UMEŠČANJE TRGOVSKEGA PODJETJA V MEDNARODNI PROSTOR THE PLACEMENT OF A COMPANY IN THE INTERNATIONAL MARKET

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor DIPLOMSKO DELO UMEŠČANJE TRGOVSKEGA PODJETJA V MEDNARODNI PROSTOR THE PLACEMENT OF A COMPANY IN THE INTERNATIONAL MARKET Kandidat: Klemen Zupan Študent rednega študija Številka indeksa: 81530472 Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: Dr. Klavdij Logožar, docent Polzela, september 2008

2 PREDGOVOR Po razpadu Jugoslavije in s tem notranjega trga, so se podjetja v Republiki Sloveniji morala na novo pozicionirati v mednarodnem prostoru. Večina trgovskih podjetij zaradi majhnosti trga v Sloveniji deluje tudi v mednarodnem okolju. Leta 2004 je Slovenija vstopila v novo integracijo Evropske unije (EU), ki je med drugim sprostila pretok blaga, oseb, storitev in kapitala. S tem so se slovenska podjetja znašla na trgu globalne konkurence, kjer so se morala znova tržno pozicionirati v mednarodni prostor. Diplomsko delo je razdeljeno na pet tematskih sklopov. V prvem delu tako opredelimo področja in opis problema umeščanja trgovskega sistema v mednarodni prostor ter namene in cilje pričujoče raziskave. Prav tako opredelimo njene predpostavke in omejitve ob predstavljenih raziskovalnih metodah. V drugem delu opišemo pogoje v katerih podjetje deluje, oblike vstopa na tuje trge, klasični uvoz, nepremoženjske in premoženjske oblike vstopa ter vezano mednarodno menjavo. Sledi tretji del, kjer predstavimo vlogo, pomen in značilnosti logistike ter oskrbovalne verige. Razložimo pojem in zgodovinski razvoj logistike, osnove logistike in oskrbovalne verige, prav tako razložimo tudi pomen logistike za podjetje in predstavimo logistiko neproizvodnih podjetij. V četrtem delu predstavimo tveganja v mednarodnem poslovanju, kjer podrobneje predstavimo pojme deželno tveganje, finančno tveganje in poslovno operativno tveganje. V tem delu predstavimo tudi načine obvladovanja teh tveganj. Sledi peti, praktično raziskovalni del, kjer predstavimo podjetje Zupan-Trade d.o.o. in njegovo umeščanje v mednarodni prostor. Na kratko predstavimo zgodovino podjetja, značilnosti poslovanja, opišemo tudi prodajni program podjetja, ter tržne razmere na področju tega prodajnega programa. V nadaljevanju opišemo zastopstva, ki jih ima podjetje, ter opišemo odnose z dobavitelji in cilje, ki jih ima podjetje v prihodnosti.

3 KAZALO 1 UVOD... 5 1.1 Opredelitev področja in opis problema... 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve... 5 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave... 6 1.4 Predvidene metode raziskovanja... 6 2 OPIS POGOJEV V KATERIH PODJETJE DELUJE... 8 2.1 Oblike vstopa na tuje trge... 8 2.2 Klasični uvoz... 8 2.2.1 Neposredni oziroma direktni uvoz... 9 2.2.2 Medpodjetniški transferji... 9 2.2.3 Posredni uvoz... 9 2.2.4 Trgovec in distributerska pogodba... 9 2.3 Nepremoženjske oblike vstopa... 11 2.4 Premoženjske oblike vstopa... 11 2.5 Vezana mednarodna trgovina... 12 3 VLOGA IN POMEN LOGISTIKE IN OSKRBOVALNE VERIGE... 14 3.1 Pojem in zgodovinski razvoj logistike... 14 3.2 Osnove logistike in oskrbovalne verige... 16 3.3 Pomen logistike za podjetje... 17 3.4 Logistika neproizvodnih podjetij... 18 4 TVEGANJA... 20 4.5 Deželno tveganje... 21 4.5.1 Politično okolje in vrste tveganj...22 4.5.2 Makroekonomsko okolje...23 4.5.3 Pravno okolje...23 4.5.4 Analiza deželnega tveganja...24 4.5.5 Metode, tehnike in instrumenti obvladovanja deželnega tveganja...24 4.6 Finančna tveganja... 26

4 4.6.1 Plačilna tveganja in njihovo obvladovanje...26 4.6.2 Tržna tveganja...27 4.6.3 Tečajna tveganja in njihovo obvladovanje...27 4.6.4 Metode tehnike in instrumenti obvladovanja transakcijske izpostavljenosti....28 4.6.5 Metode, tehnike in instrumenti obvladovanja ekonomske izpostavljenosti...29 4.6.6 Obrestna tveganja in njihova obvladovanja...30 4.6.7 Cenovna tveganja in njihova obvladovanja...30 4.7 Poslovna tveganja... 31 5 PODJETJE ZUPAN-TRADE d.o.o. IN NJEGOVO UMEŠČANJE V MEDNARODNI PROSTOR... 34 5.8 Zgodovina podjetja... 34 5.8.1 Nastanek podjetja...34 5.8.2 Razvoj podjetja...34 5.9 Značilnosti poslovanja... 35 5.10 Prodajni program podjetja... 36 5.11 Tržne razmere na področju prodajnega programa podjetja... 39 5.12 Zastopstva... 39 5.13 Odnosi z dobavitelji... 39 5.14 Cilji za prihodnost... 40 6 SKLEP... 42 POVZETEK... 43 ABSTRACT... 43 LITERATURA... 44 VIRI... 46 KAZALO SLIK... 47

5 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Trgovska dejavnost je ena najstarejših dejavnosti na svetu. Nastala je z razvojem posameznega gospodarstva in je v veliki meri vplivala na razvitost ekonomije. Po celem svetu že od nekdaj poteka trgovina z blagom in storitvami, ki se nenehno razvija, rase in pridobiva na pomenu. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo so se pogoji poslovanja s tujino izboljšali, vendar pa se je spremenilo tudi okolje konkurence, saj se je razširil trg. Potrebno bo globlje in tesnejše sodelovanje z domačimi podjetji, da bi lahko ohranili konkurenčnost pred tujimi ponudniki, ki so že povezani in tako močnejši. Naslov diplomskega dela je vezan na konkretno majhno družinsko podjetje, ki je dnevno izpostavljeno problemom preživetja na trgu. V okviru diplomskega dela bomo predstavili začetek obstoja, delovanje in razvijanje podjetja Zupan-Trade d.o.o. na trgu kmetijske mehanizacije. Podjetje se ukvarja z uvozom in prodajo kmetijske mehanizacije in je v celoti odvisno od tujih dobaviteljev. V okviru dela bomo predstavili potencialne oblike vstopa tujega podjetja na slovenski trg oziroma, potencialne oblike sodelovanja slovenskega podjetja s tujim. Predstavili bomo tudi logistiko kot pomembno komponento poslovnega procesa. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je predstaviti strategije vstopa na tuj trg, predstaviti izbrano strategijo za konkretno podjetje, odnos proizvajalec - uvoznik in opisati logistične procese v izbranem podjetju, ter tudi posamezne dejavnike, ki vplivajo na oblikovanje strategije podjetja pri vstopanju na tuje tržišče. Podjetja morajo pri takšnih odločitvah sprejemati različne vrste tveganj ter strategijo vstopa oblikovati na takšen način, ki bo ta tveganja čimbolj nevtraliziral. Eden pomembnejših elementov strategije vstopa je prav zagotovo tudi logistična komponenta, zato bomo v diplomskem delu ta dejavnik še posebej analizirali. Cilji diplomskega dela so naslednji: opredelitev strategij vstopa na tuja trge analizirati poslovanje podjetja Zupan-Trade d.o.o., prikazati vpliv zahtev tržišč, povečanih blagovnih tokov med državami, kratkih življenjskih ciklov izdelkov in razvoja sodobnih transportnih sistemov na poslovanje podjetja; proučiti in predstaviti logistične procese v podjetju.

6 Trditve, ki jih bomo skušali dokazati v diplomskem delu izhajajo predvsem iz spoznanja, da je pritisk na stroške podjetja iz industrije kmetijske mehanizacije velik, prav zaradi vse bolj in bolj konkurenčnega tržišča ter majhnih serij izdelanih strojev (v primerjavi z avtomobilsko industrijo), in prav zaradi tega morajo podjetja iz te panoge prevzemati velika tveganja za ustvarjanje ekstra dobičkov pred konkurenco. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke: zaradi vstopa Slovenije v EU se je konkurenca na trgu kmetijske mehanizacije spremenila; potrebne informacije mi bodo na razpolago; vsi podatki bodo točni. Omejitve: razpoložljive podatke bomo obdelali v okvirih, ki nam jih bodo dopuščali izbrani podatki na osnovi znanj ter s pomočjo strokovne literature; nekatera področja bodo opredeljena le delno, da ne bi presegli okvira diplomske naloge; med oblikami strategij vstopa na tuje trge se bomo pretežno omejili na klasični uvoz omejili se bomo na podatke, ki niso poslovna skrivnost. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Naša raziskava bo poslovna, saj gre za proučevanje poslovanja trgovskega podjetja. Uporabljali bomo dinamično metodo, kar pomeni, da bomo preučili preteklo in sedanje stanje umeščanja podjetja v mednarodni prostor. V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabili naslednje metode: - metoda deskripcije, s pomočjo katere bomo opisovali teorijo in pojme ter ugotovljena dejstva; - metoda klasifikacije, kjer bomo definirali pojme;

7 - metoda kompilacije, kjer bomo s povzemanjem stališč drugih avtorjev v zvezi z izbranim raziskovalnim problemom prišli do oblikovanja novih stališč; - metoda komparacije, kjer bomo primerjali dela različnih avtorjev. V okviru analitičnega pristopa: - metoda sinteze (spajali bomo ugotovitve iz prakse in iz teorije); - metoda analize (povezovali bomo teoretične poglede in preverjene izide iz prakse v celoto) Podatke za izdelavo diplomske naloge bom zbral tako iz domače kot tudi tuje strokovne literature (učbeniki, revije in časopisi), različnih statističnih podatkov, internega gradiva družb in s pomočjo spletnih strani. V diplomskem delu gre za poslovno raziskavo, saj diplomsko delo obravnava povezavo konkretnega podjetja z okoljem in njegovo delovanje v danih okoliščinah. Raziskovanje bo deskriptivno. Podatki za izdelavo diplomskega dela bodo zbrani na podlagi domače in tuje strokovne literature, predvsem na podlagi tujih in domačih notranjih virov s katerimi razpolaga konkretno trgovsko podjetje in niso poslovna skrivnost podjetja. Problem v konkretnem podjetju še ni bil sistematično raziskan in obdelan, zato so sekundarni podatki na voljo v skrajno omejenem obsegu.

2 OPIS POGOJEV V KATERIH PODJETJE DELUJE 8 2.1 Oblike vstopa na tuje trge Kadar govorimo o mednarodni menjavi, govorimo o vstopu podjetja na tuje tržišče. Podjetje lahko na tuje tržišče vstopi na več različnih načinov. Od načina vstopa na tuje tržišče je odvisno, katero vrsto nalog je podjetje dolžno narediti. Pri poslovanju s tujino se je potrebno odločiti, katero obliko vstopa izbrati. Vsak od načinov ima svoje prednosti in slabosti, saj se oblike vstopa razlikujejo glede na obveznosti, pristojnosti ter omejitve pri vstopanju na tuj trg. Te naloge lahko zaupamo kaki neodvisni fizični ali pravni osebi, podjetje pa se lahko poveže tudi v lasten konsistenten sistem nastopanja v tujini. Razlika je predvsem pravno formalne narave, vsebinsko je za nastop in delovanje v tujini potrebno opraviti podobna opravila. Razlika je v tem, ali jih opravijo pravno in organizacijsko neodvisni subjekti na poti od proizvajalca do porabnika ali pa pod popolnim nadzorom matičnega podjetja (principala) v pravnem, organizacijskem in lastninskem smislu. Razlikujemo lahko naslednje oblike vstopanja podjetja na tuj trg: klasični uvoz nepremoženjske oblike vstopanja na tuj trg premoženjske oblike vstopanja na tuj trg vezana mednarodna menjava 2.2 Klasični uvoz Pri klasičnem uvozu ne gre za vezan posel, kateri bi za protiutež potreboval protiposel ampak gre za najenostavnejši način vstopanja podjetja na tuj trg. Pri nevezanih poslih gre za redno in definitivno carinjenje zunanje trgovine. Osnovna značilnost tovrstnih poslov je, da niso vezani na nikakršne nasprotne pogoje poslovnega partnerja, tretjih oseb ali državnih institucij, ampak gre za povsem čiste in enostavne posle. Kupec tako nastopa samo v vlogi kupca, prodajalec pa samo v vlogi prodajalca. Prodajalec je dolžan po dogovorjenih pogojih blago dostaviti, kupec pa po dogovorjenih pogojih blago plačati. Pri definitivnemu carinjenju obvezno sledi efektivno plačilo, ki pomeni po izvozni strani devizni priliv, po uvozni strani pa devizni odliv. Če ne pride do kakih zapletov, je s tem posel med poslovnima partnerjema zaključen. Kot bistvo klasičnega uvoza lahko definiramo proizvodnjo v lokalni državi ter organizacijo fizičnega uvoza na različne druge lokacije v tujini. To vključuje vse spremljajoče dejavnosti, kot so predhodna raziskava trga, promocija in fizičen postopek uvoza, vključno z zavarovanjem in izvedbo plačila za proizvedeno blago.

9 Zaradi najenostavnejšega vstopa na tuj trg se lahko ta oblika vstopanja na tuj trg šteje za najstarejšo. Poslovanje se na tuj trg lahko širi počasi in s tempom, ki si ga zastavi posamezno podjetje, saj klasični uvoz ni omejen na velike količine uvoženega blaga. Tako vstopanje na trg ni nujno povezano z velikimi stroški, ki jih nekatera podjetja niso sposobna prenesti v smislu ekonomičnega in stroškovnega pokritja posameznega posla. 2.2.1 Neposredni oziroma direktni uvoz Samostojnega uvoza se podjetje poslužuje v primerih kadar sta mu dogajanje in razmere na dotičnem trgu poznane, saj bi v nasprotnem primeru podjetje bilo podvrženo prevelikemu tveganju zaradi nepoznavanja razmer. Podjetja izvajajo neposredni uvoz tudi v primeru, kadar količinsko in vrednostno opravičijo stroške nastale pri uvozu, saj je v nasprotnem primeru bolje da izvedejo posredni uvoz. V primeru kadar podjetje poveča intenziteto sodelovanja z oddaljenim trgom ustanovi tam predstavništvo ali hčerinsko podjetje, s tem poveča prisotnost in tržni delež na določenem trgu. Tako podjetje v tujini izpolnjuje jasno začrtane in zastavljene cilje ustanovitelja. Le-ta lahko neprofitne poslovne enote, ki ne dosegajo minimalne stopnje dobička v določenem razdobju tudi likvidira. Z odpravo evropskih mej, se odpirajo tudi velike možnosti podjetjem za neposredno konkuriranje na evropskih tržiščih. V smislu globalizacije gospodarstva in za blaginjo državljanov je odpiranje mej in neposredno vstopanje tujih podjetij na tuji trg izrednega pomena. Le-to omogoča višji standard prebivalstva in večjo razvitost gospodarstva. 2.2.2 Medpodjetniški transferji Medpodjetniški transferji so posebna oblika klasičnega uvoza. Pomenijo prodajo blaga podjetja v eni državi, podjetju iste lastniške skupine v drugi državi. Tovrstni transferji blaga potekajo izključno v okviru multinacionalnih družb, s tem pa celotni dohodek in transakcija ostaneta v multinacionalnem podjetju. Delež medpodjetniških transferjev vztrajno raste, tudi zaradi povečanega multinacionalnega povezovanja vplivnejših svetovnih družb. 2.2.3 Posredni uvoz Uvoza preko domačih podjetij se poslužuje predvsem v primerih, ko podjetje želi na tujem trgu dosegati dobiček oziroma povečati svoj tržni delež tudi na tujih trgih. Pri takem načinu vstopanja na tuj trg, domače podjetje ne potrebuje posrednikov v tujini, saj to pomeni neposredno nadaljevanje smotrov in ciljev ustanovitelja. Podjetje v tujini izpolnjuje jasno začrtane in zastavljene cilje ustanovitelja, ki lahko neprofitne poslovne enote, ki ne dosegajo minimalne stopnje dobička v določenem razdobju tudi likvidira. 2.2.4 Trgovec in distributerska pogodba Uvozni trgovec kupuje in prodaja blago v svojem imenu ter za svoj račun. Kar pomeni, da od proizvajalca kupi blago po dogovorjeni ceni, prevzame vse stroške nadaljnjega

10 upravljanja z blagom in tveganje zaradi morebitne spremembe cen. Bistvena prednost pa je, da povsem samostojno oblikuje svojo tržno ceno ter popolnoma samostojno in neodvisno deluje na domačem trgu. Trgovec, ki nima sklenjene distributerske pogodbe s proizvajalcem blaga, nastopa na trgu samostojno, in prav tako nima omejitev, ki bi mu jih morebitna sklenjena distributerska pogodba prinesla. V praksi pa je sklepanje distributerskih pogodb dokaj pogosto. Sklenjena distributerska pogodba pomeni določene pravice in obveznosti pogodbenih strank in omogoča opredelitev vseh bistvenejših in za določen trg specifičnih detajlov v pogodbi. Tako se omogoča lažje poslovanje med pogodbenima strankama, manj je nevšečnosti in manj morebitnih nerazumevanj in neskladij med pogodbenima strankama. Distributerska pogodba ne opredeljuje posameznih kupoprodajnih poslov, temveč v splošnem-generalnem smislu opredeljuje posamezne klavzule, ki so sestavni del posamezne distributerske pogodbe: - Klavzula o ekskluzivnost oziroma izključnosti se lahko nanaša na posamezne proizvode iz prodajnega programa ali pa na celoten prodajni program proizvodnega podjetja. Prav tako pa se ekskluzivnost določi tudi za posamezno pogodbeno območje, za katero velja klavzula o ekskluzivnosti. - Razmerje med proizvajalcem in distributerjem je potrebno natančno in čimbolj jasno in enostavno opredeliti. Le takšen pogodbeni odnos bo temeljil na zdravih partnerskih odnosih, ki obema pogodbenima strankama prinašajo dolgotrajno poslovno korist. - Obveznosti distributerja so naslednje: o obveznost upoštevanja proizvajalčeve prodajne politike, o varovanje poslovnih tajnosti ter obveznost medsebojnega obveščanja. o pospeševanje prodaje, o obveznost promoviranja blaga ter sodelovanje na sejmih in razstavah, o izključnost nakupa, o obveznost minimalnega nakupa blaga, za katerega je sklenjena distributerska pogodba, - Dolžnosti proizvajalca so: o sodelovanje z distributerjem, o nudenje tehnične in splošne podpore distributerju ter o skrb za prospektni material.

11 2.3 Nepremoženjske oblike vstopa Nepremoženjska oblika vstopanja na tuj trg je vmesna možnost med klasičnim uvozom ter direktnim investiranjem v tujini. Kot najbolj značilne nepremoženjske oblike vstopanja na tuj trg poznamo mednarodne licenčne posle, leasingške posle, franšizing, pogodbena proizvodnja itd - Mednarodni licenčni posli zajemajo poslovanje z intelektualno lastnino, ki jo posamezno podjetje zaščiti pred uporabo s strani tretjih oseb in s trženjem intelektualne lastnine dobičkonosno vstopa na tuj trg. Imetnik licence ne potrebuje velikega začetnega kapitala za vstop na tuj trg. Na tujem trgu pa lahko takšno podjetje naleti na konkurenčnega tekmeca, ki ga izloči s svojega in eventualno tudi iz drugih trgov. - Leasingški posli so mednarodno uveljavljeni posli, ki temeljijo predvsem na najemu drage in visokokavostne tehnološke opreme, ki v relativno kratkem času zastara. Najemniški posli so med dražjimi variantami vstopa na tuj trg zaradi stroškov amortizacije in stroškov konverzije tujih valut, vendar pa malim podjetjem povečujejo likvidnost ter omogočajo ugodnejše carinjenje. - Franšizing predstavlja v današnjem času enega najhitreje rastočih mednarodnih poslov pri katerem franšizor daje svojo pridobljeno veščino trženja, proizvajanja in managementa franšiziju v zameno za začetno pristojbino ter tekočo provizijo. - Pogodbena proizvodnja pomeni sodelovanje dveh partnerjev iz različnih držav, ki sodelujeta pri proizvodnji. Eno podjetje, zaradi zniževanja stroškov, konkurenčne prednosti ali medsebojnega interesa podjetij, naroči pri drugem, v tujini, izdelavo posameznih delov, ki jih samo vgradi in tudi samostojno trži. Opredeljene oblike poslovanja s tujino so ponavadi sklenjene za določen čas in od uvoznika ne zahtevajo vlaganja svojega premoženja v tržne raziskave in vse ostale predprodaje aktivnosti. S tega vidika so nepremoženjske oblike vstopanja na tuj trg relativno varne in ne izpostavljene. 2.4 Premoženjske oblike vstopa Podjetje pridobi z direktnim investiranjem na tujem trgu učinkovit nadzor nad poslovanjem, s tem pa pridobiva na svoji konkurenčni prednosti. Naložb v tujini se lotevajo predvsem večja podjetja, ki imajo interes vzpostaviti podružnice v tujini in na ta način koordinirati svoje poslovanje, ki lahko vključuje tudi napredno tehnologijo, intelektualno lastnino ter proizvodnimi zmogljivostmi.

12 Direktno investiranje pomeni lastništvo in nadzor nad opredmetenim premoženjem v tujini, s pričakovanjem aktivne udeležbe podjetja na lokalnem trgu ali udeležbo na pričakovanem kapitalskem dobičku ali dividendi. V procesu liberalizacije se kapitalski trg gospodarstva z vidika mednarodnega poslovanja odpira najpočasneje in predvsem zelo previdno. Na trg namreč lahko pritečejo špekulativna sredstva, njihov cilj pa je realizirati čim večje kapitalske dobičke. Le-ta sredstva spet odtečejo takoj, ko teh dobičkov ni mogoče več predvidevati. Tako obnašanje na trgu lahko pripelje do resne recesije v gospodarstvu, nestabilnosti cen ter nezaupanje resnih naložbenih investicij. Strateške zveze se spletajo zaradi poslovnega interesa dveh ali več partnerjev ali zaradi lažjega in boljšega uresničevanja skupnih ciljev na posameznem tujem trgu. Podjetja se zedinijo za sodelovanje v razvojnih, marketinških ali drugih projektih ter združijo moči, in s tem v največji meri izkoristijo prednosti obeh ali vseh podjetij. 2.5 Vezana mednarodna trgovina Pri vezanih poslih se partnerja zaradi lastnih interesov ali državnih ukrepov dogovorita za posebne pogoje dobave in plačila blaga, pri čemer je denar kot plačilno sredstvo večinoma odsoten. Vezani posli so praktično vsi posli, ki so pogojeni z nekim protipogojem, večinoma s protinakupi ali protidobavami blaga. Kot vezane zunanjetrgovinske posle opredeljujemo: zamenjalni posel (barter) prodajno nakupni posel (kompenzacija) protinakup povračilni nakup posli posredovanja (reeksport) switch posli - Zamenjalni posel poteka brez menjave denarja. To je najstarejša oblika blagovne menjave; gre neposredno za menjavo blaga za blago. Dogovor temelji na pogodbi, v kateri oba partnerja hkrati nastopata drug proti drugemu istočasno v obeh vlogah, hkrati kot prodajalec in kot kupec. Barter posli so v praksi redek primer. - Prodajno nakupni posel oziroma kompenzacija je izvedljiva v primeru, ko prodajalec soglaša, da bo, kot plačilo sprejel določeno dogovorjeno blago. Če je v pogodbi tako dogovorjeno ima prodajalec možnost prenosa te pravice na tretjo osebo, zato v kompenzacijskih poslih praviloma nastopa več poslovnih partnerjev. - Pri protinakupu se prodajalec obveže, da bo pri kupcu ali tretji osebi v določenem času kupil določene proizvode v dogovorjeni vrednosti. Gre za dva ločena posla, običajno na podlagi dveh pogodb, ki sta povezani samo z medsebojno obvezo o protinakupu. Plačila dobavljenega blaga se praviloma v celoti opravijo z denarjem.

13 - Povračilni nakup pomeni, da se prodajalec opreme strinja, da bo namesto plačila v denarju, delno ali v celoti sprejel plačilo v proizvodih, ki jih bo kupec proizvedel z dobavljeno opremo. Taki posli so praviloma večletni. - Posli posredovanja niso tipični vezani posli, čeprav pride obvezno do obeh transakcij uvoza in izvoza. Osnovne oblike reeksporta so uvoz blaga zaradi ponovnega izvoza v nespremenjenem stanju ali ponovni izvoz oplemenitenega blaga ter nakup blaga v tujini in neposredna prodaja v tujini. - Switch posli so posli posredovanja, vendar predvsem na področju plačilnega prometa. Pogoji za opravljanje switch poslov so povsod, kjer v zunanjetrgovinski menjavi nastajajo različne disparitete, kot na primer: razlike v carinskih stopnjah, restriktivni ukrepi države in podobno. Switcher sprovede posel običajno proti določenemu diskontu.

14 3 VLOGA IN POMEN LOGISTIKE IN OSKRBOVALNE VERIGE 3.1 Pojem in zgodovinski razvoj logistike Zgodovinski razvoj sodobne logistike delimo na tri pomembna obdobja: na obdobje pred letom 1950, obdobje od leta 1950 do 1970 in obdobje po letu 1970 (Ballou 1987, 11).Uporaba logističnih konceptov pa se prvič pojavi med drugo svetovno vojno, v okviru vojaške logistike. Logistika se je kot veda v gospodarstvu razvila v obdobju od leta 1950 do leta 1970 na podlagi izkušenj, ki so jih imele ZDA z oskrbovanjem zaveznikov po vsem svetu. Uporabljali so sredstva, ki so pospeševala hitrost in zaščito pošiljk (zaščitno pakiranje, palete, kontejnerji). Logistika se je začela hitro razvijati v šestdesetih letih 20. stoletja v ZDA, ko se je po prejšnjem pomanjkanju blaga (trg prodajalca) začela doba nasičenosti z blagom, kar je zaostrilo konkurenco med podjetji (trg kupca) in iskanje prednosti pred konkurenti. Navedene prednosti pa je omogočila logistika s sloganom»dostaviti blago kupcu v pravi količini, na pravo mesto, nepoškodovano, hitro, zanesljivo in po primerni ceni«(logožar 2004, 27). V sedemdesetih letih 20. stoletja so bila osnovna načela logistike že uveljavljena in nekatera podjetja so ugotovila, da jim uvajanje teh načel v poslovanje prinaša določene koristi. Obdobje stagnacije in naftna kriza sta močno vplivali na logistične dejavnosti, predvsem visoke cene transporta zaradi visokih cen surove nafte in povečani stroški za vzdrževanje zalog. V vodstvih podjetij so bili prisiljeni posvečati večjo pozornost logistični dejavnosti, kar je povzročilo nastanek integralnega logističnega pristopa. Čeprav je bila fizična distribucija še vedno prevladujoča tema, so vse večji pomen pričeli pripisovati tudi nabavi in gospodarjenju z materiali, kar je postopoma privedlo do današnjega poimenovanja podjetniške logistike, ki združuje gospodarjenje z materiali in distribucijo (Logožar 2004, 28).

15 Slika 1: Vidiki opazovanja logistike Vir: Logožar (2004, 29). Logistiko lahko razdelimo v dve strukturi, horizontalno in vertikalno strukturo. Horizontalno strukturo nato delimo v skladu s sistemom klasičnih funkcijskih področij na nabavno, proizvodno, distribucijsko in razbremenilno logistiko. Vertikalno strukturo pa delimo na raven menedžmenta, raven logistike in na raven materialnega toka. Poleg navedenih delitev pa je potrebno upoštevati tudi tri vidike opazovanja. Kot je razvidno s slike 1, je mogoče logistiko opazovati kot miselnost, kot funkcijo ali kot institucijo. Razumevanje logistike kot miselnosti ima osrednji pomen in prevladuje med drugimi sestavnimi deli logističnega koncepta. Poleg logistične operativne funkcije, kot so transport, skladiščenje in pretovorne manipulacije, pomeni vidik opazovanja logistike kot miselnosti pravo inovacijo. Podobno kot trženje in kontroling tudi logistika temelji na teoriji sistemov in skuša s celotnim opazovanjem raznovrstnih razmerij v sistemu izboljšati poslovne odločitve. Pri tem se znotraj podjetja odkrivajo konflikti ciljev med različnimi poslovnimi funkcijami, npr. med proizvodnjo in nabavo, med proizvodnjo in distribucijo itd. (Logožar, 2004, 29).

16 3.2 Osnove logistike in oskrbovalne verige V znanstveni in strokovni literaturi lahko najdemo različne razlage, kaj je logistika. Zaradi različnih delitev logistike so vse razlage v osnovi pravilne. Logistika se je začela razvijati kot del vojaške vede pred nekaj sto leti. Nekateri avtorji trdijo, da se je pojem logistika razvil iz francoske besede»loger«, ki pomeni nastaniti, namestiti se ipd., vojaška veda pa je pomen tega izraza namestitev vojske razširila tudi na oskrbovanje vojske z orožjem, strelivom, obleko, hrano, itd. (Dornier, Fender 2001, 27). To je postalo osnova za pojmovanje vojne logistike v funkciji oskrbe vojske. Logistika je mlada znanstvena disciplina, saj njeni začetki segajo v 17. stoletje, ko je bila zapisana v vojaških dokumentih Ludvika XIV. leta 1670 (Zekić 2000, 22-27). Oskrbovalna veriga ali oskrbna veriga je mreža zvez in distribucijskih možnosti, ki opravljajo funkcijo nabave materialov, njihovega preoblikovanja v vmesne in končne proizvode ter distribucijo končnih proizvodov kupcem. Oskrbovalna veriga obstaja v storitvenih in proizvodnih podjetjih, čeprav se kompleksnost verige lahko zelo razlikuje med različnimi panogami in podjetji (Eymery 2003, 83). Nekateri avtorji opredeljujejo logistiko kot del celotne oskrbne verige, ki je definirana kot celoten obseg vseh aktivnosti, povezanih na eni strani s transformacijo surovih materialov v blago in tokovi blaga do končnega porabnika, na drugi pa z informacijskimi tokovi. V tej celoti ima vsak od akterjev (proizvajalci, prodajalci, ponudniki storitev in porabniki) svojo vlogo, s katero tvorijo določen člen v oskrbovalni verigi. (Murphy in Wood 2004, 11).

17 3.3 Pomen logistike za podjetje Podjetniška oz. poslovna logistika je podjetniška funkcija s ciljem optimalne fizične nabave, distribucije in ravnanja z logističnimi objekti, ki se kot gospodarska veda uveljavlja v zadnjih 30 letih. Sedaj je podjetniška logistika splošno priznana, delna disciplina ekonomike poslovnih sistemov. V praksi razvitih podjetij je postala podjetniška logistika pomembna dejavnost, in zato sestavni del strategije podjetja. Primarni razlog je treba iskati v povečanih stroških nabave in distribucije ob sočasnem upoštevanju, da so lahko vrste in načini nabave in distribucije blaga zelo različni, zlasti v zvezi z naraščajočo globalizacijo gospodarstva in vse večjo delitvijo dela (Ballou 1985, 63). Podjetniška logistika je postala znanstvena disciplina zlasti zaradi petih vplivnih dejavnikov (Ballou 1985, 72-76 ): 1. sprememba tržišča iz tržišča prodajalcev v tržišče kupcev, 2. tehnološke spremembe, zlasti na področju transporta, komunikacij in elektronske obdelave podatkov, 3. razvoj teorije sistemov, 4. razvoj vojaške logistike in iz tega izvirajoča uporaba količinskih tehnik, 5. operacijskih raziskav (Operations Research) za reševanje podjetniških problemov. S temi različnimi vplivnimi področji okolja je dosegla fizična distribucija in manipulacija blaga stopnjo kompleksnosti, ki je s konvencionalnim opazovanjem ne moremo zadovoljivo proučevati. Uvedba celostnega načina razmišljanja je bila torej nujnost. Ti vplivni dejavniki vodijo do novega funkcionalnega vidika celosti podjetja, k sistemu, iz katerega se je razvila koncepcija podjetniške logistike in v njenem okviru marketinška logistika. Materialni tok je pri marketinški logistiki enak kot pri distribucijski logistiki, vendar če ta materialni tok presojamo kot del marketinških instrumentov, ki služijo pridobivanju kupcev, govorimo o marketinški logistiki. Zlasti situacija na tržišču kupcev povzroča, da odjemalec določa dobavitelju dobavno pripravljenost in kakovost dobave (npr. Just-in-Time). Povpraševanje po blagu in storitvah določa zaradi tega cilje podjetniškega logističnega (pod)sistema in cilje njegovih med - organizacijskih logističnih odnosov. Podjetniška logistika je v razvitejših gospodarstvih že dokaj prisotna disciplina, vendar pa njen pomen še vedno nezadržno narašča, njena uporabnost pa se v praksi širi na različna področja dejavnosti. Podjetniška logistika v razvitih državah je po ocenah 15 let pred slovensko podjetniško logistiko. V teh državah so logistični oddelki enakovredni vsem ostalim oddelkom v podjetju ter svojo dejavnost izvajajo v koordinaciji z drugimi oddelki. Razmišljajo tudi o procesnem vodenju logistike, ki jo delno izvajajo timi, sestavljeni iz raznih delovnih področij v podjetju (ITL 2003, 26).

18 3.4 Logistika neproizvodnih podjetij Logistika omogoča prilagodljivo in hitro odzivanje na zahteve po skrajševanju pretočnega časa od dobavitelja materiala do odjemalca izdelkov podjetja in s tem zmanjšanje zalog. Zato se nabavno poslovanje uveljavlja v oskrbovalni verigi kot čedalje pomembnejši člen, ki pospešuje racionalizacijo materialnih tokov zunaj in znotraj podjetja (Potočnik 2002, 213). Logistika je v svojem bistvu povezovalni proces, ki poskuša optimirati tok materiala, polizdelkov in končnih izdelkov skozi organizacijo in njen tok do končnega porabnika. V tem povezovalnem procesu se potrebe odjemalcev podjetja prevajajo v zahteve najprej do proizvodnje in nato do dobaviteljev materiala. Zato širitev logistične funkcije nazaj k dobaviteljem in naprej h končnim porabnikom prinaša velike koristi podjetju. To je zamisel vodenja oskrbovalne verige, ki ga podjetje uresničuje s svojimi logističnim sistemom (Potočnik 2002, 214-215). Analiza posameznih členov v oskrbovalni verigi, njihovih stroškov in dodane vrednosti (Potočnik 2002, 216-218): Dobavitelji so prvi člen verige. Večina podjetij ima omejeno število velikih dobaviteljev. Pogajanja in partnerstvo omogočajo zmanjšanje nabavne cene, večjo kakovost in zanesljivost dobav. Relacija dobavitelj podjetje ponuja priložnost za številne logistične prihranke na podlagi lokacije, časa in prevzema lastništva. V tem odnosu lahko podjetje zniža zalogo, zlasti pri nabavnem partnerstvu, ki omogoča tudi prihranke zaradi zmanjšanja števila dokumentov, izboljšanja kakovosti, znižanja nabavnih cen, opuščanja vhodne kontrole in hitrejšega pretoka informacij pri računalniškem povezovanju obeh partnerjev. Relacija podjetje distributerji je naslednja faza logističnega procesa in jo pojmujemo kot ožji sistem distribucije. Sistem distribucije je namenjen prenosu končnih izdelkov do prodajnega mesta. Analiza distribucijskega sistema pokaže priložnosti za znižanje stroškov z: znižanjem zaloge, zmanjšanjem potrebnega skladiščenega prostora, s skrajšanjem obračanja zaloge in hitrejšim prevozom. Relacija prodajalne potrošnik je končna faza logističnega procesa in njegova gonilna sila, saj brez nakupov potrošnikov ne bi bilo oskrbovalne verige.

19 Slika 2: Področje celovite logistike in gibanje dodane vrednosti Vir: Potočnik (1999, 217)

20 4 TVEGANJA Podjetja so pri svojem poslovanju vseskozi izpostavljena tveganju, tako na domačem, kakor tudi na tujem trgu, pri čemer je obseg tveganj ob prisotnosti na mednarodnem trgu veliko večji. Dejavnikov za to je več, prvi je zagotovo ta, da podjetje deluje v poslovnem okolju, ki se razlikuje od domačega, kar pomeni da imajo zaradi oddaljenosti trga države gostiteljice slabši vpogled v ekonomsko, politično in pravno ureditev, iz tega pa posledično slabše razumevanje vzročno posledične povezave med posameznimi ukrepi države in poslovanjem podjetja. Težje je pridobivanje informacij o poslovnem partnerju, preverjanje njegove bonitete, kar še poveča tveganje podjetja. Prav tako ne gre na mednarodni ravni zapostavljati političnih in ekonomskih dejavnikov, s katerimi se podjetje v domačem okolju srečuje redkeje. Obseg tveganj prav gotovo narašča z oddaljenostjo posameznega trga, vendar moramo poudariti, da je obseg poslov v mednarodnem merilu večji, logičen povzetek tega pa je, da je tudi potencialno nastala škoda, ki jo utrpi podjetje večja. Menimo, da se podjetja udeležena v mednarodni menjavi lahko izognejo določenim tveganjem, če se zavedajo njihovega vpliva na poslovanje, se soočijo z njimi pravočasno ter na pravilen način, predvidijo možnost prenosa teh tveganj na druge udeležence, in pa seveda, da najdejo učinkovit način za obvladovanje. Konkurenčno prednost v mednarodnem okolju uživajo tista podjetja, ki znajo bolje analizirati posamezna tveganja, imajo boljši izbor primernih metod, tehnik in instrumentov zaščite. Da nam bo zadeva bliže, moramo opredeliti kaj sploh tveganje je? V strokovni literature lahko zasledimo številne definicije tveganja. Tveganje v splošnem pomenu besede razumemo kot določeno negotovost v zvezi s prihajajočimi dogodki in njihovo uspešnostjo izvedbe, ti lahko zmanjšajo verjetnost doseganja zastavljenih ciljev podjetja ter seveda vplivajo na njegovo uspešnost poslovanja (Tayeb, 2000, 54). Mnogi avtorji (npr. Jus 2003, 87) pri tem poudarjajo, da je lahko rezultat tveganja delna škoda ali popolna izguba, ki prizadene udeležence v določenem poslu. Ta škoda oz. neizpolnitev določenega cilja pa lahko nastane kljub pravilni in dosledni uporabi. Najenostavneje bo, če tveganje razdelimo v tri osnovne skupine (prirejeno po Tayeb, 2000, 56-59) - Deželno tveganje: v tej skupini so zajeta vsa tveganja ki so posledica političnih, pravnih in ekonomskih sprememb v določeni državi gostiteljici, njihov vpliv na poslovanje podjetja pa je negativen. - Finančna tveganja: zajemajo vsa tveganja ki imajo vzročno posledično zvezo na premoženje podjetja. - Poslovna tveganja: v zadnjo skupino spadajo vsa tveganja, ki so rezultat opravljanja osrednje dejavnosti podjetja. To je bil le bežen pregled osnovnih skupin tveganj, v nadaljevanju bomo vsako posebej predstavili, tako kot tudi metode tehnike in instrumente, ki jih lahko podjetje v praksi

21 uporabi in obvladovanje le-teh. Prav gotovo je zavarovanje tudi ena od alternativ kako zmanjšati ali izničiti tveganje, vendar ne smemo spregledati dejstva, da vsako zavarovanje stane in da to za podjetje predstavlja strošek (npr. plačilo zavarovalne premije, plačilo opcije, ipd.). Načeloma velja nenapisano pravilo, da so bolj varni instrumenti zaščite tudi dražji, ravno zaradi tega pa morajo biti podjetja natančna in dosledna pri preučevanju stopnje izpostavljenosti tveganja, ter na tej osnovi preceniti najbolj učinkovit in stroškovno sprejemljiv instrument zaščite. Vrste tveganj v mednarodnem poslovanju. DEŽELNO TVEGANJE FINANČNA TVEGANJA POSLOVNA TVEGANJA Politična tveganja. Tveganja, ki izvirajo iz ekonomskega in pravnega političnega okolja. (Tayeb, 2000, 60) Plačilna tveganja. Tržna tveganja. Obrestna tveganja. Tečajna tveganja. Cenovna tveganja. Tveganja na področju tehnoloških izdelkov, trženja, upravljanja s človeškimi viri, priprava dokumentacije, prevozna in manipulativna tveganja. 4.5 Deželno tveganje Kaj je deželno tveganje? Deželno tveganje vpliva na poslovanje mednarodno delujočih podjetij s treh vidikov, in sicer z ekonomskega, pravnega in družbenega. Omenimo nekaj primerov: - uvedba prepovedi trgovanja z vsem zunanjim svetom ali pa samo z določenimi trgi; - sprememba zakonodaje zaposlovanja za tujce; - uvedba prepovedi nakazil v tujino; - nacionalizacija podjetij v tuji lasti. Rezultat naštetih ukrepov lahko ogrozi kratkoročne poslovne rezultate mednarodno delujočih podjetij, na dolgi rok pa je onemogočena repatriacija dobičkov v matično državo. Podjetja morajo zato neprestano spremljati dogajanja v državi gostiteljici, ter jo seveda dodobra preučiti že prej, saj se bodo le tako sposobna pravočasno in pravilno odzvati na določen ukrep. Tveganje je še posebej prisotno na neurejenih trgih in na rastočih trgih (angl. emerging markets), vendar je tudi dobičkovni potencial večji. Na urejenih trgih pa je slika ravno obratna. Zagotovo pa je pomembno dobro poznavanje deželnega tveganja, kajti vse več novih podjetij išče poslovne priložnosti na rastočih in razvijajočih se trgih.

22 Poleg poznavanja tujih okolij je potrebno še poglobljeno razumevanje njihove prepletenosti in vpliva na samo poslovanje podjetja. Da bi tveganje ob prodoru na tuj trg zmanjšali, opravimo analizo deželnega tveganja, v sklopu katere moramo odgovoriti na določena vprašanja: - ugotoviti in opredeliti ključne dejavnike tveganja v neznanem okolju, ter na tej predpostavki napovedati njihov bodoči vpliv na poslovanje podjetja, - prepoznati dejavnike ki zahtevajo največ pozornosti, - poiskati način primerjave dveh poslovnih okolij. Za odgovore na omenjena vprašanja potrebujejo mednarodna podjetja celovito ogrodje, na osnovi katerega lahko identificirajo ključne dejavnike tveganja, napovejo verjetnost njihovega nastanka, ter ocenijo njihov vpliv na poslovanje in donosnost podjetja. To orodje v strokovni literaturi poimenujemo analiza deželnega tveganja (angl. country risk analysis). Pri kateri gre za celovito preučevanje ekonomskega, pravnega in političnega okolja s ciljem oceniti stopnjo tveganja pri izbiri trga. (Howell, 1998, 143) Omeniti velja, da imajo vladni ukrepi in drugi dogodki v mednarodnem okolju lahko različen vpliv na poslovanje podjetja, kajti razlikovati moramo med makro in mikro tveganji. Makro tveganje zajema vsa podjetja določenega gospodarstva, mikro tveganje pa se opredeli le na podjetja določene panoge. Primer makro tveganja je lahko vladno nesoglasje, primer mikro tveganja pa prepoved uvoza določene dobrine ali surovine, ki prizadene določeno panogo, ne pa celotnega gospodarstva. 4.5.1 Politično okolje in vrste tveganj Vsaka država potrebuje ugodno politično okolje za uspešen dolgoročni razvoj svojega gospodarstva. V procesu izbiranja novih trgov, morajo podjetja analizirati politično okolje države gostiteljice, nato pa na tej osnovi podati oceno političnih tveganj. Ta ocena nam predstavlja verjetnost, da v državi lahko pride do vladnih in političnih sprememb, ki lahko negativno vplivajo na poslovanje podjetja. Poznamo naslednje vrste političnih tveganj (prirejeno po Wild et Al., 2006, 115-120): - Vojne in drugi politični konflikti (revolucije, državni udari) onemogočajo podjetjem opravljati njegove osnovne funkcije kot so nabava, proizvodnja in distribucija izdelkov ali storitev. - Terorizem in ugrabitve lahko prav tako uvrstimo med dejavnike, ki zavirajo poslovanje in onemogočajo njegov razvoj. - Odvzem lastniških pravic; v določenih okoliščinah se lahko vlade odločijo za odvzem imetja podjetjem, ki poslujejo na njihovem ozemlju. Največkrat so uporabljeni naslednji trije instrumenti: konfiskacija, ekspropriacija in nacionalizacija, v vseh treh primerih gre za nasilen odvzem lastništva. (Czinkota et Al., 2005, 218)

23 - Korupcijo lahko definiramo kot prisvajanje javnih dobrin v zasebno korist, ena najbolj znanih pojavnih oblik je nepotizem. Pomeni delovanje na podlagi zasebnih interesov, ki je v nasprotju z interesi javnosti ali podjetja. Razširjena je tudi na razvitih trgih. - Spremembe vladnih politik, nanašajoče se na raznovrstne elemente poslovanja mednarodnih podjetij. Mednje prištevamo omejitve lastniške pravice domačim pravnim in fizičnim osebam, spremembe v davčni zakonodaji v prid lokalnim podjetjem. - Monetarni ukrepi lahko v celoti onemogočijo kapitalske transferje med državami in predstavljajo za poslovno prakso velik problem ter so vir t. i. transfernih tveganj. Razvrstimo jih lahko v tri skupine: tveganje prepovedi plačil v tujino, moratorij plačil ter tveganje prepovedi konverzije domače valute v tujo konvertibilno valuto (Falatov, 1997, 63). 4.5.2 Makroekonomsko okolje Makroekonomsko okolje določene države je izredno pomembno za ekonomski okvir delovanja vsakega podjetja. Pri izbiri trga je naloga managementa, da oceni makroekonomsko stabilnost države gostiteljice, s tem se zmanjša tveganost investicije, hkrati pa odpira nove alternative za rast podjetja. Dejavniki, ki vplivajo na rast makroekonomskega okolja: - Monetarna politika, ki se odraža v stopnji inflacije v državi gostiteljici, v stabilnosti kratkoročne in dolgoročne obrestne mere in v razvitost trga kapitala. - Fiskalna politika, ki jo pogosto ocenjujejo glede na uravnoteženost državnega proračuna in javnega dolga (v BDP). - Devizna politika od katere je odvisna stabilnost deviznega tečaja, višina tujih rezerv in uravnoteženost bilance. Preveriti je treba še pokritost uvoza z izvozom in vire financiranja države. S tem imamo v mislih predvsem višino kreditov države pri mednarodnih institucijah, ter količnik med NTI in NPI. - Zunanja politika, katere indikatorja sta liberalizacija trgovine in višina izvoza. - Primerjava rasti BDP-ja med obdobji in državami, katerih gospodarska razvitost je podobna. Pri preučevanju naštetih dejavnikov bi bilo napak preučevati vsakega posebej, treba jih je preučiti kot kompleksno celoto, pri tem pa upoštevati njihovo prepletenost in povezanost. 4.5.3 Pravno okolje Za vsa podjetja v določenem gospodarstvu veljajo enaki pogoji poslovanja, seveda ob predpostavki urejenega pravnega okolja, ki pa je ključnega pomena pri zagotavljanju pravne države. V mednarodnem poslovanju so še posebej zanimiva področja, intelektualne lastnine, ekologije, proti-dumpinške zaščite, področje carin in necarinske omejitve, davkov in davčnih olajšav, ipd. Z vidika konkurenčnosti mednarodnih podjetij na novih trgih je še posebej pomembno področje intelektualne lastnine, ki ga urejajo številne mednarodne konvencije. Tukaj

24 prihaja do številnih kršitev, navkljub velikemu številu držav podpisnic konvencij. Kršitve lahko pripišemo na stran slabe izvršitve zakonodaje, neupoštevanja predpisov, idr. Predvsem so problematične določene azijske države, Kitajska, Malezije, Singapur, Tajvan. (Makovec et Al, 2003, 71). 4.5.4 Analiza deželnega tveganja V poslovni praksi se uporabljata dva pristopa k analizi deželnega tveganja, pri čemer je potrebno poudariti, da je drugi nadgradnja prvega. Pri prvem pristopu gre za uporabo že vnaprej pripravljenih poročil deželnega tveganja, ki jih za to pripravijo specializirane institucije. Naj jih omenimo nekaj: Business Environment Risk Intelligence (BERI), Control Risk Group (CRG), Euro money, Institutional Investor, idr. Vnaprej pripravljena poročila deželnega tveganja so načeloma dobro izhodišče pri oceni tveganja, seveda pa ne zadostujejo za končno oceno tveganja. Tako lahko rečemo, da je na makro ravni prvi pristop uporaben pogojno. Z uporabo drugega pristopa pa pokrijemo tudi mikro raven in se tako približamo podjetju in panogi. V okviru omenjenega pristopa so se vzporedno z njim razvijali številni modeli, ki so bili podjetjem v oporo pri tej zahtevni nalogi. Med enostavnejšimi sta PEST analiza, ki jo mednarodni tržniki uporabljajo pri postopnem odkrivanju prvin političnega, ekonomskega, sociokulturnega in tehnološkega okolja, ter SWOT analiza, ki omogoča celovit pristop pri ugotavljanju prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti podjetja. V praksi poznamo še kompleksnejše metode, ki temeljijo na dovršenih modelih kvalitativnega ocenjevanja deželnega tveganja. Fazi analize deželnega tveganja sledi faza priprave načrta obvladovanja tveganj. Predpogoj za to pa je, da je management podjetja v celoti seznanjen z metodami, tehnikami in instrumenti za zaščito pred deželnim tveganjem (Howel 1998, 174). 4.5.5 Metode, tehnike in instrumenti obvladovanja deželnega tveganja Velikokrat je najučinkovitejša metoda zaščite pred deželnim tveganjem reden stik s političnim, pravnim in ekonomskim dogajanjem v državi gostiteljici. Podjetje lahko pri tem uporabi več informacijskih alternativ. Informacije bomo razdelili na notranji in zunanji vir informacij. Med notranjimi viri so najbolj dragoceni zaposleni na določenih delovnih mestih, srednji in vrhnji management, ki svoje strokovno znanje še dopolnijo z večletnim poslovanjem na mednarodnem področju. Podjetja imajo še druge vire informacij v računalniških bazah, do katerih dostopajo preko računalnikov povezanih v mrežo znotraj podjetja in omogočajo pregled poti izdelka ali surovine, od vstopa v podjetje do izstopa iz podjetja. Med zunanje vire štejemo internet, medije in zunanje baze podatkov. Najbolj objektivne in uporabne podatke pa dobimo, če je podjetje v stiku z lokalnim okoljem v državi gostiteljici (lokalni poslovneži, uradniki, državnimi agencijami, združenji, bankami, zavarovalnicami, ipd). V poslovni praksi so se razvile posamezne metode, tehnike in

25 instrumenti obvladovanja političnih tveganj, ki jih bomo predstavili v nadaljevanju (Wild et Al., 2005, 132) - Zavarovanje pred političnim tveganjem pri javnih ali privatnih institucijah. Tovrstna zavarovanja običajno ponujajo izvozno kreditne agencije, ki so ustanovljene s strani države, da bi spodbudile izvoz. Ponavadi so to javne institucije, tesno povezane z oblastmi v matični državi, kar jim daje konkurenčno prednost pred privatnimi zavarovalnicami. Naj naštejemo nekaj primerov izvozno kreditnih agencij, ki ponujajo tovrstne zavarovalne storitve: Overseas Private Investment Corporation, v ZDA (OPIC, več na url:www.opic.gov), Hermes Kreditanstalt v Nemčiji, (več na url:www-hermes.de) in Slovenska izvozna družba (SID) v Sloveniji (več na url www.sid.si) - Integracija z lokalnim okoljem zmanjša verjetnost, da bi vlada s svojimi ukrepi škodovala poslovanju tujih podjetij, saj bi lahko s tem prizadela tudi poslovanje domačih podjetij, ter posledično blagostanje prebivalstva. Podjetje ima pri uresničevanju te strategije odprtih več alternativ: 1. s prilagajanjem izdelkov ali storitev potrebam lokalnega prebivalstva; 2. z razvojem mreže lokalnih dobaviteljev; 3. s sodelovanjem z lokalnimi podjetji. - Izgradnja politične podpore doma in v tujini, s pomočjo lobiranja, vlaganja v odnose z javnostmi in uresničevanja družbeno odgovornih projektov. Tako lahko mednarodna podjetja spodbujajo lokalne oblasti k sprejemu ugodnih političnih in ekonomskih ukrepov. To tehniko obvladovanja političnih tveganj prav tako uporabljamo pri poslovanju s trgi razvijajočih se držav. Smiselno je lobirati domače politike, da podpišejo bilateralne investicijske sporazume, ki vsebujejo investicijska zavarovanja. Priporočljivo je da so v sam posel vključene tudi mednarodne organizacije (IMF), ker to še dodatno zmanjša tveganje podjetja. - Vezani posli, (angl. comtertrade), so v splošnem izraz za različne oblike poslov, pri katerih prodajalec sprejme blago ali drugo obliko instrumentov, s katerimi delno ali v celoti poravna plačilo za svoje izdelke ali storitve. Vezani posli, ki se še vedno uporabljajo v mednarodni poslovni praksi (Wild et Al., 2006, 144). 1. Barter: enostavna zamenjava enega izdelka za drugega, oz. menjava blago za blago, ki ima približno enako vrednost. 2. Kompenzacija: Vključuje izvoz (znanja, strojev) ali izgradnjo objektov v zameno za določeno količino proizvodov. 3. Vezan nakup protinakup. Najbolj pogosta oblika vezanih poslov; izvoznik prejme v zameno za obseg svoje prodaje izdelke ali storitve, ki pa sicer niso povezane z njegovim poslovanjem. 4. Posli offset. Gre za dogovor, do bo podjetje iz države A, kjer imajo trdnejšo valuto, v prihodnosti izvedlo nakup v tej valuti v državi B za poljuben proizvod.

26 5. Switch, izpopolnjena oblika barterja. Podjetje A proda podjetju B dogovor ali obvezo nakupa v izbrani državi. Podjetja, ki si želijo dostopa do trga v zameno za ta dostop izvedejo nakup proizvodov kljub temu, da ga ne potrebujejo, nakupni zahtevek vzporedno ali naknadno prodajo. Torej imamo verigo kupcev in prodajalcev na različnih trgih ter zato vezano obliko trgovine, brez pravil. 6. Swap. Najpogosteje poteka kot menjava proizvodov na različnih lokacijah z namenom privarčevati na logističnih stroških. 4.6 Finančna tveganja Med finančna tveganja prištevamo vse nepričakovane spremembe vrednosti sredstev in obveznosti do virov sredstev mednarodno delujočega podjetja, ki se pojavijo zaradi nihanja vrednosti posameznih finančnih instrumentov (devizni tečaj, obrestna mera, ipd.). nihajoč devizni tečaj lahko ugodno ali neugodno vpliva na obveznosti do dobaviteljev, ki so denominirane v tuji valuti, s tem pa vpliva na dobičkonosnost podjetja. Finančna tveganja lahko za začetek razdelimo v 2 skupini, na plačilna in na tržna tveganja (Tayeb, 2000, 73). 4.6.1 Plačilna tveganja in njihovo obvladovanje Plačilna ali kreditna tveganja vključujejo verjetnost da plačilni zavezanec (kupec), ne bo sposoben poravnati svojih pogodbenih obveznosti (kupnine) na dogovorjen datum, ter v skladu s sklenjeno pogodbo. Do neizpolnitve pogodbenih obveznosti lahko pride iz več razlogov, v osnovi ločimo dve skupini. Prva skupina vsebuje razloge komercialne narave, to so tisti na katere lahko udeleženci vplivajo. Eden glavnih je plačilna nesposobnost, s katerim se ponavadi srečamo takrat, ko je nad premoženjem poslovne stranke uveden stečajni postopek ali postopek sodne oz. izvensodne poravnave (Falatov 1997, 92). Druga skupina vsebuje razloge ki so povezani s političnim tveganjem in so torej nekomercialne narave. Mednje prištevamo prepoved plačil v tujino, prepoved konverzije iz domače v tujo (stabilnejšo) valuto. Mednarodna podjetja se poslužujejo sledečih tehnik, metod in instrumentov obvladovanja plačilnega tveganja. 1. Preverjanje bonitete poslovnega partnerja je nujno potrebno v primeru, da podjetje presoja morebitno sodelovanje z novim in nasploh neznanim poslovnim partnerjem. Obstajajo specializirane institucije, ki zbirajo in analizirajo informacije o podjetjih: uspešnost poslovanja, zanesljivost pri spoštovanju pogodbenih določil, ter plačilna sposobnost, te ugotovitve pa posredujejo v obliki bonitetnih poročil. Poleg upoštevanja bonitetnih poročil je dobro preveriti tudi reference podjetja pri poslovnih partnerjih, bankah, ipd. 2. Izbira primernih instrumentov financiranja, z njimi lahko podjetje prenese plačilo ali drugo finančno ali poslovno tveganje na tretjo osebo.