivamo s potrebnimi ukrepi) (Markovič 2004, 12-13). 2.3 Načela finančne politike Finančna politika ima nalogo zagotoviti finančne razmere poslovanja tako, da zagotavlja potrebna sredstva za uresničevanje načrta podjetja za vsakodnevno poslovanje glede doseganja optimalne likvidnosti, plačilne sposobnosti in smotrnega financiranja. Načela finančne politike so (Filipič in Mlinarič 1999, 63): likvidnost in plačilna sposobnost, donosnost (rentabilnost), gospodarnost (ekonomičnost) in druga načela Načelo likvidnosti in plačilne sposobnosti Pod likvidnostjo razumemo, kako hitro in s kakšnimi stroški se lahko posamezen del aktive podjetja preoblikuje v denar kot najbolj likvidno obliko premoženja. Zato tudi govorimo o tem, da imajo posamezni deli aktive različno stopnjo likvidnosti. Po stopnji likvidnosti je denar torej na prvem mestu. Takoj za denarjem uvrščamo vrednostne

14 14 papirje, sledijo terjatve, najmanj likvidne pa so zaloge in osnovna sredstva (Filipič in Mlinarič 1999, 63). Podjetje praviloma poravnava svoje obveznosti z denarjem, zato je pomembno, da ima zadosten obseg naložb, ki jih je mogoče pravočasno spremeniti v denar, kar zagotavlja, da bo podjetje sposobno poravnavati svoje pogodbene obveznosti, torej bo podjetje likvidno (kratkoročno plačilno sposobno). Podjetje potrebuje denar v svojem poslovanju zaradi transakcijskih, varnostnih, špekulativnih razlogov ter razlogov, ki so vezani na različne poslovne možnosti. Podjetje torej potrebuje denar zaradi ohranjanja likvidnosti, vendar pa je potrebno vedeti, da ima denar v blagajni ali na računu zelo nizek donos, zato so tako naložena sredstva nedonosna (Mramor 1993, ). Pod plačilno sposobnostjo podjetja razumemo njegovo sposobnost, da v naprej dogovorjenih pogodbenih rokih poravna svoje obveznosti, ali mogoče celo pred rokom, če ima od tega ekonomsko korist. Načelo solventnosti (lat. solvere plačati, rešiti) je v neposredni zvezi z načelom likvidnosti. Filipič in Mlinarič v knjigi Temelji podjetniških financ (1999, 64) povzemata besede Leona Repovža, ki navaja da je solventnost v sodobni literaturi po pravilu ločena v dve vrsti: dejanska solventnost gospodarskega osebka (gospodarski osebek je v primeru likvidacije sposoben poravnati vse svoje obveznosti svoje naložbe s prodajo preoblikuje v denar, ki služi za plačilo obveznosti), tehnična solventnost (gospodarski osebek je z razpoložljivimi likvidnimi sredstvi sposoben poravnati obveznosti ob roku njihove zapadlosti). Na plačilno sposobnost vplivajo notranji in zunanji dejavniki, za izračunavanje plačilne sposobnosti pa poznamo različne kazalnike (Filipič in Mlinarič 1999, 65-66): kazalnik dnevne plačilne sposobnosti (KDPS): denarna sredstva (DS) KDPS (1) zapadle obveznosti (ZO) kazalnik planirane plačilne sposobnosti (KPPS): DS + T + VP KPPS (2) ZO + PO Pomen simbolov: DS denarna sredstva T terjatve VP vrednostni papirji ZO zapadle obveznosti PO planirane obveznosti

15 15 kazalnik optimalne plačilne sposobnosti (KOPS): 100 KOPS (3) % tveganja vnovčevanja terjatev (T) in vrednostnih papirjev (VP) Načelo donosnosti Načelo donosnosti pomeni ugodno razmerje med doseženim finančnim rezultatom in vloženimi sredstvi. Sorazmerni pomen tako dobljenega količnika je potrebno analizirati s časovnega in prostorskega vidika. V časovnem pogledu mislimo na primerjavo izračunanega rezultata donosnosti z rezultati istega podjetja v preteklih letih. Pod prostorsko analizo pa razumemo primerjavo z rezultati donosnosti drugih podjetij v okviru iste dejavnosti in s povprečno donosnostjo celotnega gospodarstva za isto časovno obdobje. Le s takšnimi primerjavami je mogoče dobiti dovolj dobro oceno o tem, ali analizirano podjetje dovolj učinkovito uporablja vložena denarna sredstva (Filipič in Mlinarič 1999, 66-67). Glede na to, katere parametre uporabimo pri izračunu donosnosti, so možni različni količniki, in sicer: donosnost lastniškega kapitala (return on equity ROE), donosnost celotnega kapitala (return on assets ROA), donosnost prometa I in II, donosnost kapitala, donosnost poslovno potrebnega premoženja in donosnost določenega naložbenega projekta (Filipič in Mlinarič 1999, 67-68) Gospodarnost (ekonomičnost) financiranja V smislu reprodukcije pomeni gospodarnost ugodno razmerje med vrednostjo proizvodnje (prihodki) in stroški (odhodki). Gre za to, da poslovni proces izvršimo s čim nižjimi stroški (Filipič in Mlinarič 1999, 69). Vsaka priskrba finančnih sredstev ima svojo ceno, ki je lahko različna glede na to, iz katerega vira jo priskrbimo. Zato moramo biti tudi pri financiranju bolj ali manj gospodarni, tako glede stroškov priskrbe finančnih sredstev kakor tudi glede vsote porabljenih finančnih sredstev. Stroški financiranja so denarna žrtev oz. denarni napor za uporabo nekaterih sredstev, zato mora biti izid toliko večji, da pokrije tudi tak izdatek (Filipič in Mlinarič 1999, 69). Gospodarnost financiranja izračunamo tako, da stroške financiranja primerjamo s porabljenimi finančnimi sredstvi in dobljeni rezultat pomnožimo s sto. Čim manj stroškov odpade na enoto porabljenih finančnih sredstev, tem ugodnejši je koeficient gospodarnosti financiranja in obratno. Z uresničevanjem načela gospodarnosti financiranja skrbimo za pravilen obseg potrebnih finančnih sredstev ter priskrbo najcenejših finančnih sredstev. Zato je pomembno pravilno ugotavljanje dejanskih potreb finančnih sredstev. Če podjetje

16 16 napačno ugotavlja potrebe po finančnih sredstvih, je lahko nelikvidno, nedonosno in tudi financiranje je lahko negospodarno (Filipič in Mlinarič 1999, 69) Druga načela financiranja Filipič in Mlinarič v knjigi Temelji podjetniških financ (1999, 69) pravita:»poleg likvidnosti, donosnosti in gospodarnosti financiranja poznamo še nekatera druga načela, kot so: načelo akumulativnosti (z zbiranjem sredstev na dolgi rok zagotavljamo razširjeno reprodukcijo), načelo varnosti (nemoteno financiranje zahteva oblikovanje in obnavljanje rezerv finančnih sredstev), načelo racionalnosti (razmerje med lastnimi in tujimi viri mora biti optimalno), načelo finančne moči (združuje plačilno sposobnost, sposobnost financiranja, akumulativnost in varnost financiranja), načelo prilagodljivosti trgu, zmogljivostim in človeku (gre za tri osnovne prvine poslovanja, katerim se mora financiranje prilagajati).«2.3.5 Neupoštevanje načel financiranja Neupoštevanje temeljnih načel financiranja podjetja se kaže kot neskladnost med lastnimi viri in obveznostmi (dolgovi), med kratkoročnimi in dolgoročnimi obveznostmi ter terjatvami, kar lahko povzroči finančno neuravnoteženost, ki postopoma in nezadržno vodi v nelikvidnost podjetja. Neupoštevanje načel financiranja lahko povzroči»avtonomno«finančno krizo, ki neposredno ogrozi obstoj podjetja. Posledice se kažejo v brezizhodnem likvidnostnem položaju podjetja in v radikalnem zmanjšanju trajnega lastniškega kapitala. Problemi nelikvidnosti podjetja torej nastanejo zaradi nezadostnega denarnega toka iz notranjega in zunanjega financiranja podjetja. Premajhno notranje financiranje povzroči usihanje dobička in nastajanje kronične izgube, nato je tu pogosto obračunana amortizacija ter neustrezno preoblikovanje nedenarnih sredstev v denarna (Končina in Mirtič 1999, 40-41). Naraščajoči finančni problem podjetja se v razmerju do zunanjega okolja kaže tako, da se ob zmanjšanih prilivih glede na s poslovanjem povezane odlive povečuje likvidnostni problem podjetja in s tem izguba podjetja. Ob odsotnosti notranjih finančnih rezerv se intenzivno zmanjšuje trajni lastniški kapital, kar slabša boniteto podjetja in s tem možnost za priskrbo svežega kapitala iz zunanjega finančnega okolja (Končina in Mirtič 1999, 41). 2.4 Pravila financiranja Pri poslovanju podjetij so se skozi dolga leta izoblikovala nekatera pravila financiranja, ki»svetujejo«, kako bi se bilo najbolje obnašati v določenih poslovnih okoliščinah. Ta pravila so naravnana tako, da so nam v pomoč pri vodenju finančne politike podjetja, ne ponujajo pa konkretnih rešitev. V primeru, ko pravila obravnavajo financiranje glede

17 17 roka naložb in roka virov sredstev, govorimo o pravilih vodoravne finančne strukture. Pravila, ki pa se nanašajo na iskanje optimalnega razmerja med lastnimi in tujimi viri financiranja podjetja, pa so pravila navpične finančne strukture (Filipič in Markovič- Hribernik 2000, 162) Pravila vodoravne finančne strukture Zlato bilančno pravilo Pri pravilih vodoravne finančne strukture gre za to, da z razmerjem med ustreznimi deli aktive in pasive zagotavljamo likvidnost. Ko gre za kratkoročno in dolgoročno financiranje, je potrebno upoštevati predvsem pravilo o usklajenosti roka naložb in roka sredstev. To pravilo imenujemo zlato bilančno pravilo, pravi pa, da naj se dolgoročne naložbe financirajo z dolgoročnimi viri sredstev, kratkoročne naložbe pa s kratkoročnimi viri sredstev. Ta zahteva je postavljena z namenom, da se vzdržuje plačilna sposobnost podjetja (Vodopija 2005, 14). Glede tega, kaj štejemo za dolgoročne naložbe, obstajajo različna pojmovanja, zato ločimo zlato bilančno pravilo v ožjem in v širšem smislu. Filipič in Mlinarič v knjigi Temelji podjetniških financ (1999, 70-71) pravita:»po zlatem bilančnem pravilu v ožjem smislu se štejejo kot dolgoročne naložbe samo osnovna sredstva. Takšna ozka definicija [ ] je ustrezala za čas, ko se podjetja še niso ukvarjala s kreditnimi posli«. Med zlatim bilančnim pravilom v ožjem in v širšem smislu ni razlike glede dolgoročnih virov, razlika je le glede dolgoročnih naložb. Kot je že iz zgornjega odstavka razvidno, zlato bilančno pravilo v ožjem smislu zajema kot dolgoročne naložbe samo osnovna sredstva, medtem ko zlato bilančno pravilo v širšem smislu zajema kot dolgoročne naložbe poleg osnovnih sredstev tudi naložbe v trajna gibljiva sredstva (Markovič 2004, 13) Druga pravila vodoravne finančne strukture Druga pravila vodoravne finančne strukture (obravnavajo razmerja med posameznimi deli aktive in pasive v bilanci stanja) so (Filipič in Mlinarič 1999, 72-73): kazalnik tekoče likvidnosti (naj bi bil 2, kar pomeni, da se polovico vseh gibljivih sredstev financira iz dolgoročnih virov, polovico pa iz kratkoročnih), kazalnik pospešene likvidnosti ( naj bi bil 1, kar pomeni, da vse kratkoročne vire sredstev pokrivamo z gibljivimi sredstvi), kazalnik gotovinske likvidnosti (naj bi bil 0,5, kar pomeni, da se polovica vseh kratkoročnih virov sredstev nahaja v najbolj likvidni obliki).

18 Pravila navpične finančne strukture Navpična finančna struktura obravnava razmerje med lastnimi in tujimi viri financiranja. Vsak vir financiranja ima svoje prednosti in slabosti, zato je potrebno najti optimalno razmerje med njimi, prav tako pa je izbira odvisna še od nekaterih drugih dejavnikov (Markovič 2004, 14). Financiranje z lastnimi sredstvi pomeni finančno neodvisnost podjetja in s tem tudi poslovno neodvisnost, obratno pa financiranje s tujimi viri pomeni odvisnost podjetja od vira financiranja. Zunanji viri financiranja, pa naj bo to država ali banke ali druge finančne organizacije, ki dajejo denar, skušajo nekako v manjši ali večji meri vplivati na porabo tega denarja z določenimi pogoji, s tem pa vplivati na poslovanje podjetja, s čimer pa se zmanjšuje samostojnost podjetja (Markovič 2004, 14-15). Na navpično finančno strukturo vpliva struktura naložb (aktiva), ker vlaganja v stalne naložbe zahtevajo po pravilu več lastnih sredstev (večje tveganje) od vlaganj v gibljiva sredstva. Na omenjeno strukturo lahko vpliva tudi značaj vodstva podjetja (vodstva, ki so bolj pripravljena tvegati, bodo najemala več tujih sredstev). Na navpično finančno strukturo vpliva tudi okolje. Eden od teh je trg (blagovni in finančni), ki oži ali širi možnosti izkoriščanja virov financiranja. V primeru neugodnih razmer na blagovnem trgu se ožijo možnosti za financiranje z lastnimi viri, v primeru neugodnih razmer na finančnem trgu pa se ožijo možnosti financiranja s tujimi viri (Filipič in Markovič- Hribernik 2000, 166). Tradicionalno pravilo zahteva, da naj bo razmerje med lastniškim in dolžniškim kapitalom 1:1, vendar pa glede tega ni enotnih pogledov. Razmerje je odvisno tudi od nagnjenosti managementa k tveganju pri zadolževanju (Unger 2005, 13). Zaradi številnih dejavnikov je težko odgovoriti, kakšna naj bo optimalna navpična finančna struktura. V literaturi ni enotnosti glede pravila, kakšno naj bo razmerje med lastniškim in dolžniškim kapitalom, saj avtorji zagovarjajo različne pristope k finančni strukturi. 2.5 Finančna struktura podjetja Finančna struktura podjetja pomeni sestavo desne strani premoženjske bilance podjetja. Pove nam torej, kako se financira aktiva, ki jo ima podjetje. Namesto finančna struktura zato lahko rečemo tudi sestava financiranja (Ribnikar 2003, 216). Vsako podjetje najprej analizira številne dejavnike, ki vplivajo na finančno strukturo in šele potem se odloči, katere vire financiranja bo vključilo v ciljno finančno strukturo. Dejavniki se skozi čas tudi spreminjajo, vendar bi moralo vodstvo podjetja oz. finančni oddelek v podjetju imeti finančno strukturo definirano, da lahko potem posamezne odločitve glede financiranja prilagaja tej strukturi (Weston et al. 1996, 608). Zaradi različne oblike kapitala, ki ga imajo podjetja v finančni strukturi, je tudi tveganje različno, saj ima vsak posamezen vir financiranja tudi svojo ceno. Zaradi tega nastajajo

19 19 stroški finančne strukture podjetja, ki jih izračunamo s povprečno ponderirano ceno posameznega vira financiranja ali WACC (Brigham et al. 1999, ). Stroški kapitala v finančni strukturi so odvisni od mnogih dejavnikov. Nekateri so takšni, na katere podjetje ne more vplivati, na druge pa lahko vpliva s svojo finančno in investicijsko politiko. Dva najpomembnejša dejavnika, na katera podjetje ne more vplivati sta obrestna mera in davčna stopnja. V skupino dejavnikov, na katere podjetje lahko vpliva pa štejemo finančno strukturo podjetja, politiko dividend in investicijsko politiko (Brigham and Houston 2004, ). Pri priskrbi kapitala iz različnih virov je torej potrebno pretehtati različne dejavnike in oceniti stroške tako pridobljenega lastniškega in/ali dolžniškega kapitala, saj večina podjetij v največ primerih izbira najcenejše rešitve v priskrbi in uporabi finančne strukture, vendar pa se moramo zavedati, da najcenejša rešitev ni vedno najugodnejša (Repovž in Peterlin 1998, 65-66).

20 20 3 PRISKRBA VIROV FINANCIRANJA Priskrba finančnih sredstev je del finančne politike podjetja, s katerim si podjetje zagotovi denar za svoje poslovanje, naj bo to od začetka za samo ustanovitev podjetja, za redno tekoče poslovanje, za investicijska vlaganja ali eventualno sanacijo podjetja (Markovič 2004, 17). Podjetje se lahko odloča za različne oblike financiranja glede na svojo dejavnost in okolje, v katerem deluje. Lahko se financira iz notranjih ali zunanjih virov financiranja oz. z različnimi načini, ki jih nudi katera od teh dveh izbranih oblik (Zavec Denša 2004, 12). Notranji viri financiranja so: nerazdeljeni dobiček, amortizacija, drugi notranji viri. Zunanji viri financiranja so: kapitalski vložki, krediti, subvencije, posebne oblike zunanjih virov financiranja. Z vidika lastništva pa razlikujemo financiranje z lastniškim in dolžniškim kapitalom. Med lastniški kapital spadajo vsi notranji viri ter od zunanjih virov kapitalski vložki in subvencije. V okvir dolžniškega kapitala pa spadajo vsi drugi zunanji viri financiranja (Filipič in Mlinarič 1999, 113). 3.1 Notranji viri financiranja O notranjem financiranju govorimo, kadar podjetje uporabi lastne vire za financiranje svojega poslovanja. Pri tem lahko gre za samofinanciranje (nerazdeljeni čisti dobiček poslovnega leta in amortizacija), kjer se osnovna in obratna sredstva financirajo iz lastnega vira Nerazdeljeni dobiček Nerazdeljeni čisti dobiček je najpomembnejši notranji vir financiranja podjetja, seveda pa ga mora podjetje s svojo dejavnostjo ustvariti. Pri dani vrednosti angažiranih poslovnih sredstev je dobiček odvisen od ( Filipič in Markovič-Hribernik 2000, 174): obsega proizvodnje in prodaje oz. stopnje izkoriščenosti razpoložljivih zmogljivosti, od asortimenta proizvodnje, od ravni cen proizvodov in/ali storitev ter od porabljene vrednosti materialnih sredstev (stroškov) in na novo ustvarjene vrednosti z živim delom.

21 21 Nerazdeljeni čisti dobiček ostane od celotnega dobička po plačilu davka na dobiček in izplačilu dividend lastnikom. Po naši zakonodaji se mora nerazdeljeni čisti dobiček preteklih let po petih letih prerazdeliti v eno od drugih kategorij kapitala. Najbolj pogosta bi morala biti sprememba v povečanju osnovnega kapitala. Žal je postopek vezan na sklepe družabnikov v notarski obliki in registraciji na sodišču, zaradi česar nastanejo znatni stroški. Iz nerazdeljenega dobička izpred petih let je možno oblikovati tudi več vrst rezerv, kot so statutarne in druge (Vodopija 2005, 32; povz. po Kelbl in soavtorjih 2002, 14). Pravilo oportunitetnih stroškov je razlog, da moramo zadržanemu dobičku pripisati določen strošek. Po tem pravilu bi podjetje moralo za zadržani dobiček doseči enak donos kot bi ga dosegli družabniki z alternativnim vlaganjem v naložbe primerljivega tveganja. V praksi se uporabljajo tri metode za določanje stroškov zadržanega dobička, in sicer (Duhovnik 1995, ): določanje stroškov na podlagi modela določanja cen dolgoročnih naložb, določanje stroškov na podlagi donosa obveznic in premije za tveganje, določanje stroškov na podlagi diskontiranja denarnega toka Amortizacija Amortizacija je po pomembnosti drugi notranji vir finančnih sredstev na eni strani, na drugi pa se z njo prenaša vrednost opredmetenih osnovnih sredstev med stroške (Robnik 1994, 47). V knjigi Osnove financ (2000, 176) Filipič in Markovič-Hribernik pravita:»med notranje vire uvrščamo tudi amortizacijo. Do teh sredstev podjetje pride s postopnim preoblikovanjem stalnih sredstev v denar. Vendar ni dovolj, da se amortizacija preoblikuje kot strošek v nove proizvode, ampak morajo biti ti proizvodi tudi prodani in plačani. Prav zaradi omenjenega se obračunana amortizacija ne more šteti v celoti kot vir financiranja. Določen del obračunane amortizacije se namreč nahaja v zalogah nedokončane proizvodnje, v zalogah gotovih izdelkov in v terjatvah do kupcev.«kot vir financiranja se torej lahko koristi le tisti del amortizacije, ki se je s procesom vnovčenja terjatev preoblikoval v denar. Hitrost spreminjanja obračunane amortizacije v denarno obliko pa je odvisna od dolžine proizvodnega procesa, od hitrosti prodaje gotovih izdelkov in od hitrosti vnovčevanja terjatev. Amortizacijska sredstva se lahko koristijo za zamenjavo stalnih sredstev, financiranje gibljivih sredstev in za financiranje razširitvene zmogljivosti (Filipič in Markovič-Hribernik 2000, 176). Doba koristnosti posameznega opredmetenega osnovnega sredstva ali neopredmetenega dolgoročnega sredstva je odvisna od (Zavec Denša 2004, 13): pričakovanega fizičnega izrabljanja, pričakovanega tehničnega staranja, pričakovanega ekonomskega staranja in pričakovanih zakonskih ali drugih omejitev uporabe.

22 22 Za obračun amortizacije se uporablja več različnih metod, ki so zakonsko dovoljene oz. predpisane z nekaterimi omejitvami, čeprav družbe v smislu teh omejitev same določajo letne amortizacijske stopnje in po njih obračunavajo amortizacijo. Skupni znesek amortizacije za določeno osnovno sredstvo pa je enak ne glede na metodo obračunavanja (Markovič 2004, 18). Amortizacijska sredstva so med najcenejšimi, ker od njih ni potrebno plačati obresti ali dividend. Zakon o gospodarskih družbah omogoča, da družbe samostojno določajo amortizacijske stopnje in seveda pri tem upoštevajo tudi računovodske standarde. Gospodarske družbe lahko torej obračunavajo amortizacijo, kolikor jim dovoljuje izid (minimalna amortizacija ni predpisana), vendar pa to ne vpliva na izračun obveznosti glede plačila davkov (Filipič in Markovič-Hribernik 2000, 177) Drugi notranji viri Podjetje ima na razpolago še nekatere druge notranje vire financiranja, kot so (Filipič in Markovič-Hribernik 2000, 177): financiranje iz racionalizacij, financiranje iz rezerv, sprostitev sredstev zaradi povečanega koeficienta obračanja gibljivih sredstev, z zmanjšanjem davkov, s postopkom dezinvestiranja in financiranje iz naslova spremembe premoženja. 3.2 Zunanji viri financiranja Z razvojem podjetništva se je vse bolj razvijal tudi finančni trg v smislu prilagoditve gospodarstvu s finančnimi in nefinančnimi organizacijami, ki zagotavljajo finančna sredstva kot zunanji vir financiranja. Poleg organizacij pa je zunanji vir financiranja tudi prebivalstvo (Markovič 2004, 19). Poslovni cikli v proizvodnji in blagovnem prometu se ne odvijajo enakomerno in brez zastojev. Do zastojev pri preoblikovanju iz materialne v denarno obliko, ki lahko služi za financiranje poslovnega procesa, prihaja zaradi notranjih in zunanjih vzrokov. Med tokovi priliva in odliva sredstev ni časovne skladnosti; prilivi so večji od odlivov ali obratno. Vse to so razlogi, da podjetje pridobi finančna sredstva tudi iz zunanjih virov (Vodopija 2005, 33). Zunanji viri financiranja predstavljajo sekundarni vir financiranja podjetja, s katerimi podjetje začasno ali trajno, dolgoročno ali kratkoročno dopolnjuje notranje vire financiranja. Za uporabo zunanjih virov financiranja mora podjetje plačati obresti oz. druga nadomestila ter sredstva po določenem času vrniti, kar seveda vpliva na tveganje in donos podjetja, posledično pa tudi na tržno vrednost podjetja (Rebernik in Repovž 2000, 88).

23 Kapitalski vložki S pomočjo kapitalskih vložkov pridobi podjetje finančna sredstva za ustanovitev ter za tekoče poslovanje in razvoj neposredno na finančnem trgu v obliki vrednostnih papirjev. V prvem primeru pride podjetje do dolgoročnega denarnega kapitala od zunaj z emisijo in prodajo lastniških vrednostnih papirjev. V drugem primeru pride podjetje s prodajo komercialnih vrednostnih papirjev do dolgoročnih finančnih sredstev in do kratkoročnih finančnih sredstev, ki lahko izboljšajo finančni položaj podjetja. V primeru manjših podjetij (s.p., d.o.o.) je kapital (vložki oz. deleži) v obliki vrednostnih papirjev ali stvarnih vložkov. To je velikokrat edini način financiranja, ki je na voljo majhnim podjetnikom ob ustanovitvi podjetja. Mnogokrat velja enako tudi v primeru več družbenikov, toda običajno pomeni več partnerjev tudi več razpoložljivega kapitala. Ta vrsta kapitala se v procesu investiranja pogosto hitro spremeni v dolgoročna fiksna sredstva, ki se težko spet preoblikujejo v denarna sredstva (Zavec Denša 2004, 15; povz. po Hodnik 2002, 45). Kapitalski vložki predstavljajo obliko zunanjega financiranja, vendar s tem pride podjetje do nepovratnega lastniškega kapitala. Pojavljajo se predvsem pri ustanavljanju podjetja, kjer investitorji vlagajo svoj denar v podjetje z nakupom delnic podjetja ali drugih kratkoročnih ali dolgoročnih vrednostnih papirjev obveznice (Markovič 2004, 19). Kapitalski vložki so lahko tudi v stvarni obliki in ne samo v obliki denarnega kapitala. V tem primeru ni mogoče prosto kroženje stvarnih deležev, kot je to mogoče v primeru prinosniških delnic Krediti Krediti so najobičajnejši zunanji vir financiranja za podjetja, ki želijo sredstva dobiti v najbolj likvidni obliki, to je v denarju, čeprav poznamo tudi blagovne kredite. Oblike pridobivanja tega dolžniškega kapitala so lahko klasični bančni krediti ali pa v obliki emisije dolžniških vrednostnih papirjev (Filipič in Mlinarič 1999, 119). Značilnost kreditov je, da pri vračanju izposojevalec plača tudi obresti, to je za posojevalca donos na vloženi kapital. Poznamo več vrst kredita, najpomembnejši kriteriji, ki jih v zvezi s kreditom obravnavamo, pa so rok, namen in kritje kredita. Po roku odplačevanja ločimo kratkoročne in dolgoročne kredite. Glede na ročnost je običajno vezan tudi namen kredita. Tako se kratkoročni krediti dajejo običajno za gibljiva sredstva, dolgoročni krediti pa se dajejo za vlaganja v stalna sredstva. Po namenu ločimo proizvodne in porabniške kredite. Ostane še vprašanje kritja kredita. V današnjem času banke in drugi ponudniki običajno zahtevajo kritje oz. garancijo za vračilo kredita, največkrat v obliki zastavljenih nepremičnin (Markovič, 2004, 20). Stroški bančnih kreditov so odvisni od različnih dejavnikov, in sicer bonitete stranke, ročnosti kredita, namena kredita, ponujene oblike zavarovanja. Znano je, da so obrestne stopnje višje za bolj tvegane kreditojemalce, torej za tiste, ki so razvrščeni v nižje bonitetne razrede. Obresti so običajno višje tudi za manjše kredite (banke uvrščajo

24 24 manjša podjetja med bolj tvegana), saj fiksni stroški vsebujejo tudi pribitke na izhodiščno obrestno mero (Weston et al. 1996, 457) Subvencije Značilnost za subvencije je, da jih ni treba vračati, saj je to oblika v glavnem državne pomoči podjetjem. Razlikujemo neposredno in posredno subvencioniranje. Pri neposrednem subvencioniranju podjetje prejme denar direktno na svoj račun, pri posrednem subvencioniranju pa gre za privarčevana sredstva v podjetju na račun znižanja davkov, nižjih obrestnih mer za posojila, odobravanja garancij s strani države in drugo (Filipič in Mlinarič 1999, 121) Posebne oblike zunanjih virov financiranja Predvsem v novejšem času so se pojavile še nekatere posebne oblike zunanjih virov financiranja, to so lizing, faktorin in forfeting. Lizing (leasing) Lizing je operacija finančnega najema, ki poteka med tremi strankami tako, da dajalec lizinga kupi od določenega dobavitelja neko dobrino ter jo nato da na razpolago jemalcu lizinga, ta pa se obveže, da bo podjetju povrnil določeno število najemnin. Na koncu odplačilne dobe navadno investitor odkupi predmet lizing pogodbe in tako postane njegov lastnik (Gospodarska zbornica Slovenije 2006). Ločimo dve vrsti lizinga, in sicer finančni in operativni lizing, ki se davčno in računovodsko vodita povsem različno. Pri operativnem lizingu gre za pogodbe sklenjene za krajši čas od življenjske dobe predmeta lizinga. Predmet operativnega lizinga so običajno trajne potrošne dobrine (gospodarske dobrine, ki jih podjetje potrebuje le občasno). Finančni lizing se razlikuje od operativnega predvsem po tem, da (Brigham et al. 1999, ): pogodbe ni mogoče preklicati oz. jo je možno preklicati le z dogovorom obeh partnerjev, predmet lizinga so običajno stalna (osnovna) sredstva. Prednosti lizinga, ki jih podjetja ne smejo zanemariti pri svojih odločitvah so (Zavec Denša 2004, 18): transparentnost obrokov (enaki, valutna klavzula), prilagodljivost obrokov in dobe odplačevanja potrebam in možnostim podjetja, davčno optimiranje, relativna nevtralnost investicije v primeru neuspešnosti, hitrost in enostavnost odobritve (čas je v podjetništvu zlato), uporaba pred lastništvom kot pozitivno načelo sodobnega podjetništva.