FAKTORING IN ZAVAROVANJE TERJATEV

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO FAKTORING IN ZAVAROVANJE TERJATEV Kandidatka: Bricelj Ivana Študentka izrednega študija Številka indeksa: 80019925 Program: visokošolski strokovni Študijska smer: Bančništvo in finance Mentor: dr. Dušan Bobek Ljubljana, september 2006

2 PREDGOVOR Od leta 2001 sem zaposlena v podjetju Prvi Faktor d.o.o. kot vodja mednarodne spremljave (ang. International Manager) z opravljeno diplomo FCI. Leta 2004 sem pričela delati v oddelku trženja, kjer sem zadolžena predvsem za trženje faktoringa v mednarodnem okolju. S svojo diplomsko nalogo sem poizkušala predstaviti povezavo med faktoringom in zavarovanjem terjatev. Faktoring je močno povezan z zavarovanjem terjatev, saj velika večina naših klientov uporablja faktoring predvsem zaradi možnosti zavarovanja njihovih terjatev. Zavarovanje terjatev pomeni, da zavarovalna družba jamči za dolžnika v primeru njegovega neplačila. V dvofaktorinškem sistemu ponavadi drugi tuji faktor jamči za dolžnika v vrednosti 100% njegovega dolga, zaradi česar pa je ta oblika zavarovanja predvsem dražja. Mednarodni faktoring poteka preko Factors Chain International, ki za svoje potrebe uporablja kodirana sporočila preko t.i. EDI sistema, do katerega ima svoj lastni dostop vsak faktor, ki je vključen v mrežo. Preko EDI sistema se spremlja vsa korespodenca in komunikacija med faktorji. Vsi predpisi in postopki, ki veljajo v sistemu FCI so natančno določeni v GRIF-u. Za uspešno komunikacijo in sodelovanje v FCI je potrebno opraviti mednarodno priznan izpit, s tem pa se posameznik usposobi za uspešno sodelovanje v mednarodnem okolju. Glede na to, da je podjetje v 50 % lastništvu SID PKZ d.d., je poslovanje našega podjetja močno povezano tudi z odobritvijo zavarovanj preko naše materinske družbe. SID PKZ d.d. prav tako nudi celovito ponudbo različnih vrst zavarovanj v zvezi s terjatvami. V zadnjem obdobju se v Republiki Sloveniji, pojavlja velika nedisciplina pri plačevanju zapadlih terjatev. Zaradi tega je potrebna velika sinergija med podjetjema Prvi Faktor d.o.o. in SID PKZ d.d., da bi kolikor se pač da uspešno prebrodili trenutno nastalo situacijo na slovenskem trgu. Omeniti je potrebno še dejstvo, da se je SID d.d. leta 2005 preimenoval v SID PKZ d.d. (Prva kreditna zavarovalnica), zato bom v svoji diplomski nalogi uporabljala aktualno kratico.

3 KAZALO 1 UVOD... 4 1.1 Opredelitev področja in opis problema... 4 1.2 Namen, cilj in osnovne trditve diplomskega dela... 4 1.3 Predpostavke in omejitve... 5 1.4 Uporabljene raziskovalne metode... 5 2 ZDRUŽEVANJE IN POVEZOVANJE PODJETIJ... 6 2.1 Združevanje podjetij... 7 2.2 Strateška partnerstva... 8 3 DEJAVNIKI POVEZOVANJA FINANČNIH INSTITUCIJ... 10 3.1 Motivi povezovanja finančnih institucij... 10 3.2 Ekonomija obsega... 11 3.3 Sinergični motivi... 12 3.3.1 Ekonomija širine... 12 3.4 Drugi motivi pri povezovanju... 13 4 TRG FAKTORINGA IN ZAVAROVANJA TERJATEV V SLOVENIJI... 16 4.1 Opredelitev pojma faktoring... 16 4.1.1 Poznamo naslednje oblike faktoringa:... 17 4.1.1.1 Popolni oziroma pravi faktoring (ang.conventional factoring, old line factoring):... 17 4.1.1.2 Enostavni faktoring oziroma diskontiranje računov oziroma eskontiranje menic:... 18 4.1.1.3 Faktoring z regresno pravico:... 18 4.1.1.4 Faktoring brez regresne pravice:... 18 4.1.1.5 Domači faktoring oziroma enofaktorski sistem:... 19 4.1.1.6 Mednarodni faktoring:... 20 4.2 Neposredni konkurenti... 23 4.3 Opredelitev pojma zavarovanja terjatev... 28 4.4 Tuja konkurenca... 29 4.5 Neposredni konkurenti... 30 5 SINERGIJA MED FAKTORINGOM IN ZAVAROVANJEM TERJATEV... 31 5.1 Faktoring-zavarovalni instrument... 31 5.2 Ponudba SID PKZ... 32 5.3 Analiza klientov... 33 5.4 Mednarodna sodelovanja... 34 5.5 Zavarovanje terjatev faktoring družbe pri zavarovalnici terjatev... 34 6 SKLEP... 36 7 POVZETEK... 37 8 LITERATURA... 39 9 VIRI... 40

4 1 UVOD Slovenski finančni sektor je kljub uspešni sanaciji bank, liberalizaciji finančnih storitev in prostemu pretoku kapitala ter povečani konkurenčnosti, še vedno potreben hitrejšega razvoja (koncentracija in globina), da bo sposoben nuditi kvalitetne finančne storitve in uspešno konkurirati na skupnem evropskem trgu. Slovenska podjetja se storitev zavarovanja terjatev in faktoringa poslužujejo vedno pogosteje in v vse večjem obsegu. Večina večjih slovenskih izvoznikov med ukrepi za upravljanje z riziki (ang. risk management) daje poseben pomen, med instrumenti za zaščito pred riziki neplačil, prav kreditnemu zavarovanju. To je rezultat intenzivnih strukturnih sprememb v slovenskem gospodarstvu, ki uspešno prehaja iz tranzicije in kjer bo upravljanje z riziki v prihodnosti nedvomno še bolj pridobivalo na pomenu, ko bodo podjetja in njihovi upravljalci skrbeli ne toliko za proizvodnjo in prodajo, pač pa tudi za ustrezno zaščito pred riziki. Obenem pa ne gre spregledati dejstev, ki jih doma in v tujini predstavljajo vse bolj pogoste zahteve trga, da se prodaja na kredit oziroma odloženo plačilo, pod konkurenčnimi pogoji in tudi na odprto, brez dodatnih in dragih zahtevanih varščin, za pravilno izpolnitev obveznosti dolžnikov. Da pa se podjetja sploh pričnejo posluževati primernih finančnih produktov, se morajo v prvi vrsti zavedati koristi uporabe teh produktov, obenem pa mora finančni trg razviti primerne finančne produkte za potencialne uporabnike. Eden od načinov za hitrejšo stopnjo razvoja finančnih produktov je tudi možnost združevanja finančnih institucij med seboj, kjer je možna učinkovita izraba izkušenj in znanj pri razvoju novih (hibridnih) finančnih inštrumentov, kar se v končni fazi rezultira v sinergičnih učinkih. Ob tem pa ne gre pozabiti, da sicer obstajajo določene skupne značilnosti združevanja finančnih institucij/instrumentov, a razlogov, zakaj se finančne institucije odločajo za medsebojna sodelovanja je toliko, kot njih samih. 1.1 Opredelitev področja in opis problema Diplomsko delo bo v glavni točki zajemalo finančna instrumenta kot sta zavarovanje terjatev in faktoring, ki z vsemi svojimi izpeljankami posega tudi v ostale finančne instrumente zavarovalnice terjatev in faktoring duržbe. Tako bom poizkušala skozi postopek deduktivne metode, za katero bodo osnovna dejstva in spoznanja finančnih institucij v najširšem smislu, aplicirati teoretična in praktična spoznanja na prej omenjena finančna instrumenta. 1.2 Namen, cilj in osnovne trditve diplomskega dela Namen diplomskega dela je prikazati in opisati okoliščine, ki v resnici silijo Slovensko izvozno družbo d.d. (v nadaljevanju SID PKZ) in Prvi Faktor d.o.o. (v nadaljevanju Prvi Faktor) oz. Novo Ljubljansko banko d.d., da se odločajo za tako svojevrsten korak, katerega so do sedaj, tudi v svetovnem merilu, izvedli le redko kje. Ob tem se bomo pogosto srečali s terminološkimi problemi definiranja pojmov finančnih instrumentov, kar je posledica neobstoja opisov tovrstnih poslovnih sodelovanj v obstoječi literaturi, razen

5 določenih aktivnosti, ki se med drugim dogajajo tudi znotraj Bernske Unije, katere članica je tudi SID PKZ. Z dejstvi, dosedanjimi izkušnjami in razmišljanjem bom predstavila ekonomsko učinkovitost tovrstnih združevanj in pozitiven tok tovrstne dejavnosti v Sloveniji in navsezadnje tudi drugje v svetu. 1.3 Predpostavke in omejitve V sklopu prvega dela diplomskega dela opredelim teoretična izhodišča združevanja in povezovanj podjetij na splošno, ter jih grobo razčlenim in razložim. Nato še bolj podrobno opišem dejavnike in motive povezovanja finančnih institucij, ki so osnova za ugotovitve tretjega poglavja. V drugem delu se bom dotaknila dejanskega stanja faktoring trga v Sloveniji, z vsemi pripadajočimi posebnostmi, ki so se pokazale v dosedanjem razvoju. Ob tem se bom pogosto sklicevala na podatke in izkušnje edine reprezentativne faktoring hiše v Sloveniji Prvi Faktor. Nato analiziram še celotni slovenski trg zavarovanja terjatev, čemur sledi povzetek glavnih dejavnikov, ki bodo v prihodnje vplivali na trg zavarovanja tako v Sloveniji, kot deloma tudi drugje po svetu. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode V zadnjem poglavju opišem nekatere možne relacije med finančnima instrumetoma zavarovanjem terjatev in faktoringom, z vsemi posebnostmi, ki so povezane s tovrstnim povezovanjem. Večina spoznanj in relacij pa bo izhajala iz medsebojnega sodelovanja SID PKZ-a in Prvega Faktor-ja pred in po dokapitalizaciji Prvega Faktor-ja s strani SID PKZ-a, kar je bil nenazadnje povod za še tesnejše sodelovanje obeh finančnih institucij.

6 2 ZDRUŽEVANJE IN POVEZOVANJE PODJETIJ Združevanje in povezovanje podjetij temelji predvsem na ciljih podjetja. Osnovni cilj podjetja je maksimiranje tržne vrednosti, ki se dosega preko drugih ciljev med katere sodita tudi cilj razvoja in rasti podjetja. Podjetje svojo rast dosega na dva načina: - notranja rast podjetja se odraža v povečanem obsegu poslovanja v že obstoječih poslovalnicah ali pa z dograditvijo novih. Do zunanje rasti pa prihaja ali z združevanjem dveh ali več obstoječih podjetij v novo (s tem prenehajo obstajati prej samostojne gospodarske organizacije) ali pa s pripojitvami obstoječe gospodarske organizacije drugi že obstoječi pri čemer postane druga večja, pripojena gospodarska organizacija pa preneha obstajati (Pučko, 1999, str. 41), - zunanja rast je hitrejša in primernejša od notranje zaradi dveh razlogov (Kumar, 1984, str. 10): naložbe podjetja v primeru notranje rasti ne vključujejo zgolj pridobitve novih proizvodnih kapacitet, ampak tudi realokacijo virov za ustvarjanje novih trgov. Proces notranje rasti je zato mnogo daljši od pripojitve podjetja in lahko vključuje veliko več negotovosti, še posebej v primeru oligopolne tržne strukture, na daljši rok lahko pripojitev v podjetju prepreči tako imenovano managersko omejitev (ang. managerial constraint). Do managerske omejitve v podjetju pride, ko se zaradi novih naložb povečajo potrebe po določenih vodstvenih znanjih, podjetje pa je omejeno s kadri, ki jih ima. Združitev ali pripojitev lahko povzroči kratkoročne probleme pri vključitvi novih ljudi v vodstvo podjetja, vendar pa se jim v podjetju lahko izognejo, če se operacije pripojenega podjetja ne ujemajo popolnoma s tistimi v prevzemnem podjetju. Tako ne pride do prekrivanja funkcij in podvajanja odgovornosti. Sledijo različne oblike povezav med podjetji, kamor na eni strani štejemo vse oblike kapitalskih povezav, ki jih razlagamo s skupnim izrazom združitve ter na drugi strani različne oblike strateških partnerstev, ki niso posledica lastniških odnosov med podjetji.

7 2.1 Združevanje podjetij V domači in tuji literaturi ni enotnosti pri uporabi izrazov, ki razlagajo združevanje podjetij. Naletimo lahko na izraze združitev (ang. merger), spojitev (ang. merger) 1, pripojitev (ang. acquisition) 2 in prevzem (ang. take-over) 3 (Tajnikar, 2000, str. 25). V nadaljevanju bom uporabljala izraz združitev, v izogib razpravi o upravičenosti pravilne izbire uporabe terminov v konkretnih situacijah, s katerim zajemamo vse tri oblike kapitalskih povezav: spojitev, pripojitev in prevzem. Združitve z vidika dejavnosti razdelimo na vertikalne, horizontalne in konglomeratne, pri čemer vertikalne zajemajo povezovanje podjetij na različnih stopnjah proizvodnega procesa, horizontalne zajemajo povezovanje podjetij v isti dejavnosti in še nazadnje konglomeratne, ki zajemajo združevanje podjetij v popolnoma različnih dejavnostih (Bešter, 1996, str. 31). Posebna oblika kapitalske povezave med podjetji je holding ali holdinško podjetje, ki predstavlja zanimivost tako v organizacijskem smislu, kot v smislu samostojnosti oziroma odgovornosti podjetij ki so združeni v holdingu. Prav tako je holding zanimiv v smislu vplivanja na poslovno politiko posameznih podjetij v skupini in v uresničevanju skupnih ciljev holdinga. Holdinško podjetje je krovno podjetje z večinskim deležem v enem ali več drugih podjetij in s tem mu je omogočena večinska kontrola. Pojavlja se kot čisto holdinško podjetje, ki samo pravzaprav sploh ne posluje, ampak poseduje kontrolne deleže drugih podjetij, ali kot operativno holdinško podjetje, ki opravlja svojo lastno poslovno dejavnost, hkrati pa drži v lasti tudi deleže drugih podjetij. Holdinško podjetje ima, kot oblika povezave podjetij, dve pomembni prednosti. Holding za kontrolo nad podjetjem ne potrebuje vseh delnic podjetja, ampak mu zadostuje že večina oziroma 51% lastništva. V primeru zelo razpršenega lastništva pa za kontrolo nad podjetjem zadostuje tudi manjši lastniški delež. Prednost holdinškega podjetja je tudi manjše tveganje, saj holdinško podjetje ni odgovorno za obveznosti hčerinskih podjetij. Le-ta so samostojna podjetja, zato je holding v primeru propada kakšnega od hčerinskih podjetij zavarovan pred odgovornostjo (Šmon, 1996, str. 5). 1 O spojitvah govorimo takrat, ko se dve ali več podjetij združi v neko popolnoma novo podjetje, katero prevzame nase vse premoženje in obveznosti podjetja, ki hkrati prenehajo obstajati. Ta način združevanja se uporablja pri združevanju približno enako velikih podjetij. Takrat je namreč težko pridobiti soglasje kateregakoli izmed nadzornih svetov podjetij, da bi prenehalo obstajati ravno njihovo podjetje. V tem primeru se nam kot najboljša rešitev prikaže oblikovanje novega podjetja. 2 Pri pripojitvi gre za družitev dveh različnih podjetij tako po moči kot velikosti in kjer večje podjetje ohrani svoj status, manjše pa pravno-formalno preneha obstajati. Pripojitev je možna kot statutarna pripojitev, pri kateri delničarji pripojenega podjetja zamenjajo svoje delnice za delnice pripojitvenega podjetja, ali pa kot nakup premoženja, ko pripojitveno podjetje kupi sredstva in prevzame obveznosti pripojenega podjetja. Ko so obveznosti (ki niso bile prevzete) plačane, je pripojeno podjetje likvidirano in svoja sredstva (denar in vrednostne papirje) v obliki likvidacijskih dividend razdeli delničarjem in preneha obstajati. 3 S prevzemom pa običajno označujejo pridobitev določenega deleža lastninskih pravic v prevzetem podjetju, ki prevzemnemu podjetju zagotavlja kontrolni delež za odločilno vplivanje na poslovanje podjetja, ki je bilo prevzeto.

8 2.2 Strateška partnerstva Druga oblika povezovanja podjetij je strateško partnerstvo, ki se oblikuje v primeru ko kapitalsko povezovanje ni vedno najprimernejša oblika povezovanja. V tem primeru podjetja svojo rast in s tem cilje podjetja dosegajo z različnimi oblikami sodelovanja, ki lahko temeljijo na raznih pogodbenih odnostih ali z združevanjem moči podjetij v raznih skupnih projektih. Podjetja, vključena v strašteška partnerstva, si tako delijo koristi, stroške in tveganja. Med oblike strateških sodelovanj oziroma povezav med podjetji se uvrščajo: skupne trženjske akcije naložbe v skupne raziskave in razvoj, konzorciji 4, skupna vlaganja (ang. joint ventures), licenčne pogodbe in franšizing, dolgoročne pogodbe o dobavah. Obstajajo različni dejavniki in razlogi, ki so podlaga za sklepanje strateških partnerstev in jih delimo na: ekonomske razloge, ki so največkrat povezani z omejenimi viri podjetij ali s prevelikimi stroški posameznih projektov. Na ta način podjetja s skupnimi močmi uresničujejo projekte, ki jih drugače sama ne bi uspela uresničiti, politične razloge, ki se kažejo v omejevalni obstoječi ali pričakovani zakonodaji, ter s predpisi, ki ovirajo posamezna podjetja pri vstopanju na nove trge, tehnološke razloge, kateri predstavljajo predvsem omejena znanja in tehnologije, ki posameznemu podjetju primanjkujejo za uspešno uresničevanje projektu. Tako se podjetje odloči za sodelovanje z drugim podjetjem, da bi mu le to nudilo manjkajočo komponento v znaju in tehnologiji. Prednosti strateškega partnerstva med podjetji se kažejo predvsem v tem, da podjetja ostanejo samostojna, kljub temu, da z novimi projekti pridobivajo velike poslovne sinergije 5 ob minimalnih stroških administracije in sodelovanja. Poleg tega pa imajo ponavadi podjetja v primeru skupnih podvigov enake koristi, kot če bi se iste naloge lotili samostojno, ob delitveni kalkulaciji stroškov. Med slabostmi strateškega partnerstva pa gre izpostaviti dejstvo, da si morata partnerja v medsebojnem sodelovanju razkriti marsikatero poslovno skrivnost, s čimer eno podjetje vedno izgublja na konkurenčni prednosti. Iz dejstva, da se projektov ne da vedno 4 Definicija: konzorcij (lat. consortium - skupnost), v ekonomiji oblika združevanja kapitala monopolov: začasno združenje med bankami ali finančniki za skupno izvedbo večje, tvegane finančne operacije (Verbinec, 1987, str. 378). 5 Pod pojmom sinergija lahko razumemo sodelovanje ali medsebojno dopolnjevanje dveh ali več podjetij, ki se združijo. Pri tem lahko pride do povečanja dodane vrednosti v proizvodnem procesu združenih podjetij ali do finančnih, organizacijskih, davčnih ali drugih prednosti, ki nastanejo zaradi združitve. Ocenjujemo višino verjetnih povečanj ekonomskih rezultatov poslovanja zaradi združitve dveh ali več povezanih ali nepovezanih poslovnih dejavnosti. Sinergični učinki lahko izhajajo iz povečanj produktivnosti posameznih temeljnih sestavin poslovnega procesa, iz povečanj ekonomičnosti poslovanja ali iz zmanjšanja potreb po novih naložbah, do katerih prihaja zaradi združitve (Pučko, 1993, str. 244).

objektivno ovrednotiti pa izhaja, da lahko en partner iztrži iz skupnega sodelovanja relativno več kot drugi, odvisno od pomembnosti projekta za doseganje temeljnega cilja vsake strani posebej. 9

10 3 DEJAVNIKI POVEZOVANJA FINANČNIH INSTITUCIJ Med številnimi dejavniki, ki lahko bistveno vplivajo na število primerov združitev, velikost posameznih transakcij iz tega naslova in vrsto udeležencev v tem procesu, Bešter (2000, str. 3) kot posebno pomembne, izpostavlja naslednje: splošne gospodarske razmere, razpoložljivost finančnih virov, razvitost pravne infrastrukture, odnos države in še posebej protimonopolnih oblasti do različnih vrst združevanja, razvitost trga kapitala, tradicijo, velikost gospodarstva, stopnjo odprtosti posameznih ekonomij za kapitalske tokove iz tujine, prevladujočo strukturo financiranja, dejavnike zaostrovanja konkurence, ustreznost lastniške strukture, razgledanost in izkušnje udeležencev na trgu kapitala, dosegljivost svetovalnih in drugih storitev, ki so potrebne za učinkovito in uspešno izvedbo posamezne združitve. 3.1 Motivi povezovanja finančnih institucij Glavni motiv povezovanja finančnih institucij je predvsem izboljšanje poslovanja povezanih finančnih subjektov in kot posledica povezovanja rast vrednosti povezanih subjektov, s tem pa tudi premoženja lastnikov. Kot najpomembnejši ekonomski argument in razlog za rast vrednosti po združitvi se izpostavlja doseganje sinergij med združenimi finančnimi institucijami, obstaja pa še vrsto drugih motivov, ki so ekonomsko bolj ali manj upravičeni. SLIKA 1: Motivi povezovanja finančnih institucij SINERGIČNI MOTIVI EKONOMIJE ŠIRINE EKONOMIJE DRUGI MOTIVI POVEZOVAN JE FINANČNIH POSLEDICE Vir: Ingo, 2003, str. 5-8. Pri povezovanje finančnih institucij je veliko motivov, ki se med seboj prepletajo in dopolnjujejo. V grobem pa lahko te motive strnemo v tiste, ki zajemajo možnosti izrabe sinergičnih učinkov, kamor spadajo ekonomije širine/spektra ponudbe (ang. economies of scope), ekonomije obsega (ang. economies of scale) in na ostale motive.

11 3.2 Ekonomija obsega Motiv ekonomije obsega govori o tem, da finančna institucija z rastjo in povečevanjem obsega poslovanja uspeva nižati fiksne stroške na enoto svoje storitve, bolj učinkovito posluje in navsezadnje s tem povečuje rast vrednosti za lastnike vloženega kapitala. Ekonomije obsega se pri združevanju in povezovanju finančnih institucij pojavljajo predvsem zaradi povečanega obsega poslovanja, in iz tega naslova doseganja ekonomij obsega pri poslovanju, večje tržne moči podjetja in večje upravljalske učinkovitosti. Pri tem se poslovodstveni razlogi kažejo v cenejši in hitrejši organizacijski izgradnji podjetja, boljši izrabi sredstev in izkoriščanju učinkov skupnega poslovodenja (Weston, Copelan, 1988, str. 800). Ekonomije obsega so ponavadi povezane z eno vrsto proizvoda/storitve, vendar pa so si v finančnem sektorju mnogokatere finančne storitve tako podobne, da lahko tudi ta motiv uvrščamo med pomembnejše motive povezovanja. Ekonomije obsega lahko tukaj delimo na tiste, ki se pojavljajo na stroškovni strani in na tiste na prihodkovni strani. Ekonomije obsega na stroškovni strani se pojavljajo predvsem kot znižanje povprečnih stroškov na enoto finančne storitve, ki se kažejo preko nošenja skupnih stroškov poslovanja, trženja, tehnologije, izobraževanja, ti pa se pokrivajo z večjim številom opravljenih finančnih transakcij. Vendar se s povečevanjem obsega poslovanja ravno tako lahko pojavljajo disekonomije obsega, ki se kažejo v prekomerni birokratizaciji poslovnih procesov, problemih nadzora samih poslovnih procesov in zaposlenih, manjši pozornosti namenjeni majhnim tržnim segmentom in s tem daljši odzivnosti oziroma fleksibilnosti. Ekonomija obsega se na prihodkovni strani izkazuje predvsem zaradi večje finančne kapacitete, ki omogoča po združitvi zadovoljitev večjih komitentov, ki jih prej posamezna institucija sama ni bila sposobna učinkovito zadovoljiti. Seveda pa z večjo kapaciteto sredstev finančna institucija tudi lažje uravnava in razpršuje tveganja, saj ji je sedaj omogočena bolj pestra izbira komitentov. Predvsem pa bo možno prihraniti pri raznih investicijah, saj bo možno izrabiti že obstoječe in nezapolnjene vire znotraj povezanih institucij ali pa investirati v finančno institucijo kot celoto, glede na prejšnjo situacijo, ko bi morala vsaka posebej financirati podobno investicijo. Vendar pa se pojavi tudi nevarnost, da bo finančna institucija zaradi svoje večje finančne kapacitete in nižjih administrativnih stroškov pričela sodelovati le z velikimi komitenti in s tem pravzaprav povzročila koncentracijo tveganja in s tem postala odvisna od majhnega števila komitentov, ki bodo kaj kmalu zaradi svoje moči zahtevali poseben tretma. Poleg navedene disekonomije obsega naj omenim še eno, ki je pereč problem na zahtevnih trgih, kjer komitenti pričakujejo individualne obravnave in zadovoljitve njihovih potreb. Ne glede na finančne kapacite, se v finančnih institucijah prej ali slej pojavijo nezmožnosti prilagajanja svojih storitev posameznim komitentov, kar je pogosto posledica finančnih regulativ in že utečene standardizirane tehnologije obdelave finančnih produktov.

12 3.3 Sinergični motivi Dokaz za doseženo sinergijo se najpogosteje odraža kot povečanje vrednosti finančnih institucij po združitvi. O sinergiji govorimo, kadar vrednost dveh ali več subjektov po združitvi presega seštevek vrednosti posameznih subjektov pred združitvijo. Sinergijo kot posledico združitve opredelimo kot razliko med vrednostjo novega podjetja (V AB ) in seštevkom vrednosti posameznih podjetij (V A in V B ) pred izvedeno združitvijo. Sinergija = V AB - (V A + V B ) Sinergije med povezanimi subjekti se pojavljajo iz dveh razlogov. Prvi razlog je v povečani finančni učinkovitosti novo nastalega subjekta ali t.i. finančni sinergiji (ang. financial synergism) in drugi razlog v povečani učinkovitosti poslovanja ali t.i. operativni sinergiji (ang. operating synergism). 3.3.1 Ekonomija širine Ekonomija širine pojasnjuje dejstvo, da se različne finančne institucije povezujejo z razlogom razširitve v ponudbi svojih finančnih storitev, kar bi imelo za posledico konkurenčno prednost pred ostalimi, ki so le ozko specializirani na svoje osnovne funkcije. Ekonomije širine se pri združevanju in povezovanju finančnih institucij pojavljajo predvsem zaradi povečanega obsega poslovanja in iz tega naslova doseganja ekonomij pri poslovanju, večje tržne moči podjetja in večje upravljalske učinkovitosti. Prednosti ekonomije širine se pojavljajo tako na strani ponudbe kot na strani povpraševanja. Na ponudbeni strani se prihranki ekonomije širine kažejo skozi stroškovno učinkovitost delitve splošnih stroškov in pri izboljšani tehnologiji procesov pri nudenju generično sorodnih finančnih storitev. Zaradi večje širine finančnih proizvodov znotraj povezane institucije se stroški posredovanja za določene produkte lahko za kliente občutno znižajo, saj je veliko informacij sedaj dostopnih znotraj ene same finančne institucije 6. Vendar pa se pojavljajo tudi disekonomije širine (ang. diseconomies of scope), ki izhajajo iz počasnejše reakcije prilagajanja skupne organizacije na trenutne tržne razmere in zmanjšanja stopnje obsega inovativnosti, kar je posledica večjega obsega poslovanja in birokratizacije. S tem se zmanjšuje sama kvaliteta širokega obsega storitev, kar vpliva na profitabilnost povezanega podjetja. Večini raziskav o združevanju različnih finančnih institucij ni uspelo najti dokazov o obstoju pozitivnih stroškovnih učinkov ekonomij širine oziroma so bili zelo majhni (Walter, 1998, str. 7). Te ugotovitve so predvsem posledica povečanih stroškov poslovanja povezanih podjetij, ki jih povzročajo skupna sodelovanja. Na strani povpraševanja se ekonomije širine pri finančnih storitvah oz. na prihodkovni strani pojavljajo takrat, kadar so stroški ponudbe celotnega obsega finančnih storitev 6 Na primer v primeru združitve banke in zavarovalnice bo za prenos pravic iz zavarovalne pogodbe na banko potrebno manj manipulativnih stroškov in komunikacij med obema finančnima institucijama, saj so obema na voljo iste informacije o klientu.

13 strankam v okviru ene finančne institucije (med te stroške uvrščamo stroške kontrole, storitev, informiranja, transakcijski in ostali stroški) nižji, kot če te iste finančne storitve ponudijo različni finančni posredniki. Torej naj bi se relativno gledano prihodek v primerjavi s stroški širjenja ponudbe povečeval. 3.4 Drugi motivi pri povezovanju Motivi, ki generirajo razloge za združevanje in povezovanje izhajajo iz strateških planskih ciljev podjetja, ustvarjali pa naj bi podlago za pridobivanje konkurenčnih prednosti. V praksi se poleg doseganja omenjenih sinergij pojavljajo še ostali motivi, ki vodijo finančne institucije v medsebojna združevanja in sicer: SLIKA 2: Model povezav finančnih institucij MOTIVI POSLEDICE 1. možnost boljšega sledenja razvoju 2. večja kredibilnost 3. tehnološki napredek 4. dopolnjujoči notranji tokovi sredstev 5. boljša izraba finančnega vzvoda 6. večja možnost zunanjega financiranja 7. davčni prihranki 8. managerska osebna nagnjenja 9. diverzifikacija poslovanja 10. vrednost razbitega ciljnega podjetja ter POVEZAVE FINANČNIH INSTITUCIJ Konkurenca: povečano število prodajalcev heterogena ponudba, manjši trg povečana vrednost poslovnih zvez povečanje koncentracije, vstopnih ovir, vezave strank Poslovanje: izkoriščanje skupnih sredstev izboljšana delitev dela povečani organizacijski izdatki preobremenitev nekaterih produkcijskih faktorjev Ponudba: večja izbira finančnih produktov izbor in cena proizvodov se spreminjata z združitvijo raznolikost distribucijskih kanalov povečanje distribucijske gostote hibridni proizvodi, paketi proizvodov diferencirana obdelava trga Ostale: množično zajemanje nevarnosti reševanje problematike delovne sile povečana birokracija Vir: Insurance and Other Financial Services, 1992; Scheele, 1994.

14 1. Z združenimi močmi lahko finančne institucije lažje sledijo razvojnemu ciklusu svojih komitentov in prilagajajo svoje finančne produkte njihovim potrebam. Pri tem ne gre zanemariti, da vsaka finančna institucija analizira kliente iz svojega zornega kota 7, kar omogoča bolj podrobno poznavanje posameznih klientov znotraj povezanega podjetja. 2. Povezava med finančnimi institucijami oziroma skupni nastop nudi večjo kredibilnost pri komitentih, ostalih poslovnih partnerjih in navsezadnje državnimi institucijami. Tako kot pri ostalih poslovnih subjektih tudi pri finančnih institucijah velja pravilo, da večji kot je subjekt, lažje postavlja pravila igra in ni samo igralec v njej. To v primeru sodelovanja finančnih institucij pomeni, da si lažje izborijo ugodnejše pogoje pri pogodbenih razmerjih z ostalimi finančnimi institucijami in drugimi poslovnimi partnerji, posledično nudijo boljše pogoje svojim klientom in navsezadnje lažje vplivajo preko državnih institucij na zakonodajo, ki zadeva njihova področja. 3. Razmah novih tehnologij je v finančnih institucijah povzročil lažje sodelovanje tako znotraj samih institucij, kot tudi z drugimi, kar je pripeljalo do večjega obsega poslovanja in s tem potrebe po novih virih (kapitalski, intelektualni, ). Po drugi strani pa je razvoj tehnologij povzročil presežke delovne sile, ki jo finančne institucije lahko usmerijo v druge finančne dejavnosti, kjer lahko ravno tako uporabljajo svoja specifična znanja in izkušnje. 4. Dopolnjujoči notranji tokovi sredstev (ang. complementary internal funds flow) se pri združitvi dveh subjektov lahko izkazujejo kot odprava cikličnih in sezonskih nihanj denarnih tokov, hkrati pa se zmanjša potreba po gibljivih sredstvih. 5. Boljša izraba finančnega vzvoda. Finančni vzvod je razmerje med lastniškim in dolžniškim kapitalom podjetja. Podjetje, ki ima v svoji strukturi kapitala več dolžniškega kapitala, dosega višjo donosnost na lastniški kapital. Izraba finančnega vzvoda pomeni, da se podjetje združi s ciljnim podjetjem, ki ima relativno več dolžniškega kapitala ter s tem poveča relativni delež dolga ter donosnost na lastniški kapital združenega podjetja. Finančni vzvod lahko prevzemno podjetje uporabi tudi tako, da se za prevzem drugega podjetja dodatno zadolži ter s tem poveča relativno zadolženost. Seveda pa podjetje deleža dolga v strukturi kapitala ne more povečevati v nedogled, saj večanje zadolženosti podjetja s seboj prinaša dodatna tveganja. Skratka, sodelujoče finančne institucije bi rade dosegle optimalno strukturo kapitala, ki bi lastnikom prinesle kar se da velike doprinose. 6. Večja možnost zunanjega financiranja (ang. increased external financial leverage) se pojavlja predvsem pri podjetjih, ki pred združitvijo ne dosegajo zadostne kreditne sposobnosti za željen obseg poslovanja. S tem namenom se med seboj pogosto združujejo predvsem mali finančni posredniki, ali pa se le-ti pridružijo velikemu finančnemu posredniku, ki jim lahko zagotovi ugodno financiranje. Ravno tako se zaradi večje finančne moči in boljšega rejtinga pri združitvah oziroma povezavah pojavljajo priložnosti za izdajo vrednostnih papirjev z visoko kotacijo. 7. Davčni razlogi za združitve in pripojitve imajo v različnih pravnih sistemih drugačne vplive na odločitve. Obdavčitev ima lahko pričakovane pozitivne posledice oziroma finančne prihranke, lahko pa vpliva na finančne odločitve udeleženih tudi negativno (Modén, 1993, str. 3). Z združitvijo ali pripojitvijo oziroma z naložbo v nakup deleža lahko podjetje izkorišča akumulirane davčne priložnosti, kot so zmanjšanje davčne osnove ali davčne počitnice (ang. tax holidays). Primer je lahko pripojeno podjetje, ki je v preteklosti poslovalo z izgubo, to pa je v prihodnje moč odbiti od dobička pred obdavčitvijo pripojitvenega podjetja. Učinek navedenega je večja likvidnost pripojitvenega 7 Tako je npr. za banko pri nudenju finančnih instrumentov klientu navadno pomemben predvsem klient sam (njegova boniteta), za zavarovalnico terjatev ali na primer faktoring družbo pa predvsem riziko klienta napram svojemu kupcu (torej boniteta kupca).

15 podjetja, pa tudi večja tržna cena delnic ter izognitev plačilu dividend zaradi reinvestiranja dobička.vendar pa so te vrste združitev oziroma pripojitev ponavadi močno nadzorovane s strani države. Davčni prihranki seveda ponavadi niso primarni motiv za združitev, ampak predstavljajo le dodatno koristno stran le te. 8. Managerska osebna nagnjenja so pogostokrat razlog za združevanje finančnih institucij oziroma vseh vrst podjetij, saj vodstvena ekipa v prevzemnem podjetju s tem pride do dodatne moči in večjega obsega vodenja poslov. To jim omogočajo pridobljene izkušnje in specifična znanja, ki jim omogočajo izvedbo potrebnih sprememb v podjetjih po združitvi. Seveda pa združevanja zgolj zaradi managerskih nagnenj niso vedno povsem racionalna in ekonomsko upravičena. 9. Diverzifikacijo poslovanja pogosto zagovarjajo managerji, zaposleni, ponudniki posojilnih sredstev in klienti finančne institucije, saj menijo, da združevanje z namenom širjenja dejavnosti zagotavlja večjo stabilnost in varnost poslovanja. Vendar pa so ponavadi lastniki podjetja ravno nasprotnega mnenja, saj menijo, da si diverzifikacijo, če jo želijo, lahko ustvarijo z lastnim portfeljem. S tem želijo poudariti, da naj finančne institucije prodajajo tiste finančne inštrumente, ki jih same najbolje obvladajo in s tem uravnavajo tista tveganja, ki jih same najbolje poznajo. Vse to je povezano predvsem z donosnostjo lastnikov, saj, če se diverzificira tveganje, se s tem ponavadi tudi sama donosnost. 10. Vrednost razbitega podjetja (ang. breakeup value) se v ekonomski teoriji pojavlja poleg tržne, ekonomske in knjigovodske vrednosti in predstavlja seštevek vrednosti delov oziroma enot ciljnega podjetja na trgu. To vrednotenje se pojavlja predvsem s špekulativnimi nameni pri združevanju, kjer seštevek vrednosti ločenih enot razbitega podjetja v seštevku presega njegovo tržno vrednost kot celoto. To pa je z vidika prevzema zanimivo predvsem zaradi kasnejšega razbitja celote in razprodaje sredstev (ang. asset stripping) po delih, s čimer se lahko doseže ekstra dobiček. Potrošniki finančnih storitev se ob vse bolj dostopnih informacijah o finančnih storitvah odločajo za različne storitve pri različnih finančnih institucijah. Ob vse večji uporabi informacijske tehnologije se tudi tovrstne storitve vse bolj opravljajo preko elektronskega medmrežja, ki poceni administrativne stroške tako ponudnikom kot odjemalcem storitev. V tekmi za svoje stranke so finančne institucije prisiljene v spreminjanje svoje organizacijske strukture in načine svojega poslovanja. Tako se npr. v bančnem sektorju vse bolj pojavlja "one stop shop" pristop do svojih strank, kjer banke želijo ponuditi celotni spekter bančnih in zavarovalnih storitev. S takšno celovito ponudbo si banke povečajo možnost dolgotrajnejšega poslovanja s svojimi komitenti, obenem pa imajo nad tovrstnimi komitenti tudi celovitejši finančni pregled.

16 4 TRG FAKTORINGA IN ZAVAROVANJA TERJATEV V SLOVENIJI 4.1 Opredelitev pojma faktoring Faktoring je finančni instrument, ki povečuje finančno sposobnost tako prodajalca, kot kupca. Prodajalcu omogoča skrajšanje časa vezave lastnih sredstev v terjatvah zaradi odobrenega dobaviteljskega posojila kupcu, mu na ta način poveča razpoložljiva sredstva in omogoči realizacijo prejetih naročil. Kupcu pa posredno omogoči odlog plačila (Fuster 1997, 14). Faktoring je generični izdelek, ki združuje splet različnih storitev, zato se tudi definicije faktoringa razlikujejo. Potočnik (1992, 296) se pridružuje mnenju in v svojem delu navaja: "Pojem faktoring se tolmači dokaj različno. Nekateri poudarjajo, da gre za odkup terjatev, drugi za vodenje knjigovodstva dolžnikov z inkasom ali brez njega. V obeh primerih posebej poudarjajo posamezne dele faktoringa, ki šele v povezavi natančneje opredeljujeta pojem. Bistvo faktoringa je, da prodajalec prenese na faktorja vse terjatve, ki dejansko obstajajo in bodo dospele kasneje. " Faktoring predstavlja pravno razmerje med finančno ustanovo (faktorjem) in podjetjem (komitentom), ki prodaja svojim poslovnim partnerjem (kupcem) blago ali storitve, in kjer faktor odkupi komitentove knjižne terjatve bodisi z ali brez regresne pravice do komitenta in opravlja vodenje knjigovodstva komitentovih terjatev do različnih kupcev (Burges 1992, 100). Pri faktoringu gre za dvostranski obligacijski odnos med faktorjem in njegovim komitentom, v posel pa so brez formalnega pristopa k pogodbi lahko vključene še druge osebe, nekatere neposredno (kupec-dolžnik), druge posredno (na primer dolžnikov porok). Faktoring je torej posel, s katerim se faktor zaveže, da bo sukcesivno (v okviru "globalne cesije"), odkupoval terjatve komitenta nasproti tretjim osebam. Faktor lahko poleg tega prevzame tudi del credere rizik za plačilo terjatev, kar pomeni, da komitentu jamči plačilo, kot je bilo z dolžnikom-kupcem dogovorjeno v pogodbi. To jamstvo seveda pomeni, da dokončno in pravilno plačilo prevzame oziroma izvede faktor, če dolžnik ne poravna terjatve. Končno pa se faktor zaveže tudi, da bo za komitenta opravljal določene storitve, vodenje poslovnih knjig, izterjavo zapadlih terjatev, pošiljanje računov, itd (Podobnik 1999, 487). Vsem definicijam pa je skupno naslednje, da je faktoring finančna storitev, katere poslanstvo je celovito reševati pomanjkljivosti pri prodaji na odprt račun z odloženim rokom plačila, tako z vidika prodajalca kot tudi kupca. Gre za predajo kratkoročnih terjatev v upravljanje, najpogosteje z rokom zapadlosti od 30 do 120 dni, ki jih ima lastnik terjatve (komitent) iz naslova prodaje blaga ali storitev z odloženim rokom plačila do kupca, tretji osebi, faktorju. Najpogosteje je bistveno z vidika prodajalca, da dobi od faktorja denarna sredstva takoj po odpremi blaga ali izvedbi storitve. Ta sredstva lahko vloži v nadaljnji ciklus proizvodnje

17 ali uporabi za kakšne druge namene. Bistvo z vidika kupca pa je pridobitev odloga plačila brez dodatnih stroškov, ki ga faktor omogoči prodajalcu s tem ko mu zagotovi takojšnja denarna sredstva in mu običajno tudi zavaruje del credere tveganje neplačila s strani kupca. Faktor praviloma vrši tudi upravljanje terjatev za komitenta. Splošnega pravila, katera podjetja lahko uporabljajo faktoring, ni in odločitev o tem, ali uporabiti faktoring ali ne, je povsem prepuščena komitentu, saj je ta najbolj seznanjen s finančnim stanjem in potrebami v podjetju. V praksi se je izkazalo, da se za uporabo faktoringa najpogosteje odločajo podjetja, pri katerih velja ena ali več spodaj naštetih stvari (Bond 1993, 192): kratkoročne terjatve podjetja do kupcev niso zastavljene banki ali kateremu koli drugemu gospodarskemu subjektu za zavarovanje terjatev banke ali tretjih oseb do podjetja, podjetje ima že najeto posojilo za financiranje nakupa strojev, opreme, zgradb in zemljišč ali pa je banka udeležena pri financiranju njihovega zakupa ali najema, kadar banka na podlagi analize denarnega toka podjetja zavrne prošnjo za odobritev novega kratkoročnega posojila, kadar banka zavrne vlogo za odobritev posojila, za katerega je podjetje v zavarovanje pripravljeno ponuditi odprte kratkoročne terjatve do tretjih oseb. Posebej primeren je za majhna in srednje velika podjetja, ki s pomočjo faktoringa financirajo rast obsega poslovanja ter odpravljajo tveganje neplačil s strani kupcev. Prav tako pa je nepogrešljiv za podjetja, ne glede na velikost, ki zaidejo v likvidnostne težave zaradi odobravanja dobaviteljskih posojil. 4.1.1 Poznamo naslednje oblike faktoringa: 4.1.1.1 Popolni oziroma pravi faktoring (ang.conventional factoring, old line factoring): Popolni faktoring vključuje vse storitve, ki se lahko v okviru pogodbe o faktoringu sploh ponudijo. Z njimi faktor ponuja komitentu najširši spekter možnih storitev, financiranje, zavarovanje in upravljanje terjatev. Običajno je popolni faktoring trajen posel. Komitent odstopa terjatve do določenih kupcev v celoti daljše časovno obdobje. Faktor za komitenta opravlja naslednje storitve: omogoča financiranje na podlagi odstopa terjatev, prevzema del credere tveganje neplačil s strani kupcev, vodi popolno knjigovodstvo odprtih terjatev, izterjavo in vnovčevanje. Pri popolnem faktoringu je običajno, da komitent ali faktor z obvestilom seznani kupca, da je bila terjatev s komitenta prenesena na faktor. Poudarjena je del credere funkcija. To pomeni, da faktor proti nadomestilu (proviziji) prevzame tveganje plačilne nesposobnosti kupca. S tem pridobi komitent popolno zaščito pred neplačilom kupca, ob pogoju, da je faktor predhodno odobril zavarovanje. Faktorji običajno vnaprej izplačajo večji del kupnine in s tem zagotovijo sredstva za financiranje komitentovih potreb in posredno za

18 kreditiranje komitentovih kupcev. Sam način izplačila je stvar dogovora obeh pogodbenih strank. 4.1.1.2 Enostavni faktoring oziroma diskontiranje računov oziroma eskontiranje menic: Uporabljajo ga predvsem komitenti, ki potrebujejo zgolj financiranje za pokritje dobaviteljskih kreditov, ne pa tudi zavarovanja in upravljanja terjatev. Tovrstni posli običajno niso kontinuirani temveč so enkratnega značaja. Komitent uporabi faktoring le za odstop določenih računov, običajno zaradi likvidnostnih težav ali zaznane priložnosti zaradi katere potrebuje dodatna sredstva. Faktor takim komitentom ponudi preprosto obliko faktoringa. Ker je posel zavarovan s popolno regresno pravico do komitenta za izvedbo posla ni bistvena boniteta kupca temveč komitenta. 4.1.1.3 Faktoring z regresno pravico: Za faktoring z regresno pravico je značilno, da ne ponuja zavarovanja pred neplačilom kupca oziroma kupcev zaradi nelikvidnosti, nesolventnosti, prisilne poravnave, stečaja, ali drugih razlogov. Pri tovrstni obliki faktoringa je poudarjena funkcija financiranja in upravljanja terjatev. Običajno gre vseeno za dolgoročnejši odstop terjatev do določenih kupcev. V primeru neplačila s strani kupca lahko faktor v določenem roku po zapadlosti obveznosti (najpogosteje 120 dni) pozove komitenta na plačilo obveznosti namesto kupca. Faktor se za ta korak odloči običajno po tem, ko izčrpa vse druge možnosti. Komitent mora izvršiti reodkup in plačati faktorju polno vrednost računa, prav tako pa tudi obresti, davke in provizijo. Faktor je seveda, proti plačilu pripravljen ta rok tudi podaljšati. V takem primeru bo faktor pri vseh naslednjih odkupih, ki jih bo izvajal po pogodbi o faktoringu, zadržal proporcionalno večji delež kupnine in se tako zavaroval ali pa se celo poplačal v višini celotne kupnine za neplačano terjatev. Pri odobravanju tovrstne oblike faktoringa je poudarek na kreditni sposobnosti komitenta in ne kupcev. V praksi uporabljajo tovrstni faktoring komitenti, ki dobavljajo številnim kupcem, odprte terjatve do posameznega kupca pa ne dosegajo visokih zneskov. Ni smotrno in stroškovno upravičeno, da bi faktor spremljal boniteto številnih kupcev. Možno je tudi, da je komitent na podlagi subjektivnih informacij, poznavanja z določenim kupcem pripravljen prevzeti tveganje neplačila, navkljub slabemu preteklemu poslovanju. 4.1.1.4 Faktoring brez regresne pravice: Pri tovrstni obliki ima komitent popolno zavarovanje plačil do tistih kupcev, za katere faktor predhodno odobri določen limit zavarovanja. V primeru, da odprte terjatve presežejo limit zavarovanja nosi tveganje neplačila za to razliko komitent sam. Zavarovani računi se v tem primeru vključujejo po časovnem zaporedju. Ko je zapadli zavarovan račun plačan se v zavarovan znesek uvrsti prvi nezavarovan račun v znesku plačila prej omenjenega

19 računa. Faktor torej prevzeme del credere tveganje neplačil. Poudariti je treba, da faktor ni dolžan plačati neplačane obveznosti kupcev zaradi upravičenega ugovora v zvezi s kvaliteto opravljene storitve oziroma dobavljenega blaga. V tem primeru lahko kupec zavrne plačilo ali se s komitentom dogovori za popust. Faktor mora biti o tem seveda pravočasno obveščen in mora s tem soglašati. V primeru, da kupec ne plača obveznosti mora faktor v določenem roku (običajno 120 dni) komitentu nakazati razliko do polne vrednosti računa. V primeru, da komitent ne koristi predčasnega financiranja je to celotni znesek računa. Danes prevladuje tovrstna oblika faktoringa. 4.1.1.5 Domači faktoring oziroma enofaktorski sistem: Domači faktoring komitentu omogoča uporabo faktoringa na podlagi odstopa računov za dostavljeno blago oziroma opravljene storitve kupcem znotraj meja nacionalnega gospodarstva. Po sklenitvi pogodbe o domačem faktoringu komitent sproti odstopa in prenaša na faktorja terjatve do vnaprej dogovorjenih kupcev. Domači faktoring poteka po enofaktorskem sistemu. To pomeni, da bo faktor terjatve, ki mu jih odstopi prodajalec prevzel in poskrbel za njihovo vnovčevanje. Kupec je z odstopom terjatev običajno seznanjen in plača zapadle obveznosti na račun faktorja. SLIKA 3: ENOFAKTORSKI SISTEM 1 Prodajalec proda kupcu blago in mu izstavi račun. 1a Prodajalec (takoj po dobavi) odstopi terjatev faktorju in mu v ta namen izroči kopijo računa, v primeru prevladujočega odkritega faktoringa skupaj s podpisano odstopno izjavo s strani kupca. 2 Faktor lahko že naslednji dan nakaže prodajalcu dogovorjeni predujem, običajno v višini 80% odstotkov nominalne vrednosti terjatev, zmanjšan za faktorinško provizijo in DDV. 3 Ob zapadlosti plačila kupec plača prejeto blago z nakazilom na faktorjev račun. 4 Faktor izvrši poračun plačila za odstopljeno terjatev in nakaže prodajalcu razliko do polne vrednosti računa, zmanjšano za obresti za dane predujme plačil. Vir podatkov: (Nikolić 1997, 28)

20 4.1.1.6 Mednarodni faktoring: Mednarodni faktoring je instrument pospeševanja mednarodne menjave saj brez obremenitve za kupca, komitentu, izvozniku omogoča financiranje, zavarovanje in upravljanje terjatev ter posredno omogoča tudi financiranje uvoznika. Mednarodni faktoring omogoči izvozniku, da uvozniku ponudi enake pogoje kot domačim kupcem. Zaradi kompleksnosti spremljave in obvladovanja tako državnega kot podjetniškega tveganja se mednarodni faktoring skoraj vedno pojavlja kot popolni (pravi) faktoring, izveden po dvofaktorskem sistemu, pri katerem nastopajo štirje subjekti, in sicer prodajalec (komitent), izvozni faktor, ki je navadno v državi prodajalca, kupec v tujini in uvozni faktor, ki je navadno v državi kupca. Izvozni faktor je zadolžen za vse stike s komitentom (izvoznikom), s katerim sklene pogodbo, zadolžen je za njegovo financiranje in vodenje knjigovodstva terjatev, medtem ko je uvozni faktor zadolžen za stike s kupcem (uvoznikom). Uvozni faktor je zadolžen za vnovčevanje terjatev, prevzema tveganja neplačil kupcev, opravlja vodenje knjigovodstva in daje informacije v zvezi s pogoji, ki obstajajo na tujem trgu. Bistveno je, da sta izvozni in uvozni faktor povezana. Odnosi lahko temeljijo na korespondenčni osnovi, kooperacijskih odnosih ali pa na kapitalskih povezavah. Zaradi tega je prišlo do nastanka mednarodnih faktorinških združenj (verig), ki zagotavljajo na podlagi podpisanih pogodb s strani članov, trdne povezave med faktorji po svetu na podlagi striktnega spoštovanja kodeksov in dosledne uporabe skupnih pravil za urejanje odnosov med izvoznimi in uvoznimi faktorji. Najpomembnejše in največje združenje je Factors Chain International (FCI) s sedežem v Amsterdamu, sledijo Heller Overseas Corporation s sedežem v Chicagu, International Factors Group s sedežem v Bruslju in drugi (Bizjak 1995, 21). Mednarodni faktoring ponuja naslednje prednosti, in sicer: komitent posluje samo z izvoznim (domačim) faktorjem, in sicer v svojem jeziku ter v skladu z domačo zakonodajo in poslovnimi običaji, čeprav je njegov izvoz razpršen med različnimi državami in različnimi kupci, v sodelovanju z uvoznim faktorjem lahko komitent doseže, da so stroški financiranja posla manjši, če je na primer obrestna mera v državi uvoznika nižja. To je mogoče doseči tako, da uvozni faktor izvoznemu nakaže predplačilo za prenesene terjatve pod diskontnimi pogoji, ki so ugodnejši za komitenta, ki veljajo v njegovi državi. Tako pridobi izvozni faktor boljše pogoje refinanciranja, ki jih lahko ponudi tudi komitentu. V takem primeru mora izvozni faktor, kot komitentov skrbnik uvoznemu faktorju nuditi zavarovanje za primer neizpolnjevanja pogodbe s strani komitenta (izvoznika), izvozni faktor lahko ponuja učinkovito izterjavo in inkaso terjatev v različnih državah, ne da bi moral zato poznati tujo zakonodajo in poslovne običaje. Prav tako mu ni treba neposredno sodelovati s kupci iz različnih držav v njihovem jeziku, s čimer se izogne različnim nesporazumom, do katerih lahko pride zaradi neustreznih prevodov. Za ugotavljanje kreditne sposobnosti kupcev lahko uporablja bonitetne informacije, ki jih zagotovijo uvozni faktorji, ki so specialisti s tega področja, seveda vsak v svoji državi,

21 čeprav uvozni faktor ni zadolžen za reševanje nesporazumov med komitentom in kupcem, navadno ponuja svoje storitve tudi v takih primerih. Če v primeru nesporazuma med izvoznikom in uvoznikom korespondenčnega (uvoznega) faktorja ni, se lahko izvozni faktor iz različnih razlogov znajde v velikih težavah. Tudi sistem dvojnega mednarodnega faktoringa ni brez pomanjkljivosti. Skupni stroški so vsekakor višji, kakor če bi v poslu sodeloval samo en faktor, bodisi uvozni bodisi izvozni, saj morata biti oba faktorja za svoje storitve plačana. SLIKA 4: DVOFAKTORSKI SISTEM 1 Prodajalec (izvoznik) dobavi kupcu blago in mu izstavi račun. 1a Prodajalec odstopi terjatev izvoznemu faktorju in mu v ta namen izroči kopijo računa in drugih dokumentov, ki izkazujejo nastanek terjatev. 1b Izvozni faktor po vnaprej dogovorjenem formalnem postopku odstopi terjatev uvoznemu faktorju v deželi kupca (uvoznika). 2 Faktor nakaže prodajalcu delni znesek, predujem običajno v višini 80% nominalne vrednosti odstopljenih terjatev, zmanjšan za faktorinško provizijo in DDV. 3 Ob zapadlosti plačila kupec plača prejeto blago z nakazilom na bančni račun uvoznega faktorja. 3a Uvozni faktor najkasneje naslednji dan nakaže sredstva izvoznemu faktorju. 4 Izvozni faktor izvrši poračun plačila za odstopljeno terjatev in nakaže prodajalcu razliko do polne vrednosti fakture, zmanjšano za obresti za dane predujme plačil. Vir podatkov: (Nikolić 1997, 29) Po sklenitvi pogodbe o mednarodnem faktoringu bo komitent (izvoznik) sproti odstopal in prenašal na izvoznega faktorja vse terjatve do vnaprej dogovorjenih tujih kupcev. Odstop terjatev je vezan na predhodno odobritev limita za zavarovanje in financiranje plačil, kar pomeni, da za terjatve, ki jih izvoznik odstopa faktorju, le-ta v celoti prevzema običajna komercialna tveganja neplačil.

22 Slovenska zakonodaja faktoringa podrobneje ne ureja, pač pa se v Zakonu o bančništvu (Zban) kot tudi v Zakonu o deviznem poslovanju (ZDP) omenja inštitut faktoringa. Torej faktoring v Sloveniji zakonsko praktično ni urejen, parcialno se ga sicer dotikajo razni zakoni, toda zakona o faktoringu, ki bi ga pokrival v celoti, tako kot v nekaterih faktorinško razvitih državah, zaenkrat še nimamo in ga v tem letu zagotovo še ne bo. Na samo poslovanje faktoring podjetij vpliva tudi sodni sistem, ki se kaže predvsem pri izterjavi neplačanih terjatev. Največji problem so dolgotrajni postopki na sodiščih, ki trajajo tudi po več let in praviloma niso učinkoviti Pomembno za slovensko poslovno in bančno prakso v povezavi z faktoringom je tudi 28. maja 1988 na diplomatski konvferenci v Ottawi sprejeta Konvecija o mednarodnem faktoringu s strani UNIDROIT-a 8. Kljub temu, da Slovenija ni podpisnica omenjene Konvencije, pa pri mednarodnem faktoringu lahko pride do neposredne uporabe določil konvencije pri poslovanju s poslovnimi partnerji oziroma faktorinškimi institucijami, ki imajo sedež v državah podpisnicah Konvencije 9. TABELA 1: Promet faktoringa v Evropi v letu 2005 Evropa Domači faktoring Mednarodni faktoring Skupaj v mio EUR Slovenija 200 30 230 Italija 104.675 6.500 111.175 Velika 233.935 3.270 237.205 Britanija Češka 2.350 535 2.885 Slovaška 585 245 830 Islandija 0 15 15 Skupaj Evropa 656.607 58.879 715.486 Kot je razvidno iz zgornje tabele je v vseh navedenih državah močno razvit domači faktoring. V tradicionalnih industrijskih državah ( Velika Britanija in Italija) je opazen največji promet v mednarodnem faktoringu. Italija je poznana po močni industrijski panogi, zato je tudi na prvem mestu v mednarodnem faktoringu. Velika Britanija pa je močna predvsem v domačem faktoringu. Slovenija se uvršča na konec razpredelnice in je tako v domačem kot v mednarodnem faktoringu le pred Islandijo. 8 Mednarodni inštitut za poenotenje mednarodnega zasebnega prava (v Rimu). 9 Do konca aprila 2001 je Konvencijo ratificiralo 20 držav, toda med njimi so tudi Nemčija, Italija in Francija, ki so pomembne gospodarske partnerice Slovenije.