Siva ekonomija z vidika proizvodnih delavcev v Prekmurju

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Selma Grah Siva ekonomija z vidika proizvodnih delavcev v Prekmurju Diplomsko delo Ljubljana, 2010

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Selma Grah Mentor: doc. dr. Branko Ilič Siva ekonomija z vidika proizvodnih delavcev v Prekmurju Diplomsko delo Ljubljana, 2010

Zahvala Hvala profesorju Branku Iliču za strokovno vodstvo pri pisanju diplome ter za vse napotke in praktične usmeritve. Posebna zahvala gre tudi družini, predvsem staršem Francu in Suzani ter fantu Gorazdu za vso podporo in razumevanje skozi pretekla študijska leta.

Siva ekonomija z vidika proizvodnih delavcev v Prekmurju Dosedanje raziskave in uradno spremljanje trga delovne sile in z njim povezanih pojavov so pokazali, da je siva ekonomija po svojem obsegu in učinkih zelo kompleksna in pomembna kategorija, ki je ne smemo zanemariti, če želimo kakovostno razložiti delovanje trga dela in zaposlovanja. Sivo ekonomijo v razlago trga dela in zaposlovanja vključujemo predvsem na podlagi ocen njenega obsega, ki jih pridobimo preko posrednih in tudi neposrednih metod ocenjevanja sive ekonomije. Ocene obsega tega pojava nam povedo veliko o stanju na trgu, gospodarstvu in osebnih razmerah (ekonomskih, socialnih idr.) prebivalstva v določeni državi. Ravno osebne razmere so tiste, ki posameznika vodijo v delovanje v sivi ekonomiji, s čimer se ukvarjam v nadaljevanju. Vzroki za delovanje v sivi ekonomiji so nedvomno jedro problema. Zato je toliko bolj pomembno odpravljanje vzrokov sive ekonomije kot boj proti njej, saj so reparacijski postopki stroškovno neprimerljivo večji zalogaj kot preventivni. Država lahko prek lastne institucionalne mreže kot edini akter poseže v sivo ekonomijo na makro ravni, saj ima dostopne podatke o obsegu sive ekonomije, o vzrokih za njen nastanek in o posledicah tega pojava, ter sredstva za uspešno postopno zmanjševanje pojava sive ekonomije v državi. Ključne besede: siva ekonomija, neprijavljeno delo, delo in zaposlovanje na črno Shadow Economy as Viewed by the Shop Floor Workers in Prekmurje Current research and official tracking of the labour market and occurrences connected to it have shown that the shadow economy, in the view of its scale, is a very complex and important category, which should not be neglected if we want a high-quality explanation of the workings of the labour market and employment. The shadow economy is included into the definitions of labour market and employment predominately on the basis of the evaluations of its scale, which are gained through direct or indirect methods of evaluating the shadow economy. Evaluations of the scale of this occurrence can tell us a lot about the state of the market, on economy and personal relations (economical, social etc.) of the population in a certain country. Precisely the personal relations are those, which lead an individual to work in the shadow economy, which is what the next part of my thesis is about. The causes for operating within the shadow economy are undoubtedly the core of the problem. That is why it is all the more important that the causes of shadow economy are removed, rather than simply trying to fight the shadow economy since the reparation processes can be incomparably more expensive than preventive ones. The state can, as the sole operator, intervene through its own institutionalised network into the shadow economy on the macro level, as it has the access data on the scale of the shadow economy, the causes of this occurrence and the resources for successful gradual decrease of the occurrence of shadow economy within the state. Key words: shadow economy, undeclared work, prevention of illegal work, employment act.

KAZALO 1 UVOD... 7 2 POJEM SIVE EKONOMIJE... 9 2.1 SIVA EKONOMIJA... 9 2.2 DELO IN ZAPOSLOVANJE NA ČRNO... 9 2.2.1 DELO NA ČRNO... 9 2.2.2 ZAPOSLOVANJE NA ČRNO... 10 3 VZROKI ZA NASTANEK IN OBSTOJ SIVE EKONOMIJE... 11 3.1 SOCIO-EKONOMSKI VZROKI... 12 3.2 INSTITUCIONALNI VZROKI... 12 3.3 INDIVIDUALNI VZROKI... 14 4 POSLEDICE OBSTOJA SIVE EKONOMIJE... 14 4.1 POZITIVNE POSLEDICE... 15 4.2 NEGATIVNE POSLEDICE... 16 5 METODE MERJENJA SIVE EKONOMIJE... 17 5.1 POSREDNE METODE... 17 5.2 NEPOSREDNE METODE... 18 6 PROIZVODNI DELAVCI IN NJIHOVE KARAKTERISTIKE... 18 6.1 OPREDELITEV DELA... 18 6.2 PROIZVODNO DELO... 19 6.3 ZNAČILNOSTI DELOVNE SILE... 20 7 SIVA EKONOMIJA Z VIDIKA PROIZVODNIH DELAVCEV V PREKMURJU... 20 7.1 EMPIRIČNA IZHODIČA... 20 7.2 POVEZANOST VIŠINE DOHODKA Z UDEJSTVOVANJEM V SIVI EKONOMIJI... 21 7.3 SIVA EKONOMIJA KOT VZPODBUJEVALEC URADNEMU ZAPOSLOVANJU IN OBRATNO... 30 8 SKLEP... 35 9 LITERATURA... 38 10 Priloga A: VPRAŠALNIK...43 5

KAZALO TABEL Tabela 4.1: Pozitivne posledice sive ekonomije... 15 Tabela 4.2: Negativne posledice sive ekonomije... 17 Tabela 7.1: Z rednim zaslužkom si iz leta v leto lahko privoščim... 22 Tabela 7.2: Kako ocenjujete svoj redni zaslužek v primerjavi z drugimi regijami?... 23 Tabela 7.3: Pomanjkanje denarja lahko povzroči težave v družini... 24 Tabela 7.4: Bi se vključevali v sivo ekonomijo, če bi bil vaš redni dohodek dovolj visok?... 26 Tabela 7.5: Povezanost spremenljivk... 26 Tabela 7.6: Povezanost spremenljivk 1... 26 Tabela 7.7: Najpogostejši razlogi za udejstvovanje v sivi ekonomiji... 28 Tabela 7.8: Razlogi za delo na črno... 28 Slika 7.1: Relacija med delodajalci in delavci...31 6

1 UVOD Če bi želeli najti področje, ki se neposredno tiče tako države kot posameznika, torej državljana in pripadnika civilne družbe, bi med drugim pogosto pomislili na zaposlovanje in z njim povezana področja, med drugim tudi sivo ekonomijo. O sivi ekonomiji lahko govorimo kot o družbeni realnosti, ki dosega take stopnje, da si pred njo ne moremo zatiskati oči. Čeprav gre splošno gledano na nesprejemljivo oziroma neželeno delovanje posameznikov in tudi družb, pa moramo pri obravnavi tega področja biti zelo pazljivi. In sicer iz preprostega razloga potrebe po dejavnosti sive ekonomije za določene skupine ljudi. S tem želim poudariti, da siva ekonomija kot taka nima le negativnih plati, vendar je odvisno, kako jo interpretiramo. Siva ekonomija je tesno povezana z ekonomskim področjem, vendar je po drugi strani tudi del družbene realnosti, mimo katere kot sociologi ne moremo, ne da bi pobrskali po dejanskih vzgibih, ki posameznika vodijo v tovrstno delovanje, o različnih interpretacijah tega pojava in smislu regulacije sive ekonomije. S tem podajam izhodišče za proučevanje sive ekonomije, in sicer z vidika proizvodnih delavcev v Prekmurju, eni izmed najmanj razvitih regij v Sloveniji. V praksi obstaja dejstvo, da so regije, ki so bolj oddaljene od centra države, tudi manj razvite. To dejstvo je na primeru Prekmurja še posebej izraženo, kar lahko preverimo skozi demografsko sliko prebivalstva, podatke o izobrazbeni strukturi, podatke o ustvarjanju novih delovnih mest, podatke o brezposelnosti... V diplomski nalogi si postavljam tri hipoteze, in sicer: Proizvodni delavci so se zaradi prenizkih dohodkov iz uradnega zaposlovanja primorani vključevati v dejavnosti sive ekonomije, da bi lahko sebi in svojim družinam omogočili solidno oziroma človeka vredno življenje, saj je pomanjkanje finančne varnosti za družino zelo stresna situacija, ki lahko pripelje do konfliktnih stanj znotraj družine. Uradno zaposlovanje ljudem omogoča določeno stopnjo finančne varnosti,endar so stopnje udeleženosti ljudi v sivi ekonomiji tako visoke, da lahko popolnoma legitimno sumimo na nepopolnost uradnega trga zaposlitve. Sprašujem se, ali je redna uradna zaposlitev tista, ki spodbuja delovanje v sivi ekonomiji ali je lahko tudi obratno, da siva ekonomija spodbuja delovanje v uradni ekonomiji. 7

Siva ekonomija s svojimi učinki ne sega le na ekonomska področja, ampak tudi na družbena. Na tej točki se odpira vprašanje, ali lahko govorimo o sivi ekonomiji kot o globalni kulturni univerzaliji. V prvem delu naloge so podana teoretična izhodišča naloge, kjer opredeljujem pojem sive ekonomije, njene vzroke in posledice s perspektive posameznika in države,definiram proizvodne delavce in poskušam opredeliti njihove skupne karakteristike. V drugem delu naloge se pa bolj kot na teorijo opiram na dejansko stanje. Pri tem sem si pomagala z raziskavami Evropske komisije, izvedenim Eurobarometrom 284 iz leta 2007 ter s poročili Komisije vlade Republike Slovenije za odkrivanje in preprečevanje dela in zaposlovanja na črno, izvedla pa sem tudi lastno raziskavo po metodi snežne kepe. 8

2 POJEM SIVE EKONOMIJE 2.1 SIVA EKONOMIJA Ko se srečujemo s pojmom sive ekonomije, moramo biti kar se da previdni, saj najdemo več razlag sive ekonomije, ki pa niso nujno skladne. Slednje se da ugotoviti že, če pogledamo opredelitve različnih avtorjev. Feige (v Glas 1991, 4) sivo ekonomijo opredeli kot gospodarsko dejavnost, ki je uradna statistika ne zajame in ne izmeri; Tanzi (v Glas 1991, 4) o sivi ekonomiji pravi, da gre za dohodek, ki ni prijavljen davčnim uradom, kar pomeni, da sivo ekonomijo razloži kot davčne utaje. Skolka (v Glas 1991, 4) k sivi ekonomiji prišteva vse pridobitne dejavnosti, ki kršijo določene legalne norme. Tako se pojavi problem neobstoja enotne klasifikacije in tako naletimo na različna poimenovanja dejavnosti v sivi ekonomiji in s tem tudi težje primerjamo izsledke različnih raziskav na tem področju. Na to opozarjajo tudi Glas in drugi (1989, 6), ki krivdo za neenotno poimenovanje delno pripisujejo tudi raziskovalcem, ki na tem področju raziskovanja niso sprejeli in zapisali enotnega zapisa, kaj štejejo pod sivo ekonomijo. Tako avtor na enem mestu združi pojme, ki se uporabljajo pri sivi ekonomiji, in sicer siva ekonomija, podzemna ekonomija, prikrito delo in neformalni sektor (Glas 1991, 2). 2.2 DELO IN ZAPOSLOVANJE NA ČRNO Kot opozarja Omerzu (1999, 13), se znotraj sive ekonomije skrivata dva pojava, in sicer delo in zaposlovanje na črno, pri čemer je delo na črno sicer prepovedano, vendar v tej meri ni v nasprotju z veljavnimi delovnopravnimi predpisi, kot je to zaposlovanje na črno. Ker pa sta obe obliki v svojem bistvu v nasprotju z veljavnimi pravnimi določbami Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC 2000), so zanju z istim zakonom predvidene tudi sankcije. Kdaj torej gre za delo in kdaj za zaposlovanje na črno? 2.2.1 DELO NA ČRNO Delo in zaposlovanje na črno določa ZPDZC (Uradni list RS, št. 36/2000). V skladu s tretjim členom omenjenega zakona se kot delo na črno šteje opravljanje dejavnosti oz. dela v naslednjih primerih: 9

če pravna oseba opravlja dejavnost, ki je nima vpisane v sodni register, oz. opravlja dejavnost, ki je nima določene v temeljnem aktu, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane ali v temeljnem aktu določene dejavnosti, če podjetnik opravlja dejavnost, ki je nima vpisane v ustrezen register, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane dejavnosti, če pravna oseba ali podjetnik opravlja dejavnost kljub začasni prepovedi opravljanja dejavnosti, če tuje podjetje ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji prek podružnic ali opravlja dejavnost brez ustreznega dovoljenja, če posameznik opravlja dejavnost oz. delo in ni vpisan ali priglašen (MDDSZ 2006). 2.2.2 ZAPOSLOVANJE NA ČRNO O zaposlovanju na črno pa ZPDZC (2000) pravi, da se kot zaposlovanje na črno šteje, če pravna oseba ali podjetnik, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti,: z delavcem ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oz. pogodbe civilnega prava, na podlagi katere se lahko opravlja delo, in delavca ni prijavil v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje; zaposli tujca ali osebo brez državljanstva v nasprotju s predpisi o zaposlovanju tujcev; omogoči delo dijaka ali študenta brez ustrezne napotnice pooblaščene organizacije za posredovanje dela, ali če omogoči, da to napotnico uporabi za delo druga oseba (MDDSZ 2006). Za zaposlovanje na črno pa se šteje tudi, kadar posameznik v svojem imenu in za svoj račun zaposli delavca, ki zanj opravlja delo na črno. Kljub temu pa delo in zaposlovanje na črno ni vse, kar tako ali drugače ni prikazano državnim uradom. Obstajajo izjeme, ki jih ni šteti kot delo, in izjeme, ki jih ni šteti kot zaposlovanje na črno. Pri delu gre za medsebojno sosedsko pomoč, delo v lastni režiji, 10

nujno delo,dela, ki se štejejo kot humanitarna, karitativna, prostovoljna in dobrodelna, ter osebno dopolnilno delo. Iz samega zaposlovanja na črno so izvzete aktivnosti, ki predstavljajo kratkotrajno, malo in nujno delo ter humanitarno, karitativno, prostovoljno in dobrodelno delo (ZPDZC 2000). Dejstvo je, da tudi siva ekonomija deluje po osnovnem vzvodu ekonomskega ravnotežja med ponudbo in povpraševanjem. Če na sivem trgu ne bi bilo povpraševanja po določenih storitvah, bi se te tudi ne razvile. In ker gre za relativno malo število kakovostnih ponudnikov storitev na tem trgu dela in blaga, je za uporabnika zelo pomembno, da ima prave informacije ob pravem času. 3 VZROKI ZA NASTANEK IN OBSTOJ SIVE EKONOMIJE Sivo ekonomijo lahko sodimo z najmanj dveh zornih kotov, in sicer s strani države in s strani posameznika. Država je predvsem tista, ki se z uradno sprejetimi politikami in ukrepi bori proti sivi ekonomiji in poskuša zmanjšati njen obseg. Siva ekonomija je obstajala v vseh družbenih redih in je zelo povezana s tem, koliko možnosti posamezniku ponuja uradni trg. In če se postavimo v vlogo posameznika, ki mu uradna ekonomija ne ponuja zadostnih virov, se mora ta znajti na svoj način, kjer bolj ali manj nastopi siva ekonomija. Siva ekonomija ni sektor, v katerega bi se posameznik spuščal brez tehtnih razlogov, ki so glede na teorijo večinoma vezani na finančno varnost oziroma nèvárnost, ki izhaja iz pomanjkanja dela na uradnem trgu. Vzroki za delovanje v sivi ekonomiji so različni in predstavljajo vzgibe posameznikov, ki so potrebni podrobnega proučevanja ter kakovostnega oblikovanja politik in programov na različnih področjih družbenega življenja, da bi se potreba po tem zmanjševala. Vzroki, ki posameznika motivirajo k vključevanju v sivo ekonomijo, bi morali državi predstavljati rdečo nit pri zmanjševanju obsega sive ekonomije. Tega problema se je treba lotiti pri vzroku, zakaj nekdo dela v okviru sive ekonomije. Idealno gledano je obseg sive ekonomije ničen, če ljudje nimajo vzroka, zakaj bi se z njo ukvarjali. Torej je pametno boj proti sivi ekonomiji pričeti na ravni vzrokov. Več jih odpravimo, manjši obseg sive ekonomije lahko pričakujemo. Lastno refleksijo glede vzrokov za vključevanje ljudi v sivo 11

ekonomijo bom v nadaljevanju podkrepila s tremi skupinami vzrokov, navedenimi na podlagi relevantne literature. 3.1 SOCIO-EKONOMSKI VZROKI Vsak vzrok za delovanje v sivi ekonomiji pušča preko delovanja v omenjenem sektorju pozitivne ali negativne posledice, o čem je govora v nadaljevanju. Na tem mestu pa je pomembno, da izpostavimo povezavo med vzroki in posledicami, da bi lažje razumeli mehanizem sive ekonomije. Kot pravi Okun (v Barr 1987, 5), mora imeti trg svoj prostor in mora biti v tem prostoru zadržan. Ko pa ta logika ne deluje popolnoma, pridemo do socio-ekonomskih posledic, ki se na nek način izražajo tudi kot vzroki za delovanje v sivi ekonomiji. Socio-ekonomski vzroki za pojav sive ekonomije izhajajo iz trga in pomenijo odgovor posameznika na takšno ali drugačno nepopolnost, pomanjkljivost ali slabost delovanja trga. V najbolj grobem lahko to razumemo kot neusklajenost ponudbe in povpraševanja na uradnem trgu, ki se kaže v različnih parametrih, in sicer s stopnjo brezposelnosti, premajhne fleksibilnosti delovne sile, raznih makroekonomskih kazalcev (inflacija, stopnja gospodarske rasti itd.), predrage delovne sile v primerjavi z donosi in podobno. Slovenija je odličen primer države članice EU, katere gospodarstvo lahko od osemdesetih. let naprej označimo kot gospodarstvo v tranziciji. In prav pogoji, v katerih je potekala (in še vedno v določeni meri poteka) tranzicija, so v začetku devetdesetih prinesli najvišjo stopnjo delovanja v sivi ekonomiji. To lahko pripišemo naglim spremembam na področju zakonodaje, na katere pa družba ni bila pripravljena v tolikšni meri, kot je to predvideval zakonodajalec. Tako še vedno govorimo o obsegu sive ekonomije, ki je ocenjen med 7 % in 24 % (Ignjatović 2007, 65). 3.2 INSTITUCIONALNI VZROKI Gre za vzroke, ki izhajajo iz države in državne regulative na področju dela in zaposlovanja. Sem bi lahko popolnoma legitimno prišteli davčne obremenitve, prispevke za socialno varnost, razne zakonske procedure ter pogoje in omejitve na področju dela in zaposlovanja. Če poskušamo številčno ponazoriti, koliko truda je treba vložiti, da v Sloveniji registriramo 12

dejavnost, dobimo naslednje številke, in sicer je število procedur enako 8, časa 54 in stroškov 12 (Djankov in drugi 2003, 70). To pomeni, da je sam zagon določene dejavnosti v Sloveniji vsestransko zahteven in dolgotrajen. Zakaj je tako, si lahko razlagamo z zakonodajno hiperregulacije, kjer se soočamo z mnoštvom področnih zakonov, ki jih je pri registraciji in tudi zaposlovanju ljudi treba upoštevati. Torej je sistem, kakršnega ima vzpostavljenega Slovenija, po eni strani ustaljen mehanizem za lažji prehod iz sive ekonomije v uradno. Prispevki za socialno varnost v Sloveniji iz leta v leto predstavljajo vse večje razprave na temo načela solidarnosti teh sistemov. Kot primer lahko vzamemo novo pokojninsko reformo, ki med socialnimi partnerji sproža burne razprave, obenem pa se ji med drugim očita tudi počasno izginjanje načela solidarnosti plačevanja prispevkov. Aktivna populacija zagotavlja pokojnine tistim, ki so upokojeni. Težava nastane, ko se ta trend nadaljuje, obenem pa oblasti opozarjajo, da bodo v prihodnosti pokojnine majhne, nekateri svarijo celo pred izginotjem pokojnin, spremembe zakona pa vedno znova uvajajo dodatne pogoje, ki s stališča posameznika ne predstavljajo izboljšanja, pač pa zaostrovanje situacije. V toku trenutne gospodarske krize je v javnost prišlo dejstvo, da nekateri delodajalci niso plačevali prispevkov zaposlenim in jih še vedno ne plačujejo, kar zaposleni čutijo pri obračunu delovne in pokojninske dobe. Še bolj šokantno je dejstvo, da je država s svojim ustrojem tako prakso dopuščala več let. To trdim na podlagi argumenta, da zaposleni, ki jim prispevkov niso plačali, vsa leta niso bili obveščeni o neplačevanju prispevkov in tako niso mogli sami posumiti, da je nekaj narobe. V tem primeru lahko kljub hiperinstitucionaliziranosti slovenskega sistema popolnoma upravičeno govorimo o slabi zakonski ureditvi. Kot institucionalni vzrok je mogoče identificirati tudi dostopnost do raznih socialnih transferjev. Pri njihovem prejemu imamo opraviti z vzročno zvezo večji dohodek nižji transferji. To pomeni, da smo ob večjem dohodku v manjši meri upravičeni do raznih ugodnosti, zato je na nek način v interesu posameznika ne prikazati dela dohodka, da bi se vseeno lahko uvrstil med tiste, ki so do socialnih transferjev upravičeni. Prav tako ne gre zapostaviti posledic koruptivnega in ''sivega'' delovanja javnih avtoritet. Javne avtoritete in uslužbenci so po definiciji v službi zakona in se od njih povsem 13

legitimno pričakuje dosledno upoštevanje zakonskih predpisov in norm. Problem nastane, ko se omenjeni udejstvujejo v sivi ekonomiji, čeprav so v službi zakona. To skrha javno mnenje in zniža davčno moralo posameznikov, zaupanje v oblast, pravosodni sistem in druge državne instrumente, ki temeljijo na pravni državi. 3.3 INDIVIDUALNI VZROKI Individualni vzroki za delovanje v sivi ekonomiji so bolj ali manj posledica tako socio-ekonomskih kot institucionalnih vzrokov za delovanje v sivi ekonomiji. Gre za to, da se posameznik za delovanje v sivi ekonomiji odloči zavestno na podlagi tega, kar je zanj najbolj ugodno. Ugodno stanje posameznik presoja na podlagi več kriterijev, ki jih lahko izenačimo z vzroki za delovanje v sivi ekonomiji v prejšnjih dveh skupinah vzrokov. Tako je posameznik pozoren na višino dohodka, davčne obremenitve in socialne transfere ter tako zase išče najugodnejšo kombinacijo. Osebno bi temu rekla, da posameznik išče zakonske luknje oziroma praznine, s katerimi poskuša iztržiti največ zase in svojo družino. Na nek način bi lahko to povezali s slovensko davčno moralo, ki po ocenah o delovanju v sivi ekonomiji ni najbolj zgledna in bi jo mogoče celo lahko primerjali z ''balkansko davčno moralo'', o kateri bi lahko govorili v državah, kjer delovanje v sivi ekonomiji kotira visoko na lestvici. Predvsem bi na tem mestu izpostavila Hrvaško, kjer je v letih 1995 obseg sive ekonomije znašal 36 %, v Sloveniji 23 % (Lacko, 2000, 15), bolj severozahodno ležeče države pa beležijo v povprečju obseg sive ekonomije, ki je manjši od 20 %, na primer Nemčija, ki je v letu 1999 dosegla 16 % in Nizozemska, kjer je obseg sive ekonomije v istem letu predstavljal 13,1 % bruto domačega proizvoda (BDP) (Schneider 2004, 52). 4 POSLEDICE OBSTOJA SIVE EKONOMIJE Tisti, ki se vključujejo v sivo ekonomijo, se ne morejo izogniti posledicam, ki jih ta prinaša. Prav tako pa se tem posledicam ne more izogniti država, ki predstavlja okvir nacionalnega gospodarstva, znotraj katerega se siva ekonomija nahaja. Vendar ne govorimo samo o negativnih posledicah sive ekonomije, ki se jih najbolj poudarja, ampak 14

tudi o pozitivnih posledicah. Če poskušamo posledice, ki jih prinaša siva ekonomija, smiselno razdeliti, se tega lahko lotimo na različne načine. Zato tudi v literaturi naletimo na različno oblikovane modele posledic sive ekonomije, med katerimi prevladuje model, ki v osnovi te posledice deli glede na državo in posameznike oziroma na pozitivne in negativne posledice. 4.1 POZITIVNE POSLEDICE Naslednji tabeli sta nastali kot združitev posledic sive ekonomije, ki so jih identificirali različni avtorji (Nastav 2003, Glas, Kukar, Simončič in Bićanić 1988, Omerzu 1999, Hrženjak 2007, Belev 2003, Klinar v Bernik 1987, Zrimšek v Bernik 1987). 1 Tabela 4.1 prikazuje pozitivne posledice sive ekonomije za državo, posameznika in podjetja. Slednja dva subjekta bi bila lahko združena v eno kategorijo, vendar s to razdelitvijo želim poudariti pomembnost razlikovanja pozitivnih posledic, v Tabeli 2 pa tudi negativnih posledic sive ekonomije med posameznikom in podjetji oziroma med mikro in mezo ravnijo. Tabela 4.1: Pozitivne posledice sive ekonomije SUBJEKT DRŽAVA POSAMEZNIK PODJETJA POZITIVNE POSLEDICE Večja tržna fleksibilnost, izboljšana stvarna preskrba prebivalstva, manj socialnih nemirov, korektor neustreznega uradnega trga, vzdrževanje delovne kondicije pri delovni sili. Nižja cena proizvoda oz. storitve; hitreje dobavljivo blago; če ni zaposlitve v uradni, je pa v sivi ekonomiji; s sivo ekonomijo si izboljšujejo življenjsko raven; izogibanje predpisom in dajatvam; večja tržna fleksibilnost; preživetje marginalnih skupin; trenutne denarne in ekonomske koristi; udeležba pri različnih oblikah socialnih transferjev; fleksibilna delitev časa; svobodno izražanje sposobnosti in idej. Mala podjetja nimajo birokratskih bremen, podjetniška dinamika, 1 Podobne ugotovitve glede pozitivnih posledic sive ekonomije pa najdemo tudi v Lacko (2000). 15

večja tržna fleksibilnosti, postopno razvijanje posameznih izvajalcev in dejavnosti. Vir: Nastav (2003), Glas, Kukar, Simončič, Bićanić (1988), Omerzu (1999), Hrženjak (2007), Belev (2003), Klinar v Bernik (1987), Zrimšek v Bernik (1987). 4.2 NEGATIVNE POSLEDICE Tabela 4.2 na podoben način kot Tabela 4.1 prikazuje presek posledic sive ekonomije za državo, posameznika in podjetja, s tem da imamo v tej tabeli navedene zgolj negativne posledice sive ekonomije za vsakega od subjektov posebej. Tabela 4.2: Negativne posledice sive ekonomije SUBJEKT NEGATINE POSLEDICE DRŽAVA Izguba davčnih prihodkov, prikaz nepravilnega stanja v gospodarstvu, manjši prispevki za socialno varnost, stroški odkrivanja in preprečevanja sive ekonomije, povečevanje javnega deficita, zmanjšanje vlaganj v uradni ekonomiji, več kriminala, manj podpore uradnim institucijam, siva ekonomija kaže na neustreznost trga dela, manjše zanimanje brezposelnih za redne oblike dela in zaposlitve. POSAMEZNIK Zaviranje priložnosti za razvoj človeškega dejavnika, slab socialni, ekonomski položaj na črno zaposlenih, nevarnost neustreznih proizvodov in storitev, ni garancij, zmanjšana finančna in socialna varnost, zaradi dela na črno lahko oseba izgubi zaposlitev, delo na črno in redna zaposlitev pomenita večji riziko obolenj in poškodb, ni zakonske zaščite, marginalizirane skupine postanejo še bolj marginalizirane. PODJETJA Stroški izogibanja odkritju in kaznovanju, manjša produktivnost zaposlenih, ki delajo v sivi ekonomiji, večja možnost poškodb in obolenj in s tem povezani bolniški izostanki in druge oblike odsotnosti. Vir: Nastav (2003), Glas, Kukar, Simončič, Bićanić (1988), Omerzu (1999), Hrženjak (2007), Belev (2003), Klinar v Bernik (1987), Zrimšek v Bernik (1987). Tako negativne kot pozitivne posledice najbolj občutijo posamezniki, ki uporabljajo dejavnosti sive ekonomije, država pa poleg prevladujočih negativnih posledic občuti tudi nekatere pozitivne posledice. Primerjava negativnih in pozitivnih posledic sive ekonomije pokaže, da so nekatere posledice, ki so pozitivne za posameznika, obenem tudi negativne 16

za državo. Primer je lahko, če si ljudje ne morejo po uradni poti prislužiti dovolj denarja in delajo na črno. Ta kombinacija jim rešuje finančni problem in s tega vidika ljudje nimajo večjih razlogov za socialne nemire, 2 kar ugotavlja tudi Omerzu (1999, 21), neposredna negativna posledica za državo pa je v tem primeru izguba davčnih prihodkov. Iz Tabele 4.1 in Tabele 4.2 je razvidno, da je za subjekte, ki se vključujejo v dejavnosti sive ekonomije, še vedno več pozitivnih kot negativnih posledic sive ekonomije. In če bi prevladujoče pozitivne ali negativne posledice predstavljale merilo za upravičenost udejstvovanja v sivi ekonomiji, bi to splošno pomenilo, da je tovrstno početje upravičeno, če nosi več dobrega kot slabega. In tudi praksa kaže na to, da so predvsem za posameznika riziki odkritja in sankcioniranja tako majhni, da se šušmarstvo še vedno izplača. Tako posameznik kot podjetje lahko neugodne razmere na trgu korigirata s pomočjo sive ekonomije. Država za blaženje neugodnega stanja ne more poseči po sivi ekonomiji. Brezno, ki ji ga oblikujejo razmere na trgu in posamezniki s svojim vedenjem, pa je lahko zelo otežujoče pri oblikovanju učinkovitih politik. Za njihovo oblikovanje je potrebno poznavanje realnega stanja v državi. To pa pomeni, da moramo zajeti tudi ocene obsega sive ekonomije v nacionalnem gospodarstvu, kar dobimo z različnimi metodami merjenja obsega sive ekonomije. 5 METODE MERJENJA SIVE EKONOMIJE 5.1 POSREDNE METODE Tovrstne metode merjenja sive ekonomije so osnovane na makroekonomskih kazalcih in tako je tudi bolj primerno, da govorimo o oceni obsega sive ekonomije, saj gre za zajemanje celotnega nacionalnega gospodarstva. Tako je veliko težje oziroma praktično nemogoče natančno izmeriti pojav sive ekonomije, če upoštevamo le eno izmed dejstev, in sicer, da je siva ekonomije onkraj uradne in da se akterji javno ne izpostavljajo, saj so za njihovo početje predvidene zakonske sankcije. Nastav (2003, 62) tako med te metode prišteva denarne metode, metode rezanja, metode fizičnega proizvoda, drugi avtorji (Glas, 2 Seveda je odsotnost socialnih nemirov sestavljena kategorija in ne moremo govoriti o njeni odsotnosti zaradi točno določenega dejavnika. 17

Kukar, Simončič, Bićanić 1988) pa omenjajo še metodo kontrole davčnih uradov, metodo analize prostega časa, metodo ocenjevanja iz gibanja denarnih agregatov in druge. Metoda kontrole davčnih uradov je metoda, ki jo uporablja država kot nadzor nad dejavnostmi, ki se opravljajo na njenem območju. Gre za to, da morajo vsi akterji na trgu svojo aktivnost in dohodek prijaviti davčnim uradom, da bi se izognili sankcioniranju. Metoda analize prostega časa se nanaša na porabo časa, ki ga ima posameznik na voljo za različne dejavnosti. V raziskavah se posameznika povpraša o dejavnostih v prostem času in na podlagi tega je mogoče logično sklepati glede udejstvovanja v sivi ekonomiji. Metoda ocenjevanja gibanja denarnih agregatov pa se opira na idejo, da se. plačilo za dejavnost, izvedeno v okviru sive ekonomije, izvede z gotovino. Govorimo o tako imenovani metodi gotovinskega obtoka, kjer obseg sive ekonomije ocenjujemo z razmerjem med gotovino in drugimi oblikami denarnih transferjev (Ahumada in dr. 2008). 5.2 NEPOSREDNE METODE Pri neposrednih metodah merjenja sive ekonomije se njen obseg ocenjuje na podlagi primarnih podatkov, ki so bili zbrani na kraju dogajanja. Gre za mikroekonomski pristop, ki temelji na pristopu in proučevanju akterjev sive ekonomije (Nastav 2009, 59). Tako imamo neposreden stik s posamezniki, ki se vključujejo v dejavnosti sive ekonomije in dobimo primarne informacije. Odvisno od potreb raziskovanja ali od želene podrobnosti ocene sive ekonomije lahko uporabimo različne metode pridobivanja informacij, od katerih je najpogostejši anketni vprašalnik, nekoliko manj pa tudi intervju. Tako je pozitivno to, da se osebno spoznamo z večplastnim pojavom sive ekonomije in pridobivamo take informacije, kot jih potrebujemo. Vendar pa ta način raziskovanja zahteva svoj časovni in finančni vložek, ki pa ni nujno majhen. 6 PROIZVODNI DELAVCI IN NJIHOVE KARAKTERISTIKE 6.1 OPREDELITEV DELA Da bi lahko opredelili delavca in njegove značilnosti, moramo predhodno definirati delo. Za delo ne najdemo enotne definicije, ampak več različnih; odvisno, na podlagi katere znanstvene discipline ga razlagamo. Fizikalna, fiziološka, psihološka, tehnična, pravna, 18

ekonomska in druge discipline razlagajo pojem delo na lastnih temeljih in temu primerno se te razlage vsebinsko razlikujejo. Na tem mestu izpostavljam sociološko opredelitev dela, ki je nastala kot osnova proučevanja za samostojno sociološko disciplino sociologijo dela. 3 Vendar je razlike v opredelitvah dela mogoče opaziti tudi med strokovnjaki enega področja. Markovič (v Kavčič 1987, 11) sociologijo dela definira kot ''posebno sociološko disciplino, ki ima za predmet svojega proučevanja delo kot družbeno kategorijo z vsemi oznakami, s katerimi se razlikuje od drugih družbenih kategorij, in družbene odnose, v katere stopajo udeleženci v delovnem procesu''. Parker (v Haralambos in Holborn 2005, 260) pa delo opredeljuje v odnosu do prostega časa, in sicer delo opredeli kot eno izmed petih vidikov življenja. 4 Delo je zanj čas, ki ga oseba preživi na delovnem mestu. 6.2 PROIZVODNO DELO Razlikovanje med proizvodnim in neproizvodnim delom je nastalo kot posledica dejstva, da nekatera dela potekajo na področju materialne proizvodnje, nekatera pa izven nje. Po Kavčiču (1987, 23) kot proizvodno delo opredeljujemo delo na področju materialne proizvodnje družbe, ki ima za cilj ustvarjanje materialnih vrednosti za zadovoljevanje družbenih potreb. Proizvodno delo in dela, ki ustvarjajo nek bolj ali manj oprijemljiv produkt, pa so tista dela, ki v največji meri omogočajo vključevanje v sivo ekonomijo. Najpogostejši so primeri, ko se osebe v obdobju rednega ali izrednega poklicnega izobraževanja usposobijo za izdelovanje ali servisiranje določene dobrine, takrat naučeno in v praksi pridobljeno znanje pa jim omogočata samostojno vključevanje v dejavnosti sive ekonomije. Tak je primer frizerk, zidarjev, avtomehanikov ali v grobem rečeno modrih ovratnikov. 3 Sociologija dela je nastala v dvajsetih letih 20. stoletja v ZDA (Kavčič 1987, 11). 4 Prvi vidik je delo, drugi so delovne obveznosti, tretji so nedelovne obveznosti, četrti so fiziološke potrebe in peti vidik predstavlja prosti čas. 19

6.3 ZNAČILNOSTI DELOVNE SILE Delovna sila ima značilnosti, zaradi katerih je delodajalcem med drugim omogočeno ustvarjanje dodane vrednosti produktom. Delovne sile ne moremo jemati kot ostalih prvin poslovnega procesa, saj imamo opraviti s celoto delovnih sposobnosti posameznika, ki jih ta uporablja pri delu. Za posameznika je zelo pomembno, da delodajalec upošteva mikro raven delovne sile, torej njegov potencial za delo. Pri tem pa je nujno poznati in upoštevati specifike delovne sile, in sicer da delovna sila ni fizično ločljiva od svojega nosilca, da je le potencial za delo, da ne sledi le ekonomski racionalnosti, je cenovno rigidna, da se je ne da uskladiščiti in da se med drugim lahko organizira, pri čem imamo zelo dober primer sindikalnega organiziranja delavcev. Delovna sila torej ni samo delovna sila, razpoložljiva delodajalcu, ampak gre za posameznike, ki imajo poleg delovnih obveznosti tudi druge zadolžitve, pri čemer mislim predvsem na družinsko življenje in njegovo usklajevanje s poklicnimi željami (Moen in Yu 2000). 7 SIVA EKONOMIJA Z VIDIKA PROIZVODNIH DELAVCEV V PREKMURJU 7.1 EMPIRIČNA IZHODIČA Namen lastnega empiričnega raziskovanja je bil spoznati, kaj ljudje, ki so vključeni na trg delovne sile, menijo o sivi ekonomiji. Prav tako sem skozi vprašalnik poskušala pridobiti čim več informacij o samem vključevanju na sivi trg, o osebnih razlogih za tovrstno vključevanje in osebnih koristih, ki jih delo v sivi ekonomiji prinaša. V ta namen sem izvedla majhno raziskavo na vzorcu 45 ljudi, ki sem jih poiskala po metodi snežne kepe oziroma s pomočjo vzorčenja z dodajanjem. Za slednje je značilno, da se ga uporabi v primerih, ko druge metode ne bi bile praktične. Bistvo pa je v tem, da se vzorec oblikuje na podlagi zasebnih informacij oziroma stikov. Praktičnost metode snežne kepe je v tem, da takoj na začetku selekcioniramo in izberemo relevantne kandidate za sodelovanje v raziskovanju (Haralambos in Holborn 2005, 840). Čeprav o reprezentativnosti tovrstnih vzorcev ni pravilno govoriti, saj je vključenost neke osebe odvisna od tega, če je prisotna v mreži osebnih stikov raziskovalca, pa lahko utemeljeno trdimo, da gre za vzorec, ki lahko prikaže potencialno stanje v slovenskem prostoru. 20

Sam vprašalnik je bil namenjen ljudem, ki glede na delo, ki ga opravljajo, spadajo med proizvodne delavce oziroma med modre ovratnike, torej osebe, ki so bile v preteklosti vključene v poklicna izobraževanja. Temu sta bila prilagojena tudi dolžina vprašalnika in struktura vprašanj. Vprašalnik je bil sestavljen iz 16 vprašanj zaprtega, polzaprtega in odprtega tipa, od anketiranca pa je zahteval tudi nekatere demografske podatke ter opis osebne situacije v povezavi z udejstvovanjem v dejavnostih sive ekonomije. Izbrane spremenljivke, ki pojasnjujejo kompleksne družbene pojave, sem analizirala s pomočjo analitičnega računalniškega orodja SPSS. Predvsem sem skozi vprašalnik želela preveriti začetne hipoteze, in sicer: 1. Proizvodni delavci so se zaradi prenizkih dohodkov iz uradnega zaposlovanja primorani vključevati v dejavnosti sive ekonomije, da bi lahko sebi in svojim družinam omogočili solidno oziroma človeka vredno življenje, saj je pomanjkanje finančne varnosti za družino zelo stresna situacija, ki lahko pripelje do konfliktnih stanj znotraj družine. 2. Uradno zaposlovanje ljudem omogoča določeno stopnjo finančne varnosti, vendar so stopnje udeleženosti ljudi v sivi ekonomiji tako visoke, da lahko popolnoma legitimno sumimo na nepopolnost uradnega trga zaposlitve. Sprašujem se, ali je redna uradna zaposlitev tista, ki spodbuja delovanje v sivi ekonomiji, ali je lahko tudi obratno, da siva ekonomija spodbuja delovanje v uradni ekonomiji. 3. Siva ekonomija s svojimi učinki ne sega le na ekonomsko področje, ampak tudi na družbena. Na tej točki se odpira vprašanje, ali lahko govorimo o sivi ekonomiji kot o globalni družbeni univerzaliji. Po opravljeni analizi vprašalnikov pa je bilo mogoče opaziti še nekatere, manj pričakovane izsledke. 7.2 POVEZANOST VIŠINE DOHODKA Z UDEJSTVOVANJEM V SIVI EKONOMIJI Dohodek je temelj, ki posamezniku v veliki meri določa, kaj in koliko si lahko privošči v materialnem smislu, zato je toliko bolj pomembno, da ima posameznik primeren redni dohodek, ki mu omogoča dostojno življenje. S tem mislim predvsem na kakovost življenja, 21

ki pa poleg eksistenčnih potreb zajema tudi širše vključevanje posameznika v družbenem prostoru. Ljudje po uvedbi nove evrske valute v Sloveniji radi poudarijo, da je prisotna draginja, ki vrednost zasluženega denarja zelo zmanjšuje. Drugače povedano, ljudje občutijo draginjo tako, da lahko za isti znesek danes kupijo bistveno manj kot pred leti. Torej so ljudje izpostavljeni dejstvu, da si za isti dohodek iz leta v leto lahko privoščijo manj. Slednje sem ugotovila tudi na podlagi analize anketnih vprašalnikov, kjer glede na Tabelo 1 kar 88,9 % vseh anketirancev meni, da si z danim zaslužkom lahko iz leta v leto privoščijo manj (glej Tabelo 3). Tabela 7.1: Z rednim zaslužkom si iz leta v leto lahko privoščim: Frekvenca Odstotki 1,00 manj 40 88,9 2,00 primerljivo 5 11,1 Skupaj 45 100,0 Ko govorimo o neenakomerni regionalni razvitosti Slovenije, je Prekmurje na prvem mestu, kar zadeva slabo razvitost, stopnjo brezposelnosti, odpiranje novih delovnih mest in navsezadnje tudi primerljivost dohodka med zaposlenimi glede na regije, kjer je prekmurski delavec bistveno slabše plačan kot delavec iz osrednje slovenske regije. To kažejo tudi podatki o povprečnih plačah po regijah, ki jih zbira Statistični urad Republike Slovenije. Tako podatki za april leta 2010 kažejo, da je povprečna bruto mesečna plača v Murski Soboti znašala 1342,39 evra, v Ljubljani pa 1745,73 evra (SURS 2010). Čeprav lahko v Prekmurju zaznamo dostopnost nekaterih dobrin, kot so stanovanja, gradbena zemljišča in podobno, po nižjih cenah, pa ljudje vseeno čutijo draginjo. To je mogoče razlagati s tem, da z izjemo nekaterih dobrin osnovne življenjske potrebščine, torej hrana, obleka, obutev, niso cenovno usklajene glede na razvoj regije. Z drugimi besedami sladkor in moka imata enako ceno v Murski Soboti in Ljubljani. Na tem mestu se mi poraja vprašanje, kako v praksi občutijo draginjo prebivalci srednje Slovenije, katerih dohodek je višji kot v Prekmurju, vendar imajo v veliki meri mesečne stroške v zvezi z nastanitvijo, saj na primer velika večina Ljubljančanov živi v najemniških 22

stanovanjih. Prav tako so dražja tudi zemljišča. In čeprav se anketiranci v 88,9 % strinjajo, da je njihov dohodek v primerjavi z drugimi regijami manjši, moramo to dejstvo kot možno merilo kakovosti življenja ljudi jemati z rezervo. Če torej primerjamo povprečnega Ljubljančana in Prekmurca, opazimo dve stvari. Prva je ta, da ima prvi povprečno večji mesečni dohodek, druga pa je ta, da ima drugi manjše stroške. Če logično sklepam, je mogoče ta dva posameznika dati v isto skupino, saj kolikor ima delavec v Ljubljani večjo plačo, ima prav tako višje stroške in mu na koncu ostane primerljivo enako kot prekmurskemu delavcu. Tabela 7.2 prikazuje stanje primerljivosti dohodka, kot ga občutijo anketiranci, ki so sodelovali v moji raziskavi. Tabela 7.2: Kako ocenjujete svoj redni zaslužek v primerjavi z drugimi regijami? Frekvenca Odstotek Nižji 36 80,0 Primerljiv 9 20,0 Skupaj 45 100,0 V svojem razmisleku upam iti še korak naprej in trditi, da je prekmurski delavec na boljšem kot ljubljanski. Za svojo trditev podajam tri močne argumente, ki pa niso edini. Prvi je ta, da povprečen prekmurski delavec ne živi v najemniškem stanovanju, ampak je njegov lastnik, ali pa stanuje v hiši, katere lastnik je njegova družina (on, odnosno predniki). Ta argument je povezan z naslednjim, in sicer s posedovanjem zemlje. Vsaka hiša ima pripadajoče zemljišče, ki je veliko najmanj za vrt, na katerem je mogoče pridelati vsaj del, če ne že vso hrano za družino. Prav tako imajo stanujoči v stanovanjih vrtove, na katerih je mogoče pridelati del potrebne hrane za družino. Tretji argument se nanaša na možnost udejstvovanja v sivi ekonomiji. Če bi primerjali Ljubljančane in Prekmurce, bi ugotovili, da je v Prekmurju udejstvovanje v sivi ekonomiji večje kot v Ljubljani. Prvi razlog je izobrazbena struktura prebivalstva posamezne regije. V Ljubljani je recimo večji delež ljudi z univerzitetno in višješolsko izobrazbo, ki se v sivi ekonomiji lahko udejstvujejo v manjšem obsegu kot tisti, ki imajo poklicno izobrazbo, ki pa jih je v Ljubljani manj kot prvih. Obratna situacija je v Prekmurju, kar nam kaže že samo dejstvo, da ima Prekmurje kot regija opravka s tako imenovanim ''begom možganov''. Manjše udejstvovanje bolj izobraženih je posledica majhnega povpraševanja po storitvah v sivi 23

ekonomiji, ki jih nudijo višje izobraženi. In četudi je povpraševanje po storitvah, ki jih na sivem trgu nudijo proizvodni delavci, veliko, je razlika med Ljubljano in Prekmurjem očitna. Če logično sklepamo, ima v Prekmurju več proizvodnih delavcev možnost za udejstvovanje v sivi ekonomiji, saj je povpraševanje večje, ponudnikov pa manj. Primer so razna popravila strojev, prevoznih sredstev in podobno. Če si samo predstavljamo, se po Prekmurju vozi več traktorjev kot po Ljubljani, torej je teoretično več možnosti za udejstvovanje v sivi ekonomiji s področja raznih popravil. Torej sta prisotni tako povpraševanje in ponudba na sivem trgu, kar pa je dovolj, da trg kot tak funkcionira. Zakaj pa vseeno v Prekmurju proizvodni delavci izkoriščajo možnosti udejstvovanja v sivi ekonomiji, če so nekako na istem kot delavci iz ostalih regij? Na tem mestu preverjam prvo hipotezo, in sicer: Proizvodni delavci so se zaradi prenizkih dohodkov iz uradnega zaposlovanja primorani vključevati v dejavnosti sive ekonomije, da bi lahko sebi in svojim družinam omogočili solidno oziroma človeka vredno življenje, saj je pomanjkanje finančne varnosti za družino zelo stresna situacija, ki lahko pripelje do konfliktnih stanj znotraj družine. Prvi izsledek ankete je viden v Tabeli 5, in sicer da kar 84,4 % anketirancev meni, da je pomanjkanje finančne varnosti za družino stresna in potencialna situacija za nastanek trenj znotraj družine. Tabela 7.3: Pomanjkanje denarja lahko povzroči težave v družini Frekvenca Odstotek Da 38 84,4 Ne 7 15,6 Skupaj 45 100 Del hipoteze je na tem mestu potrjen. Za preverjanje celotne hipoteze pa sem izluščila odvisno in neodvisno spremenljivko udejstvovanje v sivi ekonomiji je odvisna spremenljivko, ki je odvisna od višine dohodka, ki v tem primeru predstavlja neodvisno spremenljivko. Tabela 7.4 prikazuje, da imamo opraviti s kompleksnim družbenim pojavom. Ključen je podatek, da bi se ob višjih dohodkih kar 66,7 % vprašanih, ki se udejstvujejo v sivi 24

ekonomiji in ki svoj dohodek v primerjavi z drugimi regijami ocenjujejo nižji, umaknilo iz delovanja v sivi ekonomiji. Posledica nikalnih odgovorov je, da so tu zajeti tisti anketiranci, ki se s sivo ekonomijo ne ukvarjajo in tako na določen sklop vprašanj niso odgovarjali. Vseeno pa niso izključeni iz tabele, saj nam z rezultati o osebni primerljivosti lastnega dohodka z dohodki v drugih regijah kažejo na pomembno razliko. Tisti, ki se udejstvujejo v sivi ekonomiji, svoj reden dohodek kot primerljivega z drugimi regijami ocenjujejo le v 22,2 %, medtem ko kar 77,8 % tistih, ki se v sivo ekonomijo ne vključujejo, svoj dohodek ocenjuje kot primerljiv. Na podlagi tega bi lahko trdili, da je dohodek tisti, ki spodbuja sivo ekonomijo. 5 Če bi povezanost obravnavanih spremenljivk presojali glede na izračunano vrednost 0,018 za Cramerjev in kontingenčni koeficient, bi na prvi pogled lahko povezanost višine dohodka z udejstvovanjem zanikali oziroma pripisali šibko povezanost spremenljivk in s tem tudi ovrgli vsaj del hipoteze. Vendar moramo upoštevati, da so v Tabeli 6 zajeti tudi tisti, ki se s sivo ekonomijo ne ukvarjajo in predstavljajo delež negativnih odgovorov, ki nato v nadaljevanju tako pomembno vpliva na izračun obeh koeficientov. Zato je za dokončno potrditev ali zavrnitev hipoteze pomembna Tabela 7.5, kjer je povezanost med spremenljivkama presojana le glede na tiste anketirance, ki se v sivo ekonomijo vključujejo. Tako lahko vidimo, da se je vrednost koeficientov ob upoštevanju samo tistih, ki se udejstvujejo v sivi ekonomiji, opazno višja kot v prejšnjem primeru. Koeficienti so višji od 0,8, kar nam kaže na relativno močno povezanost med spremenljivkama. 5 Bolj podrobno povezanost med spremenljivkama nam pokažeta kontingenčni in Cramerjev koeficient, ki sta relativni meri z vrednostjo na intervalu [0;1] (Ferligoj 1997) in merita povezanost oziroma nepovezanost med dvema spremenljivkama. 25

Tabela 7.4: Bi se vključevali v sivo ekonomijo, če bi bil vaš redni dohodek dovolj visok? Zaslužek v primerjavi z drugimi regijami nižji primerljiv Delo na črno da 8,3 % 0,0 % ne 66,7 % 22,2 % mogoče 2,8 % 0,0 % ni odgovora 22,2 % 77,8 % Skupaj 36 9 % od skupno 80,0 % 20,0 % Tabela 7.5: Povezanost spremenljivk Vrednost Cramerjev koeficient 0,474 0,018 Signifikanca Kontingenčni koeficient 0,429 0,018 Tabela 7.6: Povezanost spremenljivk 1. Vrednost Signifikanca Phi 0,105 0,848 Cramerjev koeficient 0,105 0,848 Kontingenčni koeficient 0,104 0,848 Število veljavnih primerov 30 Predpostavila sem, da je dohodek posameznika tisti, ki mu na nek način narekuje, ali se bo vključil v dejavnosti sive ekonomije ali ne. To povezujem s tem, da denar pomeni iztočnico za organiziranje življenja posameznika in njegove družine skozi mesec. Čeprav ima denar neposredno povezavo s tem, koliko si lahko za določeno količino te dobrine 26

privoščimo, pa menim, da ima denar na posameznika obenem velik psihološki vpliv ravno zaradi potrebe po organiziranju življenja za neko obdobje vnaprej. Svojo predpostavko sem potrdila z anketo, saj se je 84,4 % vprašanih strinjalo, da denar lahko privede do težav v družini. Tudi rezultati raziskave Neprijavljeno delo v EU (European commission 2007), ki jo je leta 2007 opravila Evropska komisija, podajajo konkretne številke o delovanju v sivi ekonomiji v državah EU. Na tem mestu bi izpostavila vzroke, ki so jih vključeni v raziskavo navedli kot tiste, ki vplivajo na delovanje v sivi ekonomiji. Na prvem mestu je med vzroki za delovanje v sivi ekonomiji po mnenju 26 % evropskih državljanov prenizki dohodek iz redne zaposlitve, na drugem mestu so visoke davčne obremenitve, ki jih kot vzrok za delovanje v sivi ekonomiji identificira 17 % vprašanih, na tretjem mestu je pomanjkanje kontrole države z 12 %, z 10 % pa je četrti najpogostejši razlog za delovanje v sivi ekonomiji premalo delovnih mest v uradnem delu ekonomije. Iz Tabele 7 je razvidno, da se slovensko stanje v nekaterih točkah odmika od splošnega evropskega. Skupen je prvi in s tem tudi glavni razlog, ki ga ljudje identificirajo kot tistega, ki ljudi vabi v udejstvovanje v sivi ekonomiji, torej nizke plače oziroma nizki uradni redni dohodek. Kar Evropa splošno ocenjuje kot drugi najpogostejši razlog za delovanje v sivi ekonomiji (visoki davki), pa je v Sloveniji med omenjenimi na zadnjem mestu. To pomeni, da Slovenci davčnih bremen še vseeno ne čutimo tako obremenjujoče, kot je to v Evropi. Ugotovitve Evropske komisije v tej raziskavi torej potrjujejo izsledke mojega empiričnega dela (Tabela 7.6), kjer kar 42,2 % vprašanih na prvo mesto med vzroki za udejstvovanje v sivi ekonomiji uvršča prenizke dohodke iz uradne ekonomije. Zanimiva je tudi ugotovitev Komisije v Eurobarometru 72.1 (European commission 2009), kjer kar 62 % vprašanih Slovencev prenizke dohodke povezuje s potencialnim nastankom revščine, ker ljudje, prizadeti s prenizkim dohodkom, ne morejo shajati iz meseca v mesec. Tako bi lahko rekli, da je siva ekonomija veja, ki takega človeka reši iz živega blata oziroma pred revščino. 27

Tabela 7.7: Najpogostejši razlogi za udejstvovanje v sivi ekonomiji Nizke plače Visoki davki Premajhna kontrola države Premalo delovnih mest EU27 26 % 17 % 12 % 10 % SI 40 % 6 % 10 % 23 % Vir: European commission (2007). Tabela 7.7 predstavlja odgovore anketirancev na vprašanje o razlogih za delo na črno oziroma razlogih za vključevanje v dejavnosti sive ekonomije. Tabela 7.8: Razlogi za delo na črno Frekvenca Odstotek da zapolnim prosti čas 3 6,7 da dodatno zaslužim 8 17,8 ker imam premajhno plačo 19 42,2 ni odgovora 6 15 33,3 Skupaj 45 100,0 Ko pogledamo rezultat analize celotne spremenljivke, se pokaže, da dejansko višina sredstev, zasluženih na uradni ravni, respondentom pomeni osnovo, na kateri ocenijo zadostnost ali pa nezadostnost sredstev. V primeru, da sredstva zadoščajo potrebam posameznika in njegove družine, to predstavlja olajševalne okoliščine v smislu, da ni potrebe po iskanju dodatnega vira zaslužka v sivi ekonomiji. Tisti, ki jim sredstva iz uradnega dela ne zadoščajo, pa so prav tako prikrajšani za omenjeno olajševalno okoliščino in morajo skozi mesec poskrbeti za dodaten vir zaslužka. Zanimiva je ugotovitev Eurostata, kjer je bil v raziskavi z bistveno večjim vzorcem (več kot 1000 oseb) kot prvi vzrok za delovanje v sivi ekonomiji naveden prenizki dohodek (40 %). Sama sem na bistveno manjšem vzorcu 45 oseb, ki zaradi metode snežne kepe ne more biti reprezentativen, ampak lahko prikaže samo potencialno stanje, ugotovila enako. V 6 Manjkajoči odgovori predstavljajo anketirance, ki so nekatera vprašanja, povezana z udejstvovanjem v sivi ekonomiji, zaradi lastnega nedelovanja v tem ekonomskem segmentu, izpustili. 28

moji raziskavi je bil odstotek tistih, ki so se strinjali, da je prvi vzrok za delovanje v sivi ekonomiji prenizek dohodek, enak 42,2 (glej Tabelo 9). Na koncu meseca bi lahko trdili, da ima posameznik, ki se ni vključeval v sivo ekonomijo zaradi zadostnosti finančnih sredstev, podoben skupen prihodek kot tisti, ki se je vključil v dejavnosti sive ekonomije. S sociološkega in psihološkega vidika pa to ne drži, saj čeprav denar vpliva na posameznika ne samo na ekonomski ravni, pušča poleg učinka stimulatorja za tiste z nezadostnim prihodkom tudi učinek družinske razdvojenosti. V praksi to pomeni, da posameznik z nezadostnim uradnim dohodkom ne more med popoldanskim delom in družino izbrati vedno slednje, čeprav si tega želi. Do tega pride ravno zaradi psihološkega učinka, ki ga pušča nezadostna plača in ki posamezniku daje vedeti, da mora dodatno prislužiti določeno količino denarja, da bo družina ne samo likvidna, ampak da bo imela možnost dostojnega življenja. DENAR PSIHOLOŠKI UČINEK SOCIOLOŠKI UČINEK POSAMEZNIK Zgornja veriga nam tako enostavno ponazarja, kako posameznik funkcionira. Denar sproža vrsto učinkov, ki na posameznika delujejo bolj ali manj tako, da med čemerkoli izbira, izbere denar, in sicer zato, da bi zadostil neizbranemu. Če posameznik torej izbira med družinskim izletom in popoldanskim delom, bo zaradi verižnih učinkov, ki jih sproža denar, najverjetneje izbral popoldansko delo, da bi zadostil potrebam in željam neizbranemu, torej družini. Lahko bi rekli, da posameznik na račun denarja sebe postavlja v ozadje in se konstantno vsak mesec znova bojuje z denarjem. Taka interpretacija pa lahko prinaša velike težave, še posebej, če posameznik, ki se vključuje v dejavnosti sive ekonomije, slednjo dojema kot bitko z denarjem. Mogoče se lahko tej interpretaciji glede na podatke o vzrokih za delovanje v sivi ekonomiji še najbolj približamo. Kljub temu je vredno omeniti, da so respondenti kot razlog vključevanja v sivo ekonomijo navajali tudi nedenarne razloge. Eden izmed anketirancev, katerega ime je izmišljeno, je mimo ankete komentiral: 29