REPUBLIKA SLOVENIJA UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO POSLOVNA FAKULTETA Magistrsko delo Ocenjevanje tveganja ugleda banke s strani bančnega nadzornika Januar 2007 Tina Rozman Kasnik
REPUBLIKA SLOVENIJA UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO POSLOVNA FAKULTETA Magistrsko delo Ocenjevanje tveganja ugleda banke s strani bančnega nadzornika Tina Rozman Kasnik, univ.dipl.ekon., rojena 1973 v Slovenj Gradcu, zaposlena v Banki Slovenije kot samostojna analitičarka. Absolventka na smeri Poslovne finance in bančništvo. Tema odobrena na seji senata EPF dne 20.10.2006 z delovnim naslovom: Ocenjevanje tveganja ugleda banke s strani bančnega nadzornika. Mentor: Redni profesor dr. Jože Glogovšek
KAZALO 1 UVOD 3 1.1 Predelitev problema 3 1.2 Namen, cilji in osnovne teze 4 1.3 Potek raziskave 5 1.4 Uporabljene metode raziskave 6 1.5 Predpostavke in omejitve raziskave 6 2 TVEGANJA V BANKAH 8 2.1 Odnosi med principalom in agentom 8 2.2 Učinkovito upravljanje s tveganji 10 2.2.1 Vrste tveganj 13 2.3 Od Basla I do Basla II 14 2.3.1 STEBER I - kapitalska zahteva 16 2.3.2 STEBER II - regulativni nadzor 19 2.3.3 STEBER III - tržna disciplina 20 3 VLOGA REGULATORJA 23 3.1 Vloga in namen regulacije in nadzora bank 23 3.2 Vloga notranjega in zunanjega revizorja 25 3.3 Regulativni nadzor v okviru Stebra II 27 3.3.1 Cilji in namen Stebra II 27 3.3.2 Proces regulativnega nadzora 28 3.3.3 Minimalni obseg sistema ocenjevanja tveganj 33 3.3.4 Nadzorniški proces 34 4 UGLED BANKE 37 4.1 Opredelitev ugleda banke 37 4.1.1 Značilnosti ugleda 38 4.1.2 Razlika med identiteto, imidžem in ugledom 38 4.2 Učinki ugleda banke 39 4.3 Tveganje ugleda banke 41 4.3.1 Zakaj upravljati s tveganjem ugleda 42 4.3.2 Kdo je odgovoren za učinkovito upravljanje s tveganjem ugleda 42 4.3.3 Kako učinkovito upravljati s tveganjem ugleda 44 4.4 Dejavniki, ki vplivajo na oblikovanje ugleda 45 4.4.1 Učinkovitost bančnega poslovanja 45 4.4.2 Kakovost bančnih storitev 49 4.4.3 Upravljanje in vodenje banke 51
4.4.3.1 Nadzorni svet 52 4.4.3.2 Bančni management 54 4.4.3.3 Notranja revizija 56 4.4.3.4 Zunanja revizija 56 4.4.3.5 Skladnost poslovanja s predpisi 57 4.4.3.6 Postopki in sistem poročanja 58 4.4.3.7 Organiziranje sistema notranjih kontrol 60 4.4.4 Strategija 61 4.4.4.1 Vizija 62 4.4.4.2 Poslanstvo 63 4.4.4.3 Cilji poslovanja 64 4.4.5 Zaposleni in poslovna kultura banke 65 4.4.5.1 Zaposleni 65 4.4.5.2 Poslovna kultura banke 67 4.4.6 Odgovornost do družbe in okolja 68 4.4.7 Odnosi z javnostmi 69 4.4.7.1 Odnosi z javnostmi v kriznih okoliščinah 72 4.4.8 Razkritja in transparentnost poslovanja 73 4.4.8.1 Letno poročilo 74 4.4.8.2 Revizorjevo poročilo in pismo upravi 75 5 MODEL OCENJEVANJA TVEGANJA BANČNEGA POSLOVANJA S POUDARKOM NA OCENJEVANJU TVEGANJA UGLEDA 76 6 SKLEP 79 7 LITERATURA IN VIRI 82 7.1 Literatura 82 7.2 Viri 85
Povzetek Odkrivanje tveganj, iskanje vzrokov zanje in njihovo obvladovanje je eden najpomembnejših virov konkurenčne prednosti bank, uspešnega poslovanja in s tem temelj za njihovo preživetje na daljši rok. Če je danes regulativa še pretežno predpisujoča in primerna za banke, katerih glavnina poslov je odobravanje kreditov, jutri zagotovo ne bo več ustrezala bankam s kompleksnim poslovanjem. Prihodnost je torej v nadzoru, ki temelji na tveganjih. Naloga nadzornika bo pregledovati in vrednotiti interno oceno kapitalske ustreznosti banke ter njeno strategijo, ocenjevati profil tveganja banke kot tudi njeno sposobnost spremljati in zagotavljati skladnost poslovanja z regulativno kapitalsko ustreznostjo. Na drugi strani bo banka sama, glede na lasten profil tveganosti, poiskala najbolj učinkovite in ustrezne tehnike, metode in orodja za upravljanje s tveganji ter o njihovi ustreznosti prepričala nadzornika. Raziskave potrjujejo, da je v zadnjem desetletju postalo upravljanje tveganja ugleda najpomembnejši izziv, s katerim se srečujejo finančne institucije. Na ugled banke vpliva vse, kar se dogaja v banki sami ter v njenem ožjem in širšem okolju, zato je pomembno, da bančni management obvladuje vsa tveganja, ki so prisotna pri njenem poslovanju. Ne smemo pozabiti, da se ugled banke gradi desetletja, uničimo pa ga lahko v enem samem trenutku, zaradi zlobnih govoric, neetičnega obnašanja ali neustrezne reakcije managementa, ko je banka v krizi. V raziskavi smo dejavnike, ki vplivajo na ugled razdelili v 8 kategorij, ki so: učinkovitost bančnega poslovanja, kakovost bančnih storitev, upravljanje in vodenje, strategija, zaposleni in poslovna kultura banke, odgovornost do družbe in okolja, odnosi z javnostmi ter razkritja in transparentnost poslovanja. Nadzornik bo v okviru ocenjevanja tveganja ugleda najprej ocenil posamezne dejavnike tveganja ter pripadajoče notranje kontrole. Tako si bo izoblikoval oceno tveganja ugleda, ki pa dejansko predstavlja le del skupne ocene tveganosti banke oziroma le del profila tveganja banke. Ključne besede: banka, bančno poslovanje, dejavniki tveganja, upravljanje s tveganji, sistem notranjih kontrol, Basel II, regulacija, nadzor, notranji revizor, zunanji revizor, ocenjevanje tveganj, nadzorniški proces, ugled, bančni management, tveganje ugleda, bančne storitve, upravljanje in vodenje, skladnost s predpisi, strategija, poslovna kultura banke, odnosi z javnostmi, razkritja.
Abstract Reputation risk assessment by a supervisory authority Risk detection, investigating and managing risk are among the most important sources of banks' competitive advantages, their financial soundness and the basis for long term shareholder value. If today regulation is mostly prescriptive and appropriate for banks with traditional banking practice based on the reciept of deposits and the granting of loans, tomorrow it will not be feasible for banks with complex business operations. The future is clearly in risk-based supervision. The main aim of the supervisory authority will be to assess, review and evaluate the internal capital adequacy process, bank strategy, risk profile of the bank as well as its capability to ensure compliance with minimum standards and requirements. On the other hand, the bank itself will have to assess its capital adequacy relative to its risk profile, find the most effective and proper techniques, methods and tools for managing risk and should be able to convince the supervisory authority of their suitability. Previous research confirms that reputation risk management is one of the greatest challenges facing financial institutions in the last decate. On a bank reputation influences what happens in the bank and in its environment. As such, management must be able to master all the risks that are present in banking operations. Although a good corporate reputation can take many years to build, it can be destroyed in an instant by an "off the record" remark, unethical behaviour or an inadequate response to a crisis. In our research, drivers of reputation are divided into eight categories: financial performance, banking service quality, corporate governance, strategy, employees and the business culture, social and environmental responsibility, public relations, disclosure and transparency. Within the scope of overall risk assessment, the supervisory authority must firstly assess the drivers of reputation and the function of internal controls. This reputation risk assessment is only part of a bank's risk profile. Key words: bank, banking performance, risk factors, risk management, internal control system, Basel II, regulation, supervision, internal audit, external audit, risk assessment, supervisory process, reputation, management, reputation risk, banking service quality, corporate governance, compliance, strategy, culture, public relations, public disclosure, transparency.
3 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Raziskava 1, ki jo je leta 2004 opravila zunanja revizijska hiša PriceWaterhouseCoopers v sodelovanju z Economist Intelligence Unit, je pokazala, da je v zadnjem desetletju postalo upravljanje tveganja ugleda najpomembnejši izziv, s katerim se srečujejo finančne institucije. Večina voditeljev globalnih finančnih institucij namreč meni, da tveganje ugleda predstavlja največjo nevarnost za izgubo tržne vrednosti podjetja. Če se je nekoč moč institucije merila s tem, koliko ima imetja in opreme, so danes za uspešnost institucije pomembni ugled, inovacije, vodenje, kultura, lojalnost in zvestoba. Na ugled banke vpliva vse, kar se dogaja v banki sami ter v njenem ožjem in širšem okolju, zato je pomembno, da bančni management obvladuje vsa tveganja, ki so prisotna pri njenem poslovanju. Ker so se na finančnih trgih razvili in pojavili številni novi produkti in storitve, s tem pa tudi nova bančna tveganja, tudi obstoječi kapitalski predpisi in na njih grajena nadzorniška praksa ne ustrezajo več. Če je danes regulativa še pretežno predpisujoča in primerna za banke, katerih glavnina poslov je odobravanje kreditov, jutri zagotovo ne bo več ustrezala bankam s kompleksnim poslovanjem. Prav tako ni več zadosten tradicionalni nadzor, ki ne ločuje med bankami z različno tveganostjo in za vse postavlja enake zahteve za obvladovanje tveganj. Prihodnost je torej v nadzoru, ki temelji na tveganjih. Zato naj bi bila naloga nadzornika, pregledovati in vrednotiti interno oceno kapitalske ustreznosti banke in njeno strategijo, kot tudi sposobnost banke spremljati in zagotavljati skladnost poslovanja z regulativno kapitalsko ustreznostjo. Na drugi strani naj bi banke same, glede na lasten profil tveganosti, poiskale najbolj učinkovite in ustrezne tehnike, metode in orodja za upravljanje s tveganji ter o njihovi ustreznosti prepričale nadzornika. Zato želimo v magistrski nalogi raziskati, zakaj tveganja pri poslovanju banke sploh nastanejo, kako naj bi bančni management z njimi učinkovito upravljal in hkrati ugotoviti, kakšen nadzor je bolj učinkovit; tisti, ki strogo predpisuje pravila poslovanja ne glede na specifičnost banke, ali tisti, ki pušča banki več svobode in temelji predvsem na individualnem pogledu nanjo v smislu njene velikosti, kompleksnosti in sofisticiranosti. Omenjena področja so proučevali številni posamezniki in tudi institucije. V nalogi smo se oprli predvsem na ugotovitve naslednjih avtorjev: Büschgen (1999), van Greuning in Bratanović (2003) in Schierenbeck (2001) ter na priporočila Baselskega odbora za bančni nadzor in Odbora evropskih bančnih nadzornikov (CEBS). V drugem delu bomo preučevali ugled banke in dejavnike, ki vplivajo na oblikovanje njenega ugleda. Prav tako želimo raziskati in opozoriti na tista kritična področja pri poslovanju banke in v njenem okolju, ki vplivajo na zmanjšanje oziroma povečanje ugleda banke v očeh različnih interesnih skupin in ki bi posledično imela vpliv na poslabšanje ali izboljšanje ocene 1 Revija: The Journal. 2005. Strategic reputation management - managing reputation risk and value in financial services institutions, 5. Dostopno na: http://www.pwc.com/extweb/pwcpublications.nsf [12. april 2006].
4 tveganosti oziroma profila tveganja banke. Pravočasna identifikacija tveganja ugleda banke s strani bančnega nadzornika lahko uspešno poteka le na osnovi stalnega spremljanja in analiziranja poslovanja banke, preko rednega dialoga med nadzornikom na eni ter bančnim managementom in z notranjo revizijo na drugi strani, iz razkritij v letnem poročilu bank in razkritij v revizorjevem poročilu ter na podlagi različnih informacij iz okolja. Z ugledom korporacij, dejavniki, ki vplivajo na njihov ugled, z upravljanjem ugleda so se in se še ukvarjajo številni avtorji, med drugim Dowling (2001), Larkin (2003), Rayner (2003) in zunanje revizijska podjetja kot so PriceWaterhouseCoopers (2005) ter FitchRatings (2004), katerih ugotovitve so bila podlaga za naše razmišljanje. 1.2 Namen, cilji in osnovne teze V teoretičnem delu magistrskega dela je glavni namen prispevek k boljšemu razumevanju vsebine in nastanka različnih tveganj, vloge regulatorja pri poslovanju bank, vseh treh stebrov novega kapitalskega sporazuma ter vsebine nadzorniškega procesa v okviru Stebra II novega kapitalskega sporazuma ter hkrati opozoriti bančni management na pomembnost celovitega obvladovanja tveganj. V praktičnem delu je glavni namen našega raziskovanja podrobneje analizirati ugled banke, ugotoviti, kateri so glavni dejavniki, ki vplivajo na oblikovanje ugleda, kakšni so njegovi pozitivni in negativni učinki in kako naj bi bančni nadzornik ocenjeval tveganje ugleda v skladu z novo kapitalsko regulativo in evropskimi bančnimi smernicami. Obravnavana tematika in ugotovitve so lahko v pomoč bančnemu managementu pri ocenjevanju tveganja ugleda in upravljanju le-tega, pri procesu internega ocenjevanja kapitalske ustreznosti in opredeljevanju notranjih kontrol. Bančni management se mora zavedati, da je ugled za banko ključnega pomena, saj v veliki meri vpliva na njeno tržno in finančno uspešnost. Prav tako bo obravnavana tematika v pomoč notranji reviziji pri opravljanju tematskih notranje-revizijskih pregledov in zunanjim revizorjem pri revidiranju poslovanja banke. Nenazadnje pa je lahko obravnavana problematika v obliki internega priročnika v pomoč analitikom in inšpektorjem, zaposlenim v Banki Slovenije, pri pravočasni identifikaciji in ovrednotenju resnosti problemov v banki. Cilja magistrskega dela sta dva. Prvič, želimo pojasniti pomen tveganj in vlogo nadzora bank s poudarkom na Stebru II novega kapitalskega sporazuma, prikazati in predstaviti proces nadziranja bančnega poslovanja s strani nadzornika v skladu s priporočil Basla II in novih evropskih bančnih smernic. In drugič, raziskati pomen ugleda banke in dejavnike, ki vplivajo na povečanje ali zmanjšanje ugleda, ugotoviti, kateri so ključni pokazatelji problematičnih področij pri poslovanju, iz katerih lahko nadzornik sklepa o povečani tveganosti izgube ugleda banke. Pri samem procesu ocenjevanja naj bi nadzornik ocenjeval elemente tveganja, torej tveganja, ki nastajajo iz narave bančne dejavnosti in na drugi strani elemente notranjih kontrol, saj banka z dobrim obvladovanjem sistema notranjih kontrol zmanjšuje višino prevzetega tveganja. Na koncu bomo predstavili model, s pomočjo katerega lahko bančni nadzornik hitro in učinkovito
5 odkriva povečano tveganje ugleda v banki ter tudi tveganja nasploh. Ta mu lahko služi kot pomoč pri določitvi skupne ocene tveganj v okviru nadzorniškega pregleda in ocenjevalnega procesa. Hipotezi, ki ju bo po analizi v magistrskem delu mogoče potrditi ali ovreči sta: H1: zbir enotnih pravil nadzora bančnega poslovanja ne more zajeti vseh vidikov profila tveganja posamezne banke, H2: za pravočasno identifikacijo tveganih področij bančnega poslovanja uporaba metod nadzora ni vedno učinkovita. Skozi analizo regulativnega nadzora in nadzorniškega procesa v okviru novega kapitalskega sporazuma bomo poskušali dokazati ali ovreči prvo postavljeno hipotezo. Drugo hipotezo bomo preverili na konkretnem primeru ocenjevanja tveganja ugleda v skladu z novo nadzorniško metodologijo ter z oblikovanim modelom ocenjevanja tveganja bančnega poslovanja. 1.3 Potek raziskave Tematsko je delo sestavljeno iz štirih med seboj povezanih delov. Prvi del pokriva področje tveganj, ki nastajajo pri poslovanju banke. Pojav tveganj bomo poskušali razložiti na osnovi teorije o principalu in agentu, ki najbolje opisuje okoliščine, značilnosti in vzroke za njihov nastanek tako v bančništvu kot tudi nasploh. Poglavje pa bomo zaključili s precej podrobno predstavitvijo vseh treh stebrov novega kapitalskega sporazuma. V drugem delu bomo bralca seznanili z nadzorom bank, pri čemer bomo najprej na kratko predstavili vlogo in namen nadzora, ki je najbolj učinkovit, če poteka v sodelovanju z zunanjimi in notranjimi revizorji. Osrednjo vlogo v drugem delu ima Steber II, ki prinaša novosti v okviru regulativnega nadzora, zato bomo podrobneje razložili cilje in namen tega stebra. Poseben poudarek bomo namenili povezavi med tremi procesi, in sicer procesu interne ocene kapitalske ustreznosti, nadzorniškemu pregledu in ocenjevalnemu procesu ter spremljavi trajne usklajenosti s standardi I. in III. Stebra. V tretjem delu bomo najprej, zaradi lažjega razumevanja obravnavane teme, opredelili pojem ugleda banke, pojasnili tako pozitivne učinke ugleda kot tudi negativne učinke izgube ugleda. V nadaljevanju bomo poskušali najti odgovore na vprašanja, zakaj in kako upravljati s tveganjem ugleda ter kdo je odgovoren za njegovo učinkovito upravljanje. Nato bo sledil še natančen opis dejavnikov, ki vplivajo na oblikovanje ugleda in na katere mora biti pozoren nadzornik, ko ocenjuje višino prevzetega tveganja.
6 V zadnjem delu bomo predstavili model ocenjevanja tveganj s poudarkom na ocenjevanju tveganja ugleda. S pomočjo predstavljenega modela bo lahko bančni nadzornik redno spremljal in ocenjeval tveganost poslovanja posamezne banke oz. bo določil skupno oceno tveganosti in se bo lahko na podlagi le-te odločil o pogostosti in globini inšpekcijskih pregledov ter o morebitnih bonitetnih ukrepih. 1.4 Uporabljene metode raziskave Metoda magistrskega dela je zasnovana tako, da gre za logično sosledje poglavij in hkrati za njihovo vsebinsko nadgradnjo. Naloga temelji na mikroekonomski raziskavi, h kateri pristopamo z deskriptivno metodo raziskovanja, ki vključuje tudi strokovno poglobitev in znanstveno raziskovalno raven. V teoretičnem delu smo uporabili metodo deskripcije s povzemanjem spoznanj in sklepov različnih avtorjev in svetovnih institucij. V praktičnem delu naloge smo z metodo kompilacije in komparacije povezali teoretično znanje, pridobljeno pri študiju literature s področja nadzora, različnih vrst bančnih tveganj in še posebej tveganja ugleda z izkušnjami in znanji, ki smo jih pridobili pri praktičnem delu. Ta znanja smo uporabili tudi pri povezovanju posameznih vsebin, izdelavi tez in dodajanju lastnih misli. Magistrsko delo je zasnovano predvsem na dognanjih različnih domačih in tujih strokovnjakov s področja tveganj in poslovanja bank, oprli smo se na domače in tuje vire literature s področja upravljanja ugleda institucij, na predpisane zakonske okvire, na priporočila, ki jih je izdala Banka Slovenije za posamezna področja poslovanja, ter publikacije in posvetovalne dokumente Baselskega odbora za bančni nadzor in Odbora evropskih bančnih nadzornikov. 1.5 Predpostavke in omejitve V strokovni literaturi najdemo veliko različnih klasifikacij tveganj, vendar smo se v nalogi odločili za delitev tveganj po priporočilih iz dokumenta, ki ga je izdal Odbor evropskih bančnih nadzornikov 2, in sicer: kreditno tveganje, kapitalsko tveganje, obrestno tveganje, tržno tveganje, likvidnostno tveganje, strateško tveganje, tveganje dobičkonosnosti ter tveganje ugleda. Področje tveganj v banki in njihovo obvladovanje je zelo široko, zato bi bilo nemogoče v tako omejenem obsegu strani opisati in ocenjevati vsa tveganja, ki jim je banka pri svojem poslovanju izpostavljena. Da bi lahko tematiko predstavili kar se da poglobljeno, smo se v magistrski nalogi osredotočili le na ocenjevanje tveganja ugleda, kljub temu pa lahko model ocenjevanja tveganja bančnega poslovanja, ki je predstavljen na koncu raziskovalne naloge, uporabimo tudi za vsa ostala tveganja, pri čemer moramo biti pozorni, da na različna tveganja vplivajo različni dejavniki. 2 Committee of European Banking Supervisors CEBS: The Application of the Supervisory Review Proces under Pillar 2 CP03, junij 2005.
7 S konceptom ugleda se ukvarjajo različne vede, kot so psihologija, sociologija, marketing, komunikologija in ekonomija. V nalogi smo se omejili na razumevanje ugleda in z njim povezanega tveganja z vidika bančnega nadzornika. Za nadzornika so v tem kontekstu pomembni predvsem tisti dejavniki in dogodki, ki lahko povzročijo izgubo ugleda banke. Novi baselski standardi so sprejeti, z noveliranima bančnima direktivama (2006/49/ES in 2006/48/ES) pa je v pravni red Evropske Unije prevzeta vsebina Basla II. Le-ta je sicer na določenih mestih nekoliko prilagojena ali nadgrajena glede na posebnost evropskega bančnega prostora, vendar te prilagoditve veljajo le za Steber I, Steber II in Steber III sta povzeta v evropski pravni red v celoti.
8 2 TVEGANJA V BANKAH 2.1 Odnosi med principalom in agentom Pojav tveganj bomo v nadaljevanju razložili na osnovi teorije o principalu in agentu, ki najbolje opisuje okoliščine, značilnosti in vzroke za njihov nastanek, tako v bančništvu kot tudi nasploh. Principal je oseba, ki v agencijskem odnosu skrb za uresničevanje svojih interesov prepusti drugi osebi, to je agentu. Agent je oseba, ki sprejema odločitve v imenu principala. Razmerje med obema pa imenujemo agencijsko razmerje. Ross (1973, 5), ki velja za začetnika teorije principala in agenta, je opredelil njuno razmerje kot razmerje, ki nastane med dvema ali več osebami, ko ena stran deluje kot zastopnik druge strani pri določenem odločitvenem problemu. Da bi odpravil preveč ozko opredelitev, je Rossa dopolnil še Arrow (North 1994, 8), ki pravi, da sta v agencijskem odnosu udeleženi dve strani, t.j. principal in agent, značilnosti njunega odnosa pa so sledeče: ena stran (agent) sprejme odločitev, ki prizadene drugo stran (principal), odločitev vpliva na koristi obeh strani, principal, če je le mogoče, opazuje rezultate odločitve ali spremlja spremenljivke, ki nakazujejo rezultate agentovih odločitev, prisotna je asimetričnost informacij in negotovost. Principal in agent ne zasledujeta istega cilja. Problem agenta se pojavi, ko le-ta sprejema takšne odločitve, ki povečujejo njegovo korist v škodo principala (Kaplan, Atkinson 1989, 446). Problem principala je, kako izbrati ustrezen sistem nagrajevanja oziroma sestaviti takšno pogodbo, ki določa agentove naloge, plačila zanje in ki bi vzpodbujala agenta, da deluje v interesu principala. V odnosu principal in agent prihaja do asimetrije informacij, saj principal ne razpolaga s potrebnimi informacijami, ki jih lahko pridobi agent. Asimetrija informacij pa vodi v dva druga problema. Prvi je problem napačne izbire ("adverse selection"), ki nastane takrat, ko imata obe stranki različne informacije pred sklenitvijo pogodbe. Drugi problem je moralni hazard, ki je povezan z zaupanjem. Principal namreč prepusti svoja sredstva v upravljanje agentu, ki pa svojih sredstev ni vložil v institucijo. Večinoma obnašanje agenta ni vnaprej znano, tveganje je zato toliko večje, ker upravlja s tujimi sredstvi, pri čemer pa v primeru neuspeha sam ne utrpi tolikšne škode kot principal. Moralni hazard delimo naprej na prikrito znanje ("hidden knowledge") in prikrito aktivnost ("hidden action"). O prikriti aktivnosti govorimo, če lahko agent izvaja aktivnosti, ki jih principal ne more nadzirati, o prikritem znanju pa takrat, ko agent pridobi informacijo, ki je pomembna za izpolnitev pogodbe med njim in principalom, pa mu je ne posreduje. Pridobljeno informacijo lahko uporabi za doseganje lastnih ciljev, ki so lahko v nasprotju s cilji principala.
9 Z vzpostavitvijo dodatnega nadzora nad agentom in maksimiranjem agentove funkcije koristnosti, poskuša principal zmanjšati tveganje. To pomeni, da bi morala biti agentova finančna nagrada odvisna le od njegove uspešnosti. Ker pa je tak vidik spodbud z vidika agenta nezaželen, saj predstavlja zanj preveliko tveganje, skuša ublažiti vpliv dodatnega tveganja tako, da sprejema odločitve, ki ne vodijo k uresničitvi ciljev principala, pač pa v največji možni meri zmanjšujejo agentovo tveganje. Takšno moralno tveganje zmanjšuje korist principala (Zaman 1999, 38). Principal mora tako izbrati takšno kombinacijo spodbud in maksimizirati svojo korist, da bo del nagrade stalen in neodvisen od agentovega delovanja, drugi del pa spremenljiv in odvisen od objektivno merjenih rezultatov posameznika. Tako sestavljena motivacijska pogodba v veliki meri odpravlja problem principala in agenta (Jančič 2004, 21). Za finančni sektor je značilna asimetrija informacij. Na primer kreditojemalec ima boljše informacije o svoji plačilni sposobnosti kot kreditodajalec, varčevalci, ki imajo v banki naložena svoja sredstva, pa imajo nepopolne ali neuporabne informacije o banki. Regulator lahko zmanjša tveganja zaradi asimetrije informacij, ki se kažejo v problemu napačne izbire ali moralnega hazarda, s tem, da predpiše pravila skrbnega poslovanja in razkritja tistih informacij, ki omogočajo vlagateljem, da se pravilno odločijo o svojih investicijah (Kovač 2004, 23). Problem napačne izbire je še posebej problematičen na trgu kreditov, saj po njih povprašujejo predvsem tisti kreditojemalci, katerih projekti bodo vodili do neugodnih rezultatov. Verjetnost, da bo banka kreditirala prav te komitente je največja, kajti ravno ti si najbolj prizadevajo prepričati banko, da bo njihov projekt uspešen, so najbolj agresivni pri pridobivanju kreditov in hkrati pripravljeni plačati višjo ceno. Banke so naklonjene moralnemu hazardu, saj zbirajo depozite z namenom investiranja v tvegano aktivo. Da bi se zavarovale pred nesolventnostjo, oblikujejo določen kapital, ki jih bo zavaroval pred slabimi rezultati poslovanja. Vendar ni nujno, da bodo banke pri zasledovanju svojih internih ciljev solventnosti upoštevale tudi interese vlagateljev, kar pa se najbolj očitno pokaže prav pri prevzemanju prevelikih tveganj (Rotovnik 2003, 8). Moralni hazard je še bolj očiten v primeru, ko ima država vzpostavljen sistem zajamčenih vlog 3. Takrat so deponenti manj pozorni pri izbiri svoje banke, prav tako so banke pripravljene prevzemati dodatna tveganja pri svojih naložbah ali zmanjšujejo obseg kapitala in likvidnostne rezerve, vedoč, da so depoziti zavarovani. Tržna disciplina in moralni hazard sta med seboj zelo tesno povezana pojma. Prevzem večjega tveganja bi se v pogojih popolnoma nezavarovanih vlog in tesnega spremljanja odločitev bank glede tveganja s strani vlagateljev, odrazil v zahtevi po večjem donosu. Tržna disciplina bi popolnoma delovala, stopnja moralnega hazarda bi bila enaka nič, odločitve bank glede 3 Sistem jamstva se v državah vzpostavlja zaradi različnih razlogov, med katere štejemo: zaščito deponentov, krepitev zaupanja javnosti v sistemsko stabilnost z vzpostavitvijo hitrega ukrepanja v primeru propada posamične banke, rast varčevanja in spodbujanje gospodarske rasti, določanje meje izpostavljenosti države izgubi ob propadu banke ter zahtevati od bank, da prispevajo k odpravljanju posledic propada banke (Hanžel 2001, 67). Jamstvo za vloge je v Sloveniji namenjeno za zaščito malih vlagateljev, ki se jih obravnava kot neuke stranke, zajamčena vloga pa je vloga do višine 22.000 EUR
10 prevzema tveganja pa bi bile zelo učinkovite. Slika je obrnjena v pogojih popolnega zavarovanja vlog in ob odsotnosti spremljanja odločitev bank glede tveganja s strani vlagateljev. Banke bi tako lahko na stroške vlagateljev poslovale bolj tvegano, vlagatelji pa ne bi zahtevali višjega donosa na svoje vloge, ker bi jim bilo zaradi vzpostavljenega jamstva njihovih vlog vseeno. Tako bi bili soočeni s popolno odsotnostjo tržne discipline, odločitev banke glede prevzemanja tveganja neplačila pa bi bila podvržena moralnemu hazardu (Rotovnik 2003, 8). Te ugotovitve so potrdili tudi rezultati raziskave 4, ki kažejo, da obstoj jamstva vodi do nižjih kapitalskih rezerv, da višja stopnja nezavarovanih obveznosti vpliva na večjo disciplino bank pri oblikovanju višjih kapitalskih rezerv za posamezno tveganje in da banke, ki razkrivajo več podatkov in so podvržene strožji tržni disciplini, zmanjšujejo tveganje nastanka nesolventnosti, saj oblikujejo višje kapitalske rezerve. S tržno disciplino, ki vodi v bolj transparentno poslovanje bank, zmanjšujemo moralni hazard in probleme v odnosu med principalom in agentom. 2.2 Učinkovito upravljanje s tveganji Osnova za učinkovito obvladovanje tveganj temelji na dveh osnovnih načelih. Prvo načelo pravi, da prevzemanje tveganj ni samo sebi namen, temveč mora banka pri tem upoštevati predvsem princip dobičkonosnosti, saj je prevzemanje tveganj smiselno le, če prevzeto tveganje doprinese k povečanju dobičkonosnosti banke. Drugo načelo pa pravi, da mora banka, kljub temu da je določeno tveganje prepoznala kot koristno, oceniti še, ali lahko to tveganje dejansko tudi prevzame. Odločati se mora med kvantitativno določenim potencialom banke da tveganje prevzame ter potencialom banke, da je to tveganje sploh sposobna pokriti (Schierenbeck 2001, 2). Banka pri svojem poslovanju izbira ali med seboj kombinira 5 strategij omejevanja izpostavljenosti tveganjem, in sicer (Schierenbeck 2001, 4): strategija izogibanja tveganjem vse naložbe so popolnoma zavarovane, strategija omejevanja tveganj zmanjševanje odprtih deviznih pozicij, strategija razpršitve tveganj banka razprši svoje naložbe v različne panoge, države, strategija prenosa tveganj banka prenese del ali celotno tveganje na tretjo osebo, strategija preventive banka oblikuje dodatne rezerve. Katero strategijo oziroma kombinacijo strategij bo banka uporabila, je odvisno od postavljenih strateških ciljev ter naklonjenosti poslovodstva do prevzemanja tveganj. Banka mora v okviru učinkovitega upravljanja s tveganji vzpostaviti in uresničevati kompleksnosti poslovanja primerne, učinkovite in celostne strategije in politike prevzemanja in upravljanja s tveganji. V okviru strategij mora banka opredeliti cilje in splošna načela upravljanja s tveganji, pristop k upravljanju posameznih tveganj, pristop k izvajanju procesa ocenjevanja potrebnega notranjega kapitala, oris načrtov glede pomembnih poslovnih dejavnosti ter opis morebitnih načrtovanih sprememb v poslovni strategiji banke. Strategija mora izražati odnos banke do 4 Market Discipline, Disclousure and Moral Hazard in Banking. Dostopno na: http://www.bis.org/bcbs/events/wkshop0303/p10nierbaum.pdf.
11 tveganj, ki jih v okviru svojega poslovanja prevzema, saj se s tem preprečijo morebitne nedoslednosti in nejasnosti pri njihovem upravljanju. Politike prevzemanja in upravljanja s tveganji morajo vključevati metodologijo za ocenjevanje sposobnosti prevzemanja tveganj, organizacijska pravila izvajanja procesa upravljanj s tveganji, pravila ocenjevanja profila tveganosti banke, pravila delovanja sistema notranjih kontrol ter pravila izvajanja procesa ocenjevanja potrebnega notranjega kapitala. Naloga omenjenih politik je, da omogočajo izvajanje strategij prevzemanja in upravljanja s tveganji. Upravljanje s tveganji je danes postalo eden izmed ključnih elementov za uspešno poslovanje banke in hkrati tudi eden izmed najhitreje razvijajočih se segmentov v bančništvu. K temu je pripomoglo spoznanje, da se banka zaradi narave poslovanja srečuje s tveganji na vseh področjih. Prav zato je nujno, da tveganja prepozna, sprejme ter jih transformira in vgrajuje v bančne produkte, saj vsako tveganje lahko prinese izgubo in s tem potencialno zmanjša tudi dobiček. Upravljanje s tveganji mora biti prepleteno po celotni bančni hierarhični strukturi, kar pomeni od najvišjega bančnega vodstva, kot tudi do profitnih centrov, kjer nastajajo posamezni bančni posli. Banka, ki aktivno upravlja s tveganji, ima konkurenčno prednost in s tem tudi večjo možnost ustvarjanja donosa na dolgi rok (Bessis 2002, 1-2). Odbor COSO 5 je v sodelovanju s strokovnjaki zunanje revizijske hiše PriceWaterhouseCoopers razvil model upravljanja s tveganji, imenovan ERM model 6. Ta model je nadgradnja COSO modela, katerega bistvo temelji na izboljševanju in vrednotenju sistema notranjih kontrol. ERM model je zastavljen nekoliko širše. Njegov temelj so notranje kontrole, ki so osnova za poslovanje banke v skladu z obstoječimi predpisi in zakoni, ki omogočajo pravilno izvajanje delovnega procesa. ERM model k vgrajenim notranjim kontrolam dodaja še vidik obvladovanja tveganj, ki se pojavljajo pri postopkih na vseh nivojih organizacije. Vsi postopki so usmerjeni k doseganju ciljev organizacije. S pomočjo omenjenega modela lahko bančni management doseže temeljni cilj poslovanja banke, to je, doseči čim višji dobiček ob čim nižjih prevzetih tveganjih, hkrati pa zagotavlja učinkovito poročanje in poslovanje v skladu s predpisi. ERM model sloni na predpostavkah, na katerih temelji nov kapitalski sporazum. ERM model upravljanja s tveganji se odraža v strategiji banke, ki naj bi zagotavljala doseganje optimalnega ravnotežja med rastjo, doseženim dobičkom in pripadajočimi tveganji na eni strani ter učinkovito razvrstitvijo virov in sredstev na drugi strani. V okviru strategije naj bi banka definirala višino tveganj, ki jih je pripravljena in sposobna prevzeti ter vse dogodke, ki bi na njeno poslovanje lahko vplivali. Ker se banka pri svojem poslovanju srečuje z negotovostjo, ki predstavlja tako tveganje kot priložnosti, je naloga managementa ta, da obvladuje to negotovost in iz nje izhajajoča tveganja ter priložnosti. Če se rezultati nekega dogodka opredelijo kot priložnost, takrat postanejo del strategije in doseganja poslovnih ciljev. 5 COSO Committee of Sponsoring Organisations of the Treadway Commission. 6 Enterprise Risk Management.
12 Predstavljeni model je tridimenzionalen, sestavljen iz ciljev, sistema notranjih kontrol, oboje pa mora biti vpeto v vse organizacijske ravni banke. Cilje, ki jih banka želi doseči, v ERM modelu delimo v štiri kategorije: strateški cilji so cilji, ki podpirajo poslanstvo banke, operativni cilji so cilji, ki jih povezujemo z učinkovito izrabo virov in sredstev, cilji poročanja so cilji, ki določajo zanesljivost notranjega in zunanjega poročanja, cilji usklajenosti so cilji, ki opisujejo usklajeno poslovanje v skladu s predpisi in zakoni. Notranje kontrole sestavlja osem, med seboj povezanih elementov: Notranje okolje: zajema pripravljenost za prevzemanje tveganj, filozofijo obvladovanja tveganj, etična načela in poslovno kulturo. Določitev ciljev: poslovodstvo mora določiti cilje, ki so v skladu s poslanstvom banke in z višino tveganj, ki jih je banka še pripravljena prevzeti. Prepoznavanje dogodkov: banka mora biti sposobna razlikovati med tveganimi dogodki in priložnostmi. Priložnosti se vključijo med cilje banke. Ocenjevanje tveganosti nastalih dogodkov: bančni management mora redno analizirati verjetnost nastanka tveganja in višino vpliva na poslovanje. Na osnovi analize se opredeli način upravljanja s tem tveganjem. Odziv na ugotovljeno tveganje: poslovodstvo izbere strategijo odziva na tveganje. Katero strategijo bo banka izbrala, je odvisno od višine tveganja, ki ga je banka pripravljena prevzeti. Kontrolni postopki: bančni management mora vzpostaviti politike in postopke, ki omogočajo učinkovit odziv na tveganja. Informiranje in obveščanje: bančni management vzpostavi sistem poročanja, ki omogoči odgovornim izvršiti svoje naloge. Nadziranje: delovanje celotnega sistema upravljanja s tveganji je treba nadzirati in sproti odpravljati morebitne pomanjkljivosti. Tretjo dimenzijo predstavljajo vse hierarhične ravni bančnega managementa, od najvišjega»top«managementa pa vse do operativnih ravni, ki morajo razumeti cilje, ki jih banka želi doseči ter posamezne elemente notranjih kontrol, ki izhajajo iz načina vodenja poslovanja banke in njihove integriranosti v upravljavski proces. Model ERM zagotavlja centralizirano poročanje poslovodstvu o upravljanju s tveganji znotraj banke, enotno razumevanje tveganj in njihovega vpliva na poslovanje. Pri dnevnem poslovanju se zmanjša možnost nastanka nezaželenih dogodkov. Z vpeljavo modela se zagotovi enoten pristop poslovodstva k obvladovanju tveganj, saj bo tako omogočena istočasna seznanjenost s spremembami in dopolnitvami. Ker obvladovanje tveganj in odločanje temelji na ustreznih informacijah, je možno sprejemati večja tveganja in morda izkoristiti dane priložnosti (Lešnik Korbar 2005, 18).
13 Zaradi pomembnosti problematike upravljanja s tveganji v bankah, ima bančni nadzor ključno vlogo pri zagotavljanju, da bančni management dejansko meri, spremlja in nadzoruje tveganja v banki. Z bonitetno regulativo ter bančnimi predpisi mora nadzornik ustvariti okolje, ki banke vodi in spodbuja k varnemu poslovanju. 2.2.1 Vrste tveganj Tveganje lahko opredelimo kot razmere, v katerih obstaja negotovost prihodnjih dogodkov, nosilec odločitve pa kljub temu razpolaga z nekaterimi informacijami o gospodarskih gibanjih. Govorimo o več elementih, ki sestavljajo tveganje, in sicer (Glogovšek 1995, 24): (I) nedoseganje načrtovanih ciljev, (II) možnost napačnih odločitev, (III) možnost izgube premoženja ter (IV) nevarnost, da zastavljeni cilj ne bo izpolnjen. Na tveganja v bankah vplivajo tako zunanji kot notranji dejavniki. Na zunanje dejavnike, med katere štejemo: nestabilno finančno okolje, regulacijo in zahteve po kapitalski ustreznosti, razvoj informacijske tehnologije, delovanje bank v mednarodnem okolju, razvoj finančnih derivativov in drugih finančnih inovacij ter konkurenca nebančnih institucij s podobnimi posli, ki niso podvržene strogemu nadzoru in regulaciji, banka praviloma ne more vplivati, temveč se jim mora prilagajati. Med notranje dejavnike banke prištevamo: organiziranost banke, zaposlene in njihove sposobnosti, poslovno kulturo in delovno klimo, dejavnike, na katere ima bančni management neposreden vpliv in ki jih je potrebno smotrno povezati v celoto za doseganje čim boljšega rezultata na trgu (White 1998, 4-12; povz. po Glogovšek in Beloglavec 2002, 3). Tveganje kot tako še ne pomeni škode. Ta se pojavi šele takrat, ko se tveganje uresniči in se zgodi škodni dogodek. Največji stroški so običajno povezani prav z odpravljanjem posledic nastale škode, zato je bolj racionalno vlagati sredstva in napore v dejavnosti za ugotavljanje tveganj, preprečevanje njihovega razvoja ter vpeljati v poslovanje učinkovite procese za upravljanje s tveganji. V strokovni literaturi najdemo veliko različnih klasifikacij tveganj (primerjaj Krumberger, 2000, 73; van Greuning in Bratanović 2003, 3; Schierenbeck 2001, 5-9; Büschgen 1998, 868-870), vendar se bomo v nalogi ukvarjali s tveganji, ki smo jih povzeli po priporočilih iz dokumenta Odbora evropskih bančnih nadzornikov (CEBS): The Application of the Supervisory Review Proces under Pillar 2 (Maj 2004). Ta priporočila je povzela tudi nova EU regulativa, ki je obvezujoča za Slovenijo. Banke se torej pri svojem poslovanju izpostavljajo predvsem naslednjim tveganjem: Kreditno tveganje pomeni tveganje izgube, ki je posledica dolžnikove nezmožnosti, da zaradi kateregakoli razloga ne izpolni svoje finančne ali pogodbene obveznosti v celoti. To tveganje vključuje tudi tveganje koncentracije, kreditno tveganje v listinjenju, deželno tveganje ter transferno tveganje. Tržno tveganje pomeni tveganje izgube, ki nastane zaradi neugodne spremembe cen dolžniških in lastniških finančnih instrumentov, blaga ter spremembe deviznih tečajev v trgovalni knjigi banke. Delimo ga na pozicijsko tveganje, ki nastane pri upravljanju
14 in trgovanju z dolžniškimi in lastniškimi vrednostnimi papirji, izvedenimi finančnimi instrumenti, blagom, ter na valutno tveganje, ki je posledica neželenih sprememb deviznih tečajev. Operativno tveganje pomeni tveganje izgube, ki nastane zaradi neprimernega oziroma neuspešnega izvajanja internih procesov, ravnanja ljudi, delovanja sistemov ali zaradi vpliva zunanjih dejavnikov. Sem vključujemo tudi IT tveganje, ki je tveganje izgube kot posledice neustrezne informacijske tehnologije in procesiranja, predvsem z vidika obvladljivosti, dostopov, integralnosti nadzora in neprekinjenosti poslovanja. Med operativno tveganje vključujemo tudi pravno tveganje, ki pomeni tveganje izgube, ki nastane zaradi kršenja ali nepravilnega upoštevanja zakonov, podzakonskih aktov, navodil, priporočil, sklenjenih pogodb, dobre bančne prakse ali etičnih norm. Obrestno tveganje je tveganje izgube, ki nastane zaradi neugodnih sprememb obrestnih mer pri opravljanju finančnega posredništva v bančni knjigi. Likvidnostno tveganje pomeni tveganje, ki nastane, ko je institucija nesposobna izpolniti svoje obveznosti ob njihovi dospelosti, ne da bi se izpostavila neželeni izgubi. Kapitalsko tveganje se nanaša na neustrezno sestavo kapitala za obseg in način poslovanja ali na težave, s katerimi se sooča banka pri pridobivanju svežega kapitala, še posebno ob potrebi po hitrem povečanju ali ob neugodnih pogojih v poslovnem okolju. Tveganje dobičkonosnosti se nanaša na neustrezno sestavo oziroma razpršenost prihodkov ali na nesposobnost banke, da zagotavlja zadosten in stalen nivo dobičkonosnosti. Strateško tveganje je tveganje izgube, ki nastane zaradi sprememb v poslovnem okolju institucije in zaradi nepravilnih poslovnih odločitev, neustreznega izvajanja sprejetih odločitev ter premajhne odzivnosti na spremembe v poslovnem okolju. Tveganje ugleda pomeni tveganje izgube, ki nastane zaradi negativne podobe, ki jo imajo o banki njeni komitenti, poslovni partnerji, investitorji, lastniki ali nadzorniki. 2.3 Od Basla I do Basla II Kljub številnim dopolnitvam in popravkom Baselskih standardov, v današnji obliki ne morejo več učinkovito opravljati svoje funkcije, saj je v letih, od kar so bili sprejeti, prišlo na finančnih trgih do velikih sprememb. Razvili so se novi produkti in storitve, zgodila se je tehnološka revolucija, razvoj telekomunikacij in globalizacija financ. Zaupanje v finančne institucije se je zmanjšalo, saj so bile le-te nesposobne učinkovito obvladovati vsa tveganja pri novih oblikah poslovanja. Kazalnik kapitalske ustreznosti ni več pravi pokazatelj dejanske tveganosti in kapitalske moči banke. Bistvene pomanjkljivosti in slabosti Baselskih standardov so bile (Sušnik 2000, 1-11): stari sistem tehtanja tvegane aktive bank pri izračunavanju kreditnega tveganja ne omogoča zadostne diferenciacije med različnimi dolžniki bank, 8% minimalni kapitalski koeficient naj bi bil arbitrarno določen, sistem tehtanja terjatev na podlagi ločevanja med OECD in ne-oecd državami naj bi bil politično motiviran,
15 premajhno upoštevanje nekreditnih tveganj, ki so v zadnjih letih pridobila na pomenu (med drugim operativno tveganje), osredotočenost zgolj na kvantitativno merjenje kapitalske ustreznosti in zanemarjanje kvalitativnega vidika, kapitalska arbitraža, ki so jo banke uporabljale za zmanjševanje regulatorne kapitalske zahteve, ne da bi se pri tem zmanjšala tveganost njihovega poslovanja, nepriznavanje finančnih inovacij, s katerimi banke učinkovito obvladujejo tveganja. Basel II 7 naj bi izboljšal prožnost merjenja kapitala bank in uveljavil večjo občutljivost kapitalskih zahtev na dejansko prevzeta tveganja bančnega poslovanja. Z drugimi besedami: približal bo zakonsko določeni regulatorni kapital banke ekonomskemu. Kapital znotraj posameznih bank in med bankami naj bi se prerazporedil glede na tveganost njihovega poslovanja, nova pravila pa naj bi omogočila znižanje kapitalskih zahtev za banke, ki učinkovito obvladujejo tveganja (Leyden 2002, 4-5). Pomembna konkurenčna prednost banke je in bo upravljanje s tveganji na način, da banka čim natančneje oceni tveganja in pričakovano izgubo vračuna v ceno svojih storitev. Glavni novosti sta spremenjena metodologija merjenja kapitalske zahteve za kreditna tveganja in merjenje kapitalske zahteve za operativno tveganje. S tem se bankam omogoča svoboda pri izbiri tistega pristopa k izračunu kapitalskih zahtev, ki najbolje ustreza velikosti, razvitosti banke ter njenemu profilu tveganja. Spremenjena pravila tako prinašajo največ prednosti večjim bankam, ki bodo imele dovolj sredstev in strokovnjakov, ki bodo sposobni razviti interne modele, s pomočjo katerih bodo banke lahko precej natančno izmerile velikost tveganj in si bodo znižale potreben nivo kapitala. Nasprotno pa bodo manjše banke uporabljale predpisane standardne modele, ki so manj natančni, vodijo v izračunan višji nivo kapitala in s tem tudi višje stroške. Tako se bo še bolj poglobila konkurenčna razlika med velikimi in majhnimi bankami (Schierenbeck 2001, 51). Novi kapitalski sporazum je sestavljen iz treh med seboj povezanih stebrov, ki skupaj pripomorejo k varnosti in stabilnosti finančnega sistema. In sicer: Steber I: Minimalne kapitalske zahteve, ki predstavlja kvantitativni način merjenja minimalno zahtevanega koeficienta kapitalske ustreznosti. Kot novost sta uvedena še dva kvalitativna stebra; Steber II: Regulativni nadzor, v okviru katerega bo nadzornik ugotavljal ali banka zagotavlja dovolj visok nivo kapitala glede na njen profil tveganja in Steber III: Tržna disciplina, s katerim se bo povečal obseg informacij oziroma podatkov, ki jih morajo banke razkriti. 7 Končna verzija dokumenta je bila sprejeta 24. junija 2004. S tem datumom se je začelo obdobje postopnega prenašanja teorije v prakso poslovanja bank, končna uveljavitev Basla II pa naj bi bila izpeljana do konca leta 2006. Bankam je dana možnost, da v enoletnem prehodnem obdobju, t.j. do 1.1.2008, v svoje poslovanje implementirajo zahteve novega kapitalskega sporazuma.
16 Slika 1:»Tempelj«Basla II BASEL II Steber I Minimalne kapitalske zahteve Steber II Regulativni nadzor Steber III Tržna disciplina Kreditno, operativno in tržno tveganje Celovit nadzorniški proces (SRP) Javno razkrivanje informacij Vir: Gradivo iz seminarja»banking supervision under the Basel II Accord«, Frankfurt 2005 Slika 1 ponazarja interakcijo in dopolnjevanje vseh treh stebrov, pri čemer sta prvi in tretji steber med seboj povezana preko drugega stebra. Naloga nadzornika v okviru Stebra II bo, da preko celovitega nadzorniškega procesa preverja in vrednoti profil tveganja banke, primernost interne ocene kapitalske ustreznosti, preverja ali je nivo kapitala ustrezen glede na profil tveganja banke, spremlja regulativno izpolnjevanje standardov, določenih v novi kapitalski regulativi, odkriva morebitne slabosti ter izreka potrebne ukrepe bonitetnega nadzora. Te informacije bo dobil iz Stebra I. Tretji steber pa s priporočili in zahtevami po javnem razkritju in transparentnem poslovanju zaokrožuje prva dva stebra. 2.3.1 Steber I minimalne kapitalske zahteve Prvi steber definira način ugotavljanja minimalnih kapitalskih zahtev, ki so sestavljene iz definicije regulatornega kapitala, mere za izpostavljenost tveganjem ter pravil za določanje višine potrebnega kapitala glede na profil tveganosti banke. S tem stebrom se določa količnik kapitalske ustreznosti, ki mora predstavljati najmanj 8% celotnega kapitala banke in se izračuna po naslednji formuli: celotni kapital -------------------------------------------------------------------------------------- tehtane tvegane postavke za kreditno + tržno + operativno tveganje
17 Opredelitev regulatornega kapitala ostaja nespremenjena, takšna kot v starem kapitalskem sporazumu, drugačna pa je definicija tveganj, saj je poleg kreditnega in tržnega tveganja, posvečena velika pozornost še operativnemu tveganju. Imenovalec količnika kapitalske ustreznosti torej sestavljajo tehtane tvegane postavke za kreditno, tržno in operativno tveganje. Ker se obravnava tržnega tveganja v okviru Basla II bistveno ne razlikuje od obstoječega kapitalskega sporazuma, je večina pozornosti namenjena merjenju kreditnega in operativnega tveganja. Za merjenje kapitalske zahteve za kreditno tveganje, nov kapitalski sporazum predvideva naslednje možne pristope (The New Basel Capital Accord: an explanatory note 2001, 3): standardiziran pristop, pristop, ki temelji na internih ratingih (IRB), ki ga nadalje delimo še na: - osnovni pristop (FIRB) in - napredni pristop (AIRB). Standardiziran pristop, ki ga je vseboval že stari kapitalski sporazum Basel I, je nadgrajen in s podrobnejšo metodologijo omogoča bolj natančno oceno dejanske izpostavljenosti tveganjem banke. Standardiziran pristop določa višino uteži za posamezne komitente glede na njihovo oceno pri priznanih rating agencijah, za področje manjših naložb (majhna podjetja in fizične osebe) pa je določena enotna utež. Uteži segajo od 20% do 150%, z 0% utežjo se tehtajo naložbe v prvovrstne države, Republiko Slovenijo in centralno banko. Nižje uteži se določijo manj tveganim komitentom, najvišja pa slabim. Pregled uteži po Baslu II je prikazan v spodnji razpredelnici. Slika 2: Uteži za tehtanje posameznih vrst terjatev po standardiziranem pristopu Bonitetni razredi zunanje bonitetne agencije - ECAI/primer S&P AAA do A+ do BBB+ do BB+ do pod B- neocenjen skupina dolžnikov / terjatev AA- A- BBB- B- države/cb 0% 20% 50% 100% 150% 100% 1. alternativa 20% 50% 100% 100% 150% 100% Banke /PSEs A+ do BBB- 2. alternativa 20% 50% 100% 150% 50% MDBs 20% 50% 100% 100% 150% 100% Podjetja BB+ do BB- pod BB- 20% 50% 100% 100% 150% 100% Majhni dolžniki 75% Terjatve zavarov. stan. nepremičnine 35% s hipoteko posl. nepremičnine 100% zapadle rezerv. < 20% zap.terj. 150% terjatve rezerv. 20% zap.terj. 100% Legenda: 1. alternativa = merilo je bonitetna ocena države 2. alternativa = merilo je bonitetna ocena banke/pse PSEs (Public sector entities) = osebe javnega sektorja MDBs (Multilateral development banks) = multilateralne razvojne banke Vir: International Convergence of Capital Measurment and Capital Standards (2004, 815-823)
18 Pristop, temelječ na internih ratingih (IRB pristop), bodo uporabljale bolj sofisticirane banke. Osnovni cilj tega pristopa je, zajeti resnično ekonomsko tveganje posameznih naložb oziroma poslov. Prednosti so predvsem v boljšem razlikovanju med razredi tveganj, pokrivanju veliko večjega števila dolžnikov, upoštevanju dodatnih faktorjev v internih ratingih in spodbujanju nadaljnjega razvoja tehnik za spremljanje in upravljanje s tveganji (Sušnik 2001, 7). IRB pristop bodo lahko uporabljale banke le, če bodo upoštevale minimalne kvalitativne in kvantitativne standarde predpisane s strani bančnega nadzornika. Kateri IRB pristop, osnovni ali napredni, bo banka lahko uporabljala, je odvisno od njene zmožnosti, da sama določi kvantitativni približek oziroma oceno posameznih sestavnih delov izpostavljenosti kreditnemu tveganju, med katere štejemo: verjetnost neplačila (PD-Probability of Default), izgube zaradi neplačila (LGD-Loss given Default), izpostavljenosti ob neplačilu (EAD-Exposure at Default) in preostale zapadlosti posla (M-Maturity). Če je banka sposobna oceniti le tveganje verjetnosti neplačila (PD), potem se zanjo priporoča uporaba osnovnega IRB pristopa, če pa je sposobna ocenjevati tudi druge elemente, bo lahko uporabljala napredni IRB pristop (International Convergence of Capital Measurment and Capital Standards 2004, 55-56). Novost tega pristopa je tudi uvedba tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja (t.i. CRM tehnike credit risk mitigation techniques), kot so kreditni derivativi, garancije in poroštva ter pobotanje bilančnih postavk. Vendar pa uporaba kreditnih zavarovanj, s katerimi sicer zmanjšujemo izpostavljenost kreditnemu tveganju, na drugi strani vpliva na nastanek oziroma povečanje izpostavljenosti drugim tveganjem 8. Prav zaradi tega morajo banke v primeru uporabe kreditnih zavarovanj, upoštevati in izpolnjevati minimalne zahteve 9, ki jih predpiše nadzornik. Za merjenje kapitalske zahteve za tržna tveganja ostajata oba pristopa: standardiziran pristop in pristop, temelječ na internih modelih, ki sta v bistvu nespremenjena glede na Basel I. Basel II natančneje opredeljuje pojem tržne knjige, saj je v preteklosti prihajalo in še danes prihaja do neustreznega razvrščanja določenih postavk v trgovalno knjigo 10. Glavna novost v novem kapitalskem sporazumu je merjenje kapitalske zahteve za operativno tveganje, saj so se do zdaj operativna tveganja posredno pokrivala s kapitalskimi zahtevami za kreditno tveganje. Vzroke, ki so pripeljali do te novosti, lahko iščemo v vedno bolj kompleksnih produktih, ki jih banke uvajajo, s prenosom številnih poslovnih funkcij na zunanje izvajalce, elektronskem bančništvu in razvoju številnih tehnik za zmanjševanje kreditnega in tržnega tveganja. Škandali, ki so pretresli finančne trge, so bili v glavnem posledica pomanjkljivih kontrol posameznikov in procesov, opravljanja nezdružljivih funkcij 8 V tem primeru govorimo predvsem o tveganju neizpolnitve obveznosti nasprotne stranke, o pravnem tveganju, likvidnostnem in tržnem tveganju. 9 Minimalne zahteve so: obstoj trdne pravne podlage na kateri temelji zavarovanje ter operativne zahteve med katere štejemo postopke, politike, upravljanje in kontrola tveganj ter ustrezne strategije. 10 V trgovalno knjigo spadajo finančni instrumenti (vrednostni papirji, kuponi investicijskih skladov, instrumenti denarnega trga, terminske pogodbe, dogovori o terminski obrestni meri, SWAP-i, opcije in drugi) s katerimi banka aktivno trguje in katere je banka pridobila z namenom ustvarjanja zaslužka med prodajno in nakupno ceno. V bančno knjigo pa banke uvrščajo finančna sredstva s katerimi ne trguje na finančnem trgu. Ta sredstva uporablja za namene uravnavanja likvidnosti ali pa jih ima v posesti do zapadlosti.