USPEŠEN MANAGER IN VODENJE PODJETJA

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO USPEŠEN MANAGER IN VODENJE PODJETJA Kandidat: Marjan Nabernik Študent rednega študija Številka indeksa: 81569993 Program: univerzitetni Študijska smer: Podjetništvo Mentor: dr. Duško Uršič Šmartno pri Slovenj Gradcu, september 2007

2 PREDGOVOR Pomena vodenja se dandanes zaveda vedno več organizacij. Ker se stvari odvijajo s svetlobno hitrostjo, je za podjetje zelo pomembno, da se prilagodijo trgu in svojim odjemalcem. Vse to pa je možno le, če ima organizacija primerno vodstvo, uspešne managerje ter dobro komunikacijo med vsemi zaposlenimi. Zaradi vsega tega v podjetjih managerji stremijo k čim uspešnejšemu delovanju in poslovnim uspehom z naborom svojega znanja in veščin. Voditi in povezovati določeno skupino ljudi v podjetju pomeni vzpostaviti organizacijo, pri čemer je treba znati zaposlene vzpodbuditi tako, da bo načrt uspel in izbrati odgovornega vodjo. Odličen manager mora biti zmožen voditi sodelavce tako, da jih pritegne za svoje ideje, kar pomeni, da podjetje lahko zaživi. Uspešen manager je podjeten, poln idej, inteligenten, potrpežljiv, discipliniran, praktičen, odločen ter vztrajen. Zelo pomembno pa je tudi, kdo so ključni ljudje, ki so člani določenega teama. Vsak manager naj bi svoje odločitve čim prej uvedel v prakso ter vzdrževal projekte. Management je planiranje, kontroliranje, organiziranje ter vodenje, ki je namenjen usklajevanju nalog in dejavnosti za doseganje zastavljenih ciljev. Vodenje torej ne gre enačiti z managementom. Na kratko povedano, vodenje je usmerjanje sodelavcev za dosego skupnega cilja, reševanje konfliktov, dogovarjanje, pri čemer je pomembno, da imamo dobrega vodjo. Za učinkovito izboljšanje umetnosti vodenja je potrebnih torej več stvari. Sem spada poznavanje potrebnih karakteristik managerja oziroma vodje in njegovega obnašanja. Potrebno pa je tudi usposabljanje na osebni ter organizacijski ravni. Biti torej strokovnjak na svojem področju pomeni biti uspešen. V diplomski nalogi smo želeli ugotoviti, kakšna je vloga vodenja ter managerja v konceptu managementa. Nadalje smo opredelili lastnosti uspešnega managerja, njegove naloge, vloge, sposobnosti ter karakteristike. V naslednjem poglavju smo predstavili pomen vodenja, njegov proces, načela in sloge vodenja ter učinke uspešnega vodenja. Pri vsem tem pa sta pomembna seveda tudi teamsko delo ter ustrezna komunikacija v podjetju, zato smo tudi le-te opredelili in razčlenili.

3 KAZALO 1 UVOD...5 1.1 Opredelitev področja in opis problema... 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve... 5 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave... 6 1.4 Predvidene metode raziskovanja... 6 2 KONCEPT MANAGEMENTA...7 2.1 Pojem in pomen koncepta management... 7 2.2 Vloga managerja in vodenja v konceptu managementa... 9 3 MANAGER...12 3.1 Opredelitev pojma manager... 12 3.2 Lastnosti uspešnega managerja... 12 3.2.1 Manager in podjetnik kot učinkovit vodja... 15 3.3 Karakteristike uspešnega managerja... 15 3.3.1 Strateške karakteristike... 15 3.3.2 Organizacijske karakteristike... 16 3.3.3 Operativne karakteristike... 16 3.3.4 Osebnostne karakteristike... 17 3.4 Sposobnosti, spretnosti managerjev... 18 3.5 Naloge managerjev... 19 3.6 Vloge managerjev... 19 3.7 Manager ali vodja... 24 4 VODENJE PODJETJA...26 4.1 Opredelitev in pomen vodenja... 26 4.2 Proces vodenja... 28 4.3 Načela vodenja... 29 4.4 Učinki uspešnega vodenja... 31 4.5 Slogi vodenja... 32 4.6 Tehnike vodenja... 34 4.6.1 Vodenje s cilji... 34 4.6.2 Vodenje z izjemami... 34 4.6.3 Vodenje z motivacijo... 34 5 TEAMSKO DELO...35 5.1 Opredelitev teama in teamskega dela... 35 5.2 Uspešen vodja teamov... 37 5.3 Naloge vodje teamov in teamske vloge... 39 5.4 Značilnosti učinkovitega teama... 42 6 KOMUNIKACIJA...44 6.1 Opredelitev in pomen komuniciranja... 44 6.2 Manager in komunikacija... 45 SKLEP...47

4 POVZETEK...49 ABSTRACT...49 SEZNAM LITERATURE...50 SEZNAM VIROV...52 SEZNAM SLIK...52

5 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Področje, ki ga bomo obravnavali v diplomskem delu, spada v področje managementa, ožje v področje vodenja. Za uspešno vodenje podjetja so potrebni sposobni in dobri managerji, kar pa za managerje zaradi hitrega tempa v današnjem poslovnem svetu ni tako enostavno. Zato je pomembno, da ima dober in uspešen manager splet lastnosti in spretnosti, ki mu pomagajo pri njegovih managerskih nalogah. Vsak manager pa opravlja tudi vrsto vlog v različnih situacijah. Pri vodenju podjetja vodje vplivajo na zaposlene z namenom doseganja ciljev v podjetju, medtem ko so managerji bolj usmerjeni k stabilnosti in ravnotežju v podjetju. Zato je potrebno jasno definirati, kakšno vlogo ima manager pri vodenju podjetja in kakšne so bistvene razlike med managerjem in vodjo v podjetju. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je podrobneje teoretično prikazati vlogo managerja, vodenje podjetja ter katere so tiste karakteristike, lastnosti, sposobnosti in naloge managerja, ki vplivajo na uspešno vodenje podjetja. Ker pa brez dobre komunikacije managerji prav malo dosežejo, je pomembno, da ima uspešen manager dobre komunikacijske sposobnosti ter dobre teame v podjetju. Cilji diplomske naloge so: - zbrati primerno literaturo, - opredeliti vodenje podjetja, - predstaviti pomen in vlogo managerjev na uspešnost vodenja podjetja, - predstaviti teamsko delo in pomen uspešnega vodenja teamov in - ugotoviti kakšno vlogo ima komunikacija pri vodenju podjetja.

6 Osnovne trditve, oziroma hipoteze raziskave: - Za uspešno vodenje podjetja so pomembni sposobni in uspešni managerji. - Naloge in veščine managerja, ki jih uporablja pri svojem delu, so nekoliko drugačne kot naloge in odgovornosti vodje. - Za uspešno vodenje podjetja je pomembno tudi uspešno vodenje posameznih teamov znotraj podjetja. - Management se ne more enačiti z vodenjem, kajti vodenje je samo ena od nalog managerjev. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Pri izdelavi diplomske naloge bomo izhajali iz naslednjih predpostavk: - za učinkovito vodenje podjetja je potreben uspešen manager, ki mora imeti splet lastnosti in sposobnosti, ki pozitivno vplivajo na zaposlene in podjetje in - managerji so za podjetje drag vir, vendar nujno potrebni. Omejitve raziskave: - izbor literature novejše izdaje o managerih in vodenju. 1.4 Predvidene metode raziskovanja V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabili naslednje metode: - metoda deskripcije - uporabil bom postopek opisovanja dejstev, - metoda kompilacije - povzel bom spoznanja, stališča in sklepe različnih domačih ter tujih avtorjev in - metoda komparacije - primerjal bom spoznanja, stališča in sklepe različnih domačih in tujih avtorjev.

7 2 KONCEPT MANAGEMENTA 2.1 Pojem in pomen koncepta management Management je skupni izraz za vsebino, ki jo v splošnem nekako spontano povezujemo z upravljanjem in vodenjem. Pri tem niso pomembni le znanje, metode in tehnike, ki so za to potrebne, ampak tudi na skupine ljudi, ki imajo sposobnost ukvarjati se s temi problemi. Vsekakor pa gre tudi za znanstveno disciplino, v okviru poslovno-ekonomskih ved. Management je torej proces aktivnosti raziskovanja in ukrepov ter akcij, ki zagotavlja, da se večje število različnih aktivnosti v podjetju izvaja na način, ki bo omogočil realizacijo konkretno postavljenih različnih poslovnih ciljev. Management se dela na strateško upravljanje in planiranje, marketing, proizvodnjo, raziskave in razvoj, finance, računovodstvo, informacijski sistem, administracijo in kadre, organizacijo, poslovno pravo in kvantitativne raziskave (Uršič 1992, 7). Lessem (1987, 237) dodaja, da v okvir procesa managementa spada planiranje, organiziranje, kadrovanje, upravljanje, koordiniranje, sporočanje in delanje proračuna. Management je planiranje, organiziranje, vodenje in kontroliranje dela v organizaciji oziroma vseh nalog in aktivnosti, ki jih zaposleni opravljajo. Cilji organizacije dajejo pobude in vodila za te naloge in aktivnosti. Management je v bistvu usklajevanje nalog in dejavnosti za dosego postavljenih ciljev. Lahko ga pa opredelimo tudi kot ustvarjalno reševanje problemov, ki se pojavljajo na področju planiranja, organiziranja, vodenja in pregledovanja razpoložljivih virov pri doseganju ciljev poslanstva in razvoja organizacije. Bistvo managementa je, da iz relativno med seboj povezanih virov dejavnosti oblikuje sistem, ki ima natanko opredeljene cilje (Možina 1994a, 16). Možina (prav tam, 16) še dodaja, da je management mentalna (miselna, intuitivna) dejavnost ljudi v organizacijskem sistemu. Je ključni podsistem v organizaciji, ker povezuje in usmerja vse druge podsisteme. V tem smislu management vsebuje: koordinacijo človeških, materialnih in finančnih virov s cilji organizacije, povezovanje organizacije z zunanjim okoljem in odzivanje na potrebe družbe, razvijanje organizacijskega vzdušja, kar pomaga doseči individualne in skupne cilje, učinkovito opravljanje nalog kot so opredeljevanje ciljev, načrtovanje, pridobivanje virov, organiziranjem izvajanje, spremljanje, kontroliranje ter izpeljevanje različnih poslovnih dejavnosti razvojne, informacijske in odločitvene narave. Nemec (2005, 121) je mnenja, da se pojem managementa nanaša predvsem na vse menedžerske kadre profitnih sistemov, kjer je že oblikovana tehnostruktura z ustrezno delitvijo dela. Za sisteme, ki poslujejo v tržnem bolj ali manj konkurenčnem tekmovanju, kjer je nenehno navzoča negotovost za uspešnost poslovanja, mora biti izbran najsposobnejši management. Managerji morajo za preživetje takšnih sistemov zagotavljati stalno in dolgoročno učinkovitost ter uspešnost poslovanja, zato morajo imeti za obvladovanje nenehnih sprememb v hitro spreminjajočem se okolju visoko nadpovprečne sposobnosti.

8 Naloge managementa v profitnih sistemih so predvsem (prav tam, 121): predvidevanje bodočih razvojnih trendov tržnega povpraševanja in ustreznega razvoja proizvodnih programov izdelkov ali opravljanja storitev in prioritetne alokacije poslovnih virov, zbiranje lastnih in tujih finančnih sredstev za financiranje materialnih in človeških virov, spremljanje finančnih tokov sistema in zagotavljanje potrebnih finančnih rezerv za nepredvidljive poslovne težave, organiziranje prodaje kakovostnih izdelkov in/ali storitev po primernih cenah, izbira ustreznih prodajnih kanalov in lokacije skladišč, organiziranje razvojno-raziskovalnega dela, zlasti če se sistem ukvarja z zahtevnimi tehnologijami oziroma z izvirnim oblikovanjem izdelkov, ki so izpostavljeni hitro se spreminjajočim modnim kriterijem ob nenehnem upoštevanju vrednostne analize, izbira proizvodno-storitvene opreme in stalno izpopolnjevanje najprimernejših tehnologij, izbira ustreznih kadrov in motiviranje za polno angažiranje ne samo fizičnih, temveč tudi in predvsem kreativno-inovacijskih sposobnosti, hitro prilagajanje oziroma potrebna reorganizacija sistemov, ki ju terjajo predvidljive in nastajajoče spremembe, izračunavanje in kalkuliranje pokrivanja stroškov, povračil investiranih sredstev, dodane vrednosti, donosnosti, delitve dividend ipd., nenehno usposabljanje vseh zaposlenih s funkcionalnimi znanji, s katerimi bo lahko sistem zagotovil visoko kakovost izdelkov ter omogočal visoko produktivnost in ekonomičnost proizvodnje in poslovanja in zagotavljanje zmerno nadpovprečnih plač v okolju in panogi ob doseganju potrebnega dobička za stalen razvoj sistema v boju za njegovo preživetje ipd. Nemec (2005, 122) pravi, da lahko takšne naloge učinkovito in uspešno opravljajo samo ljudje, ki imajo poleg ustreznega teoretičnega znanja tudi zelo dolge in pestre izkušnje v panogi; to vključuje tudi izkušnje v težavnih in celo kritičnih situacijah (na primer pri reševanju potapljajočih se profitnih sistemov).

9 V novejšem času se je razvila trditev, da je management večpomenski izraz, ki se nanaša na opravljanje funkcij organizacije v pogojih delujočega trga. Avtor trdi, da je management (Jurina 1999, 221): najracionalnejši način vodenja regulacijskih procesov v organizacijah, regulacijski koncept, ki se odvija na vseh nivojih organizacije, proces, usmerjen k doseganju ciljev organizacije, proces, katerega temeljna naloga je uspešnost organizacije, proces, ki omogoča dosego ciljev organizacije s koordinacijo dela drugih ljudi, proces, ki vsebuje organizacijsko moč, pooblastila za odločanje, koordiniranje, povezovanje in splošno organizacijsko komuniciranje. 2.2 Vloga managerja in vodenja v konceptu managementa Razlika med pojmoma»management«in»leadership - vodenje«je v pomenu organizacija in član organizacije. Vodenje kot management obstaja za zagotavljanje ciljev organizacije, medtem ko se vodenje kot leading pojavi, ko kdo želi vplivati na vedenje posameznika ali skupine v organizaciji. Vodenje ljudi (leadership) je torej sestavni del širšega pojmovanja vodenja organizacije, managementa. Izraz upravljanje pa se navezuje na opredeljevanje uprave, upravnih odborov, tudi (samo)upravljanja in podobno (Možina 1994a, 17). Zaradi sprememb v managementu pa se vedno bolj poudarja nova vloga in pomen managerjev. Štiri klasične managerske funkcije se preoblikujejo na naslednji način (Kovač 2002, 780): Planiranje postaja usmerjanje, učenje in spodbujanje. Organiziranje vse bolj pomeni decentralizacijo, standardizacijo in kakovost. Vodenje nadomeščajo poslovni teami in podjetniška samoiniciativnost. Nadzor se spreminja v obliki samonadzora in splošne odgovornosti drugih. Managerji morajo v organizaciji biti pripravljeni, slutiti ter se prilagoditi spremembam. To dosežejo tako, da ostanejo v kontaktu z zunanjem okoljem in z odjemalci. Organizacije, ki delujejo v hitro se spreminjajočem se okolju, morajo imeti managerje, ki imajo jasno vizijo ter cilje (Stahl 1995, 11).

10 Tri ravni managementa dajejo vpogled v opravila posameznih vrst managerjev. Ločimo nižje, srednje in višje managerje, ki so del treh ravni managementa (Slika 1): 1 Nižji manager Neposredno je odgovoren za proizvajanje izdelkov ali storitev. To je lahko vodja prodaje, nadzornik delovnega procesa, oddelkovodja in podobno. Zaposleni neposredno poročajo temu managerju o svojem delu. Ta raven managementa je za zvezo med proizvodnjo oziroma upravljanjem nalog in preostalim delom organizacije. Ta vrsta managerjev dela razmeroma malo z višjimi stopnjami managementa ali z ljudmi iz drugih organizacij, največ časa porabijo ta usklajevanje dela svojih sodelavcev. Njihovo delo je razmeroma raznolično, polno raznih opravil in sprotnega reševanja problemov. Srednji manager Ko organizacija raste, se pojavi potreba po koordiniranju raznih delovnih aktivnosti med zaposlenimi in oddelki. Srednji manager določa, katere izdelke ali storitve je potrebno opravljati v posameznih delih organizacije in kako jih posredovati porabnikom. Taki managerji dobivajo široka pooblastila glede politike in strategije dela od višjega managementa in jih nato oblikujejo v cilje in plane nižjim managerjem, da jih ti izvršujejo. Srednji managerji imajo običajno nazive vodja ali direktor sektorja, področja (proizvodnje, marketinga ipd.). Odgovorni so za usklajevanje dela nižjih managerjev in administrativnih delavcev. Višji manager Višji managerji so odgovorni za splošno usmerjanje dejavnosti v organizaciji. Imajo nazive kot so predsednik, pomočnik predsednika, izvršilni direktor, direktorji odsekov itd. Višji managerji opredeljujejo vizijo, poslanstvo, politiko, cilje in strategijo za celotno organizacijo. Cilje nato posredujejo po hierarhiji navzdol, tako dosežejo vsakega zaposlenega. Taki managerji ponavadi zastopajo organizacijo v javnosti, v poslovnih in upravnih zadevah. Večino časa porabijo za razgovore z drugimi višjimi managerji, v organizaciji ali zunaj nje, da si pridobivajo informacije oziroma da jih usklajujejo z drugimi, če je treba tudi v obliki pogajanj, kompromisov in podobno. 1 Povzeto po Možina (1994a, 18-19).

11 Slika 1: Osnovne ravni managementa. a) tradicionalna razporeditev b) novejša razdelitev Vir: Možina (1994a, 18). Rdeča barva predstavlja višje managerje, rumena srednje in oranžna pa nižje managerje.

12 3 MANAGER 3.1 Opredelitev pojma manager Beseda manager izvira iz leta 1500 in je nastala v Benetkah. Izvira iz besede mano, kar pomeni dlan. Manager torej za roko vodi ljudi, jih usmerja in jih pelje v pravo smer. To je spretnost, umetnost, praktična veščina, ki je deloma prirojena, deloma pa se je mogoče naučiti (Cimerman et al. 2003, 10). Manager usmerja človeške in materialne vire ter vodi delo oddelka ali organizacije. Managerji predstavljajo le del zaposlenih v organizaciji. Zvečine zaposleni opravljajo delo kot delavci v proizvodnji, trženju, vzdrževanju, izobraževanju, informiranju, administriranju itd. Managerji pa so ocenjevani z vidika, kako uspešno opravljajo delo drugi. Managerji morajo določati načrte dejavnosti, s katerimi bi kar najbolj učinkovito in uspešno dosegli cilje organizacije (Možina 1994a, 15). Nemec (2005, 147) trdi, da je obnašanje managerjev možno razvrstiti glede na dva neodvisna in variabilna dejavnika, in sicer na: delo, njegovo strukturo, pripravo, izvajanje, angažiranje, odnos do dela, kontrolo ipd. sodelavce, odnose, njihovo spoštovanje, sodelovanje z njimi, priznanja za dobre odnose s sodelavci ipd. Managerji so strokovnjaki, ki pomagajo organizaciji doseči svoje cilje. Čeprav obstajajo različne teorije managementa in da managerji delajo različno, je cilj vsakega managementa doseči odlično poslovanje. Ker pa se družba in okolje neprestano spreminjata, morajo managerji biti zelo fleksibilni in željni sprememb, ki jih narekuje okolje (Stoner in Freeman V Lessem 1989, 1). 3.2 Lastnosti uspešnega managerja Adizes (v Bernik 2000, 30) je za dobrega managerja izpostavil naslednje značilnosti: Manager mora biti sposoben izpolnjevati svoje vloge. Zavedati se mora svojih prednosti in slabosti (poznavanje sebe). Sprejemati mora povratne informacije o sebi. Biti mora v stalnem stiku s svojim družbenim okoljem. sebi ima uravnoteženo stališče. Sprejema svoje prednosti in pomanjkljivosti. Sposoben je prepoznavati vrline drugih (prepoznavanje kakovosti drugih). Sprejema mnenja drugih (sprejemanje razlik v mnenjih). Sposoben je reševati spore (sposobnost urejanja konfliktov). Ustvarja si učno okolje (ustvarjanje okolja, v katerem se uči).

13 Tudi Bizjak in Petrin (1996, 140-141) navajata nekaj osebnostnih lastnosti dobrega managerja: pazljivo posluša kar mu drugi govorijo, daje zgled svojim ljudem, vedno drži dano besedo, daje jasna navodila, zna ljudi zainteresirati za delo, ki ga opravljajo, rad sprejema predloge, pravilno ukrepa, ko želi izvršitev dela, razloži zakaj, preučuje možnosti boljših delovnih metod in zna oceniti sposobnost svojih ljudi ter zna načrtovati delo. Uspešen manager je tisti, ki vzbuja zaupanje pri sodelavcih, ima vizijo in ki uresničenju te vizije, pritegne ljudi ter jih mobilizira. Biti mora oseba s širokim znanjem in dobrimi komunikacijskimi in organizacijskimi sposobnostmi, ki je predana svojemu delu ter ji delo pomeni strast. Spoštuje svoje sodelavce in jim pomaga pri razvoju ter ima moralno integriteto (Purg 2007). Pri tem Gavranović in Žilić (1991, 13) dodajata, da mora imeti uspešen manager poleg vseh zgoraj naštetih osebnostnih lastnosti še občutek za etiko, kontakt s strankami in občutek za pripadnost organizaciji. Za vrednotenje dela sodobnega managerja so najpomembnejši trije kriteriji (Uršič 1992, 18): učinkovitost, ki predstavlja kriterij vrednotenja rezultatov managerjevega dela predvsem takrat, ko nas zanima ali se stvari delajo prav, uspešnost, ki predstavlja kriterij vrednotenja rezultatov managerjevega dela predvsem takrat, ko nas zanima ali se delajo prave stvari, družbeno odgovornost, ki predstavlja kriterij zunanjega in s tem splošno družbenega vrednotenja rezultatov managerjevega dela predvsem takrat, ko nas zanima ali le-ti delajo prave stvari prav. Uspešni managerji na najvišjih položajih največ pozornosti posvečajo voditeljstvu. To bo tudi v prihodnje mnogo pomembneje od samega managiranja, trdi Fink (v Cimerman 2003,11). Delo managerja lahko definiramo kot načrtovanje, organiziranje, usmerjanje in nadzorovanje. Rezultate njihovega dela moramo v podjetju znati združevati z delom drugih ljudi. Vsak manager mora biti sposoben, da s svojim delom povezuje delo delavcev, ki delajo v njegovi skupini (Možina 1994b, 30).

14 Prvi kriterij za managerje mora biti, da so odgovorni predvsem za svoj delovni prispevek in ne za nalaganje dela drugim. Manager mora imeti delovno vlogo in zadolžitve v organizaciji. Pri tem je pomembno, da uskladi razmerje med znanjem oziroma obvladovanjem določenega lastnega profesionalnega področja v odnosu na potrebne učinke in dosežke celotnega poslovanja. Strokovni delavci imajo zaradi tega največ problemov prav pri komuniciranju. Ne morejo biti uspešni, če njihov output ne postane input drugim ljudem. Ta input pa so v resnici ideje in informacije. To pomeni, da mora uporabnik takih informacij, oziroma takega outputa, input razumeti in znati uporabiti. Manager mora tudi predvsem znati prevesti cilje organizacije v jezik strokovnjakov in njihov output prevesti v jezik uporabnikov. Današnji manager je odgovoren za povezavo dela strokovnih delavcev ene vrste v delo strokovnih delavcev druge vrste. Pri tem ko strokovni delavec nujno potrebuje managerja, pa manager ni njegov vodja, je samo njegovo vodilo, orodje in tržna roka. Je kanal, skozi katerega ugotavljajo potrebe, kapacitete in priložnosti za svoje delo v podjetju, katerega člani so. Manager je v tem smislu bolj tolmač, učitelj in izobraževalec in manj predpostavljeni. Velja tudi nasprotno. Današnji strokovnjaki morajo znati učiti managerje, jih usmerjati, jim kazati nove priložnosti, nova obzorja, nove in bolj zahtevne standarde. V tem smislu so, v odnosu do svojega managerja, in pravzaprav v odnosu do vseh managerjev v organizaciji, starejši eksperti (Možina 1994b, 30-31). Uspešen manager je aktiven vodja, ki ustvarja pozitivno delovno okolje, v katerem zaposleni dobivajo priložnosti in spodbude za visoke dosežke in svoj razvoj (Možina 2002c, 29). Slika 2: Ključne sestavine uspešnega managementa. Aktiven vodja Ustvari ugodno delovno okolje USPEŠEN VODJA Spodbuja učenje in razvoj Omogoča priložnosti za visoke dosežke Vir: Možina (2002c, 29).

15 3.2.1 Manager in podjetnik kot učinkovit vodja Biti uspešen podjetnik s svojimi ključnimi lastnostmi kot so kreativnost, inovativnost, usmerjenost v kupca in vedno nove podjetniške priložnosti, še ne pomeni biti tudi vrhunski manager. Raziskave kažejo, da podjetniki, ki so ustanovili podjetje in ga uspešno vodili v prvih otroških fazah razvoja nemalo težav, ko podjetje preraste okvire enostavnega gospodarskega subjekta in postane zaradi svoje velikosti bolj kompleksno. Zelo redko je najti managerja, ki je sposoben voditi podjetje skozi vse faze življenjskega cikla. Rastoče podjetje v vlogi glavnega managerja zahteva tako podjetnika kot tudi vrhunskega managerja in vodjo»leaderja«. Ustanovitelj mora iz podjetnika prerasti v učinkovitega managerja, ki zna podjetje voditi po vseh poslovnih funkcijah od razvoja, proizvodnje, prodaje in financ. Dober podjetnik mora imeti tudi managerske izkušnje in veščine. Tako tudi nasprotno velja, da mora imeti odličen manager podjetniški duh in podjetniško kulturo. Zelo težko oziroma praktično nemogoče pa je v realnem življenju najti idealnega posameznika, ki bi lahko zadovoljil vsem visokim pričakovanjem in zahtevam za vodenje rastočega dinamičnega podjetja. Rešitev je zato potrebno iskati v oblikovanju managerskih teamov, kjer se posamezniki v svojih osebnostnih lastnosti, izkušnjah in veščinah v ravnanju podjetja in vodenju sodelavcev medsebojno dopolnjujejo in dograjujejo (Bernik 2000, 26). 3.3 Karakteristike uspešnega managerja 50 slovenskih uspešnih managerjev je v medsebojni interakciji na temelju svojih dolgoletnih bogatih izkušenj opredelilo najpomembnejše karakteristike v štiri glavne skupine. Karakteristike se med seboj prepletajo in povezujejo (Cimernam et.al. 2003, 30): 3.3.1 Strateške karakteristike V to skupino karakteristik managerja spadajo vizionar, ciljno usmerjen, strateg in odločevalec. Manager kot vizionar dobro prepozna spremembe v prihodnosti, s tem da predvideva razvoj dogodkov v prihodnosti in hkrati jasno začuti posledice tega zase in za svojo organizacijo. Hitro prepozna in izkorišča tržne priložnosti. Delo vizionarja ja tudi, da zbere sodelavce in skupaj z njimi oblikuje, spremlja in po potrebi prilagaja vizijo ter jo tudi posreduje sodelavcem. Ciljna usmerjenost managerja pomeni, da na podlagi postavljene vizije postavlja jasne in realne cilje. Managerjeva naloga je tudi, da določa prioritete med cilje ter v skladu s temi cilji podaja jasne smernice za delo svojih podrejenih. Manager kot strateg na osnovi vizije gradi smer doseganja ciljev in pripravlja alternativne poti za dosego teh ciljev ter pojasnjuje, izvaja in prilagaja pripravljene strategije.

16 Sposobnosti odločanja kot karakteristika managerja pomeni, da manager mora biti sposoben najprej identificirati probleme ter se nato posvetiti njihovemu aktivnemu reševanju. Izbrati mora hitre in premišljene odločitve in jih tudi izvrševati. Za odločitve, ki jih sprejme na podlagi znanja in izkušenj, mora biti sposoben prevzemati tveganj, ki je vseskozi prisotno. 3.3.2 Organizacijske karakteristike Med organizacijske karakteristike uvrščamo managerja kot organizatorja, kadrovalca ter delegatorja. Manager organizator vzpostavlja razmerja med člani organizacije, načrtuje in pridobiva potrebna sredstva za doseganje optimalnih rezultatov. S pomočjo dialoga s sodelavci spremlja potek dela, da bi kar najbolje izvrševali strategijo za doseganje zastavljenih ciljev Manager v vlogi kadrovalca predvideva potrebe po kadrih, ima odločilno vlogo pri njihovem izbiranju ter vpeljevanju v delovno okolje. Pomembno je, da spremlja uspešnost zaposlenih ter skrbi za njihov razvoj in usposabljanje. Manager delegator mora znati delegirati delovne naloge svojim podrejenim ter izbirati prave ljudi, ki jim bo zaupal izvrševanje delegiranih nalog. Za uspešen proces delegiranja morata manager in podrejeni razvijati obojestransko zaupanje. Brez tega manager ne bo mogel predati svojih pooblastil za delo, podrejeni pa si ne bo upal prevzeti odgovornosti, ki izhajajo iz pooblastil. 3.3.3 Operativne karakteristike V to skupino karakteristik spadajo manager kot komunikator, motivator, pogajalec in timski vodja. Manager v vlogi komunikatorja opravlja zelo pomembno delo. S komuniciranjem se izmenjujejo informacije, znanje, izkušnje ter se oblikuje vzdušje razumevanja. Manager torej s sogovorniki v dialogu izmenjuje mnenja in pri tem ustvarja ozračje enakovrednosti. Temelj medsebojnega razumevanja pa je seveda aktivno poslušanje. Manager kot motivator je zelo pomembna karakteristika. Vedeti mora, da različne ljudi motivirajo različne stvari v različnih situacijah. Poglobiti se mora v vedenje sodelavcev, jih razumeti ter čim bolj izrabiti njihove prednosti. Manager kot pogajalec si mora najprej postaviti svoje pogajalske okvire, kar pomeni, da mora vedeti kaj lahko maksimalno doseže ter kaj lahko minimalno sprejme glede na svoje cilje. Znati se mora pogajati za uporabo omejenih sredstev, ki so na razpolago. V primeru konfliktov mora znati doseči za obe strani sprejemljiv dogovor ter pri tem uporabiti vse pogajalske veščine in spoštovati druge pogajalce. Manager kot teamski vodja se zaveda, da je team več kot vsota posameznikov, zato med člani teama vzpostavlja ozračje zaupanja in pripadnosti. V dobrem teamu se slabosti posameznika kompenzirajo s prednostmi, ki jih imajo drugi člani teama.

17 3.3.4 Osebnostne karakteristike V to skupino karakteristik managerjev je manager karizmatik, odprtih nazorov ter etičen. Manager kot karizmatik izžareva moč, je samozavesten in prepričljiv, ima avtoriteto, v sodelavcih vzbuja zaupanje in v njem vidijo posebne sposobnosti, zato mu navdušeno sledijo. Manager karizmatik je trdno prepričan sam vase, trdno verjame v svoje ideal in vizije in tudi okolici vliva zaupanje, da ve kaj počne. Odprtost nazorov je še ena osebnostna karakteristika, ki jo imajo uspešni managerji. Manager odprtih nazorov je človek brez predsodkov. Nikogar ne obsoja vnaprej, dopušča različnost in sprejema enakovrednost vsakega posameznika. Manager se mora zavedati raznolikosti vlog posameznikov, poznati mora interese, vrednote in nekatera dejstva v življenju sodelavcev. Etičen manager pozna in spoštuje etična načela. Ker pa le-ta niso v vsakem okolju enaka, je pomembno, da pozna in spoštuje poslovne in druge norme in vrednote, ki so značilne za njegovo lastno organizacijo in tudi za širše okolje, v katerem ta organizacija deluje. Z etičnim delovanjem je povezano tudi spoštovanje svojih osebnih vrednot, saj v skladu z njimi manager odloča, kaj je prav in kaj ne. Skupek vseh zgoraj naštetih karakteristik pa predstavlja obvladovalec sprememb, ki je vrlina sodobnega managerja. Ta karakteristika v bistvu združuje ključne značilnosti uspešnega managerja. Manager, ki obvladuje spremembe, se s pozitivnim odnosom do sprememb nenehno prilagaja, načrtuje in uvaja spremembe v organizaciji za njeno rast in razvoj. V času hitrih sprememb ima tako manager ključno vlogo, da sodelavcem predstavi spremembo kot nujno zlo oziroma kot priložnost povečanja uspešnosti in učinkovitosti organizacije. Bernik (2000, 33) trdi, da je manager uspešen, kadar: miren, hladnokrven, nevzkipljiv, usmerjen k realnosti, praktičnosti, ima izjemno stopnjo samodiscipline, že po naravi ga preveva entuziazem, ekstrovertiran, sposoben motivirati druge člane teama, ni izven teama preveč odprt in zna v socialnih odnosih obdržati primerno distanco. Uspešen manager, ki optimalno izrablja razpoložljive človeške, materialne in finančne resurse. V kontaktu z ljudmi je enostaven, preprost in izjemno prilagodljiv, nikoli se ne prepusti situaciji, ampak deluje aktivno in ne popusti v novi težavnejši situaciji. Uspešen manager ima sposobnost lastne presoje stanja, ki temelji na oceni, kaj je pomembno za prakso. Je dovolj toleranten in vedno pripravljen poslušati druge, istočasno pa dovolj močan, da je sposoben zavrniti njihov nasvet.

18 3.4 Sposobnosti, spretnosti managerjev Po mnenju Purgove (2007) dandanes managerji potrebujejo drugačna znanja kot so jih nekoč. Pomembno je, da imajo določen sklop znanj in lastnosti, potrebnih za uspešno delovanje v poslovnem svetu, na primer znanja iz marketinga, financ, računovodstva, gospodarske veje, v kateri deluje podjetje, sposobnost vodenja, motiviranja, prepričevanja svojih sodelavcev ipd. V globalnem okolju, zasičenem z informacijami in tako rekoč neomejenimi možnostmi izbire, pa postajajo poleg znanja vse pomembnejše njihove sposobnosti in spretnosti ter njihova socialna mreža oziroma»network«. Opažamo tudi vse večje zanimanje za»coaching«, saj se voditelji pri vsakdanjem delu soočajo s številnimi dilemami in si pred končno odločitvijo želijo pogovora z izkušenim strokovnjakom. V hitrem poslovnem tempu si morajo menedžerji in voditelji vzeti čas za razmislek oziroma za refleksijo o tem, kar počnejo, in o svojih dilemah. Potrebujejo tudi več znanja o teamskem delu, še posebej znanj o delu z multikulturnimi teami in o vodenju teamov na daljavo. Managerske sposobnosti so pravzaprav spretnosti, izkušnje ter praktična znanja, ki so tesno povezana z dosežki pri delu in so večinoma pridobljene. Pri managerju tako ločimo tehnične, medosebne, konceptualne in komunikacijske sposobnosti (Možina et al. 1994a, 26). Vse več avtorjev zagovarja stališče, da se razmerje med vrstami znanj, ki jih mora vodilni imeti, razločuje po ravneh vodenja. Uporaba teh vrst znanj je na posameznih vodilnih ravneh različna. Davis (v Možina 1994b, 35) ocenjuje, da mora vodja uporabljati tri vrste znanja: tehnična znanja, torej znanja iz stroke, ki pomenijo sposobnost uporabljati ustrezna orodja, postopke, metode; znanja o človeku in medčloveških odnosih, ki pomenijo sposobnost za delo z ljudmi, za razumevanje in motiviranje posameznikov in skupin; konceptualna znanja, to so umske sposobnosti usklajevanja in povezovanja zamisli in dejavnosti; ustvarjalne in organizacijske sposobnosti. Sposobnost vodenja je najpomembnejši dejavnik, ki odloča o uspehu oziroma neuspehu v tekmovalni in hitro spreminjajoči se ekonomiji. Od sposobnosti vodenja je odvisno, kako močna oziroma šibka je organizacija. Sposobnost stopiti na čelo in zagotoviti primerno vodstvo je ključni dejavnik za dosežke na kateremkoli področju človekove dejavnosti (Tracy 2002, 129).

19 3.5 Naloge managerjev Manager opravlja naloge, ki so povezane z načrtovanjem, organiziranjem, usmerjanjem in nadziranjem dela drugih. Pri tem so bistvene naloge managerja predvsem naslednje (Bernik 2000, 23): povezovanje razpoložljivih virov tako, da bodo uspešno sledili cilju, zavzemanje za kontinuiran proces uspešnih sprememb, vzdrževanje in razvijanje razpoložljivih virov. Možina (1994b, 31) pri tem še dodaja, da ima manager pomembno nalogo, da oblikuje novo celoto, ki je večja od vsote njenih delov, celoto, ki nudi več, kakor je bila vsota vloženih virov. Moč vodstva je zato predvsem v človekovih virih, da spodbuja njihove pozitivne lastnosti in nevtralizira morebitne slabosti. To je način, kako lahko ustvarimo novo, bogatejšo celoto. Manager mora uravnavati in harmonizirati glavne funkcije podjetja, ki so: voditi poslovanje, voditi delavce in delo in voditi podjetje odgovorno do skupnosti in delničarjev. Odločitve in akcije, ki ustrezajo samo eni izmed teh nalog, zmanjšujejo učinek pri drugih nalogah in uspeh podjetja kot celote. Zato morajo biti odločitve in akcije zdrave in razumne s stališča vseh teh funkcij. Pri ustvarjanju celote mora manager v vsakem svojem dejanju hkrati upoštevati tako uspešnost podjetja kot uspešnost posameznih aktivnosti (na primer tržne raziskave, kajti prav z iskanjem učinkovitosti celote določa naloge tržnih raziskav in nasprotno), ki so potrebne za sinhronizirano delovanje celote. Nadaljnja managerjeva naloga je, da uskladi vsako odločitev in akcijo med zahtevami neposrednih, takojšnjih potreb in potrebami dolgoročne perspektive. Nobene od obeh ne smemo žrtvovati ali zanemariti, če nočemo prizadeti podjetja. Micklethwait in Wooldridge (2000, 237) trdita, da managerji skoraj povsod delajo največ od vseh. Za to»krivita«modo managementa. Ukinjanje vmesnih ravni managementa zmanjšuje število managerjev, ki so na voljo za delo. Reinženiring jih prisili, da prevzamejo odgovornost za celoten proces: naenkrat nisi več navaden vodja razvoja, ampak si odgovoren za celotni proces razvoja novih izdelkov, za ljudi iz prodaje in proizvodnje, ne le za svoje znanstvenike v belih haljah. 3.6 Vloge managerjev Na ustreznost organizacije sistemov, zbiranja informacij in njihovega pretoka po komunikacijskih kanalih, sprejemanja odločitev, izvajanja prilagoditvenih sprememb, planiranje sekvencialnih aktivnosti itd. močno vpliva struktura managerskih vlog. Ker so te pri posameznih managerjih praviloma različno razvite, se lahko dogaja, da je struktura managerskih vlog pri posamezniku ali v teamu, ki sprejema za sistem zelo pomembne odločitve in organizira delovne oziroma poslovne aktivnosti, ustrezno ali tudi neustrezno zastopana, lahko pa se odraža celo v deviantnih oblikah. Ker je za učinkovitost in uspešnost managementa v vsaki organizaciji vselej odločilna ravno ustrezna struktura managerskih vlog, se je treba z njo podrobneje seznaniti (Nemec 2005, 126).

20 Avtorji navajajo veliko različnih vlog, ki jih managerji igrajo pri svojem delu v organizaciji. Izpostavili smo nekaj različnih opredelitev managerskih vlog. Adezis (1996, 218-219) je mnenja, da management ne more predstavljati en človek, ampak komplementarno osebje, katero zna družno igrati spodaj navedene vloge. Osnovne štiri vloge je avtor označeval s črkami, ki predstavljajo začetne črke izrazov v angleščini: P proizvajalec (angl. Producer) Ta vloga predstavlja managerja kot proizvajalca boljših rezultatov, kot to zmorejo konkurenti. Mora pa imeti sposobnosti, da ugotovi, kako se dosežejo končni cilji. A upravitelj (angl. administrator) Upravitelj je vloga, ki managerju nalaga planiranje, koordinacijo in kontroliranje izvajanja. Da bi to vlogo lahko izvedel, mora imeti manager več energije in znanja kot drugi. E podjetnik (angl. enterpreneur) Da bi lahko odločal, določal cilje, strateško planiral in vodil politiko podjetja, kar nalaga managerju ta vloga, mora biti sposoben presojanja in menjavanja ciljev in sistemov za njihovo doseganje. I integrator Integracija predstavlja proces, v katerem posameznikovi riziki postanejo skupinski, posameznik svoje cilje usklajuje s skupinskimi in individualno podjetništvo preraste v skupinsko. Integratorska vloga je dosežena, če skupina lahko deluje sama, v jasno začrtani smeri, ne da bi bilo to odvisno od posameznika. Uršič (1992, 15-16) opredeljuje tri vloge managerjev: 1. Vloga v medosebnih odnosih Managerjeva vloga pri vplivu na medosebne odnose je v podjetju odločujoča. Manager mora s pomočjo svojega vpliva na medosebne odnose v podjetju»odigrati«vsaj tiste vloge, ki se nanašajo na: vodenje, ki je vpliv na odnose med podrejenimi in komuniciranje med njimi z namenom, da bo želeno delo opravljeno; položaj, ki je povezan z dolžnostjo do ohranjanja pravnih in socialnih obveznosti podjetja oziroma tistega njegovega dela, za katerega je manager dolžan in strokovnost, ki je kot zmožnost prave pomoči pri reševanju strokovnih problemov, s katerimi se srečujejo njemu podrejeni sodelavci.

21 2. Vloga pri zagotavljanju informacij Manager je nekakšen center podjetja, ki mora vedeti zakaj, kaj in kako bo delal. Da bi to lahko vedel, potrebuje prave informacije. Tisti, ki ima zmožnost zbiranja in posredovanja pravih informacij, tisti bo imel konkurenčno prednost. Res pa je, da je tudi vloga, povezana z zagotavljanjem informacij večplastna. Manager pri tem upoštevati: zbiranje informacij, ki je proces iskanja tistih informacij iz okolja in iz podjetja samega, ki vplivajo na učinkovitost, uspešnost in družbeno odgovornost; prenos informacij med zaposlene, ki predstavlja logično razporeditev informacij po načelu, da je vsakemu potrebno zagotoviti tiste informacije, ki jih za učinkovito delo potrebujejo in prenos informacij v okolje podjetja, ki je proces selekcije, komu smo dolžni in komu lahko kaj povemo o svojem podjetju. 3. Vloga pri odločanju Vloga pri odločanju je kot aktivna in odločilna pomoč pri tistih odločitvah, ki so za podjetje najpomembnejše. Ne gre torej za vse odločitve, ki se v podjetju sprejmejo. Manager bo pri odločanju upošteval vsaj tiste delne vloge, ki ga bodo potrjevale kot: podjetneža, torej tistega, ki bo nosilec poslovne iniciative, najpomembnejši snovalec možnih rešitev problemov in izkoriščevalec tržnih priložnosti;»mačko«, kar razumemo kot lastnost, da bo s svojimi rešitvami v vsako nepričakovani situaciji ali pa vsaj takrat, ko bo to zanj in za podjetje najpomembnejše,»padel na noge«; organizatorja, kar pomeni zmožnost, da bo poslovno logično razporejal človeške, časovne, prostorske in finančne vire podjetja in pogajalca, torej tistega, ki bo uspešno predstavljal podjetje na področju, za katerega odgovarja. Poleg vseh navedenih vlog pa je delo managerja povezano tudi s»standardiziranimi«obveznostmi, ki se nanašajo na iskanje odgovorov na vprašanje zakaj, kaj in kako naj dela. Standarde managerjevega dela opredeljujejo (prav tam, 17): pričakovanja; od managerja se pričakujejo konkretni rezultati, zato mora, če želi obdržati svoje delo, prevzeti odgovornost za dosego glavnih ciljev podjetja in plana; omejitve; delo managerja je obremenjeno z različnimi ovirami, ki jih razumemo kot omejitve. Le-te niso le zunanje omejitve, ki izhajajo predvsem iz vladne politike. Te so sicer pomembne in vplivne, a z vidika podjetništva bistveno manj od notranjih omejitev, ki nastajajo v podjetju samem in so zadovoljiv pokazatelj dobre ali slabe opredelitve managerjevega dela. Prav tako vloga sindikatov vpliva na managerjevo»svobodo«; izbiro, ki jo razumemo kot odločitev za določen ukrep ali akcijo, za katero se manager lahko odloči, ni pa nujno, da se bo za njo tudi odločil. Lahko, da se bo odločil po vsebini za drugačen ukrep ali akcijo.

22 Možina (1994a, 21-22) še dodaja naslednje vloge: 4. Zastopniška vloga Je ena najbolj preprostih vlog. Manager zastopa organizacijo ob raznih svečanostih, ob podpisovanju dokumentov in ob drugih simboličnih dejavnostih. Ta vloga poudarja skrb managementa za zaposlene in za porabnike. 5. Voditeljska vloga Vsebuje odgovornost za usmerjanje in koordiniranje aktivnosti sodelavcev oziroma podrejenih k začrtanim ciljem. Nekateri vidiki te vloge, ki se nanašajo na delo so kadrovanje, uvajanje, usposabljanje, ocenjevanje zaposlenih ter njihovo promoviranje. Drugi vidiki pa so dajanje pomoči, reševanje problemov, ustvarjanje vizije, razvoj posameznika in organizacije. 6. Povezovalna vloga Da bi uspešno deloval, mora biti vsak del organizacije dobro povezan z njenimi drugimi deli in z okoljem. Tudi oblikovanje in vzdrževanje stikov med zaposlenimi in strankami sodi med pomembna opravila managerjev. Stranke so dobavitelji, odjemalci, razne institucije, ki kakorkoli vplivajo na delovanje organizacije. 7. Pregledovalna vloga Ta vloga vsebuje iskanje, pridobivanje in pregledovanje informacij. Podobno kot radar, managerji stalno pregledujejo svoje delovno okolje, da pridobivajo informacije, ki bi bile v čemerkoli koristne za njihovo organizacijo. Lahko so dobljene na uradnih sestankih ali v pogovorih, manager pa jih mora preverjati in se odločati, ali jih bo uporabil ali kako. 8. Predstavniška vloga Managerji nastopajo kot predstavniki svojega področja dela ali organizacije in dajejo ustrezne informacije drugim, predvsem tistim zunaj organizacije. Predstavniška vloga je čedalje pomembnejša, ne nazadnje zaradi tega, ker veliko informacij terjajo javnost, mediji, institucije in drugi. Velike organizacije imajo celo oddelek, vodjo za stike z javnostjo, ki daje uradne izjave o položaju in delovanju organizacije. 9. Podjetniška vloga Na vsaki ravni organizacije mora biti čimbolj učinkovita dejavnost načrtovanja novih zamisli, ustreznih sprememb, projektov oziroma novih nalog. Seveda ne smemo samo načrtovati, treba jih je tudi izvajati. Velikokrat prav manager daje pobudo za spremembe ali pa se jim aktivno prilagaja.

23 10. Razdeljevalska vloga Zajeta je v izbiri in odločanju o med seboj nasprotujočih si zahtevah glede finančnih sredstev, opreme, kadrov, časa in drugem. Vprašanja, ki se pri tem zastavljajo so na primer: Kolikšen del finančnih sredstev naj gre za ekonomsko propagando? Koliko za izboljšanje tehnologije? itd. Tovrstna vloga managerja je ključna pri pripravljanju strategije organizacije in s tem povezanimi redkimi oziroma kritičnimi viri. 11. Pogajalska vloga Tesno je povezana z razdeljevalsko vlogo je vloga managerja kot pogajalca. Tu se srečuje s posamezniki ali skupinami, ki imajo različna mnenja, in skuša z njimi doseči dogovor. Pogajanja so sestavni del managerjevega dela. Posebno težavna so, kadar se sreča z oponenti, na primer s sindikati, ki nimajo vedno enakega mnenja glede ciljev organizacije, kakor vodstvo. Slika 3 prikazuje nekaj pomembnejših vlog, ki so med seboj povezane ali pa si nasprotujejo in imajo različen pomen pri managerjih v raznih organizacijah, okolju in času delovanja. Slika 3: Vloge managerjev. MANAGER IN NJEGOVE VLOGE Informacijske vloge: - pregledovalna - posredovalna - predstavniška Vloge odločanja: - podjetniška - reševalska - razdeljevalska - pogajalska Medosebne vloge: - zastopniška - voditeljska - povezovalna Vir: Možina (1994a, 22).

24 3.7 Manager ali vodja Purg (2007) poudarja, da v prihodnje naj bi čedalje večji pomen imeli tako imenovani voditelji ter opisuje razlike med»klasičnim menedžerjem«in»menedžerjem - voditeljem«. Najkrajše rečeno, menedžerji skrbijo, da podjetje oziroma organizacija dela stvari prav, voditelji pa, da dela prave stvari. Menedžer koordinira, načrtuje, organizira, nadzira, voditelj pa ima vizijo, kaj želi doseči, ter strategijo, kako to doseči. Imeti mora rad ljudi, še posebej tiste, s katerimi sodeluje, in biti v celoti predan svojemu delu in svojemu teamu. Voditelj mora na nek način čutiti prihodnost in sprejemati take odločitve, ki bodo dolgoročno gledano dobre. Bernik (2000, 24) je mnenja, da je posameznik lahko vodja -»leader«- ne da bi bil manager, in posameznik je lahko manager brez vedenja vodje. Managerji so praviloma bolj usmerjeni k stabilnosti in ravnotežju v podjetju, medtem ko so vodje leaderji bolj usmerjeni k inovativnosti in spremembam. Managerji skrbijo, da ljudje delajo bolj učinkovito, medtem ko vodje pri sodelavcih dosežejo, da se strinjajo, da je nekaj potrebno narediti. Managerji delajo proračune in dolgoročne plane, medtem ko vodje doprinesejo vizijo prihodnosti in sposobni so narediti strategijo za ustvarjanje te vizije. Manageri neprestano spremljajo realizacijo ciljev, ki so del plana. Voditelji pa se trudijo motivirati in navdušiti ljudi izven teh okvirov, preko vseh birokratskih zaprek (Gavranović in Žilić 1991, 9). Managerska teorija pozna tri izhodišča za razlikovanje vodje od klasičnega managerja. Managerji se trudijo nadzorovati, planirati, komunicirati in koordinirati, vodje pa ustvarjajo vizije, motivirajo, upravljajo s spremembami in navdihujejo sodelavce. Zato je mogoče vodenje opredeliti kot sposobnost vplivanja na vodenje sodelavcev in na njihove sisteme vrednot, tako da ti z entuziazmom težijo k uresničevanju ciljev v organizaciji. Tisto k čemur mora manager večino delavcev priganjati, uspe vodji tudi takrat, ko od njih ničesar ne pričakuje. Razlika med enim in drugim izhaja iz t.i. karizme. To je težko opisljiva moč pridobivanja in prepričevanja ljudi, motiviranja, spodbujanja in vodenja. Karizmatična osebnost ima izraženo individualnost in prepoznavnost, svoj ugled. Takšno osebo doživljamo kot»idealnega«vodjo teama. To je oseba trdnih nazorov in stabilnih ciljev, ki je dosledna v boju za njihovo uresničitev. Od karizmatične osebnosti lahko pričakujemo, da ne bo odstopala od svojih namer in to ne glede na ovire in žrtve, na katere bi utegnila naleteti na poti za njihovo dosego. Takšna oseba se odlikuje s sposobnostjo nedvoumnega, enostavnega in prijetnega komuniciranja. Ima pa tudi sposobnost, da osvoji in pridobi člane teama za svoje zamisli. Na podlagi vseh navedenih razlik med vodjem in managerjem lahko sklepamo, da so vodje primerne osebnosti za vodenje teamov, ker je bistvo teamskega dela usmerjenost v ljudi, medtem tradicionalna managerska znanja in spretnosti bolj ustrezajo organiziranju in upravljanju»stvari«, kot na primer tehnologija, denar in drugi materialni viri. Manager je prava oseba za reševanje problemov stabilne organizacije in ko v okolju ni mogoče pričakovati večjih sprememb. Vodja pa je potreben, ko gre za dinamične sisteme, oziroma sisteme podvržene spremembam (Srića 1994, 150-152).

25 Učinkovit vodja zna navduševati sodelavce, da delajo bolje in da tako ustvarjajo večji dobiček. Učinkovit manager pa je sposoben prepričati ljudi, da so za svoje delo, trud in napore ustrezno nagrajeni. Razlike med managementom in vodenjem Dubrin (v Bernik 2000, 24-25) definira: management je kot strokovna disciplina, bolj formalen in znanstven kot vodenje; management temelji na veščinah planiranja, kontroliranja in učinkovite uporabe informacijskih tehnologij; management uporablja natančno določena racionalna orodja in tehnike, ki so preizkušena in uporabna v različnih situacijah, vodenje ima na razpolago malo eksplicitnih orodij; vodenje gradi na teamskem delu in kooperativnosti k širokem krogu motiviranih sodelavcev; vodja izžareva entuziazem, strast in navdušenje druge za doseganje čim višjih ciljev; vodja pogosto uporablja kreativne tehnike reševanja problemov pri zagotavljanju sprememb; manager uporablja standarde in dobro znane rešitve, ko nastopajo problemi; ključni prispevek vodje je oblikovati vizijo organizacije, dolgoročne cilje in strategijo za doseganje ciljev; ključno poslanstvo managerja je uresničevanje postavljene vizije.

26 4 VODENJE PODJETJA 4.1 Opredelitev in pomen vodenja Krause (1999, 7) definira vodenje kot voljo po nadzoru dogodkov, kot sposobnost določanja smeri in moč, da se z uporabo znanja in spretnosti drugih ljudi opravi neko delo. Cilji in zahteve za močno, učinkovito vodenje so danes podobne kot so bile pred 2500 leti, v času Sun Cuja in Konfucija. Onadva sta verjela, da izvira vodenje na svoji temeljni ravni iz človeka samega. Sposobnosti vodenja lahko iščemo nekje v kontekstu človekovega moralnega in filozofskega bistva v odnosu do njegovih privržencev in odjemalcev in je dejavnik značaja in ne nečesa prirojenega ali privilegij družbenega položaja. Da bi bistvo vodenja človeka prijelo, ga mora uživati, prebavljati, preizkušati in dolgo časa v zavesti nositi s seboj. Zahteve učinkovitega, donosnega vodenja v zapletenih poslovnih okoliščinah, za katere so značilne bistvene spremembe, notranji in zunanji konflikti, tehnološka zmeda in politična, sociološka in gospodarska negotovost so vse višje. Kotter (1988, 18) definira vodenje kot proces premikajoče se skupine ali skupin ljudi v določeno smer z več ali manj neprisilnimi sredstvi. Vodenje se nanaša na ljudi, ki igrajo določene vloge in kjer je po prvi opredelitvi pričakovana neka stopnja vodenja. Veliko avtorjev je poskušalo najti ustrezen pomen in definicijo vodenja. Yukl (v Bernik 2000, 24) poudarja, da je vodenje: proces vplivanja, ki ima učinke na sodelavce, izbiro ciljev skupine ali organizacije podjetja, organizacijo delovnih aktivnosti za izpolnjevanje zastavljenih ciljev, motiviranje sodelavcev za doseganje ciljev, vzdrževanje kooperativnosti odnosov v skupini in teamskega dela ter zagotavljanje zunanje podpore za skupino ali organizacijo in vključevanje zunanjih sodelavcev svetovalcev. Kranjc (v Vuković 2002) pa pri tem dodaja, da je vodenje udejanjanje vizije in ciljev podjetja, za katero potrebujemo veščine načrtovanja, vodenja sestankov in teamov, kadrovanja pravih ljudi in obvladovanja pravih nalog. Management pa ne kaže enačiti z vodenjem. Vodenje je samo ena od nalog managerjev. Vodenje pomeni vplivati na zaposlene v podjetju tako, da bi podjetje učinkovito doseglo zastavljene poslovne in druge cilje. Vodenje kot proces vplivanja na zaposlene z namenom doseganja zastavljenih ciljev v podjetju je svetovanje, reševanje nasprotij, spodbujanje motiviranja in ocenjevanja. Z vodenjem se srečujemo v politiki, kulturi, športu in seveda tudi v podjetništvu. V zadnjem devetdesetih letih 20. stoletja je zlasti v poslovnem življenju vloga vodenja izredno pridobila na pomenu. Brez učinkovitega vodenja zaposlenih v podjetjih ni več mogoče zagotavljati produktivnosti, visoke kakovosti izdelkov in storitev, dobičkonosnosti in vrhunskega servisiranja kupcev (Yukl v Bernik 2000, 24).