GROZDENJE KOT OBLIKA MEDPODJETNIŠKEGA POVEZOVANJA IN PREGLED STANJA V SLOVENIJI Gorazd Zakrajšek g.zakrajsek@gmail.com Povzetek Prispevek se osredotoča na oblike medpodjetniških povezav, ki lahko dodatno prispevajo k povečanju konkurenčne sposobnosti podjetij. Tako je predstavljena razširjenost grozdenja med slovenskimi podjetji, kot alternativne oblike grozdenja so v prispevku predstavljena tudi druge medpodjetniške povezave. Raziskave kažejo, da so podjetniki, ki delujejo v večjih podjetjih bolj aktivni pri mreženju z drugimi podjetniki in osebami iz različnih podpornih ustanov. V zadnjem letu je podjetniška aktivnost med malimi in srednjimi podjetji upadla, kar so zaznale tudi državne institucije, ki na nacionalnem in evropskem področju pripravljajo določene spremembe. Ključne besede: grozdenje, mala in srednja podjetja, medpodjetniško sodelovanje 1. Uvod Podjetniško grozdenje je oblika medpodjetniškega povezovanja, za katero je značilno, da vedno temelji na skupnih interesih deležnikov povezovanja. Vsem tipom podjetniškega grozdenja je skupna ideja geografske koncentracije, povezave med podjetji in inovativnost (Starič 2009, 11). Različne raziskave kažejo, da obstaja pozitivna korelacija med podjetniškimi grozdi in poslovno uspešnostjo deležnikov. Podjetja, ki so vključena v grozde, morajo znati izkoristiti sinergije na različnih področjih vodoravne ali vertikalne povezanosti. Poznamo različne oblike medpodjetniške povezovanja, med katere sodijo grozdi, mrež, kooperantski odnosi, joint venture, itd. (Dermastia 2000, 12). Uvodni del je namenjen orisu grozdenja v Sloveniji in kratki predstavitvi slovenskih grozdov. V Sloveniji je od leta 2002 program promocije lokalnih podjetniških grozdov vodil JAPTI (Javna agencija za podjetništvo in tuje investicije) v okviru Programa ukrepov za spodbujanje podjetništva in njihove konkurenčnosti pod okriljem Ministrstva za gospodarstvo. V okviru načrta so bile predvidene tudi finančne vzpodbude. Glavni namen programa je bil malim podjetjem predstaviti prednosti povezovanja v lokalne grozde kot prednosti pri širjenju na tuji trg, povezovanju trženjskih aktivnosti, možnosti prevzemanja večjih in kompleksnejših poslov. Rezultat promocije se je odrazil v kar nekaj novih grozdih, ki so nastali v Sloveniji. Grozdi, ki so trenutno prisotni v Sloveniji, so po podatkih TCI (The Competitiveness Institute); Grozd URE & OVE, Gradbeni grozd GIZ, GIZ Geodetskih izvajalcev Slovenija, Grozd HVAC, Inovativni tekstilni grozd, Plastic Cluster, GIZ grozd Plastehnika, Slovenski transportno logistični grozd, Slovenski okoljski grozd, Lesarski grozd, Orodjarski grozd, Avtomobilski grozd (www.tci-network.org 27. 10. 2010.). Gospodarska interesna združenja (GIZ) kot se v Sloveniji imenujejo podjetniški grozdi, želijo predvsem povečati konkurenčnost udeležencev na globalnem trgu. Slovenski avtomobilski grozd (ACS) je bil ustanovljen v letu 2001, ko so se podjetja s področja avtomobilske industrije odločila za sodelovanje. Glavni pobudnik nastanka ACS je bilo podjetje Cimos, d. d. Glavni namen povezovanja podjetij je bilo povečanje konkurenčnih prednosti članic in s tem povečati dodano vrednost ter posledično krepiti konkurenčno sposobnost celotnega gospodarstva (Letno poročilo ACS 2005, 13). Ena izmed osnovnih prednosti povezave je bila možnost pridobitve večje količine finančnih sredstev. ACS je prejelo razvojne spodbude v višini 40 % upravičenih stroškov, ki so jih v večini porabili kot 575
začeten kapital za vzpostavitev potrebne skupne infrastrukture (Starič 2009, 28). Vizija ACS je s svojimi člani postati razvojno intenzivna in zanesljiva mreža dobaviteljev za globalne proizvajalce vozil na izbranih segmentih z izdelki višje stopnje sestavljenosti in dodane vrednosti (Letno poročilo ACS 2005, 14). Danes ACS deluje po globalnih avtomobilskih standardih, kot so QS 9000, VDA 6. 1., EAQF in ISO TS 16949. Ob ustanovitvi ACS je imel 12 vključenih članov, leta 2002 že 27, v letu 2010 ima ACS 60 članov. Glavna dejavnosti na katerih člani ACS skupno sodelujejo, so naslednja področja: skupna promocija, raziskave in razvoj, trženje, skupno nastopanje pri pridobivanju nepovratnih sredstev, skupna organizacija izobraževanj in usposabljanj (Starič 2009, 31). Lesarski grozd je bil ustanovljen v letu 2003 z namenom doseganja povezovanja med proizvajalci pohištva, lesno predelovalno industrijo in s povezanimi podjetji, ki delujejo v industrijah povezanih z energetiko, barvami in gozdarstvom. Lesarski grozd povezuje tretjino zaposlenih v gozdarstvu in lesno predelovalni industriji. Grozd sestavljajo različna lesarska podjetja, razvojno-raziskovalne ustanove, v letu 2005 pa se je v grozd vključilo še pet gozdarskih podjetij (grozd.sloles.com 27. 10. 2010). Osnovne razvojne smernice lesarskega grozda so: razvojni preboj v na znanju temelječi konkurenčnosti, izvajanje skupnih projektov in pridobivanje sredstev iz javnih razpisov, skupno pridobivanje znanja, skupni tehnološki razvoj, skupne rešitve na usklajevanju proizvodnje z direktivami EU in podpora internacionalizaciji (Interna gradiva lesarskega grozda). V letu 2010 lesarski grozd povezuje 25 podjetij in 5 razvojno-raziskovalnih ustanov. Grozd je organiziran tako, da ga vodijo direktorji članic, ki so organizirani v Svet zavoda. Najbolj dejavni so zbrani v Strokovnem svetu, ki usmerja delovanje grozda (grozd.sloles.com 27. 10. 2010). Slovenski orodjarski grozd (TCS Toolmakers Cluster of Slovenia) se je formiral leta 2001, z namenom povečati konkurenčno sposobnost sodelujočih podjetij in organizacij, povečati obseg poslovanja, zniževanje stroškov poslovanja ter vzpostaviti regionalno mrežo povezanih in specializiranih podjetij (Semolič 2004, 2). Slovenski orodjarski grozd je združenje slovenskih podjetij in raziskovalno-razvojnih ustanov, ki so aktivna na področju izdelave ročnega orodja. Področja, na katerih sodelujejo člani TCS, so: skupna raziskovalnorazvojna dejavnost, obvladovanje nabavnih verig, obvladovanje odnosov s ključnimi kupci, marketing, organizacijsko informacijska struktura in podjetniška infrastruktura (Semolič 2004, 5). Grozd se financira s prispevki članov in soustanoviteljev, ki morajo letno prispevati določeno članarino. Slovenski orodjarski grozd sestavlja 16 podjetij orodjarske verige, 21 raziskovalno-razvojnih organizacij ter 11 poslovnih partnerjev. Slovenski okoljski grozd je bil ustanovljen leta 2003 z namenom zagotovitve prijaznega okolja in strateškim ciljem internacionalizacije tehnologije in transfer znanja iz inštitutov v prakso. Grozd vsebuje 15 članic, od inženirski podjetij do gradbenih podjetij in tudi banko, ki sofinancira projekt. Vsaka od članic deluje na različnem področju, kar omogoča, da ne prihaja do neučinkovitosti. Vsako od šestih osnovnih usmeritev vodi projektni vodja. Usmeritve delovanja Slovenskega okoljskega grozda so: zaščita zraka, ravnaje z odpadnimi vodami, upravljanje s smetmi, celovit okoljski monitoring, obnovljiva energija in energijska učinkovitost. Glede na strateško pomembno lego Slovenije so leta 2002 transportna in logistična podjetja ustanovila Slovenski transportno logistični grozd. Vizija grozda je postati vodilni ponudnik celovitih logističnih rešitev za področje srednje in jugovzhodne Evrope (www.intereuropa.hal.si 27. 10. 2010). V začetni fazi je grozd deloval v projektni obliki, kar pa je bilo potrebno s povečanim številom članic spremeniti v institucionalizirano obliko. Grozd je ustanovilo 15 ustanovnih članic, ki prihajajo tako is področja logistike, transporta kot tudi razvojno-raziskovalne dejavnosti. Grozd Plasttehnika, ki je bil ustanovljen leta 2000, združuje podjetja in spremljajoče institucije s področja industrije plastike. Strateška področja, na katerih grozd sodeluje so: 576
raziskovalno-razvojni projekti, razvoj izdelkov, CAE in laserske tehnologije, konstruiranje in izdelava orodij, brizganje izdelkov, ekstrudiranje profilov, termoformiranje in kompozitni izdelki (www.giz-grozd-plasttehnika.si 27. 10. 2010). Namen povezovanja v grozd je predvsem povečanje konkurenčnosti s sinergijami v razvojnih in marketinških aktivnostih, povečati pretok znanja in informacij, ter s povezovanjem z drugimi omrežji omogočiti boljšo možnost internacionalizacije poslovanja. Grozd Plasttehnika v letu 2010 vključuje 10 razvojno-raziskovalnih ustanov in 68 podjetij. Leta 2000 je bil ustanovljen tudi podjetniški grozd HVAC, ki deluje na področju ogrevanja, prezračevanja in klimatizacije. Glavni namen grozda je na podlagi sodelovanja z različnimi podjetji in ustanovami razviti nove tehnološke rešitve. Posebno Gospodarsko interesno združenje je tudi združenje geodetskih izvajalcev. Začetki tega grozda segajo že v leto 1993, vendar pa je bil grozd formalno ustanovljen leta 1996 s cilji: združevanja geodetov v inženirsko zbornico, sodelovanje z Geodetsko upravo RS pri pripravi geodetske zakonodaje, izobraževanje članov (www.giz-gi.si 27. 10. 2010). Razvoj podjetniškega grozda je financiralo tudi Ministrstvo za gospodarstvo. Danes je v grozdu geodetskih izvajalcev združenih 80 najpomembnejših geodetskih podjetij v Sloveniji, ki skupaj zaposlujejo približno 600 zaposlenih (www.giz-gi 27. 10. 2010). V času gospodarske krize v grozdu prevladuje skupni cilj čim bolje preživeti krizo in iz nje priti še močnejši. Osrednji cilji združenja so: povečati prepoznavnost grozda, krepitev vloge in prepoznavnosti geodezije, odpiranje novih tržnih možnosti, racionalizacija dela z združevanjem nalog, informiranje članov o pomembnih dogodkih, izobraževanje članov (www.giz-gi 27. 10. 2010). Leta 2004 je bil ustanovljen Gradbeno obrtniški grozd GRIKO, ki ga sestavljajo majhna, prilagodljiva in v bodočnost usmerjena podjetja, ki skupaj izvajajo gradbeno obrtniška dela. S tem, ko se povezujejo, so majhna podjetja sposobna prevzeti večji posel, ki ga samo podjetje ne bi bilo sposobno realizirati. GRIKO sestavlja 6 malih podjetij. V Sloveniji v gradbeni industriji obstaja še Slovenski gradbeni grozd, ki povezuje najpomembnejša slovenska gradbena podjetja in institucije s področja graditve. Slovenski gradbeni grozd s svojim delovanjem članicam omogoča: povečanje produktivnosti in poslovne učinkovitosti, rast in razvoj konkurenčnosti z uporabo načel grozdenja, učinkovitejše pridobivanje znanja in kadrov, medsebojno poslovno in drugo sodelovanje; iskanje in pridobivanje novih poslovnih priložnosti, medsebojne nastope na globalnem trgu, vključevanje v mednarodne raziskovalno-razvojno okolje (www.sgg.si 27. 10. 2010). Grozd sestavlja 15 članic. Podjetniško grozdenje je v Sloveniji na dokaj visoki stopnji, vendar obstaja dvom, da so izkoriščene vse prednosti, ki bi jih grozdenje lahko imelo na članice kot druge deležnike v okolju. 2. Povezovanje podjetij Podjetja s povezovanjem zagotavljajo konkurenčnost na globalnem trgu. Medpodjetniško povezovanje se pojavlja kot odziv na naraščajočo kompleksnost izdelkov in storitev, tehnološki napredek in vlaganja v raziskave in razvoj, globalizacijo trga (Mešl 2005, 5). Slovenska podjetja so na različne načine presegala mednarodne izzive. Tako si je s skupnimi vlaganji v razvoj in krepitev sposobnosti povečalo prepoznavnost in uspešnost podjetje Escotech, ki je tudi soustanovitelj Slovenskega okoljskega (ekološkega) grozda. Drug primer je podjetje Le-tehnika, ki je kot konzorcij podjetij skupno nastopila na novih trgih. Podjetja Trimo, Iskra Mehanizmi in Kolektor so svojo mednarodno uspešnost dosegle s kapitalskimi povezavami s tujimi multinacionalnimi podjetji. Trenutno v okviru Ministrstva za gospodarstvo (MG) poteka Program Vlade RS za spodbujanje internacionalizacije podjetij za obdobje 2010-2014. V okviru Sektorja za spodbujanje mednarodnega podjetništva so delovna področja: internacionalizacija, tuje 577
neposredne investicije in razvojno sodelovanje. Po podatkih Ministrstva za gospodarstvo kažejo podatki za leto 2009, da se je v primerjavi z letom 2008 izvoz zmanjšal za 19 odstotkov, od tega v države EU za 18 odstotkov in v države nečlanice še nekoliko bolj, in sicer za 21,2 odstotkov. Uvoz se je v enakem obdobju zmanjšal za 25,9 odstotkov (MG 2010, 4). Večina samostojnih podjetnikov posameznikov ustvari čiste prihodke na domačem trgu. Med vsemi gospodarskimi družbami so je bilo v letu 2008 le 1,5 odstotkov velikih družb, ki so ustvarile 66,9 odstotkov vseh čistih prihodkov od prodaje na tujem trgu, srednje velikih je bilo prav tako 1,5 odstotkov in so ustvarile 13,8 odstotkov čistih prihodkov na tujem trgu, majhnih je bilo 4,6 odstotkov in so ustvarile 9,3 odstotke čistih prihodkov na tujem trgu (MG 2010, 5). Ugotovitev je, da je potrebno malim in srednjim podjetjem (MSP) ustvariti take pogoje, da da bodo lahko z medsebojnim povezovanjem izkoristili prednosti, ki jih prinaša izvoz. Potrebno je izboljšati poslovno okolje, v katerem delujejo podjetja, v kar štejemo tako infrastrukturo, bilateralno delovanje, finančno podporo in dopolnilne storitve. Program ima dva strateška cilja: povečanje internacionalizacije slovenskih podjetij in povečanje gospodarske diverzifikacije slovenskega izvoza in priložnost slovenskih MSP za sodelovanje na svetovnih trgih (MG 2010, 6). Ciljna tržišča, ki jih program omenja, so predvsem države EU, zahodni Balkan, trgi BIC&SA (Brazilija, Indija, Kitajska in Južnoafriška republika), Rusija, Arabske države in Severna Amerika. Nosilci aktivnosti politike spodbujanja internacionalizacije bodo poleg Ministrstva za gospodarstvo še: JAPTI, SID Slovenska izvozna in razvojna banka, Gospodarska zbornica Slovenije, Obrtno podjetniška zbornica Slovenije (MG 2010, 9). Za leto 2010 sta bila postavljena dva kvantitativna cilja, in sicer povečati delež izvoznikov med slovenskimi podjetji za dve odstotni tički ter povečati delež izvoza malih in srednjih velikih podjetij v celotnem izvozu za dve odstotni točki. V Sloveniji je bila leta 2009 izvedena tudi raziskava z naslovom Aktivnosti mreženja malih in srednjih podjetij med slovenskimi podjetniki in podjetnicami, ki se je osredotočala predvsem na dva različna pojava mreženje med podjetij in mreženje med podjetniki. Prvo so poimenovali poslovno mreženje, drugo pa podjetniško mreženje. Mreženje je ključno za uspeh v profesionalni karieri (Linehan 2001, 823). Tako mreženje je še posebej učinkovito za MSP, ki se soočajo s pomanjkanjem različnega znanja, strokovnosti, dostopa do strank in različnih virov (Širec in Crnogaj 2009, 135). S povezavami MSP lahko odstranijo take ovire, izmenjujejo znanje in ustvarijo konkurenčne prednosti (Richter 2000, 137). Podjetniško mreženje med posamezniki kaže pozitivne učinke predvsem v povezavi podjetnika z lokalno skupnostjo, ker je podjetnik tisti, ki zastopa podjetje tako v formalnih kot neformalnih odnosih z ljudmi in skupnostjo. Tako poznamo več ravni osebnih mrež podjetnikov, kjer je prva raven formiranje osebno mreže za zagotavljanje moralne podpore (Antončič et al. 2002, 94). Na drugi strani lahko s pomočjo različnih oblik mreženja podjetja in organizacije presežejo svojo optimalno velikost, presežejo obseg trenutnega poslovanja in dosežejo mnogo drugih prednosti (Tajnikar 2000, 142). Pri povezovanju med podjetji ne gre toliko za kratke povezave, ampak za dolgoročne povezave in sodelovalne aktivnost v mreži, kje je podjetjem omogočen dostop do omejenih virov, informacij, tehnologij in trgov, kateri so pomembni, da podjetje doseže konkurenčne prednosti tako na domačem in tujem trgu (Širec in Crnogaj 2009, 138). Rezultati raziskave so pokazali, da med slovenskimi podjetniki ni zaznati visoke stopnje povezanosti znotraj mrež podjetniških aktivnosti. Kar 80 odstotkov slovenskih podjetnikov je članov od ene do petih strokovnih oziroma poslovnih združenj, po drugi strani jih je samo 28,9 odstotkov članov enega do petih športnih, kulturnih ali drugih prostovoljnih organizacij (Širec in Crnogaj 2009, 143). Podjetniki iz MSP komunicirajo z večjim številom posameznikov, kar je pričakovano, ker večja podjetja zahtevajo bolj zapletene poslovne odnose, kar se reflektira v dejstvu, da imajo podjetniki iz večjih podjetij več kontaktov, ki so 578
vezani na različne sektorje delovanja podjetja. Raziskava stanja poslovnega mreženja med MSP v Sloveniji je pokazala, da obstaja več povezovanja med podjetji, ker podjetja na ta način zmanjšujejo svoje slabe lastnosti. Največ povezovanja med podjetji je povezav s končnimi strankami (76,2 odstotka), sledijo povezave s dobavitelji opreme in materiala (66,3 odstotka), vendar pa je povezovanj prav z distributerji le 28,45 odstotka (Širec in Crnogaj 2009, 143). Podatki kažejo, da se povečuje povezovanje (kooperacija) s konkurenčnimi podjetji bolj kot pa povezovanje s podpornimi, izobraževalnimi in raziskovalno-razvojnimi organizacijami (Širec in Crnogaj 2009, 143). Pogostost povezav med podjetji je odvisno tudi od zgodovine panoge, od značilnosti panoge in od pričakovanega razvoja panoge oziroma vpliva drugih zunanjih dejavnikov na panogo, v kateri podjetje deluje. 3. Poslovne cone (Economic districts) Poslovne cone so le ena izmed oblik poslovnega okolja. O idealnem poslovnem okolju govorimo, kadar so vsi subjekti v določenem prostoru skladno dopolnjujejo in skladno stremijo k skupnemu cilju za doseganje skupnih interesov. V idealnem poslovnem okolju je nujna povezanost naslednjih prostorov: prostora znanja, ki ustvarja inovativno okolje; prostora sporazumov, to je prostora zamisli ter strategij, ter inovacijskega prostora, kjer se cilji uresničujejo. V Sloveniji je po podatkih JAPTI aktivnih 219 poslovnih con v 12 statističnih regijah (www.business-zones.si 28. 10. 2010). Med poslovna okolja pa spadajo tudi podjetniški inkubatorji in tehnološki parki. V strokovni literaturi ločimo različne oblike inkubatorjev, ki se deli glede na ustanovitelje. Delitev je naslednja (Brilej 2006, 23): inkubatorji v javni lasti, inkubatorji v zasebni lasti, univerzitetni inkubatorji in korporacijski inkubatorji. Tehnološki parki in inkubatorji se ločijo predvsem v obliki procesa delovanja z vključenimi podjetji. Tehnološki inkubator ima ponavadi zelo stroga vhodna in izhodna merila, bivanje v inkubatorju je časovno omejeno in ponavadi je glavni poudarek na pomoči pri komercializaciji nove tehnologije (Zakrajšek 2009, 23). Podjetja iz tehnološkega inkubatorja naj bi praviloma nadaljevala svojo generično rast s selitvijo v tehnološki park. Tehnološki park ne omejuje čas bivanja podjetja v parku in nudi večje prostorske zmogljivosti za začetek proizvodnje izdelka ali storitve. V Sloveniji ni možno opredeliti tako nazorne delitve med tehnološkimi parki in tehnološkimi inkubatorji, predvsem zato, ker je veliko prostorov sofinanciranih s strani države, ki pa ne more nuditi neomejeno časovno bivanje malih podjetij v parkih. Tako v Sloveniji nekateri tehnološki parki delujejo kot inkubatorji (Pohleven 2000, 15). Podporno okolje za slovenska podjetja, ki izvajajo podporo na kritičnih mestih na poti od ideje do znanja (Likar et al. 2006, 103), tvorijo Ministrstvo za gospodarstvo, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, JAPTI ter tehnološki parki in inkubatorji. V Sloveniji je trenutno aktivni štirje univerzitetni inkubatorji in šest podjetniških inkubatorjev in trije tehnološki parki. S strani Univerze v Ljubljani je bil leta 2004 ustanovljen Ljubljanski univerzitetni inkubator, ki je z Univerzo v Ljubljani povezan preko profesorjev koordinatorjev, ki posredujejo pomembne informacije o dogodkih na fakulteti. Trenutno je število članov 13, 12 podjetij pa je že zapustilo inkubator, ker so dosegli razvoj, ki je presegel zmogljivosti inkubatorja. Ljubljanski univerzitetni inkubator namenja veliko pozornost mednarodnim aktivnostim, kjer sodeluje tudi s flamsko vlado (Zakrajšek 2009, 31). Prav tako je Univerza na Primorskem skupaj s Gea Collegeom leta 2006 ustanovila Univerzitetni inkubator Primorske. Inkubator povezuje 17 strateških partnerjev, ki omogočajo zadostne finančne vire in druge vire, potrebne za uspešno delovanje inkubatorja. Inkubator je vsebinsko razdeljen na tri področja: inkubator za podjetnike, inkubator za študente in inkubator za akademike. V inkubator je trenutno vključenih 15 podjetij. Tovarna podjemov je univerzitetni inkubator Univerze v Mariboru, ki je tudi nosilec vsakoletnega tekmovanja start up podjetij v sklopu Start:up Slovenija. Skupaj s podjetjema FMC in Microsoft so v 579
inkubatorju pripravili inovacijsko platformo, imenovano Microsoft Innovation Center, preko katere želijo doseči hitrejšo implementacijo podjetniške ideje v lokalno okolje. Univerza v Mariboru je sodelovala tudi pri ustanovitvi Mrežnega spinn-off v sklopu Tehnopolisa Celje, ki deluje kot tehnološki inkubator. Tehnopolis Celje nudi svojim članov 50.170 m2 površin v 12 objektih. Trenutno je v univerzitetnem delu inkubiranih 13 podjetij, v podjetniškem pa 42. Ostali podjetniški inkubatorji, ki delujejo v Sloveniji, so še: Smart start podjetniški inkubator (tri inkubirana podjetja); Podjetniški inkubator Sežana (24 inkubiranih podjetij); Mrežni podjetniški inkubator v Zasavju Zagorje; Podjetniški inkubator in tehnološki center v sklopu Tehnološkega razvojnega centra za Koroško in Podjetniški inkubator Jesenice. Poleg inkubatorjev so v Sloveniji aktivni še trije tehnološki parki: Pomorski tehnološki park, Primorski tehnološki park in Tehnološki park Ljubljana. Pomurski tehnološki park je bil ustanovljen v letu 2003 kot inkubator in se je v letu 2008 preimenoval v tehnološki park. Uspešno je z inkubacijo zaključilo 33 podjetij, trenutno je v fazi inkubacije 31 podjetij, ki delujejo na področju IKT, proizvodnje, designa, energetike in biotehnologije. Primorski tehnološki park usmerja svoja delovanja predvsem na področja elektronike, IKT, igralništva, letalstva, nanotehnologije in ekologije. Trenutno število rednih članov je 42. Največji tehnološki park v Sloveniji je Tehnološki park Ljubljana, ki je začel poslovati leta 1996. Velik poudarek tehnološki park namenja vključevanju članov v partnerske mreže iz domačega in tujega poslovnega okolja, vodstvo tehnološkega parka organizira tudi dogodke mreženja med podjetniki, ki pa so slabo obiskani. Trenutno je v Tehnološki park Ljubljana vključenih več kot 200 podjetij. V letu 2008 je tehnološki park pridobil 35.000 m2 novih prostorov, kar mu omogoča še lažje doseganje cilja komercializacije raziskovalnega dela (Zakrajšek 2009, 36). 4. Stanje podjetništva in zaključek Slovenija od leta 2002 sodeluje v Global Entrepreneurship Monitor (GEM) raziskavi, kar pomni, da pred tem letom ni bilo tako nazornih podatkov o stanju podjetništva v Sloveniji. Od leta 2002 se je odstotek podjetniško aktivnega prebivalstva, torej vseh nastajajočih, novih in ustaljenih podjetnikov, povečeval, v letu 2008, ko je dosegel rekordno vrednost je znašal 11,8 odstotka (Rebernik et al. 2009, 42). V evropskem merilu se je pri nastajajočih podjetnikih Slovenija uvrstila na osmo mesto. V letu 2008 je bilo v Sloveniji 159.000 podjetniško aktivnih posameznikov. Demografski podatki kažejo, da je največji odstotek podjetnikov starih med 45 in 54 let (33,2 odstotka v letu 2008), kar pomeni, da prevladujejo izkušeni podjetniki oziroma so to mlada podjetja, ki jih vodijo izkušeni posamezniki (Rebernik et al. 2009, 47). Med nastajajočimi in novimi podjetniki jih je 42,5 odstotka s končanim ali nekončanim izobraževanjem na fakulteti v primerjavi z 28,9 odstotka med ustaljenimi podjetniki (Rebernik et al. 2009, 49). V Sloveniji je med nastajajočimi in novimi podjetniki v povprečju 46,6 odstotka takih, ki menijo, da bodo v prihodnjih petih letih zmanjšali število delovnih mest ali ohranili njihovo število nespremenjeno. Med ustaljenimi podjetji je takšnih dobrih 20 odstotkov več in sicer 68,3 odstotka. Hkrati je med nastajajočimi in novimi podjetji v povprečju 75,4 odstotka takšnih, ki ocenjujejo, da bodo v prihodnjih petih letih ustvarili od nič do pet novih delovnih mest, med ustaljenimi pa je takšnih v povprečju 84,9 odstotka (Rebernik et al. 2009, 68). Statistični podatki, ki se merijo od leta 1995, kažejo rast tako malih kot srednjih podjetij. Kot mala podjetja definiramo podjetja s številom zaposlenih od 10 do 50, s čistim prometom manjšim od 10 milijonov evrov. Srednja podjetja definiramo kot podjetja z manj kot 250 zaposlenimi in manj kot 50 milijonov evrov čistega prometa. V obdobju od leta 1995 do leta 2008 se je v povprečju povečevalo število malih podjetij za 2,95 odstotne točke na leto, kar pomeni, da je bilo v povprečju v Sloveniji vsako leto aktivnih 16.735 malih podjetij. V letu 2008 je bilo malih podjetij 16.712, kar je za 14,03 odstotkov manj kot v letu 2007. V enakem obdobju od leta 1995 do leta 2008 se je v povprečju povečevalo število srednjih 580
podjetij za 7,56 odstotne točke na leto, kar pomeni, da je bilo v povprečju v Sloveniji vsako leto aktivnih 3.060 srednjih podjetij. V letu 2008 je bilo srednjih podjetij 3.633, kar je za 17,71 odstotkov manj kot v letu 2007. Za leto 2009 podatki še niso objavljeni, pričakovati pa je nadaljevanje trenda upadanja števila malih in srednjih podjetij, rezultati v letu 2010 pa bi lahko kazali prve znake povečanja podjetniške aktivnosti med malimi in srednjimi podjetji. Čeprav gospodarska kriza pri podjetnikih praviloma ne vzpodbuja zadovoljstva, so v bogatejših državah nekateri podjetniki (25 odstotkov), ki verjamejo, da je globalna recesija za njihove posle nova priložnost (Rebernik et al. 2010, 68). Splošno izsledki GEM 2009 za Slovenijo kažejo slabše rezultate podjetništva v primerjavi s preteklimi leti. JAPTI je tako v sklopu Programa za spodbujanje podjetništva in podjetniške konkurenčnosti 2007 2013 v mesecu oktobru 2010 razpisal raziskavo na temo promocije podjetništva in podjetniške kulture (JAPTI 2010, 4). Namen raziskave je preveriti stanje in kanale promocije podjetniške aktivnosti in priprava dolgoročne strategije promocije, ki bo zagotovila implementacijo aktivnosti s katerimi se bodo okrepili zaupanje potencialnih podjetnikov in mladih v lastne sposobnosti in znanje in jih spodbudila k razmišljanju o samostojni podjetniški poti (JAPTI 2010, 5). Po mnenju nacionalnih izvedencev bi v Sloveniji podjetniško aktivnost lahko v največji meri spodbudi z ustreznim izobraževalnim sistemom in sistemom usposabljanja. Za prihodnji razvoj malih in srednjih podjetij v Sloveniji bo ključnega pomena tudi implementacija evropskega Small Business Act-a (SMB), ki je osredotočen predvsem na področje napotkov, kako uspešno implementirati politiko zakona tako na raven celotne Evropske unije kot na nacionalno raven. Ta implementacija je ključnega pomena, če želimo ustvariti polje, na katerem bodo mala in srednja podjetja lahko izkoristila poln potencial pri rasti in ustvarjanju delovnih mest. SMB uvaja nove natančne in daleč najobsežnejše mere in vključuje tudi štiri predloge za novo zakonsko ureditev, ki bi prenesla principe iz SMB v prakso tako na ravni Evropske unije kot na ravni države članice. Za implementacijo in monitoring SMB sta pristojni tako Evropska komisija kot država članica. 5. Literatura Antončič, B., R. D. Hisrich, T. Petrin in A. Vahčič. 2002. Podjetništvo. Ljubljana: GV Založba. Brilej, A. 2006. Podjetniški inkubatorji v Sloveniji. Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta. Dermastia, M. 2000. Grozdi priložnosti slovenskih podjetij? Ljubljana: Podjetnik. JAPTI. 2010. Raziskava stanja in trendov promocije podjetništva. Http://www.japti.si/resources/files/doc/javni_razpisi/108/Raziskava_stanja_in_trendov _promocije_podjetnistva.pdf (28. 10. 2010). Letno poročilo ACS. 2005. Letno poročilo ACS 2005. Http://www.acs-giz.si/pic/pdf/Letnoporocilo-(Annual-report)-2005.pdf (27. 10. 2010). Likar, B., D. Križaj in P. Fatur. 2006. Management inoviranja. Koper: Fakulteta za management Koper. Linehan, M. 2001. Networking for Female Managers' Career Development. Jurnal of Management Development 20 (10): 823 829. Mešl, M. 2005. Povezovanje podjetij za konkurenčen nastop na globalnem trgu. Http://www.google.si/url?sa=t&source=web&cd=1&ved=0CBMQFjAA&url=http%3 A%2F%2Fwww.gzs.si%2Fpripone%2F9610&ei=PY3KTO3eGInDswa84e2nAQ&usg =AFQjCNFWKvkxyTG1Q4JczEbBVj4oWsXWVg (27. 10. 2010). Ministrstvo za gospodarstvo. 2010. Program vlade Republike Slovenije za spodbujanje internacionalizacije podjetij za obdobje 2010 2014. Ljubljana: Ministrstvo za 581
gospodarstvo. Pohleven, S. 2000. Pomen in vloga inkubatorjev v razvoju malega gospodarstva v Sloveniji. Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani Ekonomska fakulteta. Rebernik, M., P. Tominc in K. Pušnik. 2009. Rast podjetniške aktivnosti v Sloveniji. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Rebernik, M., P. Tominc in K. Pušnik. 2010. Slovensko podjetništvo v letu krize. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Richter, F., J. 2000. Strategic Networks. New York: International Business Press. Semolič, B. 2004. Slovenski orodjarski grozd. Http://www.toolscluster.net/files/- Info_pack_04_02_1_B_slo.pdf (27. 10. 2010). Starič, M. 2009. Analiza prednosti koncepta grozdenja. Magistrsko delo, Univerza v Mariboru Ekonomsko-poslovna fakulteta. Širec, K., in K. Crnogaj. SME Networking Activities among Slovenian Male and Female Entrepreneurs. V Dynamics of Slovenian Entrepreneurship: Slovenian Entrepreneurspih Observatory 2008, ur. Miroslav Rebernik, 133-149. Maribor: Faculty of Economisc and Business. Tajnikar, M. 2000. Tvegano poslovodenje: knjiga o gazelah in rastočih poslih. Portorož: Visoka strokovna šola za podjetništvo. Zakrajšek, G. 2009. Vpliv inkubatorjev na podjetništvo in gospodarsko rast. Diplomsko delo, Univerza na Primorskem, Fakulteta za management. 582